S IN IN Marino

Marino Kačič

K O M U N I K A C I J A , R A V N A N J E IN S V E T O V A N J E V I N T E R A K C I J I S S L E P I M I IN S L A B O V I D N I M I

U V O D

Ko p o m i s l i m o na s l e p e in s l a b o v i d n e o s e b e (v nadaljevanju: s l e p i ) , je najbrž p r v o , kar n a m p r i d e n a misel, d a j e g r o z n o biti slep, saj s l e p i n e vidijo npr. bujno cvetočih rož, m o r s k e o b a l e , p r i j e t n e g a p o g l e d a ali n a s m e š k a ljudi... M o g o č e p o m i s l i m o , d a imajo taki ljudje p r o b l e m e , ker n e vidijo, k a m s t o p i t i , n e v i d i j o o z i r o m a i z j e m n o s l a b o vidijo črke in slike v medijih, n e vidijo bližnje in daljne okolice, v kateri bi s e lahko s a m o s t o j n o g i b a l i , d e l a l i i p d . S e v e d a s e lahko s p o m n i m o k a k š n e g a s l e p e g a , ki s m o ga videli v m e s t u , ko je z b e l o p a l i c o šel na a v t o b u s . M o r d a s e k d o s p o m n i k a k š n e g a s o s e d a , ki j e s p s o m v o d i č e m odhajal v s a k o jutro n e k a m v s l u ž b o . Nekateri s o slišali o d z n a n c e v ali s o r o d n i k o v , d a s l e p i ljudje d o b r o slišijo in d a delajo to in o n o . Č e p a se s t a k i m č l o v e k o m s r e č a j o , največkrat p r i d e j o v z a d r e g o , ker n e v e d o , kako naj g a o g o v o r i j o o z i r o m a m u p o m a g a j o . In pov­

s e m n a r a v n o j e , d a ljudje, ki n i s o i m e l i o p r a v k a s slepim, niso vešči v komunikaciji, ki je m a l o d r u g a č n a o d vsakdanje, o b i č a j n e m e d v i d e č i m i . D r u g a č e p a je s socialnimi d e l a v c i in d e l a v k a m i ( v n a d a l j e v a n j u : s o c i a l n i delavci), ki s e pri delu n e i z o g i b n o s r e č u j e j o s s l e p i m i . Z a t o j e p o t r e b a p o p o g l o b l j e n e m p o z n a v a n j u funkcioniranja s l e p i h in njihovih d r u ž i n š e p o m e m b n e j š a .

Z n a n o s t je v p r e t e k l e m stoletju d o s e g l a n e s l u t e n razvoj. K a r je d a n e s s a m o u m e v n o , je bilo š e p r e d desetletji videti kot znanst­

v e n a fantastika. Tak razvoj znanosti je bil m o g o č z v s e večjo specializacijo p o s a m e z ­ nih vej ali strok. Kljub današnji s u b s p e c i a - lizaciji p a s e v zadnjih desetletjih p o eni

strani pojavlja v s e v e č b o l e z n i , p o d r u g i strani p a s o ljudje v s e bolj nezadovoljni, in to kljub b o l j š e m u življenjskemu s t a n d a r d u ( V e s t e r 1 9 9 1 ) . Z a g o t o v o p o m e n i n a č i n življenja, ki g a d a n e s ž i v i m o ( s t r e s i , pre­

hrana...), g l a v n o s k u p i n o rizičnih faktorjev.

D r u g i p o m e m b n i r i z i č n i f a k t o r p a s o razosebljeni in zrahljani m e d č l o v e š k i od­

nosi. Š e p o s e b e j to velja za p r o i z v o d n e in storitvene dejavnosti. K t e m u nas sili nuja p o storilnosti in učinkovitosti. Vendar kljub v s e večji o p t i m i z a c i j i d e l o v n i h p r o c e s o v rezultati n i s o boljši. Raziskave s o p o k a z a l e , da s e učinkovitost n e v e č a e n a k o v r e d n o z v e č a n j e m denarja, t e m v e č z izboljšanjem o d n o s o v . K o s o s e z a č e l i p o g o v a r j a t i o o d n o s i h , u p o š t e v a n j u idej, r a z u m e v a n j u dela ipd., s e je p r o i z v o d n j a v r a z m e r o m a kratkem č a s u p o v e č a l a tudi d o 6 0 % (Lewin, p o Stritihu 1992: 55-69). D o p o d o b n i h ugo­

tovitev s o prišli, ko s o iskali učinkovitejše m e t o d e d e l a p r i p o m a g a j o č i h p o k l i c i h . Ugotovili so, d a s p r e m e m b e v o d n o s u m e d p o m a g a j o č i m in p a c i e n t o m o z i r o m a klien- t o m ( u p o r a b n i k o m ) s p r e m e n i tudi rezul­

tate zdravljenja ( u č i n k e svetovanja).

> O D N O S + D O K T R I N A = Z D R A V L J E N J E ( P S I H O S O C I A L N O S V E T O V A N J E ) Michael Balint je bil rojen v B u d i m p e š t i o b k o n c u 19. stoletja. T a m je delal kot zdravnik in p s i h i a t e r d o z a č e t k a d r u g e s v e t o v n e vojne, ko je zbežal v Anglijo. Najprej je kot učitelj delal s s o c i a l n i m i delavci, p o z n e j e tudi z zdravniki. Oboji s o delali z ljudmi, ki so o b bolezni trpeli š e zaradi o s e b n i h težav.

Zato zdravljenje b o l e z n i v e č k r a t ni b i l o

u č i n k o v i t o . Balint j e s p o z n a l , d a strokov­

njaki, ki s e v s k u p i n i p o g o v a r j a j o o svojih p a c i e n t i h ali klientih, lažje razumejo in lažje p r e n a š a j o njihove p r o b l e m e . S tem s e jim s p r e m e n i zorni kot gledanja na p a c i e n t a ali klienta. To p r i v e d e d o s p r e m e m b e o d n o s a , kar u g o d n o deluje na o b a . Na p a c i e n t a ali klienta zdravilno, na p o m a g a j o č e g a p a kot i z p o l n i t e v o b n a p o r n e m d e l u (Stritih in sod. 1 9 9 3 ) .

Darja Š k r a b a ( 1 9 8 8 : 5 1 7 - 5 3 6 ) o delu v Balintovih s k u p i n a h p o v e :

Po več kot dvajsetletnem proučevanju tega, kakšne možnosti ima zdravnik v splošni ambulanti za zajemanje p s i h o s o c i a l n i h dejavnikov bolezni, je M. Balint izdelal metodo, po kateri si lahko zdravnik v dokaj kratkem pogovoru z bolnikom ustvari vtis o bistvenih psiliosocialnih elementili njegovih razmer. Član Balintove s k u p i n e se uči nevsiljivega in neopredeljujočega vodenja pogovora prek štirih izhodiščnih točk:

1. vzrok prihoda (pustimo bolnika (klien­

ta), da spontano pove, ali enostavno vpra­

šamo samo: »Zaradi česa ste prišli?«), 2. bolnikovi delovni pogoji (mišljeni so medsebojni odnosi, ne fizične razmere),

3. družinske razmere ( v s e b i n a med- osebnih odnosov, ne površinski opis),

4. bolnikova mladost oziroma preteklost.

Zdravnik v splošni ambulanti je časovno omejen, vendar časovna stiska ni razlog, da ne bi mogel zdraviti celostno. Balint je dokazal, da se lahko člani Balintovih skupin

* s postopnim učenjem usposobijo, da v šestih minutah zajamejo vtis o nekaterih ključnih

• p s i h o s o c i a l n i h dejavnikih, ki d o l o č a j o bolnikov odnos do sebe, do drugih ljudi in do bolezni. Zadnja leta je več raziskav v različnih državah pokazalo, da je v pogojih vsakdanjega dela v splošni ambulanti optima­

len povprečen čas bolnikovega obiska deset minut. Tudi (in predvsem) kadar je zdravnik časovno obremenjen, je bolj kot dolžina pogovora pomembna vsebina odnosa med zdravnikom in bolnikom ter zdravnikova sposobnost, da v kratkem času oceni bolni- , kov problem in prepozna, kdaj je potreben

daljši pogovor ali razširjena anamneza.

Najbrž s o c i a l n i delavci naletijo na p o ­ d o b n e težave kot zdravniki in m e d i c i n s k e sestre, ko s e srečajo s s l e p i m i s t r a n k a m i ' . To s o zlasti p r o b l e m i v o d n o s i h in m o r d a z a d r e g e v zvezi s k o m u n i k a c i j o . Za r e š e ­ vanje teh težav ni e n o t n i h receptov. A ko se v o d n o s u taka težava p r e m a k n e v s m e r rešitve, se p o g o s t o o d p r e j o n o v e m o ž n o s t i (Stritih 1 9 9 2 ) . To s e s k l a d a z idejo, d a je p o l e g d o k t r i n a r n e p o m o č i p o m e m b e n o z i r o m a »zdravilen«^ t u d i o d n o s . M o r d a je p r a v v takem celovitem p r i s t o p u d o stranke še veliko n e i z k o r i š č e n i h m o ž n o s t i v sveto­

vanju o z . o b r a v n a v i ^ s o c i a l n i h d e l a v c e v . Poleg t e g a p r i s t n e j š i o d n o s o b i č a j n o pri­

s p e v a k zadovoljstvu o b e h strani. Za tak o d n o s p a je m e d d r u g i m p o m e m b n o p o z ­ navanje p o s e b n o s t i komunikacije s slepimi.

K O M U N I K A C I J A

Za i z h o d i š č e lahko v z a m e m o k o m u n i k a c i j o m e d d v e m a o s e b a m a , ki n i m a t a p o s e b n i h o k v a r čutil, kar p o m e n i , d a r a z m e r o m a d o b r o vidita, slišita, čutita... V t e m p r i m e r u m e d njima p o t e k a k o m u n i k a c i j a n a v e č ravneh. G o v o r i m o o t. i. v e r b a l n i in never- b a l n i k o m u n i k a c i j i ( S a t i r 1 9 9 5 ) . P o e n o ­ stavljeno r e č e n o , v e r b a l n a k o m u n i k a c i j a je tisto, kar je i z r e č e n o z b e s e d a m i . Never- b a l n a k o m u n i k a c i j a p a j e tisto, kar j e na­

k a z a n o s p o g l e d o m ( o č e s n i stik), m i m i k o , t e l e s n o d r ž o , k r e t n j a m i , d o t i k o m , g e s t i - k u l a c i j o i p d . ( S l a b e , H a f n a r 1 9 9 9 ) . T u d i paralingvistični znaki s o n e p o g r e š l j i v i ne- v e r b a l n i s p r e m l j e v a l c i v e r b a l n e k o m u n i ­ kacije, d e n i m o , b a r v a ali višina glasu, r i t e m in t e m p o g o v o r a , p r e m o r i , p o u d a r k i in d r u g i znaki, s p o m o č j o katerih s e orienti­

r a m o pri razumevanju p r e d v s e m o d n o s n i h sporočil.

Primer. D e k l e p r i p o v e d u j e k o l e g i c i o svojem fantu: »Tako t o p l o m e je p o g l e d a l , da s e m s e k a r r a z n e ž i l a . P o t e m m e j e v p r a š a l , ali i m a m n o v o f r i z u r o . « T o j e primer, kjer sta s e v e r b a l n a in n e v e r b a l n a k o m u n i k a c i j a skladali. Večkrat p a s e z g o d i , da sta verbalni in neverbalni del s p o r o č i l a n e s k l a d n a ali c e l o p r o t i s l o v n a . Na primer, ko m o ž p r i d e p o z n o d o m o v , ž e n a p a g a čaka, d a bi šla s k u p a j v kino. On, m e h k e g a

in p o l i k a n e g a obraza: »Danes je bilo g r o z n o v službi.« O n a z užaljenim o b r a z o m p o g l e d a stran: »Saj te b o ta s l u ž b a čisto uničila.«

Watzlawick in B e a v i n ( 1 9 6 9 : 5 4 ) pravita v s v o j e m p r v e m z a k o n u komunikacije: »Ni m o g o č e n e k o m u n i c i r a t i . « S t e m ž e l i t a povedati, d a takoj, ko sta skupaj dve živi bitji (ali v e č ) , p o t e k a m e d njima komunikacija.

Tudi v primeru, če molčita. Molk za d r u g e g a nekaj p o m e n i o z i r o m a g a doživi kot s p o r o ­ čilo. M o r d a to doživi tako, kot d a m u d r u g i k a ž e užaljenost, prezir, jezo, s a m o z a d o s t ­ n o s t ipd. Tudi v p r i m e r u , ko p r v i v s t a n e in o d i d e ven, p o t e m ko je d r u g i vstopil v pro­

stor, p r v i s svojim ravnanjem nekaj s p o r o č a . Pa č e p r a v to p o č n e n e z a v e d n o o z i r o m a nehote.

Kar s e tiče v e r b a l n e ( b e s e d n e ) komuni­

kacije, Watzlawick in Beavin ( 1 9 6 9 : 6 2 ) v s v o j e m tretjem z a k o n u k o m u n i k a c i j e m e d d r u g i m p r a v i t a : » K o m u n i k a c i j a j e l a h k o digitalna ali analogna.«

Z d i g i t a l n i m mislita na j a s n o in za v s e e n o z n a č n o sporočilo, na primer: »Ob o s m i h z v e č e r p r i d e m d o m o v in t a k r a t ž e l i m večerjati!« A n a l o g n o s p o r o č i l o p a ni tako j a s n o in bolj n a m i g u j e ali s a m o p r i b l i ž n o definira p o m e n , na p r i m e r : »Ko b o m p r i š e l zvečer d o m o v , b o m najbrž lačen!« To spo­

ročilo ne p o v e , kdaj t o č n o b o prišel domov.

V d r u g e m delu p a p o v e , d a b o najbrž lačen, kar je s a m o u m e v n o in o t e m n a v a d n o n e g o v o r i m o , razen č e želimo s tem s p o r o č i t i kaj d r u g e g a . V t e m p r i m e r u najbrž to, d a naj ž e n a s k u h a v e č e r j o . Z d i g i t a l n i m na­

č i n o m n a v a d n o s p o r o č a m o v s e b i n o s p o r o ­ čila, z a n a l o g n i m n a č i n o m p a o d n o s d o s p r e j e m n i k a informacije. O b a n a č i n a p o ­ t e k a t a s o č a s n o , p r i č e m e r je a n a l o g n a v g l a v n e m n e z a v e d n a o b l i k a s p o r o č a n j a (Watzlawick, B e a v i n 1 9 6 9 ) .

Pri ljudeh, ki imajo o h r a n j e n o m o ž n o s t u p o r a b e v s e h čutil, je komunikacija kom­

p l e k s n e j š a in p o t e k a na več ravneh. To m e d d r u g i m p o m e n i , d a lahko človek »ujame«

s p o r o č i l o v v i z u a l n e m o b m o č j u , č e g a ne na s l u š n e m . N a v a d n o g a na o b e h . S t e m č l o v e k d o b i k o m p l e k s n e j š o , c e l o v i t e j š o p r e d s t a v o o t i s t e m , k a r ž e l i p o š i l j a t e l j nasloviti na s p r e j e m n i k a . Sedaj si predstav­

ljajmo n e k o g a , ki n e vidi (ali p a tako s l a b o vidi, d a n e m o r e zaznati n e v e r b a l n e govo­

r i c e ) , in d r u g e g a , ki lahko zaznava na v s e h o b m o č j i h s p o r o č a n j a . V t e m p r i m e r u s e komunikacija zaplete. Tako b o videči človek zaznal tudi neverbalna s p o r o č i l a s l e p e g a in s e na njih odzval. Slepi p a pri v i d e č e m n e b o zaznal g o v o r i c e njegove mimike o z i r o m a jo b o zaznal v zelo o m e j e n i o b l i k i (npr.

gibalni del in g e s t i k u l a c i j o ) in s e zato n e b o m o g e l u s t r e z n o o d z v a t i . T a k o l a h k o p r i d e d o o b č u t k a n e r a z u m e v a n j a na o b e h s t r a n e h , kar v p l i v a na nadaljnjo k o m u n i ­ kacijo, počutje... O g l e j m o si to p o d r o b n e j e .

V z e m i m o , d a s e na a v t o b u s n i p o s t a j i p o g o v a r j a t a človeka, ki č a k a t a na a v t o b u s . E d e n je s l e p , d r u g i z d o b r o o h r a n j e n i m i čutili (v nadaljevanju: v i d e č i ) . Videči reče:

»Oprostite, d a s e m vsiljiv. Vam lahko kako p o m a g a m ? « Slepi o d v r n e : »Ne, hvala. Na tej p o t i s e kar znajdem.« Videči: »Pa verjetno še m a l o vidite?« Slepi: »Ne, čisto nič.« Videči:

»Čisto nič? J a , d o b r i ste, d a kar tako s a m i greste.« Potem videči opazi, d a s e n a o b r a z u s l e p e g a kaže užaljenost, zato b o verjetno ( a v t o m a t s k o ) v p r a š u j o č e p o g l e d a l . K e r slepi n e vidi t e g a p o g l e d a v i d e č e g a , se nanj ne o d z o v e , t e m v e č o s t a n e v i s t e m doživlja­

nju in v e r j e t n o z e n a k i m ali p o d o b n i m i z r a z o m na o b r a z u . V i d e č i m o r d a p o m i s l i , da j e s l e p i užaljen zaradi njega, m o r d a p a si reče, d a ni č u d n o , saj je slepi tako prikrajšan za to ali ono, in začne s e m u smiliti. Poskušal b o s l e p e m u kaj l e p e g a reči, p r e u s m e r i t i p o g o v o r d r u g a m , d a bi s l e p e m u p o m a g a l d o b o l j š e g a razpoloženja. M o r d a b o rekel:

»Saj d a n e s se m e d i c i n a tako hitro razvija, d a je v s e m o g o č e . « Takoj nato o p a z i na o b r a z u s l e p e g a š e bolj mrke p o t e z e . Z m e d e n je, saj m u o č i s l e p e g a nič n e s p o r o č a j o . Z a r a d i izraza na o b r a z u s l e p e g a p a lahko v i d e č i p o m i s l i , revček..., saj ni čudno... N e p o m i s l i pa, d a prizadetost, ko jo j e p r v i č o p a z i l n a o b r a z u s l e p e g a , m o r d a ni p o m e n i l a o d z i v a na stavek: »A kar s a m i greste?«, t e m v e č j e bila izraz doživljanja s l e p e g a , d a g a i m a v i d e č i za r e v č k a . S e v e d a s l e p i ni v i d e l v p r a š u j o č e g a in z b e g a n e g a p o g l e d a vide­

čega. Č e bi ga, bi m u bil najbrž pojasnil, kaj g a moti, š e verjetneje p a v i d e č e g a n e bi doživel kot p o k r o v i t e l j s k e g a in s t e m s e b e ne kot revčka. S e v e d a iz p o z n a v a n j a člove­

ške d u š e v n o s t i v e m o , d a o b č u t e k »revčka«

( m a n j v r e d n o s t i ) ni s t v a r k o m u n i k a c i j e .

t e m v e č s p e c i f i č n e g a vzorca interpretiranja, ki je lahko tudi izraz p o s a m e z n i k o v e o s e b n e nezrelosti. V taki komunikaciji s e to š e bolj sproži, ker slepi n e opazi nekaterih s p o r o č i l na o b r a z u s o g o v o r n i k a , ta s p o r o č i l a p a s p o r o č a j o , d a j e t u d i v i d e č i v s t i s k i ali z a d r e g i in n e g o t o v pri t e m n e v s a k d a n j e m srečanju.

L a h k o r e č e m o , d a s e p o d o b n e stvari dogajajo tudi m e d videčimi, vendar pri njih n e g r e za k o m u n i k a c i j s k o n e z m o ž n o s t z a r a d i n e d e l u j o č e g a s e n z o r n e g a o r g a n a , a m p a k m o r d a z a r a d i o s e b n i h d v o m o v , n e u s t r e z n e v z g o j e ipd. V t e m p r i m e r u s e je m o g o č e » u č i t i « š e p o z n e j e , v p r i m e r u o k v a r e s e n z o r n e g a o r g a n a p a s e l a h k o človek uči s a m o n a d o m e s t n e komunikacije p r e k d r u g i h s e n z o r n i h organov. Tako slepi in s l a b o v i d n i r a z v i j e j o z e l o p r e f i n j e n o p r e p o z n a v a n j e (razlikovanje) neverbalnih s p o r o č i l v z v o k u , artikulaciji. Prav tako razvijejo (ali vsaj izboljšajo) k i n e s t e t i č n o z a z n a v a n j e , to j e z a z n a v a n j e o b č u t k o v s kožo. N a ta n a č i n lahko zaznajo, »začutijo«

p o č u t j e d r u g e g a . Ti p r o c e s i večkrat pote­

kajo n e z a v e d n o in s e kažejo kot n e z a d o ­ voljstvo človeka, č e m u s o g o v o r n i k nekaj govori, m e d t e m ko je s a m napet, razdra- žljiv... To s e izraža pri telesni drži in gibanju, kar lahko s l e p i zazna. N a ta n a č i n (sluh, o b č u t e k , o b j e k t n a p e r c e p c i j a ) s l e p i n a daljavo zaznavajo s p o r o č i l a s o g o v o r n i k a — g o v o r i m o o i n t e r m o d a l n i percepciji. Naj­

lažje si jo p r e d s t a v l j a m o , č e s e s p o m n i m o , kako »posluša« g l u h o n e m i . Tako, d a p o l e g k r e t e n j o p a z u j e t u d i u s t n i c e in m i m i k o s o g o v o r n i k o v e g a obraza. Na ta način »od­

čitava« ( i n t e r p r e t i r a ) p o m e n s p o r o č i l a . V o b e h p r i m e r i h g r e za »prevajanje« iz e n e s e n z o r n e m o d a l i t e t e v d r u g o , g l e d e na to, kateri s e n z o r n i o r g a n je funkcionalen.

K o m u n i c i r a m o ( n a b l i z u ) t u d i p r e k dotika, otipa. Z d o t i k o m lahko p r e c e j t o č n o z a z n a m o r a z p o l o ž e n j e , počutje... sogovor­

nika ( S l a b e 1997). Verjetno je to najpopol­

n e j š i in h k r a t i p r i m a r e n n a č i n k o m u n i ­ kacije, ki s m o s e g a učili že kot dojenčki.

Na p r i m e r , p r v o , kar mati naredi z dojen­

č k o m p o p o r o d u , je, d a g a s t i s n e k s e b i . O t r o k čuti varnost, toplino... In kot v e m o , č e h o č e m o k o m u p o k a z a t i , d a g a razu­

m e m o , j e v e l i k o bolj u č i n k o v i t o , d a m u

s t i s n e m o roko, kot d a za ta n a m e n u p o r a ­ b i m o p l o h o b e s e d .

Socialni delavci v p r o c e s u svetovanja ali o b r a v n a v e n a j b r ž n e m o r e j o p o g o s t o uporabljati k o m u n i k a c i j e z d o t i k o m , ker s e lahko znajdejo v mejni situaciji^ in tvegajo, d a b o stranka dotik r a z u m e l a na n a p a č e n n a č i n . T a k o k o m u n i k a c i j a v v e l i k i m e r i p o t e k a s p o u d a r k o m n a s l u h u . Z a t o j e p o m e m b n o , k a k š e n jezik o z i r o m a n a č i n izražanja u p o r a b l j a s o c i a l n i d e l a v e c ( S l a b e , Hafnar 1999).

P o v s e m o b i č a j n o je, č e r e č e m o : »Tam je stol,« ali: » N a m i z i t a m zadaj,« ali: »Tam spredaj p r e d v a m i je školjka,« in to s p r s t o m ali g i b o m g l a v e p o d k r e p i m o o z i r o m a d o p o l n i m o i n f o r m a c i j o z n e v e r b a l n i m s p o r o č i l o m (Van D y c k 1 9 9 2 ) . K e r s l e p a o s e b a n e b o z a z n a l a n e v e r b a l n e g a d e l a s p o r o č i l a , b o z m e d e n a , saj s a m o verbalni del: »Pred v a m i je miza,« ne b o o m o g o č i l vedeti, kje s e p r e d m e t nahaja. Tako v e č k r a t prihaja d o z a d r e g na o b e h straneh. M o r d a p a tudi d o n e s p o r a z u m o v , saj lahko slepi to

» m i m o h o d k o « v k o m u n i k a c i j i d o ž i v i kot n e r a z u m e v a n j e ali n e z a i n t e r e s i r a n o s t s o c i a l n e g a delavca in s e u s t r e z n o o d z o v e . Po d r u g i strani s o c i a l n i d e l a v e c verjetno doživi v t a k e m t r e n u t k u s l e p o stranko kot t e č n o , n i k o l i z a d o v o l j n o , k o t t e ž k e g a človeka. In č e p r a v etični k o d e k s s o c i a l n i m d e l a v c e m nalaga s t r p n o s t in r a z u m e v a n j e uporabnikov, s e o b č u t k o v nezadovoljstva pri svojem delu p o g o s t o ne m o r e j o znebiti.

Take in p o d o b n e n e s p o r a z u m e lahko v veliki m e r i p r e s e ž e m o , č e u p o r a b l j a m o

» d r u g a č e n jezik«. S t e m m i s l i m u p o r a b o o p i s n e g a jezika, kar p o m e n i , d a verbalni in neverbalni del s p o r o č i l a p r e l i j e m o v n o v o celoto, ki jo izrazimo na v e r b a l e n način. V p r i m e r u s p o r o č i l a : »Za v a m i je stol,« ko s p o g l e d o m d o d a t n o p o k a ž e m o , kje je to, bi lahko rekli tudi tako: » K a k š n e tri m e t r e levo za v a m i stojita dva stola« (Van Dyck, 1 9 9 2 ) . Tudi prevelika s k r b ni p o t r e b n a — v p r i m e ­ ru s p o r o č i l a : »Pazi, vrata! Udaril s e boš!«, lahko r e č e m o : »Dva m e t r a p r e d t e b o j s o n a p o l o d p r t a vrata.« Slepi s a m ve, d a zanj to p o m e n i n e v a r n o s t . Zelo p a v a m b o hva­

ležen za informacijo o z i r o m a sliko, ki ste jo prelili v b e s e d e . S e v e d a v s e n a š t e t o n e velja v enaki m e r i za v s e s l e p e o z i r o m a slabo-

v i d n e . O d v i s n o j e t u d i o d tega, ali s o o d r o j s t v a s l e p i ali p o z n e j e i z g u b i j o v i d , k o l i k š e n o s t a n e k v i d a imajo, p r a v tako j e o d v i s n o o d p o s a m e z n i k o v e o s e b n e zrelosti in t r e n u t n i h k r i z . Z a g o t o v o j e s t o p n j a habilitiranosti ( o d rojstva s l e p i ) ali stopnja r e h a b i l i t i r a n o s t i ( p o z n e j e o s l e p e l i ) p o ­ m e m b n a p r i s a m o s t o j n o s t i s l e p e stranke ( S l a b e , Hafnar 1 9 9 9 ) . O s e b n a zrelost p a je d r u g i p o m e m b n i vidik pri s a m o s t o j n o s t i in k o m u n i k a t i v n o s t i , kar p o v s e m velja tudi za o s t a l e ljudi. S r e č a m o lahko t u d i s l e p e in s l a b o v i d n e o s e b e , ki s e b o d o p r i t o ž e v a l e n a d u s o d o ali n e m o č j o , češ, č e bi videl, bi bil d r u g a č e n . To kaže bolj na š e nerazrešena t r a v m a t s k a č u s t v e n a doživetja, ki jih s p r o ž i n e m o č in o b č u t e k p r i k r a j š a n o s t i , n e p a toliko n a p r o b l e m s l e p o t e v o ž j e m s m i s l u ( K a č i č 1 9 9 3 ) .

R A V N A N J E IN S V E T O V A N J E

Da bi o d n o s deloval »zdravilno« in d a bi ra­

z u m e l i » n e r a z u m n e « odzive v komunikaciji s s l e p o stranko, m o r a m o razumeti, s č i m t a k a o s e b a p r i h a j a k n a m ( n a c e n t e r za s o c i a l n o d e l o , v p i s a r n o ) . Vemo, d a j e na p r i m e r č l o v e k , ki p r i d e n a p o g o v o r v o b d o b j u , ko s e m u vid d r a s t i č n o s l a b š a , p o l n strahov, dvomov, n a p e t o s t i (Hafnar, Možina, K a č i č 1 9 9 6 ) . Vsak d o g o d e k , ki n e pelje k u p a n j u na »ozdravljenje«, g a tako ali d r u g a č e iztiri ( l a h k o p o s t a n e n e s t r p e n , j e z e n , u ž a l j e n i p d . ) . S k r a t k a , o d z o v e s e g l e d e n a s v o j e ž i v l j e n j s k e i z k u š n j e in o s e b n o zrelost. Vidimo, da u p o r a b n i k p o l e g p r o b l e m a z o č m i v o d n o s p r i n e s e š e v s o svojo z g o d o v i n o ( i n d i v i d u a l n o in družin­

sko). N i č n e p o m a g a o d p i s o v a t i ( p o s k u š a t i s k r i t i ) s e b e in s v o j e p r o b l e m e , saj s e to n e p r e n e h o m a zrcali v v e d e n j u o z i r o m a o d n o s u z d r u g i m i . In z a g o t o v o je socialni d e l a v e c p o m e m b e n o d n o s n i subjekt v s a k e stranke, n e g l e d e na to, d a ta izraža pred­

v s e m pričakovanja p o p o m o č i (svetovanju ali o b r a v n a v i ) v o ž j e m s m i s l u . D e j a n s k o doživlja tudi pričakovanja p o m o č i v š i r š e m smislu, k a r n a p r i m e r p o n a z a r j a želja, biti s p r e j e t »kot č l o v e k « in n e kot » š t e v i l k a o z i r o m a o b j e k t « , ž e l j a , b i t i r a z u m l j e n . P o t r e b e p o tovrstnih s o c i a l n i h u s l u g a h p a

se o b i č a j n o n e izražajo v n a p r e j , t e m v e č za n a z a j , in s i c e r k o t n e z a d o v o l j s t v o , k o t o b č u t e k , d a nekaj ni bilo v redu. Vendar o s e b a š e n i m a j a s n e o p r e d e l i t v e , kaj je bilo n a r o b e . Zato je p o m e m b n o , d a s e človek vsaj za nazaj, r e t r o g r a d n o , zave, kaj m u j e manjkalo v o d n o s u . S t e m j e na d o b r i poti, da z d r u g i m razvije pristnejši o d n o s ter tako zadovolji pričakovanja p o s o c i a l n i p o m o č i v š i r š e m smislu, kar je z d r a v i l n o za o b a .

O p i s a n i r e t r o g r a d n i o b č u t e k , d a je bilo nekaj n a r o b e , p a je š e v e d n o m e g l e n in n a m n e k a ž e j a s n e slike zapleta. Zato t v e g a m o , da » u d a r i m o m i m o « . Klient lahko v s v o j e m repertoarju r a z p o l a g a z naslednjo o s e b n o interpretacijo: »Nihče m e n e mara, invali­

d o v n e m o r e n i h č e razumeti!« To p a lahko p e l j e v n a v i d e z n e r e š i t v e , k o t s o : »Ta strokovnjak ni dober, zato s e b o m pritožil.

Taka u s t a n o v a ni nič v r e d n a . Boril s e b o m za s p r e m e m b e ! « Da bi lahko prišli d o re­

t r o g r a d n e g a spoznanja', m o r a m o p o s k u s i t i k o n k r e t n o razčistiti, kaj s e je d o g a j a l o m e d nama, npr.: »Tista z o p r n a s o c i a l n a delavka mi je takrat rekla, d a bi bilo z a m e d o b r o , č e se v č l a n i m v D r u š t v o slepih. To m e je takrat p r i z a d e l o , ker n i s e m z m o g e l sprejeti, d a b o m ostal slep. M o r d a je bila m a l c e nespret­

na v tem, a mi je hotela p o m a g a t i . « Na ta n a č i n s e u p o r a b n i k u p r e o b l i k u j e (preok- viri) p r e d s t a v a o tej s o c i a l n i delavki. S t e m se s p r e m e n i tudi njegov o d n o s d o nje, kar pelje v d r u g a č n o interakcijo, ta p a v nove p r e d s t a v e , doživetja, s p r e m e m b e - zadovo­

ljitve p o s o c i a l n i p o m o č i v š i r š e m smislu.

S e v e d a lahko k n e z a d o v o l j i v e m u izidu p r i s p e v a t a o b e strani, s t r a n k a in socialni d e l a v e c . Pri s o c i a l n i h d e l a v c i h n i m a m v mislih d o k t r i n a r n e g a v i d i k a dela, a m p a k o d n o s n i v i d i k . Č e npr. s o c i a l n a d e l a v k a razmišlja ali p a s e o b k a v i c i p o g o v a r j a s kolegico o strankah kot o sitnobah, d e n i m o :

»Tisti s t a r e c tam, uhhh,« »Tisti d o m i š l j a v i d a m i bi najraje...«, s e to p o z s n e j e zrcali v o d n o s u s to stranko. Prav nič n e p o m a g a , če se t r u d i m o biti prijazni, saj je to le na­

v i d e z n o r a z p o l o ž e n j e o z i r o m a »fasada«.

O d n o s in iz njega izhajajoče doživljanje p a z a o b j e m a t a dejansko notranje razpoloženje in n e tistega, ki bi g a m o r d a želeli prikazati.

Zato je za u s t r e z e n o d n o s p o t r e b n a d o b r o ­ h o t n o s t d o s t r a n k . S t e m n e m i s l i m , d a

s o c i a l n i delavci n e bi s m e l i doživljati ne­

prijetnih občutkov, nezadovoljstva, jeze itn.

d o strank, p a č p a m e n i m , d a je t r e b a te n e r a z r e š e n e o b č u t k e in d i l e m e s t r o k o v n o reševati v supervizijskih s k u p i n a h (Laden- dorff 1969). D o p u s t n o je »biti s a m o človek«, ni p a d o p u s t n o prelagati n e u g o d n i h čustev n a s t r a n k o . Č e za o s e b o n e s p r e j e m l j i v i h doživetij in n e s p o r a z u m o v n e r a z r e š u j e m o

»strokovno«, p o t e m to najbrž n a d o m e s t i m o z u p o r a b o ( z l o r a b o ) m o č i .

P o m e m b n o s t o d n o s a pri o b r a v n a v i kot tudi r e t r o g r a d n e g a spoznanja b o m p o s k u ­ sil prikazati s svojo izkušnjo, ki jo tukaj prvič o p i s u j e m in j o ž e l i m p o d e l i t i z b r a l c i . D o ž i v e l s e m j o v b o l n i c i , kjer s e m p o n e s r e č i ostal s l e p .

Tisti prvi mesec je šlo za življenje, za »biti ali ne biti«. Na slepoto nisem niti pomislil. Zdelo se mi je samoumevno, da me bodo pozdra­

vili, in potem bo vse po starem. V drugem mesecu, ko sem bil izven življenjske nevar­

nosti, mi je postajalo vse bolj sumljivo. Zakaj nobenega pregleda? Zakaj nobene operacije?

Zakaj skrivnosten molk? Začel sem spraše­

vati, kaj je z mojimi očmi? »Naredili smo vse.

Nič se ne da narediti! Ni pomoči!« Zvenelo je mrko in hladno. Kakor oblaki, ki prihru- mijo pred nevihto, se med seboj mešajo, zadevajo drug ob drugega, zatemnijo dan in povzročijo strele. Tako so se v meni zbirali občutki. Razbohotil se je viliar doživetij in misli. Mešala se je preteklost s prihodnostjo.

Naenkrat kot blisk se mi je posvetilo: »Ostal ' bom slep! Ostal bom za celo življenje slep!

Ostal bom prikovan, nemočen! Nikamor se ne bom mogel peljati, ničesar storiti, ničesar delati! Ničesar pogledati! Ničesar, ničesar, ' ničesar!«

Bil sem kakor razdejano mesto po kata­

strofalnem orkanskem potresu. Vseli prete­

klih bogatih izkušenj, smislov, ciljev naenkrat ni bilo več. Še huje, bili so tam, neuporabni, brez vrednosti. Spomini iz preteklosti so se mi udinjali kakor v posmeh sedanjosti. Vihar doživetij je premetaval dirjajoče misli, ki so ' zadevale druga ob drugo in se naposled i z g u b i l e v praznini, ki je zijala v moji prihodnosti. Obupno sem se trudil najti kaj oprijemljivega. Pa nič! Takrat bi se oprijel tudi lažnega upanja. Sam sebi sem se zdel

neumen in ničvreden. Življenje pa brez smisla. Vrednost: minus nula. Počutil sem se neskončno sam, zapuščen in nerazumljen.

Edini svetel žarek, ki se je prebijal skozi to neurje in me grel, so bile izkušnje preživetja z roba smrti, ki sem jih bil ob in po nesreči doživel. Bile so tam, kakor ravnokar odkrit neznaten, a trden otoček, ki mu orkan grozi, da ga bo odpihnil. Vse to se je navzven kazalo kot moja preobčutljivost, nestrpnost, zadir- čnost, godrnjanje, jeza in nezaupljivost. In seveda nezadovoljstvo nad zdravniki! Saj sem se trudil, da ne bi bil tak, pa ni šlo. Neslo me je krepko prek vseh meja mojih dotedanjih izkušenj naravnost na čistino dojenčka. Bil sem na koncu in začetku življenja hkrati.

Večina tega, kar sem se do tedaj v življenju naučil, ni bila uporabna. Izkušnje, ki bi jih bil v novih okoliščinah kot slepi potreboval, pa še niso obstajale. Nepopisna zmešnjava.

Sem, pa me ni.

Ni čudno, da se me je večina izogibala in da so se nekateri do mene vedli hladno (na distanci oziroma vljudnostno). Imel sem tudi srečo, da je peščica strokovnjakov tvegala in se mi »približala«. Tako sem na primer vsak dan obiskoval fizioterapevtko, ki mi je masirala obraz, izvajala vaje za muskulaturo mimike obraza. Istočasno pa se je name še drugače odzivala. Jaz temu pravim, da se je

»pogajala«. Nekako tako je šlo:

Jaz: »Če bi me pravočasno operirali, bi danes morda videl!«

Ona: »Takrat se je šlo za preživetje. Ni bilo moč misliti na operacijo.«

Jaz; »Morda res. Vendar kasneje bi lahko...«

Ona: »Pa k a s n e j e je tudi to zdaj...«

Jaz: »Ja, ampak to...«

Tako se je vleklo iz dneva v dan. Fizio- terapcvtka je zdržala v tem mučnem odnosu.

Opravljala je svoje delo in bila je človek, ki me je slišala. Bila je človek, ki je »vzela zares«

moje kosti, moje rane, pa tudi moje občutke in misli. Nisem bil več številka. Nekdo se je zame zanimal. Nekomu sem nekaj pomenil.

Bil sem zopet oseba. Ne da bi vedel, kako in kdaj, se je med nama vzpostavilo zaupanje.

Kazalo se je v tem, da nisem dvomil v njene besede. Njej sem zaupal, drugim ne. Seveda ji tega nisem rekel, najbrž niti kaj veliko pokazal. Preveč je bilo čustev in misli. Vendar sedaj so se nanašale na nekaj oprijemljivega,

na nekaj, ob kar so trčile, nekaj, s čimer so se lahko tudi b o j e v a l e . Niso se z g u b i l e v praznini, temveč so dobile odziv. Rezultat tega je bil občutek srečanja človek-človek.

Iz tega se je rodilo zaupanje. To je bila podlaga za sprejemanje fizioterapevtkinih misli in besed o možnosti v prihodnosti in s tem za upanje. Upanje je kot svetilnik v pristanišču za ladje na odprtem viharnem morju. Kaže jim možno pot in s tem zmanjša nevarnost, da bi se na čereh razbile. Vendar moram reči, da sem vse to dogajanje med menoj in fizioterapevtko razumel šele čez nekaj let - za nazaj, retrogradno. Takrat sem samo doživljal, da je drugačna, da je človeška, da je velik strokovnjak.

K t a k e m u razpletu p o eni strani p r i s p e ­ vajo stranke, p o d r u g i strani p a je š e po­

m e m b n e j š i p r i s t o p ( o d n o s ) strokovnjakov - m e d i c i n s k i h sester, zdravnikov in š e zlasti s o c i a l n i h delavcev. Da bi lažje razumeli, kaj vse v p l i v a na o d z i v s l e p i h in s l a b o v i d n i h strank, si p o g l e j m o , kaj se dogaja s p o s a m e z ­ n i k o m in njegovo d r u ž i n o o b p o p o l n i ali veliki stopnji i z g u b e vida. V nadaljevanju s e b o m o s r e d o t o č i l p r e d v s e m na p r o c e s rehabilitacije in njene stranpoti. P r o c e s o m habilitacije o z i r o m a vzgoje slepih o d rojstva se b o m v t e m kontekstu n a m e n o m a izognil.

R E H A B I L I T A C I J A S L E P I H IN S L A B O V I D N I H D a n e s si n e z n a m o predstavljati, da ne bi g l e d a l i n a č l o v e k a kot n a c e l o t o , ko g a p o s k u š a m o r a z u m e t i ali mu p o m a g a t i pri s p r e m e m b i ali zdravljenju. V e m o , na pri­

mer, d a za zdravljenje d i a b e t e s a ne z a d o š č a insulin, a m p a k m o r a o s e b a s p r e m e n i t i pre­

h r a m b e n e in g i b a l n e navade, način delova­

nja. V s e to p a zahteva o d p o s a m e z n i k a , d a s p r e m e n i svoje cilje, p r e d s t a v o o življenju itn. K e r tak človek o b i č a j n o s k o m živi, s e m o r a t u d i n j e g o v a d r u ž i n a v s e m u t e m u prilagoditi. Lahko r e č e m o , d a n i m a s a m o p o s a m e z n i k p r o b l e m o v , a m p a k j i h i m a d r u ž i n a kot celota. Zato že d o l g o n e gle­

d a m o v e č na d r u ž i n o kot na zbir zaintere­

siranih p o s a m e z n i k o v z nekaterimi skupni­

mi cilji, a m p a k kot na s v o j e v r s t e n o r g a ­ n i z e m o z i r o m a sistem. Ta s i s t e m i m a svoja

pravila in značilnosti. E d e n p r v i h avtorjev, ki je o t e m pisal, je bil Alfred French ( 1 9 7 7 ) , ki je izluščil štiri zakonitosti:

1. V družini j e v s e p o v e z a n o z v s e m (vsak d o g o d e k z v s a k i m , v s a k človek z v s a k i m ) .

2. V d r u ž i n i s e v s e s p r e m i n j a in v s e n e k a m g r e .

3. »Vse s e plača« ( č e nekaj zamašiš, nekje d r u g j e izbije, p o č i - p o k a ž e s e kot s i m p t o m o z i r o m a p r o b l e m ) .

4. N a r a v n o g r e najbolje ( n i r e c e p t o v ; lahko r e č e m o , d a n a r a v a v e najbolje, kar p o m e n i , d a m o r a m o vzeti zares tudi sim­

p t o m e in p r o b l e m e , ki n a m jih k a ž e ) .

R a z i s k a v a na t e m o Odziv družine na pojav slepote ( K a č i č 1993: 14) je p o k a z a l a

te faze o z i r o m a o b d o b j a , ki n a s t o p i j o o b veliki ali p o p o l n i i z g u b i v i d a pri e n e m o d članov:

1. o b d o b j e — čustvena prizadetost in zanikanje. Za to o b d o b j e je značilna velika čustvena prizadetost in zanikanje možnosti, da bi človek ostal s l e p . Zanikanje s e k a ž e v tem, da člani ravnajo tako, kot d a je s a m o v p r a š a n j e č a s a , p r e d v s e m p a u s t r e z n e g a zdravljenja, d a b o p r i š l o d o s p r e m e m b e . Zato iščejo »boljše« zdravnike. V z p o r e d n o s t e m ali ko s o m e d i c i n s k e m o ž n o s t i izčr­

p a n e , p a organizirajo š e razna alternativna zdravljenja. D r u ž i n a je a n g a ž i r a n a v glav­

n e m okoli » p r o b l e m a « s l e p o t e . O s t a l e p o ­ trebe in dolžnosti s o » n e p o m e m b n e « . D r u g i č l a n i d r u ž i n e s o v g l a v n e m p r i p r a v l j e n i

»streči bolniku«. V n a s p r o t n e m p r i m e r u s e že v tej fazi zrcalijo slabi o d n o s i iz pretek­

losti d r u ž i n e .

2. o b d o b j e — razumsko spoznavanje in prilagajanje. V t e m č a s u d r u ž i n a s p o z n a ,

da tako ne g r e v e č n a p r e j . Tako s o utrujeni od iskanja, pomilovanja in razočaranj, d a s e začenjajo n a k o p i č e n a , neizražena čustva in stresi kazati v o d n o s i h . N e h o t e »prasketa«

nezadovoljstvo ( č e š , dovolj te imam, ali n e v i d i š , d a s a m o d e l a m , ti pa...). To s p r o ž i o b č u t k e k r i v d e in n e h v a l e ž n o s t i in ž e i m a m o m e š a n i c o n a s p r o t u j o č i h č u s t e v . Z a t o s e d r u ž i n a p r e j ali slej o d l o č i , d a m o r a j o kaj narediti. N a j v e č k r a t p o i š č e j o k o g a s p o d o b n i m i težavami, društvo slepih, m o r d a rehabilitacijo ipd. Družina p o s t o p n o s p r e j e m a d a n o situacijo.

3- o b d o b j e — stabiliziranje in nova

organizacija. Z d o s e g a n j e m m i n i m a l n i h s p r e m e m b , ki s e p o k a ž e j o p o t e m , ko z a č n e d r u ž i n a iskati p o t iz d a n e situacije, s e tudi č u s t v e n e n a p e t o s t i m a l o sprostijo. Hkrati s p r e m e m b e v n e s e j o več upanja za prihod­

nost. Kljub temu, d a so č u s t v e n e in bivanj­

ske stiske š e v e d n o v o s p r e d j u , s e p o s t o ­ p o m a g r a d i j o novi o d n o s i , v l o g e s e pre­

razporedijo, družinski člani se naučijo nove k o m u n i k a c i j e in o r g a n i z a c i j e bivanjskega p r o s t o r a . P o z n e j e s e izoblikujejo n o v e živ­

ljenjske v r e d n o t e , n o v i s k u p n i in p o s a ­ meznikovi cilji ter smisli. Najdejo s e novi prijatelji, s k a t e r i m i s e » r a z u m e m o « , i p d . P o s t o p n o s e g r a d i življenjsko p o m e m b n a s o c i a l n a mreža.

Kazalci d o b r e rehabilitiranosti d r u ž i n e o z i r o m a n j e n e g a p r i l a g a j a n j a n a n o v e življenjske okoliščine se kažejo p o eni strani v č i m večji stopnji s a m o s t o j n o s t i s l e p e g a : s a m o s t o j n o s t v higieni in p r e h r a n i , gibalni s a m o s t o j n o s t i v d o m a č e m p r o s t o r u in, š e bolje, v širši okolici ali na d e l o v n e m mestu, č i m š i r š a s o c i a l n a mreža, šolanje, služba...

Po d r u g i strani s e o m e n j e n a u s t r e z n a ada­

ptacija v d r u ž i n i kot celoti k a ž e z d o b r i m i m e d o s e b n i m i o d n o s i , e n a k o m e r n o poraz­

d e l j e n i m i v l o g a m i in n a l o g a m i d r u ž i n e ( s l e p i p o n o v n o p r e v z a m e n e k a t e r e n a l o g e v d r u ž i n i ) , č i m večji vključenosti d r u ž i n e v š i r š i s o c i a l n i p r o s t o r ( n o v i d r u ž i n s k i prijatelji, s k u p n e aktivnosti...). D e j a n s k o d o b i m o vtis, d a je taka d r u ž i n a p o n o v n o

»zaživela«, v e n d a r v novih, s p r e m e n j e n i h o k o l i š č i n a h . Te s o z a h t e v a l e k o r e n i t o s p r e m e m b o v s e h p o s a m e z n i k o v , p a tudi v s e g a d r u ž i n s k e g a s i s t e m a . Ljudje iz takih d r u ž i n i z r a ž a j o z a d o v o l j s t v o , o l a j š a n j e . Večkrat rečejo: »Ni lahko, a m p a k g r e . Sedaj je lažje. Sedaj v e m o , kaj p o m e n i biti b r e z vida. Sedaj c e n i m o tisto, kar s m o prej imeli.«

O b t e m p a n e d o ž i v i m o vtisa, da so zaradi izgub zagrenjeni. N a s p r o t n i znaki s e kažejo pri s l a b o p r i l a g o j e n i h družinah, na primer, v e č j a z a p r t o s t d r u ž i n e v a s e in v s v o j p r o b l e m , p r e t i r a n a o d v i s n o s t s l e p e g a o d v i d e č i h d r u ž i n s k i h č l a n o v , » n e z d r a v i « m e d o s e b n i o d n o s i . Pa o b č u t k i o g r o ž e n o s t i d r u ž i n e , r a z o č a r a n o s t i , o g o l j u f a n o s t i , n e r a z u m e v a n j a , z a g r e n j e n o s t i . O d v i s n o p a č , na k a t e r i » s t o p n i c i « p o p o t i k novi o r g a n i z i r a n o s t i in a d a p t i r a n o s t i s e d r u ž i n a

tirenutno nahaja. K o s e s r e č a m o s s l e p i m aH n j e g o v i m i d r u ž i n s k i m i č l a n i , b o njihov odziv o d v i s e n o d tega, kje n a tej p o t i re­

habilitacije s e t r e n u t n o nahajajo. N a l e t i m o lahko na topel, sumničav, m r a č e n , užaljen, agresiven, človeški in š e k a k š e n odziv. V tem s m i s l u ni p r o b l e m s l e p o t a , t e m v e č p r e - b o l e v a n j e krize, ki j o je s l e p o t a s p r o ž i l a pri družini. V t e m s m o si vsi ljudje enaki ( K a č i č

1 9 9 3 ) .

I z g u b a vida pri o d r a s l i o s e b i ( š e p o s e b e j v p r v i h m e s e c i h ) p o m e n i mejno življenj­

sko situacijo, ko s e v h u d i stiski p r i z a d e t i p o s a m e z n i k in n j e g o v i bližnji s o o č i j o s t e m e l j n i m i , e k s i s t e n č n i m i ž i v l j e n j s k i m i vprašanji. Prizadeti s e s o o č i j o z svojo člo­

veško krhkostjo (kaj s p l o h lahko š e p o č n e m v življenju?), ranljivostjo ( t e b o l e č i n e in trpljenja ni m o g o č e p r e n e s t i ) , o s a m l j e ­ nostjo (zakaj s e je to z g o d i l o r a v n o meni?, n i h č e m i n e m o r e o d v z e t i t r p l j e n j a ) , z v p r a š a n j e m s m i s l a življenja ( č e m u bi s p l o h š e živel?). I z g u b a v i d a j e l a h k o izziv, ki m a r s i k o g a za v e d n o v r ž e na kolena, d a s e ne m o r e v e č dvigniti iz d e p r e s i j e ali o s t a n e večni nezadovoljnež, p o l n očitkov (Hafnar, Možina, K a č i č 1996). A. French v svoji d r u g i točki d r u ž i n s k i h zakonitosti pravi: »Vse s e spreminja, v s e n e k a m gre.« O b t e m s e lahko v p r a š a m o , ali o s e b a , ki j e o s l e p e l a in j e n e r g a š k a , n e s a m o s t o j n a , p o l n a o č i t k o v , otroška, v e č n o nezadovoljna, m o r d a regre­

sira, » g r e nazaj«? N e v a r n o s t take ( r e g r e ­ s i v n e ) d r ž e je, d a j o d r u g i člani d r u ž i n e p r e p o z n a j o kot o s e b n o d r ž o o s l e p e l e g a ali p o s p l o š e n o , »slepi s o taki«. V t a k e m p r i m e ­ ru s e o m e n j e n a p r e d s t a v a utrdi in tako s e o d n o s i , pričakovanja in v l o g e ustalijo, kar p o m e n i , d a s e d r u ž i n a n e r e s o c i a l i z i r a . O s l e p e l i p o s a m e z n i k p a s e n e rehabilitira.

L a h k o p a s e p o s a m e z n i k in n j e g o v i bližnji v tej krizi d o k o p l j e j o d o g l o b l j i h ž i v l j e n j s k i h s p o z n a n j i n d o g l o b o k i h o s e b n i h o d g o v o r o v na temeljna življenjska vprašanja, kar je p o m e m b n o za nadaljnjo r e o r g a n i z a c i j o d r u ž i n e . O b t e m s e z e l o v e r j e t n o n e k o l i k o s p r e m e n i v r e d n o s t n a orientacija ( v r e d n o s t n i zemljevid) d r u ž i n e kot celote. Pri v s a k e m o d članov p r i d e d o r e o r g a n i z a c i j e njegovih o d n o s o v in s t e m p r i d e p o s a m e z n i k d o d r u g a č n i h v l o g in nato s t a t u s o v (Stritih in s o d . 1 9 9 3 ) . D o m i -

nantni m o ž , d e n i m o , p o oslepitvi n e m o r e i m e t i e n a k e g a s t a t u s a . T u d i č e p o s k u š a uveljaviti svojo voljo, j e o d v i s e n o d d r u g i h č l a n o v . T a k o o b s t a j a n e v a r n o s t , d a m u p r i p i š e j o v l o g o nergača, kar p o m e n i , da mu b o d o z v e č i n e ustregli, s a m o d a »bo v hiši m i r « , n e p a , k e r b i g a u p o š t e v a l i k o t

»prvega«.

Za u s p e š n o p o t k cilju k o n s t r u k t i v n e r e o r g a n i z a c i j e je ključnega p o m e n a d o b e r in p r a v i l e n » z a č e t e k « . Ta s e v z p o s t a v i n e p o s r e d n o p o delni ali p o l n i izgubi vida, tj., ko n a s t o p i kriza, in n e š e l e takrat, ko g r e o s e b a na f o r m a l n o r e h a b i l i t a c i j o ( K a č i č

1 9 9 3 ) . Za p o z n e j e o s l e p e l e g a sta u s t r e z e n o d n o s in p r v a s o c i a l n a p o m o č neposredno po nastopu krize e n a k o p o m e m b n a , kakor

sta za d o j e n č k a p o m e m b n i u s t r e z n a n e g a in u s t r e z n a d r u ž i n s k a a t m o s f e r a , d a b i p o z n e j e o d r a s e l v z r e l e g a in s a m o s t o j n e g a človeka. V t e m o b d o b j u ( p r v i fazi) je osle­

p e l a o s e b a o d p r t a za n o v o e k s i s t e n c i a l n o izkušnjo, saj i š č e n o v o orientacijo v svojem s o c i a l n e m kontekstu. Verjetno s e to p r v o ( o d p r t o ) o b d o b j e konča, ko o s e b a zavzame n o v o d r ž o in p o n o v n o p o v e ž e s o c i a l n o m r e ž o o d n o s o v . K u s p e š n o s t i s l e d n j e g a lahko z »zdravilnim« o d n o s o m ( n e na di- s t a n c i ) p r e c e j p r i s p e v a j o strokovnjaki, s katerimi s e o s e b a srečuje.

Z a v z e m a m torej stališče, d a je temeljna e k s i s t e n c i a l n a reorientacija m o g o č a zlasti v ( s u b ) a k u t n i f a z i p o i z g u b i v i d a . Č e o s l e p e l i v t e m č a s u n e d o b i u s t r e z n e p o m o č i ali č e s e z a č e t e k p o m o č i p r e v e č o d d a l j i o d t e g a t r e n u t k a , s e m o ž n o s t za u s p e š n o a d a p t a c i j o zmanjša. To potrjujejo tudi n e v r o f i z i o l o š k e raziskave, ki kažejo na nujnost č i m p r e j š n j e p o m o č i ljudem v krizi - t. i. k r i z n e i n t e r v e n c i j e . G r e za to, d a d r a ž l j a j , ki o b i č a j n o p o t u j e p r e k hipo- talamusa v l i m b i č n i s i s t e m , n a p r i m e r a m i g d a l o , kjer d o b i čustveni p r e d z n a k in ga p o s r e d u j e hipokampusu, v k a t e r e m s p o m o č j o k o g n i t i v n i h p r o c e s o v d o b i p o ­ m e n ter g a p o s r e d u j e v prefrontalni kor- teks. Iz k o r t e k s a s e v r a č a o d g o v o r amigdali.

Na p r i m e r , o d g o v o r »katastrofa b o « s p r o ž i n o v e n e g a t i v n e reakcije. Č e p o s t a n e situa­

cija za človeka n e z n o s n a , s e p r e k i n e p r e t o k i m p u l z o v iz a m i g d a l e v h i p o k a m p u s in pre­

frontalni del, kar v h i p o k a m p u s u p o v z r o č i

b l o k a d o - disociativni blok. Ta b l o k a d a je p o m e m b n a za preživetje. Č e p a traja d o l g o ( d o l g a m o č n a k r i z a ) , z a č n e h i p o k a m p u s zaradi neaktivnosti atrofirati. To p o m e n i , da o s t a n e j o n e p o p r a v l j i v e p o s l e d i c e , tudi ko kriza m i n e . Tako o s e b a i z g u b i stik in n e m o r e priklicati n e k a t e r i h prejšnjih življenj­

skih izkušenj, kar p a je za »novo o s l e p e l e g a « v i t a l n e g a p o m e n a , saj i m a ž e s i c e r z e l o s k r č e n e m o ž n o s t i .

Socialni delavci, ki delajo na p o d r o č j u s v e t o v a n j a ali p a o b r a v n a v a j o s t r a n k e (urejanje pravic, usmerjanje itn.), se večkrat s r e č u j e j o z l j u d m i , ki s o p r e d k r a t k i m o s l e p e l i , m o r d a s e š e s p l o h n e zavedajo, d a b o d o slepi, ali p a s e jim je vid m o č n o p o ­ slabšal in s o v velikem strahu, kdaj b o še s l a b š e . V s e to s o za njih in njihove svojce zelo k r i z n e situacije, v k a t e r i h s o p r e o b ­ čutljivi. Takrat i m a š e večji p o m e n v s a k a b e s e d a , g i b glave, zavijanje z o č m i , p u š č a n j e v n e g o t o v o s t i , kaj b o z njimi, njihovimi p r a v i c a m i (Hafnar, Možina, K a č i č 1 9 9 6 ) . Zdravnik s e je naučil p r e n a š a t i n e u s p e l e o p e r a c i j e , saj lahko le tako učinkovito d e l a naprej, za pacienta, pri k a t e r e m taka opera­

cija ni u s p e l a , p a je to najstrašnejša novica, ki jo lahko sliši. Č e p r a v z d o k t r i n a r n e g a vidika ni v e č kaj storiti. Z vidika o d n o s a p a lahko zdravnik p r i s p e v a k olajšanju pacien­

ta in n j e g o v i h d r u ž i n s k i h članov, č e j i m n o v i c o p o s r e d u j e na »človeški način«. N a primer, d a si v z a m e nekaj m i n u t časa, jih p o v a b i v pisarno, jim razloži trenutno stanje in kaj je m o g o č e , kar je čisto d r u g a č e , kot č e informacijo s p o r o č i m i m o g r e d e na hod­

niku. K m a l u za t e m p r e v z a m e j o š e težje d e l o d r u g i strokovnjaki, m e d k a t e r i m i je tudi s o c i a l n i d e l a v e c , saj taka o s e b a potre­

buje p o eni strani p s i h o s o c i a l n o svetovanje, p o d r u g i strani p a s o c i a l n o o b r a v n a v o , d a bi si n a n o v o u r e d i l a status, p r a v i c e , s p o ­ znala m o ž n o s t i . Takrat je stranka v »krizni situaciji« in t e m u ( n e ) p r i m e r n o s e t u d i o b n a š a . Vendar bi morali kot strokovnjaki razumeti, d a p a c i e n t o v o v e d e n j e ni naper­

j e n o p r o t i nam, a m p a k g a » s p o d n a š a « , ker s e je znašel n e s a m o na svoji meji, t e m v e č tam, kjer s e zdi, d a j e že p r e s e g e l v s e svoje zmožnosti. P r o b l e m e , ki jih imajo v tej zvezi socialni delavci, bi lahko reševali strokovno s p o m o č j o s u p e r v i z i j e . Z » z d r a v i l n i m «

o d n o s o m p a lahko b i s t v e n o p r i s p e v a j o k lajšanju stiske, p r e d v s e m p a k hitrejšemu o k r e v a n j u s t r a n k e . Pri t e m ni r e c e p t o v , t e m v e č velja p o d o b n o kot pri iskanju sreče, k j e r m o r a m o u b i r a t i i n d i r e k t n e p o t i . Doživetje s r e č e n a s t o p i s a m o o d s e b e , ko p o s a m e z n i k u r e s n i č i nekaj, kar i m a vred­

n o s t zanj o s e b n o in g a hkrati povezuje z d r u g i m i . P o d o b n o j e p r i p s i h o s o c i a l n i p o m o č i , ki lahko o m o g o č i o b č u t e k zado­

voljstva in je zdravilna. Iz lastne izkušnje, ko s e m o s l e p e l in s e z n a š e l v v l o g i osle­

p e l e g a k l i e n t a , l a h k o p o t r d i m , d a j e to m o g o č e .

S K L E P

Pri s t r o k o v n e m d e l u v p o m a g a j o č i h p o ­ k l i c i h se ni mogoče izogniti o d n o s u . M o g o č e p a j e i z b i r a t i v s a j m e d d v e m a v r s t a m a p r i s t o p o v :

a ) n a č i n , k j e r d a j e m o v s o prednost strokovni vlogi in o s t a j a m o v odnosu na distanci ( s t r o k o v n o s t + vljudnost), ali

b ) n a č i n , k j e r d a j e m o enak pomen strokovni vlogi in m e d s e b o j n e m u srečanju na človeški ravni (strokovnost ^ pristnost).

O b a n a č i n a sta strokovna in legitimna.

Razlika je v obliki o d n o s a , ki s e vzpostavi.

V p r v e m p r i m e r u j e o d n o s vljuden in o b i č a j n o hladen, v d r u g e m p r i m e r u j e raznolik in o b i č a j n o pristnejši, k a r j e

»zdravilno« za o b a - klienta in strokovnjaka.

Z d r a v i l n i o d n o s i m a p o m o j e m r a z u m e ­ vanju p r e d n o s t i .

a) Za klienta/stranko:

• Eksistencialne izkušnje s o š e zlasti nujne v kriznih o b d o b j i h , ko s e s o c i a l n a m r e ž a »trga« ali je »razredčena«. Za izhod iz k r i z e p a j e k l j u č n e g a p o m e n a i z k u š n j a s r e č a n j a z d r u g o o s e b o , saj o s l e p e l i tako doživi svojo v r e d n o s t , smisel, kar je temelj m o t i v a c i j e za p o n o v n o v z p o s t a v i t e v nje­

g o v e s o c i a l n e m r e ž e in z njo s v o j e n o v e integritete.

• Zaupanje s e p o r o d i , ko klient doživi, d a g r e strokovnjaku zanj kot za človeka in g a n e doživlja zgolj kot b o l e z e n , p r o b l e m v

o ž j e m s m i s l u . To p a j e t e m e l j za n j u n o nadaljnje s o d e l o v a n j e o z i r o m a r e š e v a n j e p r i m a r n e g a p r o b l e m a , z a r a d i k a t e r e g a je klient p r i š e l p o p o m o č .

• V z a u p n e m in » v a r n e m « o d n o s u j e o s e b a pripravljena učiti socialno-komu- nikativnih veščin, je sprejemljiva in pripra­

vljena s p r e m e n i t i n e k a t e r e svoje n a v a d e ( v z o r c e vedenja), n a č i n e s p o r o č a n j a , npr.

i z r a ž a n j e n e z a d o v o l j s t v a , u v e l j a v l j a n j a svojih želja, kar je v d r u ž i n s k e m k o n t e k s t u m o r d a o s n o v a za s p r e m e m b o odnosov, vlog in s t e m s t a t u s o v v družini.

b ) Za strokovnjaka ( s o c i a l n e g a d e l a v c a ) :

• Izpolnjenost. Z o d n o s o m , ki temelji na o s e b n i ravni ( č l o v e k - č l o v e k ) , prihaja d o m e d s e b o j n e i n t e r a k c i j e t u d i n a o s e b n i r a v n i , k a r u s t v a r j a s o c i a l n o e n e r g i j o , vitalnost. O b a , tako klient kot strokovnjak, se lahko iz t a k e g a o d n o s a »polnita«, kar je n a s p r o t n o o d o b i č a j n e p r o b l e m a t i k e s t r o k o v n j a k o v d a n a š n j e g a č a s a . To p a je izpraznjenost, iztrošenost, i z g o r e l o s t .

• Zorenje. Z o s e b n i m o d n o s o m strokov­

njak tvega, d a p r i d e d o m e j a svojih lastnih izkušenj in s t e m d o s a m e g a s e b e . Prav na t e m r o b u o z i r o m a v novi situaciji s e lahko u č i n o v e g a , d r u g a č n e g a r a z u m e v a n j a , vedenja, kar m u koristi tako pri d e l u kot v z a s e b n e m življenju.

• Zadovoljstvo. Z o s e b n e j š i m o d n o s o m s e u s t v a r i z a u p a n j e , ki o m o g o č a k o o p e - r a t i v n e j š o d r ž o k l i e n t a , k a r p r i p e l j e d o boljših rezultatov. Strokovnjak lahko upra­

v i č e n o doživlja to kot svojo učinkovitost in s t e m v r e d n o s t ter zadovoljstvo, ki s e p o z n a pri n j e g o v e m nadaljnjem delu.

Naj na k o n c u s p o m n i m š e na e n vidik, ki vpliva na o d n o s in rezultate dela. Stranka, ki p r i d e p o p o m o č , je lahko v kateri koli fazi k r i z e ( n a z a č e t k u , n a v r h u n c u ali v izteku). Skladni s fazo krize s o tudi njegovo v e d e n j e , p o t r e b a in z m o ž n o s t r e š e v a n j a težav. V s e skupaj p a je o b a r v a n o z njegovim z n a č a j e m in p r e t e k l i m i i z k u š n j a m i . N e g l e d e na to zdravilni o d n o s o m o g o č a boljše r e z u l t a t e , kot s e k a ž e j o tisti h i p , saj s o nekateri u č i n k i prepoznavni retrogradno.

Opomba

' Obrazložitev mojega razlikovanja pojmov klient in stranka: klient je oseba, ki pride po pomoč in ji ponudimo psihosocialno svetovanje, saj je rešitev težave povezana z njeno spremembo osebnosti.

Stranka pa je oseba, ki jo obravnavamo, da bi rešili njen problem, ki pa ni nujno povezan z njeno osebnostno spremembo - fokus dela je na reševanju problema izven osebnosti stranke.

- Zdravilni odnos razumem kot tiste vrste odnos, ko dajemo enak pomen strokovni vlogi in

»srečanju« na človeški ravni. To pomeni, da nismo varno »skriti« za vljudnostjo, ampak tvegamo čustveno bližino. S tem je postavljen temelj za zaupanje. To pa je osnova za sodelovanje, zdravljenje, svetovanje, učenje.

^ Svetovanje ali obravnava: poglavitno delo socialnih delavcev je psihosocialno svetovanje oziroma reševanje klientovih težav ob hkratnem spreminjanju njegovih predstav, iskanju novih interpretativnih vzorcev. Večkrat pa socialni delavci opravljajo delo, kjer ni potrebno neposredno psihosocialno svetovanje, ampak bolj koordinativno delo, npr. urejanje namestitve v dom upokojencev, izdaja odločbe o denarnem dodatku ipd. V tem primeru socialni delavec osebo bolj

»obravnava«, podobno kot to počne npr pravnik. V danem tekstu se opiram na tovrstno razlikovanje dela socialnih delavcev.

^ Mejna življenjska situacija je vsako doživetje, za katerega nimamo ustreznega »odgovora« oziroma odziva, je mejno doživetje, saj smo prišli na mejo svojih izkušenj. Če se srečamo s skrajnimi izkušnjami eksistencialne narave (npr. s smrtjo), pa temu rečemo mejna življenjska situacija.

' Retrogradno spoznanje je razumevanje dogodka in odzivov v preteklosti za nazaj. Gibalo odziva so največkrat občutki, ki vodijo v naslednja dejanja. Retrogradno spoznanje pa je interpretiranje oziroma sestavljanje teh doživetij in odzivov na novi interpretativni ravni, v novo shemo razumevanja različnih med seboj povezanih dogodkov in to v nasprotnem vrstnem redu, kot so se dogajali, vse do ključnega dogodka.

Literatura

A. FRENCH (1977), Disturbed Children and Their Families. New York: Norton & Co.

M. HAFNAR, M . MOŽNA, M. KAČIČ ( 1 9 9 6 ) , Program rehabilitacije za kasneje oslepele. Škofja Loka:

Center slepih in slabovidnih.

M. KJ\ČIČ (1993), Odziv družine na pojav slepote. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).

H. LADENDORFF (1969), Psihološki in sociološki vidiki supervizije. Praxis der Kinderpsychologie undKinderpsychiatrie, 18: 95.

V. SATIR (1995), Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.

D. S i A B E (1997), Logoteoretska spoznanja v zdravstveni negi slepih in slabovidnih oseb. Ljubljana:

Visoka šola za zdravstvo (diplomska naloga).

D. S i A B E , M. HAFNAR (1999), Medicinska sestra v komunikaciji s slepim bolnikom/varovancem.

Obzornik zdravstvene nege, 55: 245-149.

B. STRITIH (1992), Skupinsko delo v procesu psihosocialne pomoči. Ljubljana: Filozofska fakulteta (doktorska naloga).

B. STRITIH in sod. (1993), Normativi in standardi v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (poročilo o raziskavi).

D. ŠKRABA (1988), Učenje v Balintovih skupinah - pot k celostnemu zdravljenju bolnika. Medicinski razgledi, 27: 517-536.

H. van DYCK (1992), Ne tako, ampak tako. Ljubljana: SLS.

F. VESTER (1991), Kriza prenaseljenih območij. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

P. WATZIAWICK (1994), Da bi lažje bili nesrečni Ljubljana: Mohorjeva založba.

P. WATZU\WICK, J . H. BEAVIN (1969), Mensche kommunikation. Bern: Huber Verlag.