Evtanazija v Sloveniji

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Julija Huselja

Evtanazija v Sloveniji

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Julija Huselja

Mentorica: izr. prof. dr. Zdenka Šadl

Evtanazija v Sloveniji

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

Zahvala Iskrena hvala mentorici izr. prof. dr. Zdenki Šadl za strokovne usmeritve in nasvete pri

pisanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi svoji družini za vso podporo in potrpljenje med študijem in pisanjem diplomskega dela.

Evtanazija v Sloveniji

V sodobni družbi medicina, kljub velikim napredkom in odkritjem znanosti nima zdravil za vse bolezni, ki pestijo človeštvo. Tehnologiji navkljub je smrt danes del življenja. Kljub številnim zdravilom umiranje ni nujno mirno, spokojno ali neboleče. Sodobna družba se še vedno sooča s strahom pred koncem življenja, pred smrtjo in trpljenjem, ki ga ta prinaša. Posledično se je oblikovalo razlikovanje med t. i. dobro in slabo smrtjo. Dobra smrt predstavlja zaželeno obliko umiranje, kjer bolnik namesto trpljenja le mirno zaspi. Strah pred trpečim umiranjem in želja po mirni smrti vodita do vprašanja evtanazije, ki prinaša rešitev trpljenju v obliki mirne smrti na željo pacienta. Težnje po uzakonitvi evtanazije v Sloveniji so podprte s številnimi argumenti osebne svobode, avtonomije posameznika, sočutja in dobrodelnosti do bolnih. Na drugi strani pa jim stojijo številni drugi argumenti proti legalizaciji evtanazije, kot je svetost življenja in strah pred zlorabami evtanazije. V diplomskem delu, ki je pred vami bom opredelila kaj evtanazija sploh je ter predstavila argumente za in proti uzakonitvi evtanazije v Sloveniji, ki jih je oblikovala slovenska stroka. Uporabila bom teoretični pristop raziskovanja, ter z metodo deskriptivne analize znanstvene in strokovne literature iskala odgovor na vprašanje kakšno je po mnenje Slovenske stroke vprašanju uzakonitve evtanazije v Sloveniji.

Ključne besede: evtanazija, asistiran samomor, trpljenje, avtonomija, svetost življenja Euthanasia in Slovenia

In modern society despite great advances and discoveries of medical science society does not have the cure for all diseases that plague humanity. Despite advanced technology, death is still part of life. However, there is no certainty that the process of dying is peaceful, serene and painless. Moderns society still faces the fear of death, dying and all the suffering that it brings.

As a result of the fear, a distinction was made between so-called good and bad death. A good death represents a desirable form of dying, where the patient falls asleep and dies peacefully with no suffering. The fear of death and suffering on one hand and the wish for peaceful death on the other leads to the question of euthanasia, which offers a choice for a peaceful death without suffering. The aspirations to legalize euthanasia in Slovenia are supported by numerous arguments, such as personal freedom, autonomy, compassion and charity towards the sick. At the same time, we can list several arguments against the legalization of euthanasia such as the sanctity of life and possible abuse of euthanasia. In my graduate thesis sitting in front of you, I will define what euthanasia is and present the arguments, created by experts from different professions, that stand for or against the legalization of euthanasia in Slovenia. With a theoretical approach to the research, I will use the method of descriptive analysis to analyse scientific literature to form and present arguments for and against the legalisation of euthanasia, while seeking an answer to the question of what is the opinion of Slovenian professionals on the issue of legalization of euthanasia in Slovenia.

Key words: euthanasia, assisted suicide, suffering, autonomy, sanctity of life

5

Vsebina

1. UVOD ... 7

2. EVTANAZIJA – DEFINICIJA POJMA IN RAZLIČNE VRSTE EVTANAZIJE ... 9

2.1. Evtanazija ... 10

2.2. Prostovoljna in neprostovoljna evtanazija ... 11

2.3. Aktivna, pasivna evtanazija in opustitev zdravljenja ... 12

2.4. Samomor z zdravniško pomočjo ... 13

2.5. Zdravljenje z dvojnim učinkom ... 13

3. EVTANAZIJA PO SVETU ... 15

4. STALIŠČE DO EVTANAZIJE V SLOVENIJI ... 19

4.1. Argumenti v zagovor evtanazije ... 21

4.2. Argumenti proti evtanaziji ... 24

4.3. Od nasprotij h kompromisnemu dogovoru ... 28

5. SKLEP ... 31

6. VIRI ... 34

6 Seznam kratic

KME RS Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko

MAID Medical assistance in dying Zdravnika pomoč pri umiranju RS Republika Slovenija

ZPacP Zakon o pacientovih pravicah

7 1. UVOD

Evtanazija je izredno etično občutljiva tema, ki odpira mnoga kompleksna in zapletena vprašanja ter lahko hkrati ponuja številne odgovore, nedvomno pa ustvarja številne etične dileme. Gre za temo, ki presega meje medicine, saj posega na številna področja ter hkrati presprašuje nekatere ključne vrednote zahodne družbe. Ko govorimo o evtanaziji raziskujemo oziroma preizkušamo meje med življenjem in smrtjo, umiranjem, dostojanstvom, trpljenjem in vrednostjo, ki jo ima človek in njegovo življenje.

Vprašanje evtanazije je neločljivo povezano z vprašanjem o življenju in z vprašanjem o smrti.

Smrt je namreč, tako kot rojstvo, neizogibna. S pomočjo znanosti, predvsem na področju medicine, se pričakovana življenjska doba v Sloveniji v zadnjih letih dviga (ARSO, 2018).

Medicina po eni strani ponuja odgovore in rešitve za številne, do sedaj neozdravljive bolezni, po drugi strani pa se vedno znova pojavljajo nova, neznana bolezenska stanja, za katera - poleg vseh že znanih neozdravljivih bolezni - medicina (še) nima odgovora. V tem smislu bi lahko rekli, da je smrt še vedno neizbežna, saj zdravila zanjo (še) nismo odkrili. Podaljševanje življenja pa samo po sebi v vseh primerih ni nujno željen izid. Številni posamezniki namreč življenja, ki ga močno zaznamujejo različne bolezni in hudo trpljenje, ne želijo. Tiha želja številnih je mirna in spokojna smrt, ki v praksi ni vedno »izvedljiva«. Tovrstne želje po mirni smrti, brez trpljenja pa vodijo do vprašanja o evtanaziji, ki ponuja ravno to - mirno smrt na željo pacienta. Ob vprašanju evtanazije se tako soočijo pomembna vprašanja o vrednosti človeškega življenja, spoštovanja posameznikove svobodne volje in avtonomije ter odgovornosti družbe do umirajočih.

Stališča do vprašanja evtanazije, kot enega izmed načinov končanja lastnega življenja se po svetu razlikujejo. Vsaka družba ima svojevrsten sistem vrednot in posledično tudi lastno dojemanje življenja in smrti. Nataša Valentinčič (2016) je oblikovala sistem treh načel, ki igrajo ključno vlogo pri razumevanju in opredelitvi do vprašanja evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo. To sta načelo avtonomije in pravica do samoodločbe ter načelo dobrodelnosti, ki sta večinoma uporabljeni v zagovarjanju legalizacije evtanazije in pa načelo svetosti življenja, ki je večinoma uporabljeno v argumentaciji zoper legalizacijo evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo. Avtorica ugotavlja, da v Sloveniji na prvo mesto postavljamo načelo svetosti življenja, saj sta tako evtanazija kot samomor z zdravniško pomočjo v Sloveniji prepovedana (Valentinčič, 2016, str. 31 - 40). Kljub prepovedi evtanazije in podobnih praks v Sloveniji, pa je razprava o možnosti legalizacije evtanaziji še vedno prisotna.

8

Namen moje diplomske naloge je raziskati pojav evtanazije na sploh, njene opredelitve in odkriti stališče slovenske stroke o evtanaziji v Sloveniji in vprašanjih, ki jih možnost legalizacije evtanazije odpira. Glavno raziskovalno vprašanje, ki si ga v tej povezavi zastavljam je: Kakšno je mnenje slovenske stroke o evtanaziji oziroma natančneje, o možnostih uzakonitve evtanazije in podobnih praks v Sloveniji? Za potrebe raziskovanja bom uporabila metodo deskriptivne analize strokovne in znanstvene literature na temo evtanazije, smrti in umiranja.

Raziskovanja vprašanja evtanazije v Sloveniji sem se lotila tako, da sem pregledala in analizirala mnenja in stališča, ki so dostopna širši javnosti; tako bom predstavila argumente, ki so del javne razprave. Lastne empirične raziskave se tako nisem lotila, ker so mnenja za in proti uzakonitve evtanazije v Sloveniji jasno postavljena, znana in dostopna.

V nalogi bom najprej opredelila pojme, ki so ključni za razumevanje evtanazije - katere vrste evtanazije poznamo oziroma med njimi razlikujemo, ali lahko govorimo o prisilni evtanaziji in kakšna je razlika med aktivno in pasivno evtanazijo. Podala bom definicije samomora z zdravniško pomočjo, zdravljenja z dvojnim učinkom in opuščanja zdravljenja. Za lažje razumevanje razprave o legalizacije evtanaziji v Sloveniji bom na kratko pojasnila ureditev evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo v državah, ki so evtanazijo ali samomor z zdravniško pomočjo legalizirale. Poznavanje stanja v tujini je namreč izredno pomembno za lažje razumevanje razprave o evtanaziji v Sloveniji, hkrati pa primerjava stališč v tujini postavlja vprašanje o evtanazije v Sloveniji v širši družbeni kontekst. Osrednji del moje naloge je predstavitev argumentov in stališč zagovornikov in nasprotnikov uzakonitve evtanazije v Sloveniji, pri čemer pričakujem strogo delitev mnenj in argumentov za legalizacijo in proti njej.

V nadaljevanju bom poiskala skupne točke razprave za in proti ter možnosti oblikovanja alternativnih stališč do vprašanja o evtanaziji. V sklepnem delu diplomske naloge bom strnila svoje ugotovitve ter predstavila lasten pogled na vprašanje legalizacije evtanazije v Sloveniji.

9

2. EVTANAZIJA – DEFINICIJA POJMA IN RAZLIČNE VRSTE EVTANAZIJE V laični javnosti se pojem evtanazija uporablja kot nekakšni kroven pojem, ki opredeljuje različne prakse povezane s končanjem življenja. V strokovni literaturi se pojavljajo različne razlage pojmov, do katerih se različni avtorji različno opredeljujejo. Ravno zaradi nerazumevanja posameznih izrazov in definicij, ki so povezane z vprašanjem evtanazije, se tako v strokovni, kot tudi v laični javnosti pojavljajo nesoglasja in nepravilne razlage posameznih pojmov. Izpostavila bi tudi dejstvo, da se definicije evtanazije, oziroma posameznih vrst evtanazije bistveno razlikujejo med slovenskimi avtorji, ki nasprotujejo evtanaziji in tistimi, ki se zanjo zavzemajo oziroma jo podpirajo.

Velike spremembe razumevanja pojma in prakse evtanazije so nastajale tudi skozi zgodovinski razvoj . Besedo evtanazija so prvi uporabili v antični Grčiji, kjer je v dobesednem prevodu pomenila prijazno oziroma dobro smrt; eu (»dobro«) in thanatos (»smrt«). Raba pojma evtanazija v antiki je bila širša, kot jo poznamo danes. Pomenila je lahko »smrt brez predhodne bolezni, hitro in ne bolečo smrt, pravočasno smrt, stoiki so evtanazijo pojmovali kot dostojanstveno smrt modreca, lahko pa je pomenila tudi častno smrt (na primer v boju) ali pa nasprotje sramotni smrti« (Miklavčič in Vatovec, 2014, str. 79). Splošno gledano, je bila evtanazija v antičnem času pod določenimi pogoji dopustna, podobno je veljalo tudi za samomor. Obe praksi so v antiki razumeli kot neposreden izraz posameznikove svobode in uveljavljanje njegove lastne volje, ki se je skladal z takratnim družbenim nazorom (Valentinčič, 2016). Popolnoma nasprotno stališče do evtanazije in samomora je veljalo v srednjem veku, ki je ga je označeval duh krščanstva. Krščanstvo vprašanja o evtanaziji ni poznalo, obenem pa je obstoj smrti iz usmiljenja in samomor zavračalo, saj je bilo načelo svetosti življenja na prvem mestu. Umor, bodisi iz usmiljenja ali ne, ter samomor sta bila v srednjem veku strogo prepovedana. V skladu z krščansko ideologijo je bil namreč bog tisti, ki življenje daje in je posledično on tisti – edini, ki življenje lahko tudi konča.

Spremembe v pogledu na evtanazijo in samomor so se pojavile šele z nastopom novega veka, v obdobju renesanse in humanizma. »Thomas More in Francis Bacon, ki veljata za vodilna predstavnika renesančnega humanizma, sta izrecno zagovarjala pravico posameznika, da se odloči za smrt, v vseh tistih primerih, ko mu neozdravljiva bolezen povzroča le trpljenje in tesnobo, posameznik pa ni več kos nobeni življenjski dolžnosti ter zato sebi in drugim predstavlja le breme.« (Valentinčič, 2016, str. 13) V obdobju razsvetljenstva je samomor za številne mislece, podobno kot v antiki odraz posameznikove osebne volje. Pojem evtanazije.

10

kot ga poznamo danes se je izoblikoval šele v 19. stoletju. Z razvojem medicine se je spremenila vloga zdravnika, z novimi opredelitvami je postalo dopustno, da zdravniki opustijo zdravljenje v primerih, ko je bila smrt pacienta neizogibna; dolžnost zdravnika je bilo tudi lajšanje trpljenja bolnika (ne pa tudi pospešitev smrti). V začetku 20. stoletja so bile ustanovljene prve t. i.

Evtanazijske družbe, ki so se zavzemale za legalizacijo evtanazije in ustrezno obravnavo umirajočih pacientov, s svojim delovanjem pa niso bile uspešne. V času nacizma je evtanazija dobila popolnoma drugačen pomen. Nacistični režim je z rabo pojma evtanazije izvajal »rasno higieno«, s katero so želeli iz populacije izločiti »biološke sovražnike naroda«, kamor so uvrščali duševno bolne, invalidne in telesno manj razvite osebe, kasneje pa tudi neozdravljivo in dolgotrajno bolne, kriminalce in asocialne osebe. O izvedbi evtanaziji je odločal sistem, ne bolniki niti njihovi sorodniki niso imeli pravice odločitvi nasprotovati. (Valentinčič, 2016. str.

18 - 19). Zaradi zlorab pojma evtanazije med drugo svetovno vojno in grozot, ki jih je nacistični režim z njo zakrivil, je praksa evtanazije, kot jo razumemo danes, postala tabu tema in se do danes še vedno ni v celoti otresla negativnega prizvoka.

V nadaljevanju bom najprej opredelila in definirala pojem evtanazija, sledila bo natančna razlaga razlik med pasivno in aktivno evtanazijo ter med prostovoljno in neprostovoljno evtanazijo. Z vprašanjem evtanazije sta neločljivo povezana tudi samomor z zdravniško pomočjo in zdravljenje z dvojnim učinkom, ki ju bom prav tako podrobno predstavila.

2.1. Evtanazija

Razlaga pojma evtanazija se je skozi zgodovino močno spreminjala – od prve uporabe pojma v antični Grčiji v smislu dobre smrti pa do danes, ko z evtanazijo označujemo pospešeno smrt na željo pacienta. Hribar v predgovoru v knjigi Smrt z dostojanstvom (Orfali, 2020) definicijo evtanazije, kot lahke in dobre smrti razširi:

Lahka (lepa, dobra) smrt v pravem pomenu ni le prostovoljna, ampak tudi zaželena smrt;

izključujoča vsakršno nasilje. Zato nasilne usmrtitve, uboje oziroma umore označevati z evtanazijo, ne pomeni le zlorabe te besede , ampak tudi, najprej, popolno sprevrnitev njenega pomena. Le usmrtitev, katere namen/cilj je lahka smrt, je evtanazija v pravem pomenu besede.

Vse drugo pomeni zlorabo besede »evtanazija«, pomensko sprevrnitev. (T. Hribar, v Orfali, 2020).

11

»Evtanazija je po definiciji pospešitev smrti, uboj če hočete, iz sočutja ali usmiljenja, tj. v želji da bolniku na ta način prihranimo nepotrebno, pogosto neznosno telesno in duševno trpljenje, ponižanje, izgubo dostojanstva, sramoto ipd. oziroma v prepričanju da je takojšnja smrt za bolnika (v idealnem primeru po njegovi lastni presoji) boljša od nadaljnjega življenja.«

(Klamfer, 2018). Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko (v nadaljevanju KME RS) je o opredelitvi pojma evtanazija zapisala naslednje »Evtanazija je, če zdravnik posamezniku injicira smrtonosno sredstvo z namenom, da prekine njegovo življenje« (Ministrstvo za zdravje, Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, 2018, Stališče Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko o evtanaziji). Ošlaj evtanazijo razume kot »aktivno usmrtitev brezupno bolnega, ki je motivirana s sočutjem in spoštovanjem pacientove avtonomije« (Ošlaj, 2017). Pahor pa evtanazijo definira v treh korakih:

Na splošno lahko evtanazijo opredelimo v treh točkah:

a) evtanazija kot zadeva agenta in subjekta oziroma zdravnika in pacienta;

b) prisotna je namera agenta (privzeto je, da je zdravnikova namera pacientu čim bolj olajšati bolečine in muke, kar pa lahko vodi v smrt subjekta);

c) kavzalna determiniranost dejanja agenta, ki s tem, ko deluje ali ne deluje, vpliva na to, ali bo subjekt živel ali ne.

Iz teh treh točk je razvidno, da je evtanazija v zdravstvu neposreden poseg v človekovo življenje, ki pa se lahko konča na aktiven ali pasiven način. (Pahor, 2009).

Ključne točke s katerimi definiramo evtanazijo so torej večkrat izražena avtonomna želja posameznika1 po predčasni smrti, zaradi trpljenja in neznosnih bolečin, samo dejanje pa običajno izvede zdravnik na podlagi pacientove želje in diagnoze, ki je v večini primerov terminalna in bi se v vsakem primeru končala s smrtjo. Evtanazija se izvede tako, da bolnik najprej prejme dozo pomirjevala, čemur sledi visoka doza uspavala. Le tega zdravnik vbrizga bolniku v žilo, zaradi česar nastopi smrt.

2.2. Prostovoljna in neprostovoljna evtanazija

»Evtanazija je prostovoljna, če se taka odločitev ujema z željami posameznika, ko torej oseba avtonomno in prostovoljno zahteva evtanazijo. Evtanazija je prisilna, če je njena uresničitev v nasprotju z željami osebe. Evtanazija je neprostovoljna vselej, ko je izvedena brez posameznikovega soglasja, pri čemer so razlogi lahko različni (koma, nezavest, nezmožnost za

1 Izrazi posameznik, bolnik, pacient, ki so uporabljeni v moški slovnični obliki so uporabljeni kot nevtralni za ženski in moški spol.

12

ustno ali pisno soglasje ...)« (Pahor, 2009). Kot pravi Zwitter, evtanazije brez avtonomno izražene volje pacienta ne moremo ločevati od uboja, »brez izrecno izražene želje trpečega je namerno povzročena smrt te osebe uboj, ne glede na to, kako na to trpljenje gledajo vsi ostali«

(Zwitter, 2019. str. 20). Prisilna in neprostovoljna evtanazija sta torej sporni ne le iz etičnega temveč tudi iz pravnega vidika, zato v razpravi o morebitni uzakonitvi evtanazije v Sloveniji nimata prostora. V pogovoru o evtanaziji moramo zato vedno govoriti samo in izključno o prostovoljni evtanaziji, izvedeni na podlagi avtonomne odločitve oziroma želje posameznika.

Nadaljnja raba pojma prostovoljna evtanazija tako ni potrebna, saj ko govorimo o evtanaziji vedno mislimo na tisto prakso, ki je izvedena na podlagi avtonomne želje bolnika.

2.3. Aktivna, pasivna evtanazija in opustitev zdravljenja

Pri rabi pojma aktivna in pasivna evtanazija v relaciji do termina opustitve zdravljenja, prihaja pri definiranju v akademskih krogih do največjih razlik. Bolj ali manj so si avtorji enotni, da ko govorimo o evtanaziji in pa tudi o samomoru z zdravniško pomočjo, govorimo o aktivnem posegu v življenje posameznika, pri čemer pri hudo bolnem in trpečem bolniku pospešimo smrt, ki bi kot posledica bolezni nastopila v vsakem primeru. Razlika v razumevanju nastane v razmerju med pasivno evtanazijo in opustitvijo zdravljenja.

»Pasivna evtanazija pa pomeni, da X (zdravnik) dopusti, da Y (pacient) umre, čeprav bi ga še vedno lahko umetno ohranjali pri življenju. Znana je tudi pod imenom opustitve aktivnega zdravljenja in se obravnava kot moralno dopustno dejanje v primerih, ko za pacienta ni več možnosti, da bi se njegovo zdravstveno stanje izboljšalo oz. da bi mogel živeti brez aktivne zdravniške pomoči.« (Pahor, 2009). O pasivni evtanaziji tako govorijo predvsem zagovorniki uzakonitve evtanazije, ki pasivno evtanazijo enačijo z opustitvijo zdravljenja. Slednja je v Sloveniji uzakonjena, ravno iz te primerjave pa izhaja teza o razlikovanju med »ubiti« in pustiti umreti, ki je eden izmed argumentov za uzakonitev evtanazije in o katerem bo več govora kasneje.

Po drugi strani pa velja prepričanje, da pasivne evtanazije nikakor ne moremo enačiti s prakso opustitve zdravljenja in je zato popolnoma nerelevantna, kar v pogovor o evtanaziji vnaša številne nejasnosti. »Pogosto uporabljen pojem pasivna evtanazija ni v strogem smislu evtanazija, temveč je istoveten opustitvi zdravljenja ali prekinitvi zdravljenja brezupno bolnega« (Trontelj 2003 str. 255). Možnost opustitve zdravljenja je v Sloveniji zakonsko urejena in tako ni problematična. »Opustitev neutemeljenega intenzivnega zdravljenja ni

13

evtanazija, pač pa strokovno, etično in tudi pravno edina prava pot. K takšnemu ravnanju nas zavezujejo strokovne in etične smernice pa tudi dokumenti, kakršen je Napotilo glede odločanja o zdravljenju ob koncu življenja« (Evropski svet, 2014 v Zwitter, 2019, str. 19). Vprašanje opustitve zdravljenja - se navezuje zaradi svoje specifičnosti - predvsem na stroko. Zdravnik je namreč tisti, ki ima dovolj znanja in informacij, da lahko poda oceno o smiselnosti nadaljnje terapije, pri čemer pa ne more mimo volje pacienta. »V skladu z zakonom o pacientovih pravicah in tudi v skladu z zdravniškimi etičnimi kodeksi je pogoj za vsak zdravniški sklep soglasje bolnika ali, če privolitve ne more podati sam, soglasje njegovih bližnjih. Prav tako ima bolnik vedno pravico, da odkloni nadaljevanje zdravljenja, ki ga ne želi« (Zwitter, 2019, str.18).

Strah pred mučenjem zaradi nepotrebnega ali neželenega zdravljenja, je tako, po besedah Zwittra (2019, str. 18 - 19), odveč, o pasivni evtanaziji pa je posledične nesmiselno govoriti.

Danes naj bi že zakonodaja ščitila bolnike pred nepotrebnim podaljševanjem njihovega trpljenja.

2.4. Samomor z zdravniško pomočjo

Samomor z zdravniško pomočjo oziroma zdravniška pomoč pri samomoru je »kadar zdravnik predpiše smrtonosno sredstvo, ki posamezniku omogoči, da z njim sam prekine svoje življenje«

(Ministrstvo za zdravje, Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, 2018, Stališče Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko o evtanaziji). Samomor z zdravniško pomočjo se od evtanazije razlikuje predvsem v tem, da evtanazijo izvede zdravnik, medtem ko pri prvem zdravnik zagotovi sredstva, dejanje pa izpelje pacient sam. »Bistveno je, da gre tudi pri zdravniški pomoči pri samomoru za aktivno obliko poseganja v življenje pacienta, s to razliko, da je zdaj Y (pacient) sam tisti, ki sebi zada smrtonosno dozo zdravila, vendar s pomočjo ali asistenco X (zdravnika)« (Pahor, 2009, str. 242). Pri tem prisotnost zdravnika ni nujna, je pa zaželena saj v redkih primerih lahko pride do zapletov.

2.5. Zdravljenje z dvojnim učinkom

Zdravljenje z dvojnim učinkom se nanaša na primere, ko zdravnik »hudo bolnim osebam povišuje odmerek zdravila, ki jim lajša bolečine in trpljenje, ob zavedanju, da jim bo količina zdravila verjetno skrajšala življenje – bolnik torej umre zaradi stranskih učinkov zdravil, ki lajšajo trpljenje« (Pristavec Đogić, 2017). Zdravljenje z dvojnim učinkom tako ni aktivna usmrtitev ali evtanazija, temveč bolečinska terapija, katere posledica je lahko tudi smrt. Poleg zdravljenja z dvojnim učinkom velja omeniti še pojem paliativne sedacije, ki označuje prakso,

14

ko zdravniki bolnika, ki mu drugače ne morejo lajšati bolečin, uspavajo z kombinacijo pomirjeval in protibolečinskih zdravil. Ob tem obstaja le malo možnosti, da se bolnik iz sedacije prebudi. V večini primerov gre namreč za neozdravljive bolezni, ko nadaljnjo zdravljenje več ni možno in je sedacija edina možna rešitev za lajšanje bolnikovih bolečin.

15 3. EVTANAZIJA PO SVETU

Diplomska naloga se ukvarja z vprašanjem evtanazije v Sloveniji, vendar pa zaradi lažjega razumevanja teme ne morem v celoti izpustiti vprašanja, kakšen je odnos do evtanazije v tujini.

Pri tem se bom omejila na izbrane evropske države, ki so v takšni ali drugačni obliki legalizirale neko vrsto evtanazije oziroma samomora z zdravniško pomočjo. Poznavanje razmer v tujini je ključno za lažje razumevanje teme, saj se tako zagovorniki kot tudi nasprotniki evtanazije pogosto sklicujejo na urejenost področja evtanazije v tujini. Praksa evtanazije ali samomora z zdravniško pomočjo je v Evropi legalizirana na Nizozemskem, Belgiji, v Luksemburgu, Švici in Španiji, pa tudi v Kanadi, Kolumbiji, delu ZDA in zvezni državi Viktoriji v Avstraliji.

Nizozemska je prva država na svetu, ki je leta 2001 legalizirala prakso evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo, pod strogimi pogoji. Bolnik, ki želi zaprositi za evtanazijo oziroma samomor z zdravniško pomočjo, mora izraziti zahtevo zanjo samostojno in premišljeno. Pri tem se mora zdravnik prepričati in potrditi, da bolnik nevzdržno trpi brez možnosti izboljšanja.

Zdravnik mora bolnika obvestiti o vseh možnostih zdravljenja, ki jih ima v dani situaciji pri čemer morata skupaj priti do ugotovitve, da ni druge sprejemljive oziroma razumne alternative.

Opravljen mora biti posvet z vsaj enim neodvisnim zdravnikom, ki poda pisno mnenje o tem, ali so izpolnjeni vsi kriterij za izvedbo evtanazije oziroma samomora z zdravniško pomočjo.

Postopek je izveden na strokoven in medicinsko primeren način. Za pomoč pri samomoru ali evtanazijo lahko zaprosijo starejši od 12. let (v starosti med 12. in 16. letom je potrebno tudi soglasje staršev). Po opravljeni evtanaziji je zdravnik dolžan izpolniti obrazec s katerim opravljeno evtanazijo prijavi lokalnemu odboru, ki opravi pregled postopka. Zdravnik ima možnost bolnikovo željo odkloniti in ne izvesti evtanazije, vendar mora v tem primeru bolnika napotiti k drugemu zdravniku, ki je njegovo zahtevo pripravljen izpolniti. (Regional Euthanasia Review Committees, b. d.).

Belgija je po zgledu Nizozemske leta 2002 legalizirala evtanazijo in sicer na podlagi relativno podobnih kriterijev. Tudi belgijska zakonodaja določa da more biti želja oziroma zahteva bolnika po evtanaziji večkrat izražena in dobro premišljena, podlaga za to zahtevo mora biti neznosno trpljenje in neozdravljiva bolezen bolnika. Tako kot na Nizozemskem, mora tudi v Belgiji zdravnik opraviti posvet z bolnikom in ga seznaniti z možnostmi zdravljenja ter paliativne nege. Zdravnik pa mora opraviti tudi posvet z neodvisnim zdravnikom, ki mora podati svoje mnenje v pisni obliki. Željo po evtanaziji mora bolnik izraziti v pisni obliki.

Bistvena razlika glede na Nizozemsko je, da Belgija ni uzakonila samomora z zdravniško

16

pomočjo, temveč samo evtanazijo, poleg tega tudi ne določa starostne omejitve pri tem kdo lahko zaprosi za evtanazijo.

Luksemburg je leta 2009 sprejel zakon o evtanaziji in pomoči pri samomoru, ter za izvedbo določil podobne parametre kot Nizozemska in Belgija. Bolnik, ki želi zaprositi za evtanazijo ali asistiran samomor mora biti starejši od 18 let ter mora biti v času izrečene prošnje pri polni zavesti, želja pa more biti izražena večkrat in premišljeno. Bolnik mora biti skozi daljše obdobje izpostavljen fizičnemu ali psihičnemu trpljenju brez znakov, da bi se mu stanje izboljšalo.

Zdravnik mora opraviti posvet z bolnikom, mu predstaviti možnosti zdravljenja ter večkrat preveriti ali bolnik vztraja pri svoji odločitvi; posvetovati pa se mora tudi z neodvisnim zdravnikom, ki mora pregledati celotno zbrano dokumentacijo. V Luksemburgu imajo državljani tudi možnost, da že v naprej izrazijo svojo željo po evtanaziji oziroma asistiranem samomoru v sklopu programa t. i. »Priprave na končanje življenja« (angl. End of Life Arrangments). Ta se nanaša na situacije, v katerih bi se posameznik lahko znašel v prihodnosti, predvsem v ireverzibilnem stanju nezavesti oziroma neprištevnosti. (angl. Information on requesting euthanasia or assisted suicide, b. d.). Ob tem je smiselno omeniti tudi zakon o paliativni oskrbi, ki ga luksemburški parlament sprejel istočasno kot zakonodajo, ki ureja področje evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo. Z zakonom o paliativni oskrbi je država vsem svojim državljanom zagotovila dostop do paliativne oskrbe, zakon pa je zdravnike razbremenil kazenske odgovornosti v primerih, ko opustijo nesmiselne ukrepe intenzivnega zdravljenja, to pa vodi v smrt bolnika. Z novim zakonom zdravniki niso kazensko odgovorni tudi v primerih, ko terapija za lajšanje bolečin povzroči predčasno smrt bolnika.

V Švici je aktivna evtanazija oziroma evtanazija na zahtevo bolnika prepovedana, dovoljeno pa je opuščanje zdravljenja in zdravljenje z dvojnim učinkom (protibolečinska terapija, ki lahko vodi v predčasen konec življenja). Poleg tega ni kazniva tudi pomoč pri samomoru, če jo zdravnik ne izvede iz lastne koristi. Starost tistih, ki za pomoč pri samomoru lahko zaprosijo v zakonodaji ni jasno opredeljena, niti ni opredeljenih pogojev, ki jih morajo bolniki izpolnjevati, da lahko za samomor zaprosijo. (Euthanasia, b. d.). Švica je tudi edina država na svetu, v kateri lahko za pomoč pri samomoru zaprosijo tujci. Pri tem jim pomaga več t. i. »klinik«, med katerimi je najbolj poznana neprofitna organizacija DIGNITAS. Pogosto se ustvari vtis, da ee v Švici odvija t.t. »samomorilski turizem«, obenem pa mnogi, zlasti nasprotniki uzakonitve evtanazije, pogosto navajajo napačne informacije o enostavni dostopnosti asistiranega samomora oziroma o tem, kako enostavno ga je izvesti. Na spletni strani DIGNITAS

17

organizacija opisuje postopek zaprositve za asistenco pri samomoru, ki velja tako za državljane kot tudi tujce, ki se začne z članstvom v organizaciji. Od prvega koraka, ko bolnik naveže stik in sem mora včlaniti v organizacijo, vložiti uradno prošnjo za asistiran samomor in vso zdravstveno dokumentacijo, ki dokazuje njegovo resno zdravstveno stanje, pa do koraka ko je njegova prošnja odobrena s strani zdravnika, ki je dokumentacijo pregledal je tako dolga pot.

Vseskozi pa je bolniku na voljo ekipa prostovoljcev in sodelavcev DIGNITAS, ki bolnikom nudi podporo in svetovanje (DIGNITAS, To live with dignity, to die with dignity, b. d.).

Španija je zadnja država, ki je uzakonila in s tem legalizirala evtanazijo in samomor z zdravniško pomočjo, španski parlament jo je potrdil marca, v veljavo pa bo stopil junija letos.

Za evtanazijo lahko v Španiji zaprosi vsak polnoletni državljan, ki doživlja nevzdržne bolečine in trpi za neozdravljivo (kronično ali ne) boleznijo, ter je sposoben samostojno in zavestno zaprositi za izvedbo evtanazije ali samomora z zdravniško pomočjo. To mora storiti dvakrat, med prošnjama pa mora miniti vsaj 15 dni, predložiti mora vso potrebno dokumentacijo, iz katere je razvidno njegovo zdravstveno stanje. Ko bolnik drugič vloži zahtevo bo ta pregledana s strani dveh neodvisnih strokovnjakov, ki ju določi regionalna komisija najkasneje v 19 dneh.

(Benito, b. d.).

Kanada ima vzpostavljen sistem imenovan »Medical assistance in dying« ali MAID.

Zdravstvena pomoč pri umiranju, ki jo nudijo, zajema celovit načrt pomoči ob koncu življenja, ki državljanom ponuja številne možnosti ob koncu življenja, med drugim tudi samomor z zdravniško pomočjo in evtanazijo. Pri tem se samemu pojmovanju evtanazija izogibajo ter prakso imenujejo kar MAID, torej medicinska pomoč pri umiranju. Pri tem ločijo dve vrsti tovrstne pomoči: prvo, kjer substanco, ki povzroči smrt pacienta vbrizga zdravnik ali medicinski tehnik in drugo , kjer substanco, ki jo pripravi zdravnik ali medicinski tehnik ter jo bolnik vzame sam. Za medicinsko pomoč pri smrti lahko v Kanadi zaprosi vsak polnoletni državljan, ki trpi neznosne fizične ali psihične bolečine ter ima hudo neozdravljivo bolezen, njegovo zdravstveno stanje pa ne kaže možnosti izboljšanja. Zdravstveno pomoč pri umiranju lahko izvede zdravnik ali usposobljen medicinski tehnik, zanjo pa mora bolnik zaprositi v pisni obliki. Bolnik mora biti s strani medicinskega osebja dobro obveščen o alternativnih možnostih zdravljenja, predvsem na področju paliative. Bolnikovo prošnjo pregledata dva neodvisna zdravnika ali medicinska tehnika, ki podata oceno o tem ali bolnik izpolnjuje pogoje za pomoč pri umiranju. V večini primerov mora od vložitve bolnikove prošnje do nudenja medicinske pomoči pri umiranju miniti 90 dni (v redkih primerih lahko tudi manj). Bolnik ima v vsakem

18

koraku možnost od postopka odstopiti, podobno pa tudi zdravniško osebje lahko od primera odstopi in bolnika napoti k drugemu zdravniku oz. medicinskemu tehniku.

Pregled ureditev po posameznih državah nam kaže, da v večini držav, ki so legalizirale evtanazijo ali samomor z zdravniško pomočjo veljajo relativno podobni pogoji in regulacije, pod katerimi je njena izvedba legalna. Če povzamemo, v vseh državah je evtanazija dovoljena le na izrecno željo bolnika, svoje mnenje oziroma oceno o primernosti bolnika za izvedbo pa mora podati vsaj en ali več zdravnikov. Bolnik, ki zanjo zaprosi, mora to storiti večkrat, večinoma v pisni obliki, pri tem pa mora biti priseben in razsoden ter se zavedati situacije in možnosti, ki jih ima. Bolniki, ki za evtanazijo ali samomor z zdravniško pomočjo zaprosijo lahko zaprosilo kadarkoli prekličejo in iz postopka izstopijo. Tudi zdravniki na katere se bolniki obrnejo z prošnjo za izvedbo evtanazije imajo pravico zavrniti bolnika zaradi etičnih razlogov oziroma ugovora vesti. Dolžni pa so ga nasloviti k drugemu zdravniku, ki jim bo pri izvedbi pomagal. Razlike med državami nastajajo v tem kaj je legalizirano: evtanazija in samomor z zdravniško pomočjo, samo evtanazija ali pa samo samomor z zdravniško pomočjo. Poleg tega je tu še vprašanje t. i pasivne evtanazije oziroma opuščanje nesmiselnega zdravljenja, ki bolniku ne more več izboljšati njegovega zdravstvenega stanja temveč samo podaljšuje njegovo trpljenje. V vseh zgoraj naštetih državah – in večinoma po vsej Evropi – velja praksa opuščanja zdravljenja kot edina moralno sprejemljiva praksa v vseh tistih primerih, ko nadaljnjo zdravljenje pacientu več ne koriti, temveč mu povzroča dodatno trpljenje.

19 4. STALIŠČE DO EVTANAZIJE V SLOVENIJI

4.1. Zakonska ureditev evtanazije v Sloveniji

Evtanazija, tj. usmrtitev hudo bolnega pacienta na njegovo željo, v Sloveniji ni dovoljena.

Pravna ureditev v Republiki Sloveniji pojma evtanazije ne obravnava, dejanje evtanazije pa je prepovedano že v sklopu kazenskega zakonika, saj jo slednji opredeljuje kot uboj. Enako velja za zdravniško pomoč pri samomoru, obe dejanji veljata za kaznivi dejanji. Zakonodaja RS, natančneje Zakon o pacientovih pravicah² pacientom omogoča pravico do zavrnitve zdravljenja in pravico do vnaprej izražene volje. V skladu z zakonom o pacientovih pravicah ima »pacient, ki je sposoben odločanja o sebi pravico zavrniti predlagani medicinski poseg oziroma zdravstveno obravnavo, razen kadar bi to ogrozilo življenje ali huje ogrozilo zdravje drugih«.

(Zakon o pacientovih pravicah – ZPacP, 2008, 30. člen.) Obenem pa je dolžnost zdravnika, ki pacienta obravnava, da v primeru ko oceni, da pacientova odločitev o zavrnitvi zdravljenja lahko ogroža njegovo zdravje, povzroči hudo poslabšanje zdravstvenega stanja ali ga celo življenjsko ogroža, pacienta poskuša prepričati v nujnost zdravljenja, pri čemer se lahko obrne na ožje družinske člane ali zaprosi za drugo mnenje.

V zakonu pa je določena tudi pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje pacienta, ki pravi, da »pacient, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva njegova volja o tem, kakšne zdravstvene obravnave ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve« (Zakon o pacientovih pravicah – ZPacP, 2008, 34. člen.). Pri tem zakon opredeli dve situaciji. Prvič, če pacient trpi za hudo, neozdravljivo, boleznijo pri kateri ni upanja za izboljšanje zdravstvenega stanja in vsakršna zdravstvena obravnava le podaljšuje preživetje, je upoštevanje vnaprej izražene volje pacienta za zdravnike obvezujoče. Drugič, vnaprej izražena volja velja tudi v primerih ko nadaljnja medicinska obravnava podaljšuje pacientovo življenje, vendar bolezen ali poškodba povzroča takšno stopnjo invalidnosti, da pacient izgubi telesno ali duševno samostojnost in ne more več skrbeti sam zase. V teh primerih v naprej izražena volja za zdravnika ni zavezujoča, temveč le usmeritev oziroma smernica.

2 Zakon o pacientovih pravicah – ZpacP, 2008. Zakon o pacientovih pravicah je v veljavi od leta 2008 dalje, dopolnjen je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih pravicah leta 2017 in z Zakonom o spremembah Zakona o pacientovih pravicah v letu 2020. Zakon določa pravice pacientov v RS, med katerimi so tudi pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje ter pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja, ki so pomembne za razpravo o uzakonitvi evtanazije v Sloveniji.

20

Komisija RS za medicinsko etiko je v Etičnih priporočilih za odločanje o zdravljenju in paliativni oskrbi bolnika ob koncu življenja v intenzivni medicini sprejela nove smernice in priporočila, ki zdravnikom pomagajo pri odločanju v primerih, ko nadaljnje zdravljenje ni več v dobro bolnika oziroma ne more izboljšati bolnikovega zdravstvenega stanja. V tovrstnih primerih naj zdravniki - v skladu s priporočili – začnejo opuščati intenzivno aktivno zdravljenje in pričnejo z paliativnim zdravljenjem za lajšaje bolnikovih bolečin in trpljenja. (Grosek, Grošelj in Oražem, 2015, str. 19-22).

Kljub zakonski prepovedi evtanazije v Sloveniji, pa je v javnosti vseskozi prisotno vprašanje o možnosti legalizacije evtanazije. Strokovna javnost je o evtanaziji govorila predvsem v zvezi z odzivi na dogajanje v tujini, torej legalizacijo tovrstnih praks v drugih državah. Organizirane so bile tudi okrogle mize in pogovori, ki pa niso pritegnili širše pozornosti javnosti. Leta 2015 so mediji poročali o dogajanju na UKC Ljubljana, kjer naj bi zdravnik evtanaziral na smrt bolne bolnike. Pozneje istega leta so kot odziv na ta primer (afero Radan) o evtanaziji prvič razpravljali tudi poslanci. Na dveh sejah sta se sestala Odbor za zdravje in Komisija za pacientove pravice ter za človekove pravice in enake možnosti, kjer pa udeleženci niso uspeli najti skupne točke in so razpravo končali brez konkretnih ugotovitev.

Razprava o evtanaziji je dobila nov zagon februarja 2019 s predstavitvijo Peticije za uzakonitev evtanazije v Sloveniji, ki so jo oblikovali zagovorniki uzakonitve evtanazije. Ta je nastala, kot odgovor na klice na pomoč številnih posameznikov, ki si želijo pomoči pri dostojnem dokončanju svojega življenja. Objavi peticije je sledila obsežnejša javna razprava v kateri so številni strokovnjaki in organizacije iz različnih področij predstavili svoja mnenja in stališča do evtanazije. V razpravi o uzakonitvi evtanazije v Sloveniji sta se oblikovali dve mnenji: za legalizacijo in proti njej. Ob spremljanju razprave se zdi, da kompromis ni možen, saj nobena stran ne odstopa od svojih stališč. Pojem evtanazija se po moji oceni v javni razpravi pogosto uporablja nekoliko napačno, kot krovni pojem za več različnih praks, sem spada tudi samomor z zdravniško pomočjo in ne le evtanazija. Zato bi bilo smiselno, da namesto evtanazije uporabimo pojem pomoči pri dokončanju življenja, ki je med drugim uporabljen tudi v peticiji za uzakonitev evtanazije in je za nekatere bolj sprejemljiv. V nadaljevanju bom predstavila stališča obeh strani in preverila ali sploh obstaja alternativna možnost trenutni opredelitvi, na za in proti, do vprašanja o evtanaziji.

21 4.2. Argumenti v zagovor evtanazije

Evtanazija, dobra ali lepa smrt, je za zagovornike predloga legalizacije evtanazije v Sloveniji – podobno kot v tujini – odgovor na trpečo in mučno umiranje oz. – rešitev za dostojno končanje življenja. Ko govorimo o legalizaciji evtanazije naj še enkrat poudarimo, da govorimo o legalizaciji evtanazije, ki jo izvede zdravnik na ponavljajočo željo pacienta ob pogoju, da je njegovo trpljenje nevzdržno in ni možnosti, da bi se njegovo zdravstveno stanje izboljšalo.

Vzporedno z legalizacijo evtanazije pa govorimo tudi o možnosti legalizacije sorodne prakse - samomora z zdravniško pomočjo. Pobudniki za uzakonitev evtanazije se tako zavzemajo za uzakonitev novih praks pomoči za dostojno dokončanje življenja. Ob tem poudarjamo, da si pobudniki legalizacije evtanazije prizadevajo za uzakonitev možnosti, ki bi posamezniku dopuščala izbiro načina, na katerega bo umrl in ne evtanazije za vse tiste, ki so neozdravljivo bolni. Ob morebitni uzakonitvi, bi bolniki obdržali enake pravice, kot jih imajo danes, hkrati pa bi imeli še dodatne možnosti izbire, na primer odločiti se in zaprositi za evtanazijo ali samomor z zdravniško pomočjo.

Razlogi za nastanek pobude za uzakonitev evtanazije v Sloveniji so na prvi pogled dokaj preprosti. Med ustvarjalci in podpisniki peticije so namreč številne posameznice in posamezniki, ki so javno spregovorili o svojih zgodbah, boleznih in strahu pred trpljenjem ob smrti. Janko Pleterski, Alenka Čurin Janžekovič in Tatjana Kocijan so le eni izmed številnih, ki so odkrito predstavili svoje zgodbe, ter na njihovi podlagi slikovito utemeljili svojo zahtevo po javni razpravi o uzakonitvi evtanazije. Njihova zahteva se nanaša tako na stroko in politiko, ki naj v sodelovanju z nevladnimi organizacijami in javnostjo najde rešitve za uzakonitev pomoči pri dokončanju življenja.

Prvi argument za uzakonitev evtanazije je tako dobrodelnost oziroma sočutje do trpečih in neozdravljivo bolnih. Pojav želje in pozivov za ureditev področja pomoči za dostojno dokončanje življenja in razširitev obstoječih pravic bolnikov priča o dejstvu, da se v družbi pojavlja delež posameznikov, ki si želijo prekiniti svoje trpljenja in dostojno končati svoje življenje. O tem, kako bomo umirali, ne skrbi le tistih, ki so neposredno soočeni z hudo neozdravljivo boleznijo ali slabim zdravstvenim stanjem, temveč tudi tiste, ki so popolnoma zdravi in si vendarle želijo imeti možnost izbire v primeru, da se v prihodnosti znajdejo v brezupni situaciji. Možnost izbire evtanazije ali samomora z zdravniško pomočjo prinaša hudo bolnim, kot tudi tistim, ki bodo morda bolni v prihodnosti, možnost ne le izbire, temveč izhod v sili, možnost izogniti se dolgotrajnemu trpljenju in mučnemu umiranju. Paliativna medicina,

22

ki je namenjena lajšanju bolečin in trpljenja, ter je še posebej pomembna pri oskrbi bolnikov ob koncu življenja, v določenih izrednih primerih ne uspe (o)lajšati trpljenja hudo bolnih. V Sloveniji lahko zdravniki v tovrstnih primerih prekinejo zdravljenje, uporabijo terapijo z dvojnim učinkom ali paliativno sedacijo bolnika. Tovrstnim klicem na pomoč, je po mnenju podpornikov evtanazije, družba dolžna prisluhniti in pomagati.

Zdravnikova dolžnost je, da bolnika zdravi in tako poskrbi za njegovo življenje. Glede na to, da je smrt prav tako del življenja je zdravnikova dolžnost, da bolniku pomaga tudi ob smrti, pri čemer mora ravnati v bolnikovo najvišje dobro oziroma v njegovo največjo korist. V skladu z načelom dobrodelnosti je zdravnik dolžan iskati in izvesti tiste zdravniške prakse, ki so iz medicinskega vidika pacientu v najboljši interes. Na podlagi zdravnikove presoje in bolnikovega sodelovanja se oblikuje načrt zdravljenja, ki spoštuje avtonomijo pacienta in mu je, kot že poudarjeno – v najvišjo korist. To velja tudi v primerih, ko se zdravnik odloča o možnosti terminalne sedacije pacienta in presoji o ustreznosti opuščanja zdravja. Zdravnik je zavezan, da bolniku pomaga tudi pri umiranju. Podporniki evtanazije so tako mnenja, da so zdravniki s svojim poslanstvom etično zavezani, da bolniku - poleg vseh dosedanjih praks, ki se izvajajo ob izteku življenja - pomagajo tudi pri dokončanju njihovega življenja. Bodisi z izvedbo evtanazije, bodisi z pomočjo pri samomoru, pri tistih bolnikih, ki si to želijo ter jim na ta način pomagajo končati trpljenje in umreti na človeku dostojanstven način.

Strahu, ki ga človek občuti pred trpljenjem se priključi še strah pred izgubo človeškega dostojanstva. Narava številnih bolezni in pa tudi smrti same je taka, da ljudje s starostjo v veliki večini primerov, bolj ali manj, izgubljamo sposobnost skrbeti sami zase in smo čedalje bolj odvisni od pomoči drugih. To velja predvsem za tiste posameznike, ki trpijo za hudimi in neozdravljivimi bolezenskimi stanji, so na primer nepokretni ali trpijo hude bolečin, odvisni od pomoči drugih v domačem okolju ali od zdravniškega in negovalnega osebja v različnih institucijah. Zaželena »mirna« in »lepa« smrt ni nujno zagotovljena oziroma je manj verjetna.

Možnost izbire evtanazije bi mnogim bolnikom dala možnost nadzora nad tem, kako bo potekalo njihovo življenje pred smrtjo in predvsem kako bodo umrli. Evtanazija postane zasilni izhod za tiste primere, ko se posameznik znajde v brezupni situaciji; z njo ima možnost od življenja dostojno posloviti pod svojimi pogoji.

Osrednji argument za uzakonitev evtanazije je argument avtonomije in samoodločanja osebe.

Pahor (Pahor, 2009) izpelje argument avtonomije iz pojma osebe, pri čemer se opira na bioetika Harrisa in njegovo pojmovanje osebe. Po Harrisu, je »oseba vsako bitje, ki je sposobno

23

vrednotiti svoj lastni obstoj« (Harris, 2002, str. 34). Avtor nadaljuje, da lahko le bitja, ki se zavedajo samega sebe, vrednotijo svoje lastno življenje in lahko o njem avtonomno odločajo.

»Skladno s tem pojmovanjem osebe torej ne samomor ne pomoč pri samomoru niti evtanazija ne bodo napačna dejanja, ker posameznikova želja, da bi umrl kaže, da življenja ne ceni (več) oziroma da ceni smrt bolj od življenja. Neizpolnitev njegove želje po smrti je torej enako slaba, kot bi bila neizpolnitev njegove želje po nadaljnjem življenju, saj v obeh primerih zanikamo vrednost, ki jo je posameznik sam pripisal svojemu življenju«. (Harris, 2002, str. 33) Pahor na podlagi tega izpelje, da je »aktivna prostovoljna evtanazija vedno moralno upravičena, saj vključuje spoštovanje osebe in je zato lahko kvečjemu nepremišljena s strani pacienta, ki zanjo zaprosi« (Pahor, 2009, str. 246). Po tem takem je oseba, ki se zaveda samega sebe in je sposobna oceniti vrednost lastnega življenja, tista, ki lahko odloča o sebi, svojem življenju in ne nazadnje lastni smrti. Načelo avtonomije, ki ga Pahor izpelje iz pojmovanja osebe pa ima svoje omejitve.

Avtonomija ene osebe namreč traja tako dolgo, dokler se spoštujejo meje avtonomije druge osebe, je torej recipročna. V primeru evtanazije pa se moramo – če govorimo o avtonomiji bolnika – upoštevati tudi avtonomijo zdravnika oz. zdravstvenega osebja, ki bi ob morebitni legalizaciji evtanazije moral evtanazijo izvesti. V skladu z načelom avtonomije ima tudi zdravnik pravico izvedbo evtanazije ali pomoči pri samomoru zavrniti, če je ta v nasprotju z njegovimi vrednotami in moralnimi načeli. Če posameznik racionalno oceni, da njegovo življenje nima več vrednosti in mu ni v korist, temveč le breme, smo njegovo željo dolžni spoštovati. Le tako spoštujemo človekovo avtonomijo in dostojanstvo. Posameznikova avtonomija bi bila kršena, če bi ga druga oseba prisila, da v nasprotju z njegovo lastno voljo nadaljuje z življenjem. Torej je - gledano le na načelo avtonomnosti in samoodločbe - odločitev o evtanaziji vselej v rokah bolnikov.

Naslednji argument za uzakonitev evtanazije je razlika med prakso »pustiti umreti« in »ubiti«, ki sem jo omenila že zgoraj. Pahor (Pahor, 2009, str. 249 - 250) na podlagi izpeljave pojma osebe in avtonomije osebe ugotavlja, da sta »ubiti« in »pustiti umreti« lahko moralno enakovredni dejanji. Obrnimo se na obstoječo zakonodajo v Sloveniji, zapisano v ZPacP. Ta zdravniku omogoča, da v soglasju s pacientom v primerih, ko zdravljenje ni več smiselno - ker ni realne možnosti za izboljšanje bolnikovega stanja - nadaljnje zdravljenje pa bi mu prineslo le večje trpljenje, to zdravljenje začne opuščati. Zdravniki v takih primerih poskrbijo zgolj za lajšanje trpljenja in bolečin z paliativno medicino ter pustijo bolezni, da »naredi svoje«, torej da bolnik umre pa »naravni« poti. Za smrt bolnika tako ni odgovoren zdravnik, ki je z aktivnim zdravljenjem prenehal, temveč bolezen, zdravnikova odločitev pa je bolniku kvečjemu

24

koristila. Evtanazijo in samomor z zdravniško pomočjo lahko pojasnimo na podoben način. Pri teh dveh dejanjih, izvedenih na zahtevo pacienta, ki je neozdravljivo bolan, trpi hude muke in ne kaže možnosti za izboljšanje bolezenskega stanja, lahko trdimo, da za smrt ni neposredno kriva evtanazija, ampak bolezen, ki je povzročila njegovo bolezensko stanje. Bolnik v tovrstni situaciji v vsakem primeru umira zaradi posledic bolezni, z evtanazijo ali samomorom z zdravniško pomočjo bi se bolnikovo trpljenje zmanjšalo, smrt pa bi nastopila prej, kot če bi bolezen tekla svojo pot. Tovrstna primerjava služi kot dodaten argument, da sta dejanji »pustiti umreti« in »ubiti« lahko moralno enakovredni.

Uzakonitev evtanazije je po mnenju njenih zagovornikov le smiselna razširitev obstoječe prakse. Razlika med »pustiti umreti« in »ubiti« je neposredno povezana tudi z razumevanjem pojma pasivne evtanazije. Pahor (Pahor, 2009), razume pasivno evtanazijo kot dejanja zdravnika, ko pusti pacienta umreti, čeprav bi ga še lahko umetno ohranjal pri življenju, vendar bi bilo to pacientu v škodo in ne korist, torej kot opuščanje zdravljenja. Uzakonitev »aktivne«

evtanazije je torej le naslednji smiselni korak, kot razširitev obstoječe »pasivne« evtanazije.

Poziv za uzakonitev evtanazije izhaja predvsem iz tega, da je obstoječi sistem v Sloveniji potreben sprememb. Ne le na področju pomoči pri umiranju, prenove so nujno potrebna tudi druga področja, med njimi paliativna medicina in načrt dolgotrajne oskrbe.

4.3. Argumenti proti evtanaziji

Predstavitev argumentov proti evtanaziji v Sloveniji bom pričela z predstavitvijo stališč Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko (v nadaljevanju KME RS), ki povzame glavne argumente, ki jih uporabljajo nasprotniki uzakonitve evtanazije pri nas. KME RS uzakonitvi evtanazije v Sloveniji nasprotuje. Po mnenju KME RS »evtanazija spreminja kulturno in civilizacijsko izročilo naše družbe in posega v odnos med zdravniki in bolniki, med zdravstvom in družbo« (Voljč, 2019). KME RS izpostavlja problem opredelitve trpljenja bolnika, ki ga je težko, če ne nemogoče, objektivno opredeliti. Ob tem se postavlja dodatno vprašanje, kako postaviti merila kdo vse je do evtanazije opravičen, če je glavni kriterij za upravičenost trpljenje bolnika, ki pa ga ne moremo natančno objektivno in univerzalno opredeliti, ga izmeriti ali vrednotiti. Opozarjajo na pojav fenomena spolzkega klanca, ki predpostavlja da se krog upravičenih do evtanazije vseskozi veča. Pogoje zanjo tako izpolnjujejo ne le na smrt bolni, ampak tudi otroci, bolniki z demenco in psihiatrični bolniki.

Omenjajo celo pojav »altruistične evtanazije«, ko naj bi bolniki morali umreti v korist drugih.

KME RS hkrati podpira prakso opustitve zdravljenja, ko le to več ne koristi bolniku in mu je le

25

v škodo. Dostojno in spokojno smrt, ki naj bi jo prinesla evtanazija, je možnost doseči tudi z že obstoječo zakonodajo, torej z opustitvijo zdravljenja in poseganjem po paliativni medicini.

Paliativna medicina je namreč po mnenju komisije tista, ki lahko nadomesti evtanazijo oziroma je njena alternativa.

Osrednji argument nasprotnikov uzakonitve evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo je že omenjen pojav spolzkega klanca, imenovan tudi kot argument spolzkega nagiba in argument snežne kepe, ki se ne uporablja le pri vprašanju evtanazije, temveč ga lahko apliciramo na številne situacije. Povzeto po Van der Burgu je osnovni argument spolzkega klanca naslednji:

v situaciji v kateri dovolimo dejanje A, omogočimo razmere, ki vodijo do dejanja B, pri tem je dejanje A samo po sebi neproblematično, medtem ko je dejanje B sporno. Zaradi moralne nedopustnosti dejanja B tako ne smemo dovoliti dejanja A, saj vodi v nezaželene prakse, ki jih prinaša B (Van der Burg,1991, str. 1). Uzakonitev evtanazije bi po argumentu spolzkega klanca lahko povzročila nezaželene negativne posledice, saj bi se sprva izredno stroge omejitve, ki jih predvideval zakon začele počasi rahljati. To bi lahko privedlo do nezaželene prakse, recimo evtanazije za psihiatrične bolnike in evtanazije tistih bolnikov, za katere svojci ali zdravnik ocenijo, da neznosno trpijo , želje po evtanaziji pa niso sami izrazili. Tovrstno argumentacijo spolzkega klanca nasprotniki uzakonitve evtanazije podprejo z podatki iz tujine. Izkušnje iz Nizozemske namreč kažejo na postopno povečevanje deleža tistih državljanov, ki umrejo s pomočjo evtanazije. Leta 2019 je delež smrti z evtanazijo predstavljal 4,2% vseh smrti v državi, v primerjavi z letom 2018 se je delež prijavljenih evtanazij povečal za 3,8% (Regional Euthanasia Review Committees, 2020). Poleg rasti deleža opravljenih evtanazij so se na Nizozemskem soočili tudi z širjenjem kriterijev, kdo vse je do evtanazije upravičen. Za evtanazijo lahko zaprosijo tudi dementni bolniki, bolniki z generičnimi boleznimi, znižali pa so tudi starostno mejo, ki omogoča evtanazijo pri mladoletnikih. Podobne zgodbe prihajajo tudi iz drugih držav, ki so ob uzakonitvi evtanazije ali samomora z zdravniško pomočjo v zakone zapisale zelo stroge kriterije za izvedbo tovrstnih praks, pozneje pa nenehnih sprememb niso uspele ustaviti ali obvladati. Zwitter (Zwitter, 2019, str. 71 -72) vidi za pojav fenomena spolzkega klanca dva razloga. Prvič, meni da so zakonski kriteriji in omejitve s katerimi bi omejili izvajanje evtanazije ohlapni in slabo opredeljivi oziroma jih je težko objektivno natančno določiti ter ponujajo veliko možnost subjektivne razlage. »Pojmov trpljenje, neozdravljiva bolezen, kratko pričakovano preživetje, bolnikova svobodna odločitev brez pritiska drugih oseb ne more natančno opredeliti noben zakon. Sprva bodo usmrčeni najhujše trpeči. Ko se javnost na novo prakso navadi, bodo sprejemljivi kandidati za evtanazijo ali za

26

samomor z zdravniško pomočjo tudi tisti z manj izrazitimi težavami« (Zwitter, 2019, str. 71).

Drugi razlog za pojav fenomena spolzkega klanca vidi avtor v logični izpeljavi. »Če sprejmemo predpostavko, da je usmrtitev za nekatere osebe boljša od nadaljnjega življenja, potem se ne moremo izogniti zahtevam, da se ta »dobrodelnost« razširi še na druge skupine ljudi, ki jih sicer zakonodajalec ni predvideval.« (Zwitter, 2019, str. 71). Zwitter še posebej opozarja na problematičnost razširitve kriterijev za upravičenost do evtanazije na mladoletne in psihiatrične bolnike, pa tudi za evtanazijo po vnaprej izraženi volji. Skrb nasprotnikov uzakonitev evtanazije je namreč ta, da bi se v skladu s fenomenom spolzkega klanca, razlog za uzakonitev in izvajanje evtanazije iz načela dobrodelnosti preoblikoval v načelo avtonomije, kjer bi evtanazijo izvajali na zahtevo bolnika brez posebnih omejitev. V takih pogojih, bi za evtanazijo lahko zaprosil skoraj vsak, kot razlog pa bi lahko navedli tudi naveličanost ali nezadovoljstvo z življenjem, nesrečno počutje, izgubo volje in podobno. V izogib takim primerom je torej bolje oziroma družbeno bolj odgovorno evtanazije ali samomora z zdravniško pomočjo ne uzakoniti, ter okrepiti paliativno oskrbo in obstoječi sistem javnega zdravstva. (Voljč, 2019)

Iz argumenta spolzkega klanca izvirata še dva pomisleka: prvič, kako prakso evtanazije ali samomora z zdravniško pomočjo zakonsko opredeliti in drugič, kakšne možnost zlorabe praksa evtanazije lahko prinese. Kriteriji za izvedbo evtanazije govorijo o neznosnem trpljenju in neozdravljivi bolezni, kar pa je težko natančno in objektivno opredeliti. Trpljenje je nekaj zelo osebnega in subjektivnega, ni ga mogoče izmeriti, trpimo pa lahko zaradi različnih razlogov ( fizično in psihično trpljenje). Zdravniki poleg tega opozarjajo tudi na diagnozo »neozdravljivo bolni«. Kljub razvoju medicine zdravniki nikoli ne morajo postaviti diagnoze, ki je stoodstotno pravilna, vedno namreč obstaja možnost napak ali nepričakovanih sprememb. Znane so številne zgodbe bolnikov, ki so zboleli za različnimi boleznimi, tudi rakom in so jim zdravniki napovedali tedne ali mesece življenja, a so bolniki preživeli napovedan čas in normalno živeli več let, celo desetletij. Ker je evtanazija ireverzibilna odločitev je izrednega pomena, da se o njej odločamo na podlagi objektivnih in gotovih dejstev, ki pa jih diagnoza zdravstvenega stanja bolnika ne more vedno podati. Po mnenju nasprotnikov uzakonitve evtanazije (Zwitter, 2019) se je tako evtanaziji bolje popolnoma odreči, kot pa tvegati in evtanazirati posameznike, ki so napačno diagnosticirani in še imajo možnost za ozdravitev in življenje.

Skrb pred zlorabami evtanazije se nanaša predvsem na pomislek, da bi se evtanazije dogajale brez zaprositve pacienta v primerih ko ta ni pri zavesti in ni sposoben odločati o samem sebi.

Evtanazije na željo sorodnikov ali z namenom praznjenja bolniških postelj ali celo evtanazija

27

pacientov, da bi ti darovali organe - vse to so bolj ali manj utemeljeni strahovi oziroma možnosti, do katerih bi v prihodnosti lahko prišlo. Uradnih podatkov iz držav, ki so uzakonile evtanazijo in samomor z zdravniško pomočjo o tem, da bi se kaj takega dogajalo v državah, sicer ni; se pa pojavljajo neuradni podatki o opravljenih neprijavljenih evtanazijah in zgodbe o posameznih primerih, ko naj bi prihajalo do zlorab. Na Nizozemskem do sedaj napak niso odkrili, nasprotniki evtanazije v Sloveniji pa opozarjajo ravno na pomanjkljivost njihovega sistema nadzora zdravnikov. Na Nizozemskem namreč zdravnik potem, ko opravi evtanazijo, izpolni obrazec in napiše poročilo, ki ju pošlje regijskemu odboru, ki postopek pregleda.

Tovrsten nadzor po mnenju nasprotnikov evtanazije ne zadošča, dopuščal naj bi številne zlorabe, zdravnikom pa da daje preveliko moč. Kar vodi v še dodaten argument proti uzakonitvi evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo, povezan z vprašanjem kakšno vlogo bi s tem dobili zdravniki. Argument je v tem, da bi zdravniki pridobili pozicijo moči v razmerju do bolnika ter vpliv na svoje bolnike. Po mnenju KME RS obstoječa zakonodaja o pacientovih pravicah, ki določa možnost opuščanja zdravljenja in možnost vnaprej izražene volje popolnoma zadostuje, hkrati pa je etično in moralno nesporna. Ustavitev postopkov zdravljenja in vzdrževanja življenja je v pravnem in etičnem pogledu povsem drugačne od evtanazije in samomora z zdravnikovo pomočjo. »Postopki, ki pomenijo prenehanje zdravljenja, niso dejanja, ki imajo namen skrajšati življenje. Namerno skrajšati bolnikovo življenje ni nikoli upravičeno, po izkušnjah iz okolij z dobro razvito paliativno oskrbo pa je tudi povsem nepotrebno« (Grosek, Grošelj in Oražem, 2015, str. 20).

Svetost življenja je eno izmed temeljnih etičnih načel v naš družbi, ključno pa je tudi v razpravi o možnostih uzakonitve evtanazije. »Načelo svetosti življenja veleva, da je življenje sveto, neodtujljivo in nedotakljivo. Življenje in koncept življenja predstavljata temeljno družbeno vrednoto« (Valentinčič, 2019, str. 33). Argument svetosti življenja pa je tudi osrednji argument za številne religijske skupnosti, ki nasprotujejo uzakonitvi evtanazije, med drugimi tudi Slovenski Rimokatoliški Cerkvi. Slednja dejanje evtanazije označuje za etično sporno in družbeno nevarno.

Ošlaj (Ošlaj, 2017, str. 34) opozarja na nevarnosti, ki jih prinaša vrednotenje življenja, značilno za številne zagovornike evtanazije, ki se opirajo na utilitaristično razumevanje avtonomije, kot jo razlaga P. Singer. Singer načelo avtonomije posameznika in vseh pravic, ki jih ta prinaša pripiše le tistim bitjem, ki se zavedajo samega sebe, in ki imajo edini pravico živeti in je le njihovo življenje kaj vredno. Vrednotenje življenja je v relaciji z evtanazijo izredno nevarno

28

tako na družbeni kot tudi na osebni ravni. Ločiti na koristno in nekoristno življenje je etično in moralno sporno; v liberalno kapitalističnem svetu, ki na vse gleda skozi oči stroškov in dobička, je nevarno reči, da je življenje ene osebe bolj vredno kot drugo, da je boljše od drugega. S tem tvegamo, da bi evtanazija postala način kako se znebiti nepotrebnih, odvečnih življenj, ki so družbi in posamezniku le v breme in ne v korist. Avtonomna volja posameznika je v takšnem primeru še bolj ogrožena, kot če možnosti za izbiro evtanazije sploh ne bi imel. Tovrsten način razmišljanja okolice lahko v posamezniku vzbudi občutja odvečnosti in bremena, kar ga lahko vodi - v dobro okolice, sorodnikov - v odloči za evtanazijo. To odpre še eno vprašanje: kdaj je posameznikova volja resnično le njegova, kdaj so odločitve, ki jih sprejme resnično njegove lastne in nanje ni nihče vplival? Po mnenju nasprotnikov evtanazije (Ošlaj, 2017) je nemogoče zagotoviti, da posameznik, ki se za odloči za evtanazijo ali samomor z zdravniško pomočjo v to odločitev ni bil prepričan s strani okolice, sorodnikov, prijateljev ali zdravnika.

4.4. Od nasprotij h kompromisnemu dogovoru

Alternativno stališče pri odgovoru na vprašanje evtanazije se zdi na prvi pogled nedosegljivo, zlasti če upoštevamo pogosto nasprotujoča si mnenja zagovornikov in nasprotnikov evtanazije.

Glede na stališča zagovornikov in nasprotnikov legalizacije evtanazije v Sloveniji sta tako možni le dve rešitvi: uzakonitev evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo ali nadaljevanje obstoječe ureditve, kjer sta praksa evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo zakonsko prepovedana.

Namesto ene ali druge rešitve bi bilo smiselno razmisliti o možnosti iskanja kompromisa in rešitev, s katerimi bi se strinjali tako zagovorniki kot tudi nasprotniki uzakonitve evtanazije v Sloveniji. Razprava o možnosti legalizacije evtanazije je v Sloveniji, kot smo orisali s svojo globoko razdeljenimi stališči za ali proti pogosto vzbudi vtis, da nobena stran ni pripravljena prisluhniti nasprotni strani niti resno premisliti o možnem dogovoru ali kompromisu. Tovrstno zagovarjanje lastnih stališč ne vodi k iskanju konkretnih rešitev, kakor tudi razprava o uzakonitvi evtanazije v Sloveniji v zadnjih letih ni prinesla vidnega napredka. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da za vprašanjem o uzakonitvi evtanazije stojijo nerešene stiske ljudi in njihovo trpljenje, ki zaradi pomanjkanja rešitev ostajajo nerešene. Ne glede na to kakšno odločitev sprejmemo – glede vprašanja o evtanaziji in drugih oblikah pomoči pri umiranju – ne smemo pozabiti, da gre za resnične vsakodnevne stiske ljudi, ki pričakujejo pomoč.

29

Možnosti alternativnih stališč oziroma idej v povezavi z vprašanjem o možnostih uzakonitve evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo pravzaprav ni veliko. Na prvem mestu bi izpostavila možnost spremembe terminologije, po vzoru iz tujine. Npr. v Kanadi so oblikovali celostni sistem pomoči pri umiranju, ki polega evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo vključuje tudi načrt dolgoročne in paliativne oskrbe ter tako bolnikom omogoča izbiro kako bodo preživeli zadnje trenutke svojega življenja. Namesto o evtanaziji, bi bilo morda bolj smiselno govoriti o uzakonitvi celostne pomoči pri umiranju, kamor bi spadala ne le (oz. ne nujno) evtanazija, ampak tudi druge možnosti dostojnega umiranja, npr. samomor z zdravniško pomočjo. Sam pojem evtanazije je lahko problematičen, saj vzburja strah pred pojavom evtanazije za vse neozdravljivo bolne, tudi tiste bolnike, ki zanjo ne bi zaprosili. Če bi prakso evtanazije zamenjali z prakso samomora z zdravnikovo pomočjo oziroma asistiranega samomora, bi s tem izključili dvom o tem ali je določena oseba resnično želela umreti. Obenem bi bolniku še vedno omogočili dostojno smrt in zdravniško pomoč, če bi se pri samem postopku izvedbe kaj zapletlo. V primeru asistiranega samomora se izognemo tudi neposredni odgovornosti, ki bi jo nosil zdravnik, ki bi pacienta potencialno evtanaziral. Pri pomoči pri samomoru zdravnik sicer predpiše pacientu smrtonosno učinkovino, vendar je njegova odgovornost posredna - pacient je namreč tisti, ki si potem sam vzame življenje, zdravnik pa je tisti, ki mu to na njegovo željo omogoči. O spremembi terminologije govori tudi Ošlaj. Avtor 'predlaga rabo sintagme pomoč pri umiranju', s katero ima v mislih točno to, kar sam pojem pomeni - celostno pomoč pri umiranja posameznika in določitev vlog tistim, ki ga na tej posti spremljajo in mu pomagajo (Ošlaj, 2018, str. 56). Konkretnih oblik pomoči Ošlaj ne definira.

Druga alternativa bi lahko bila bolj dosledna raba praks, ki jih obstoječa zakonodaja, natančneje ZPacP omogoča. To je opuščanje nepotrebnega zdravljenja in vnaprej izražena volja pacienta o prekinitvi zdravljenja. Podpisniki peticije za legalizacijo evtanazije v Sloveniji poleg obstoječe zakonodaje predlagajo tudi dopolnitev obstoječih pravic pacienta, ki bi mu omogočale še večji pregled nad potekom njegovega zdravljenja. Pri tem pa konkretnih predlogov v peticiji ne navajajo. Podobno razmišlja tudi Ošlaj, ki izpostavlja pomen odnosa med lečečim zdravnikom in pacientom, ter predlaga razširitev zdravnikovih pravic po vzoru Nemčije. Nemška zakonodaja namreč daje zdravniku možnost, da pacientu pod določenimi pogoji ter na izrecno prošnjo bolnika na nočni omarici pusti določene učinkovine, ki pacientu pomagajo umreti (Ošlaj, 2018, str. 56). Njegova ideja, ki temelji na praksi iz Nemčije, torej ne zagovarja uzakonitve samomora z zdravniško pomočjo, ampak da se zdravnika - ki

30

umirajočemu pacientu iz altruističnih razlogov pomaga predčasno umreti - kazensko ne preganja za njegova dejanja.

Po drugi strani je lahko alternativni odgovor na vprašanje uzakonitve evtanazije izboljšanje paliativne oskrbe, ki bi bila bolj dostopna in bi se približala potrebam pacienta. Razvoj paliativne medicine v Sloveniji podpirajo tako nasprotniki kot tudi zagovorniki uzakonitve evtanazije. Kot nadomestno rešitev evtanaziji jo v svojem poročilu omenja tudi KME RS, ki poleg krepitve paliativne medicine izpostavlja še nujnost sprejema potrebnih zakonov o dolgotrajni oskrbi. Razvoj paliativne medicine pozdravljajo tudi podpisniki Pobude za uzakonitev evtanazije v Sloveniji in združenje Srebrna nit, ki podpirajo razvoj paliative vzporedno z uzakonitvijo evtanazije. Razvit sistem paliativne medicine in bolje urejeno področje dolgotrajne oskrbe, ki bi omogočalo dostop do oskrbe in pomoči vsem državljanom, ne glede na kraj bivanja in finančno stanje bolnika, bi tako morda številnim ljudem zmanjšalo trpljenje in omogočilo spokojnejšo smrt. Tovrstna rešitev sicer sama po sebi ne vključuje uzakonitve evtanazije ali samomora z zdravniško pomočjo. Predstavlja pa rešitev, ki jo podpirata obe strani in s katero bi vsaj delno pomagali hudo bolnim in trpečim bolnikom.

Razvoj paliativne medicine V Sloveniji je neposredno povezan z razmerami v javnem zdravstvu. Zato je smiselno, da ko govorimo o tem kako zmanjšati trpljenje hudo bolnih in umirajočih bolnikov spregovorimo tudi o tem. Dolge čakalne dobe, nedostopnost zdravnikov specialistov in pomanjkanje postelj v bolnišnicah vplivajo na kakovost procesa zdravljenja in nenazadnje tudi umiranja. Strah pred trpljenjem pred smrtjo in izgubo dostojanstva sta ena izmed glavnih argumentov za uzakonitev evtanazije, zato bi lahko z izboljšanjem razmer v javnem zdravstvu zmanjšali skrbi bolnikov. Vsem dostopna osnovna in specialistična zdravstvena oskrba, zadostno število postelj in človeka dostojna obravnava bolnikov bi med ljudmi zmanjšala strahove in do neke mere nadomestila pozive k uzakonitvi evtanazija. Ob tem velja omeniti tudi domove za starejše, ki imajo pomembno, če ne ključno vlogo pri skrbi za starejše in bolne, ki so odvisni od pomoči drugih. Z izboljšanjem razmer v domovih – zadostnim številom postelj, osebja in večjo dostopnostjo domov – bi bolniki lažje prišli do potrebne pomoči, njihova obravnava pa bi bila veliko bolj kvalitetna in dostojna. Spremembe na področju paliativne oskrbe, domov za starejše in sistema javnega zdravstva so kompleksne in so del sistemskih rešitev, ki jih stroka in politika iščeta že dlje časa, vendar so če želimo olajšati izkušnje hudo bolnih in trpečih bolnikov nujne.