Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino
GAŠPER ŽALAR
AMERIŠKO-FILIPINSKI ODNOSI OD ZAČETKA 20.
STOLETJA DO SEDANJOSTI Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino
GAŠPER ŽALAR
AMERIŠKO-FILIPINSKI ODNOSI OD ZAČETKA 20.
STOLETJA DO SEDANJOSTI Diplomsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Kornelija Ajlec Dvopredmetni univerzitetni študijski program: Zgodovina
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Korneliji Ajlec za strokovno pomoč pri pisanju diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem družini za podporo in potrpežljivost v času dodiplomskega študija.
Izvleček
Ameriško-filipinski odnosi od začetka 20. stoletja do sedanjosti
Filipini so otoška država v Jugovzhodni Aziji, ki danes šteje več kot 100 milijonov prebivalcev.
Filipinci, kot splošno označeno prebivalstvo te države, pa so skozi svojo zgodovino doživeli marsikaj, bili so pod vplivom različnih narodov in ver, ki so jih po eni strani zatirali, po drugi strani pa so jim nudili tutorstvo. Med državami, ki so pustile največji pečat na Filipine, moramo vsekakor upoštevati ZDA. Diplomsko delo obravnava ameriško-filipinske odnose, in sicer od njihovega samega začetka, ko so ZDA na prelomu 20. stoletja pridobili Filipine na podlagi dogovora s Španijo, preko trenutka, ko so se od ZDA tudi osamosvojili, posveča pa se tudi ameriško-filipinskim odnosom po tem, ko so Filipini že bili samostojni. Že v preteklosti so obstajala razmerja med državami in njenimi bivšimi kolonijami v obliki neokolonializma. Na primeru ZDA ni bilo nič drugače. Odnose med Združenimi državami Amerike in Filipini sicer lahko označimo tudi kot ''posebne'', saj so pogostokrat spominjali kot na nekakšen družinski spor. Filipini so zaradi zgodovinskih, ekonomskih, kulturnih in strateških razlogov najbolj tesno povezani prav z ZDA, čeprav se v zadnjih desetletjih tudi kaže postopno oziranje Filipinov in njihovih interesov na države, ki so v neposredni bližini oziroma v regiji in ne več toliko v smeri ZDA. Ti odnosi se dejansko kažejo tudi v dediščini, ki so jo ZDA pustile na Filipinih in tudi v samem mišljenju Filipincev, ki so v številnih primerih ameriška dejanja videli kot nekaj pozitivnega ter so se po njih tudi zgledovali. Navsezadnje državi povezuje tudi praznik, saj obe praznujeta dan neodvisnosti 4. julija.
Ključne besede: Ameriško-filipinski odnosi, 20. stoletje, Filipini, ZDA, amerikanizacija
Abstract
American-Philippine relations from the beginning of the 20th century to the present day The Philippines is an archipelago in Southeast Asia, home to over 100 million people. Filipinos, as a general term for people coming from this country, experienced many things throughout their history, they were under the influence of different nations and religions which were suppressing them on one side, and on the other side providing them tutoring. We must take the USA into consideration among the countries that left the biggest impact on the Philippines. The following thesis focuses on the American-Philippine relations from the very beginning when the USA gained the Philippines from Spain on the break of the 20th century, through the moment when they gained indepence from them. It also focuses on the American-Philippine relations after the independence. Throughout the historical periods relations between countries and their former colonies in the form of neocolonialism already existed. In the case of the USA it was not any different. The relations between the USA and the Philippines could also be labeled as ''special'' because they often resembled a family feud. The Philippines is most tightly connected with the USA when it comes to historical, economical, cultural and strategical causes. Although, in the last few decades it is showing a slow turn of the Philippines and their interests towards countries which are located in their closest vicinity and region, and not that much towards the USA anymore. These relations are seen in the heritage that the USA left on the Philippines and also in the mindset of Filipino people which have in a lot of cases seen American actions as something positive and were modeling themselves after them. After all, these two countries are also connected with a holiday because both of them celebrate independence day on the 4th of July.
Key words: American-Philippine relations, 20th century, Philippines, USA, americanization
Kazalo
1 Uvod ... 1
2 Stanje na Filipinih pred prihodom Američanov ... 2
2.1 Zgodnja zgodovina ... 2
2.2 Zgodnje špansko obdobje (1521-1762) ... 2
2.3 Zaton španske oblasti na Filipinih (1762-1898) ... 3
2.3.1 Trgovanje Filipinov z Evropo in Ameriko ... 4
2.3.2 Razvoj filipinske narodne zavesti ... 5
2.3.3 José Rizal in Propagandno gibanje ... 5
2.3.4 Katipunan ... 6
2.3.5 Vstaja leta 1896 in usmrtitev Rizala... 7
3 Ameriško-španska vojna ... 9
3.1 Ustava iz Malolosa in pariška mirovna pogodba (1898) ... 10
3.2 Posledice mirovne pogodbe (odporniška vojna) ... 12
3.2.1 Aguinaldov odgovor Američanom ... 13
3.3 Filipinski uporniški dokumenti ... 14
4 Ameriško filipinski odnosi med leti 1899 in 1930 ... 14
4.1 Začetno obdobje ameriško-filipinskih odnosov v karikaturah ... 14
4.2 Ameriški ukrepi v začetnih letih njihovega vladanja ... 16
4.2.1 Schurmanova komisija ... 16
4.2.2 Taftova komisija ... 17
4.3 Jonesov Akt ... 19
4.3.1 Vloga Manela L. Quezona v Washingtonu ... 20
4.4 Uporniška gibanja v času ameriške kolonialne vladavine ... 22
5 Politika Commonwealtha in samostojnost Filipinov ... 22
5.1 Tydings-McDuffiejev akt ... 22
5.2 Samostojnost Filipinov ... 24
6 Ameriško-filipinski odnosi po osamosvojitvi Filipinov ... 26
6.1 Zunanja politika tekom druge polovice 20. stoletja ... 26
6.2 Ekonomski odnosi med Filipini in ZDA ... 27
6.3 Ponovna rast filipinskega nacionalizma ... 28
6.4 Corazon Aquino in ZDA ... 28
6.5 Problematika prisotnosti ameriške vojske na Filipinih ... 29
6.5.1 Varnost ameriške vojske in civilnega osebja na Filipinih ... 29
6.5.2 Ameriške baze na Filipinih po letu 1947 ... 29
6.5.3 Vprašanje jedrskega orožja ... 30
6.5.4 Izbruh vulkana Pinatubo ... 31
7 Ameriški vpliv na življenje Filipincev ... 32
7.1 Izobraževanje ... 33
7.1.1 Thomasites ... 34
7.1.2 Nadaljnje izboljšave na področju šolstva tekom 20. stoletja. ... 35
7.2 Jezik ... 36
7.3 Ostali vplivi ... 38
7.3.1 Vera ... 38
7.3.2 Razvoj zdravstva ... 38
7.3.3 Razvoj transporta ... 39
8 Zaključek... 40
9 Viri in literatura ... 41
9.1 Elektronski viri ... 41
9.2 Literatura ... 43
Kazalo slik
Slika 1: ''Philippine situation'' ... Napaka! Zaznamek ni definiran. Slika 2: ''Who’ll Bell the Cat'' ... 15Slika 3: Karikatura brez naslova ... 16
Slika 4: ''A Burden That Cannot Be Honorably Disposed of at Present'' ... 16
Slika 5: Štirje izmed petih članov prve filipinske komisije... 17
Slika 6: Brošura filipinske razstave na svetovni razstavi leta 1904. ... 19
Slika 7: Manuel Quezon in guverner general Francis Burton Harrison ... 20
Slika 8: Prisega zadnjega filipinskega rezidenčnega pooblaščenca Carlosa Romula. ... 23
Slika 9: Nagovor filipinskega predsednika Elpidia Quirina v predstavniškem domu ameriškega kongresa ... 25
Slika 10: Lokacija ameriških baz Clark in Subic ter območje izbruha vulkana Pinatubo ... 31
Slika 11: Filipinski otroci z ameriškimi zastavami praznujejo ameriški Dan neodvisnosti ... 32
Slika 12: Thomasites in njihovi učenci. ... 35
Slika 13: Jeepney na otoku Cebu ... 39
1
1 Uvod
Filipini so otoška država v Jugovzhodni Aziji, ki danes šteje več kot 100 milijonov prebivalcev.
Filipinci, kot splošno označeno prebivalstvo te države, pa so skozi svojo zgodovino doživeli marsikaj, bili so pod vplivom različnih narodov in ver, ki so jih po eni strani zatirali, po drugi pa so jim nudili tutorstvo. Vse to bi lahko označili kot nekakšne priprave, dokler niso dokončno postali samostojna država 4. julija 1946. Prav to letnico lahko povežemo z državo, ki je nedvomno pustila ogromen pečat na Filipine in to so ZDA. Ameriško-filipinski so za razliko od špansko-filipinskih precej krajši, saj je španska kolonialna oblast obstajala več kot 300 let, medtem ko je ameriška kolonialna oblast trajala le slabih 50 let.
Diplomsko delo obravnava prav ameriško-filipinske odnose, in sicer od njihovega samega začetka, ko so ZDA na prelomu stoletja pridobili Filipine na podlagi dogovora s Španijo, preko trenutka, ko so se od ZDA tudi osamosvojili, posveča pa se tudi ameriško-filipinskim odnosom po tem, ko so se Filipini osamosvojili. Že v preteklosti so obstajala razmerja med državami in njenimi bivšimi kolonijami v obliki neokolonializma. Na primeru ZDA ni bilo nič drugače.
Pomemben vidik, ki je predstavljen v tem delu, je tudi ameriški vpliv na življenje Filipincev tako v obdobju kolonialne vladavine kot tudi v času njihove samostojnosti, saj pomembno vpliva na razumevanje odnosa med Filipini in ZDA ter kako sta ta dva naroda videla drug drugega.
Glede na celotno zgodovino so ameriško-filipinski odnosi sicer kratkotrajni vendar, če vzamemo samo vidik sodobne zgodovine, pa lahko te odnose označimo tudi kot dolgotrajne.
Te dolgotrajne in tesne odnose med Združenimi državami Amerike in Filipini sicer lahko označimo tudi kot ''posebne'', saj so pogostokrat spominjali kot na nekakšne družinske spore.
Drugi člen filipinske ustave iz leta 1987 pravi tudi, da bo država sledila neodvisni zunanji politiki.1 To se v zadnjih desetletjih tudi kaže s postopnim oziranjem Filipinov in njihovih interesov na države, ki so v neposredni bližini oziroma v regiji in ne več toliko v smeri ZDA.
Po drugi strani so bili Filipini zaradi zgodovinskih, ekonomskih, kulturnih in strateških razlogov najbolj tesno povezani prav z ZDA.
1 Dolan, Ronald E. Philippines: A Country Study. Washington, D.C.: Library of Congress, 1993, 233.
2
2 Stanje na Filipinih pred prihodom Američanov
Za razumevanje ameriško-filipinskih odnosov moramo sprva razumeti zgodovinsko ozadje te države, saj so bili skozi zgodovino pod vplivom različnih narodov in ver. Največji pečat pred prihodom Američanov so pustili Španci, ki so temu arhipelagu vladali več kot 300 let (1521- 1898). Ti so uvedli krščansko vero kot eno in edino vero. Med filipinskim prebivalstvom je začela kot posledica tega rasti nacionalna zavest ter nacionalizem, še posebej v tujini, prav nacionalizem je igral pomemben faktor tudi, ko so bili na območju Filipinov Američani.
2.1 Zgodnja zgodovina
Prvi prebivalci Filipinov so bili predstavniki Malajcev, Protomalajcev in etnične skupine prebivalcev imenovana Negrito. Za slednje se domneva, da so se na to območje naselili dobrih 30 tisoč let nazaj, ko naj bi v času zadnje ledene dobe migrirali preko takratnih kopenskih mostov.2
Na Filipinih se je kot prva večja vera razširil islam, ki so ga prinesli trgovci in spreobrnjenci z indonezijskih otokov. Do leta 1500 je središče islama na Filipinih postalo otočje Sulu na jugu, od tam pa se je razširilo na bližnji otok Mindanao, Manilo je islam dosegel leta 1565, isto leto kot je bila ustanovljena prva španska stalna naselbina (poglavje 2.2). Muslimanski priseljenci so uvedli nov politični koncept dežel, ki so jim po novem vladali sultani, ta koncept pa ni trajal dolgo časa, saj se je s prihodom Špancev položaj precej spremenil.3
2.2 Zgodnje špansko obdobje (1521-1762)
Najzgodnejša pričevanja o Filipincih s strani Evropejcev datirajo iz 16. marca 1521 v času, ko je Ferdinand Magellan plul okoli sveta. Magellan je pristal na otoku Cebu, ga prisvojil za špansko krono ter bil le dober mesec dni kasneje ubit s strani lokalnega poglavarja. Španci so v naslednjih desetletjih poslali še več raziskovalnih odprav. Stalna španska naselbina je bila končno ustanovljena leta 1565, ko je kraljevi guverner Miguel Lopez de Legazpi prispel na Cebu iz Nove Španije (današnje Mehike). Šest let kasneje je po zmagi nad lokalnim muslimanskim voditeljem, postavil prestolnico v Manili. Ta lokacija je bila izjemno pomembna, saj je ponujala pristanišče v istoimenskem zalivu, veliko število prebivalcev ter obilno zalogo hrane na območjih riževih polj na osrednjem delu otoka Luzon. Manila je postala središče civilne, vojaške, verske in trgovske dejavnosti Špancev na Filipinih. To otočje je dobilo sedanje ime v čast Filipa II. Španskega, ki je vladal med leti 1556 in 1598.4
2 Dolan, Philippines: A Country Study, 4.
3 Prav tam, 5.
4 Prav tam, 5.
3
V tem obdobju imamo po drugi strani tudi najzgodnejša pričevanja o prihodu Filipincev na območje, ki je danes del ZDA. To se je zgodilo 18. oktobra 1587, ko je skupina filipinskih pomorščakov na španski galeji prispela blizu zaliva Morro v današnji Kaliforniji.5
Španija je imela v svoji politiki do svoje edine kolonije v Aziji 3 cilje: dobiti delež v trgovini z začimbami, razviti odnos s Kitajsko in Japonsko z namenom, da bi še povečali misijonarsko delo na tistem območju in spreobrniti Filipince v krščansko vero. Na koncu je bil realiziran samo zadnji cilj.6 Prav vprašanje vere je pomembno tudi kasneje po prihodu Američanov, saj so ti za razliko od Špancev uvedli prosto izbiro vere.
Filip II. je izrecno odredil pokoritev Filipinov brez prelivanja krvi, da bi preprečil dogodke, ki so jih Španci zakrivili pri osvajanju Amerike. Filipine so zasedli brez večjega nasilja večinoma zaradi tega, ker večina prebivalstva, z izjemo muslimanov, sprva ni nudila večjega oboroženega upora, kar pa se bo z naraščanjem nacionalizma že konec 18. in še posebej v drugi polovici 19.
stoletju korenito spremenilo7.
Cerkev in država sta sodelovali tesno pri izvajanju španske politike. Država je prevzela administrativno odgovornost, kjer je financirala izdatke in izbirala osebje za nove cerkvene ustanove. Različni verski redovi so po drugi strani dobili odgovornost za spreobračanje domorodnega prebivalstva na Filipinih v krščansko vero. Ti redovi so bili dominikanci, frančiškani in avguštinci. Ti redovi so tudi ustanavljali zasebne šole in univerze, ki niso bile namenjene celotnemu prebivalstvu.8 Problem izobrazbe se je začel reševati šele s prihodom Američanov konec 19. stoletja (poglavje 7.1).
2.3 Zaton španske oblasti na Filipinih (1762-1898)
Španija se je leta 1762 vključila v sedemletno vojno (1756-1763), kjer se je na strani Francije borila proti Veliki Britaniji. Po silovitih bojih je britanska Vzhodnoindijska družba oktobra 1762 zasedla Manilo.9
Španski prestiž je zaradi poraza proti Britancem doživel nepopravljivo škodo. Posledično je izbruhnilo večje število uporov, med katerimi je bil najbolj znan upor pod vodstvom Diega Silanga, na območju severnega Luzona imenovanem Ilocos. Decembra leta 1762 je Silang pregnal Špance iz obmorskega mesta Vigan in postavil neodvisno vlado. Vzpostavil je
5 Bonus, Rick. Locating Filipino Americans: Ethnicity and the Cultural Politics of Space. Philadelphia: Temple University Press, 2000, 191.
6 Dolan, Philippines: A Country Study, 5.
7 Prav tam, 6.
8 Prav tam, 6.
9 Prav tam, 8.
4
prijateljske odnose z Britanci, uspel je tudi odbiti vse španske napade na Vigan. Na Silanga so nato maja leta 1763 izvedli atentat. Španci zaradi bojevanja z Britanci in uporniki niso mogli nadzirati nemirov, ki jih je na jugu sprožila muslimanska etnična manjšina Moro. Ti nemiri so potekali na območju otočij Visaya in južnem Luzonu, kjer so živele krščanske skupnosti. Ta muslimanska manjšina je zajela in zasužnjila na tisoče Filipincev krščanske veroizpovedi.
Nemiri pripadnikov Moro manjšine so za Špance predstavljali resen problem še vse do konca 18. stoletja. Na Filipinih je že v takratnem obdobju živela velika kitajska skupnost, ki je bila s strani Špancev precej diskriminirana, kar so jim ti prebivalci tudi zamerili. Posledično so tudi sodelovali z Britanci ter jim v času bitk zagotavljali delovno silo in oborožene ljudi.10
Španski oblasti se je vseeno uspelo obnoviti. Med leti 1778 in 1787 je bil guverner na Filipinih Jose Basco y Vargas. V tem času mu je uspelo izvesti vrsto reform, ki so bile namenjene za promocijo ekonomskega razvoja otočja in jih hkrati narediti neodvisne od denarne pomoči s strani Nove Španije. Leta 1781 je ustanovil tudi Ekonomsko društvo prijateljev države (Economic Society of Friends of the Country). To društvo, ki je obstajalo še v naslednjem stoletju, je spodbujalo rast novih pridelkov za izvoz (na primer indiga, čaja, svile …) in hkrati tudi spodbujalo rast lokalne industrije.11
2.3.1 Trgovanje Filipinov z Evropo in Ameriko
Za prvo polovico 19. stoletja je značilna rast števila tujih trgovcev v Manili, kar je povzročilo integracijo Filipinov v mednarodni trgovinski sistem, ki je povezoval industrializirano Evropo in Severno Ameriko z neobdelanim materialom in trgom v Latinski Ameriki in Aziji. Trgovci, ki niso bili Evropejci iz Španije, v principu niso smeli živeti v Manili ali kjerkoli drugje na Filipinih. V resnici pa so Britanci, Američani, Francozi in ostali tuji trgovci zaobšli to prohibicijo s tem, ko so pluli pod zastavo azijske države ali pa s tem, da so sodelovali z lokalno oblastjo, ne da bi Španska oblast za to vedela. Leta 1834 je španska oblast razpustila filipinsko kraljevo podjetje in uradno priznala svobodni trg in na ta način odprla pristanišče v Manili za ves tuji trg.12
Leta 1856 je bilo v Manili trinajst tujih trgovinskih podjetij, od katerih je bilo 7 britanskih in dve ameriški. Med leti 1855 in 1873 so Španci odprli nova pristanišča za tujo trgovino. To so bila med drugim pristanišča v mestih Iloilo na otoku Panay, Zamboanga na zahodnem delu otoka Mindanao, Cebu na istoimenskem otoku in Legaspi na območju Bicola, ki leži na
10 Prav tam, 8-9.
11 Prav tam, 9.
12 Prav tam, 10.
5
skrajnem jugu otoka Luzon. Odprtje Sueškega kanala leta 1859 je prispevalo k bistvenemu povečanju trgovanja. Leta 1851 je skupna vrednost izvoza in uvoza znašala 8,2 milijona ameriških dolarjev, deset let kasneje je ta vrednost narasla na 18,9 milijona dolarjev, leta 1870 pa je ta vrednost znašala že 53,3 milijona dolarjev. Med leti 1861 in 1870 se je samo izvoz povečal za 20 milijonov dolarjev. Filipinski trgovini so v takratnem obdobju dominirali trgovci iz Velike Britanije in iz ZDA.13
2.3.2 Razvoj filipinske narodne zavesti
Verska gibanja, kot sta bili na primer cofradia in colorums, so izražala željo po tem, da bi se njihovi člani znebili Špancev in bi odkrili deželo, ki bi odsevala spomine sveta, ki je obstajal pred prihodom kolonistov. Nacionalizem se je razvil predvsem v urbanih okoljih, kot je Manila in druga večja mesta na Filipinih in še pomembneje, razvil se je tudi v Španiji in ostalih delih Evrope, kjer so bili filipinski študenti in tisti, ki so bili izgnani, izpostavljeni modernim intelektualnim tokovom. Ljudska religija ni postavila temeljev narodni ideologiji kljub njeni pomembnosti v filipinskem okolju.14
2.3.3 José Rizal in Propagandno gibanje
Narodna zavest je med leti 1872 in 1892 rastla med filipinskimi izseljenci, ki so se naselili v Evropi. V tem svobodnem evropskem okolju so ti izseljenci (liberalci, ki so bili izgnani leta 1872 in filipinski študenti, ki so v Evropi študirali) oblikovali Propagandno gibanje. To gibanje je bilo organizirano bolj zaradi literarnih in kulturnih razlogov, ne pa toliko zaradi političnih.
Med člani so bili tudi Filipinci višjega razreda iz krščanskega okolja, ki so si želeli ustvariti bolj enakovredno združenje otokov in s tem svoje domovine. Njihovi specifični cilji so bili med drugim: zastopanost Filipinov v španskem parlamentu, sekularizacija duhovščine, legalizacija španske in filipinske enakovrednosti, ustanovitev sistema javnih šol, ki bi bili neodvisni od verskih redov, odprava prisilnega dela (t. i. polo) in prisilne prodaje lokalnih produktov vladi (t. i. vandala), jamstvo za osnovne pravice svobodnega govora in združenj ter enakovredne možnosti za zaposlitev v vladnih službah za Filipince in za Špance.15
Najbolj znan pripadnik tega gibanja je bil José Rizal. Rodil se je leta 1861 v bogati družini kitajskih mesticev v provinci Laguna. Sprva je več let študiral medicino na Univerzi Santo Tomas (ena izmed najstarejših in najprestižnejših univerz na Filipinih), nato pa je leta 1882 odšel v Španijo in študij dokončal na Univerzi v Madridu. V desetletju, ki je sledilo, je bila
13 Prav tam, 10.
14 Prav tam, 15-16.
15 Prav tam, 17-18.
6
njegova kariera razpeta med dvema svetovoma. Na eni strani je postal vodja in govorec med manjšimi skupnostmi filipinskih študentov v Madridu in v drugih evropskih mestih. Na drugi strani pa je oblikoval tesne vezi z uglednimi naravoslovnimi in družboslovnimi znanstveniki, še posebej v Nemčiji. Disciplina, ki ga je najbolj zanimala, je bila antropologija. Predan je bil izpodbijanju stereotipov s strani redovnikov, da je filipinska rasa manjvredna in to je hotel dokazati z znanstvenimi argumenti. Največji pečat, ki ga je pustil pri razvoju filipinske narodne zavesti, je bila objava dveh njegovih romanov. To sta bila Noli Me Tangere (Ne dotikaj se me) leta 1886 in El Filibusterismo (Vladavina pohlepa) leta 1891. Oba romana sta nastala na podlagi Rizalovih osebnih izkušenj, kjer je opisoval stanje španske vladavine na Filipinih, še posebej zlorabe s strani redovnikov. Slednji so ti dve knjigi prepovedali, vendar so jih vseeno uspeli pretihotapiti na Filipine in hitro sta dosegli veliko število bralcev.16
Drugi pomemben član Propagandnega gibanja je bil Graciano Lopez Jaena, znan govorec in pisec političnih letakov. Po objavi satirične kratke zgodbe Fray Botod (Brat Debelinko) leta 1880, kjer je v negativni luči prikazal provincialnega redovnika, je odšel v Španijo. Leta 1889 je v Barceloni ustanovil časopis z imenom La Solidaridad (Solidarnost), ki je izhajal dvakrat tedensko. Ta časopis je postalo glavno glasilo tega gibanja, saj so imeli bralce tako v Španiji kot tudi na Filipinih.17
Po krajšem obisku Filipinov leta 1887, se je Rizal dokončno vrnil v svojo domovino junija leta 1892. Njegova vrnitev je bila delno zaradi dejstva, da so Dominikanci prisilno izselili njegovega očeta in sestre iz posestva, ki so ga dobili v najem s strani redovnikov. Rizal je bil hkrati tudi prepričan, da ne more več uspešno delovati iz tujine. Julija istega leta je ustanovil t. i. Liga Filipina (Filipinsko ligo), ki je bila oblikovana kot narodna in popolnoma nenasilna organizacija. Ta organizacija je bila razpuščena po Rizalovi aretaciji in izgonu v mesto Dapitan, na odročnem predelu otoka Mindanao. Propagandno gibanje je po tem dogodku začelo slabeti.
Glasilo v Barceloni je novembra 1895 nehalo izdajati časopis. Leto kasneje je v revščini in razočaranju v Barceloni umrlLopez Jaena.18
2.3.4 Katipunan
V boju za neodvisnost se je po aretaciji in izgonu Rizala pojavila nova oseba. To je bil samouk Andres Bonifacio, ki je v Manili ustanovil tajno skupino z imenom Katipunan, znano tudi pod
16 Prav tam, 18.
17 Prav tam, 18.
18 Prav tam, 19-20.
7
kratico KKK19. Sprva se je o tej skupini vedelo zelo malo in posledično se je kar precej tudi ugibalo o njenih namenih. Tako je neki španski duhovnik, ki je izvedel za to skupino, domneval, da je njen cilj ''splošen masaker'' vseh Špancev, ki živijo na otočju. Teorija nekega filipinskega pisatelja pa je celo bila, da je imela ta skupina željo na tem območju ustanoviti komunistično državo.20
Ta skupina je bilo delno zgrajena na temeljih prostozidarske lože, njihov cilj pa je bil dejansko doseči samostojnost in s tem narediti konec španske vladavine na Filipinih. Vsi voditelji prej omenjenega Propagandnega gibanja so bili prostozidarji, vključno z Rizalom, kar pa je bilo videno s strani katoliške cerkve kot heretično dejanje.21
Katipunan se je iz okrožja Tondo v Manili, kjer ga je Bonifacio ustanovil, hitro širil v province.
Konec avgusta leta 1896, na predvečer vstaje proti Špancem, je ta skupina štela okoli 30 tisoč članov, ki so bili tako moškega, kot tudi ženskega spola. Večina izmed njih je spadala v nižji in nižje do srednje visoki razred, vključno s kmeti.22
2.3.5 Vstaja leta 1896 in usmrtitev Rizala
Rizal je v zgodnjem obdobju Katipunana ostal v izgnanstvu v mestu Dapitan. Španskemu guvernerju je obljubil, da ne bo pobegnil, kar bi sicer bilo precej enostavno. Takšno dejanje bi namreč ogrozilo njegovo politiko zmernih reform, ki jih je še vedno branil in s tem opozoril Špance, ki so v tem času bili že bolj pazljivi. Težko pa je določiti, ali je v času izgona dejansko podpiral neodvisnost Filipinov.23
Na Kubi se je leta 1895 začela revolucija in Rizal je dal prošnjo guvernerju, da bi ga tja poslal kot vojaškega zdravnika. To je storil, ker je verjel, da je to edini način, da bi hkrati držal besedo guvernerju in hkrati pobegnil iz izgnanstva. Njegovi prošnji so ugodili. Ko se je avgusta leto kasneje pripravljal na odhod na Kubo, pa je izbruhnila vstaja skupine Katipunan. Neki ovaduh je dal namig o obstoju te tajne skupine in Bonifaciju ni ostalo drugega, kot da razglasi revolucijo in 29. avgusta leta 1896 je takoj napadel španske vojaške postojanke. Rizalu so sprva dovolili, da zapusti Manilo na španskem parniku, guverner pa je nato nemudoma reagiral na dogodke,
19 Kataastaasan, Kagalanggalangang Katipunan ng mga Anak ng Bayan (Vrhovno in častitljivo združenje otrok naroda), to združenje nima nobene povezave s skupino v ZDA, ki uporablja isto kratico (National Historical Commission of the Philippine: Andres Bonifacio and the Katipunan. https://nhcp.gov.ph/andres-bonifacio-and- the-katipunan/ (Dostop: marec 2021).
20 Fernandez, Leandro H. The Philippine Republic. New York: Columbia University, 1926, 14-15.
21 Dolan, Philippines: A Country Study, 20.
22 Prav tam, 20.
23 Prav tam, 20.
8
ki so se ravnokar zgodili in zahteval Rizalovo aretacijo ter njegovo vrnitev nazaj v Manilo, kjer bi mu na vojaškem sodišču sodili za vlogo pomočnika pri vstaji.24
Uporniki so bili slabo vodeni in posledično so bili proti kolonialnim silam precej neuspešni.
Izjema je bila provinca Cavite, ki je bilo edino območje, kjer so napredovali. Vodil jih je mladi 27-letni Emilio Aguinaldo, ki je bil tudi župan mesta Cavite, hkrati je bil od leta 1895 tudi član skupine Katipunan. Uporniki so v tej provinci, med avgustom in novembrom 1896, premagali kolonialno vojsko in razglasili to provinco kot središče revolucije.25
Rizal je v času novega guvernerja prišel pred vojaško sodišče na podlagi ponarejene obtožnice, kjer so ga obtožili sodelovanja s skupino Katipunan. 26. decembra je bil po kratki sodni obravnavi, kjer je imel zelo malo možnosti obrambe, spoznan krivega obtožnice in obsojen je bil na smrt pred strelskim vodom, ki je bil izveden 30. decembra.26
Rizalova smrt je upornikom dala nov zagon, pri tem pa je nastal problem, saj je Katipunan postajal vedno bolj deljen med podpornike Bonifacija, ki se je izkazal za precej nesposobnega voditelja ter na drugi strani podpornike vzhajajoče zvezde Aguinalda. Marca leta 1897 so na sedežu skupine v kraju Tejeros organizirali zborovanje, na katerem so izglasovali Aguinalda za predsednika, Bonifacija pa so degradirali na položaj ministra za notranje zadeve. Bonifacio se je skupaj s svojimi podporniki umaknil in ustanovil lastno vlado. Med obema skupina je nato prišlo do spopada, po katerem so aretirali Bonifacija in mu sodili ter ga nato 10. maja 1897 usmrtili po naročilu Aguinalda.27
Tekom leta 1897 je tudi Aguinaldo začel doživljati neuspehe proti španski vojski. Tako je bil junija tega leta prisiljen zapustiti Cavite in se umakniti v približno 100 kilometrov severneje oddaljen kraj Biak-na-Bato, ki leži v provinci Bulacan. Boj se je zdel vedno bolj nesmiseln na obeh straneh. Španskim vojakom je sicer še vedno uspevalo premagovati upornike na bojišču, ni pa jim uspelo zatreti gverilske aktivnosti. Avgusta so se tako začela pogajanja za premirje med Aguinaldom in novim španskim guvernerjem. Do sredine decembra je bil sprejet dogovor, v katerem bi guverner plačal Aguinaldu vrednost, ki je enaka današnjim 800 tisoč ameriškim dolarjem, če bi on in njegova vlada šli v izgnanstvo. Aguinaldo se je nastanil v Hongkongu,
24 Prav tam, 21.
25 Prav tam, 21.
26 Prav tam, 21.
27 Prav tam, 21.
9
Španci pa so si s tem kupili nekaj časa. Kar pa se je že čez dobro leto zdelo brezpredmetno, saj se je njihova več kot 300 let dolga vladavina Filipinom nepričakovano končala.28
3 Ameriško-španska vojna
Konec španske kolonialne oblasti na Filipinih je bila posledica vmešavanja ZDA glede Kube, ki je bila prav tako velika španska kolonija. Februarja leta 1895 je tam izbruhnila revolucija in ameriški poslovni interesi so bili glede tega zaskrbljeni. Pripovedi časopisov o brutalnosti španske kolonialne vladavine je prebudilo tudi javnost. ZDA so Španiji napovedale vojno 25.
aprila leta 1898 in takrat je Theodore Roosevelt, takratni namestnik ministra za pomorstvo, odredil poveljniku ladjevja Georgeu Deweyju, da odpluje do Filipinov in uniči špansko ladjevje, ki je bilo zasidrano v zalivu pred Manilo. Zastarela španska mornarica je 1. maja doživela hud poraz proti modernejši ameriški mornarici. V bitki je bilo na španski strani 380 žrtev, medtem ko, je bila na ameriški strani ena sama žrtev.29
Že nekaj mesecev pred napovedjo vojne so se v Singapurju in Hongkongu začela pogajanja med ameriško stranjo in Aguinaldom. Dewey je ob deklaraciji vojne s Španijo Aguinalda, v katerem je videl zaveznika, prepričeval v čim hitrejšo vrnitev na Filipine. Povratek v Manilo se je naposled zgodil 19. maja in Aguinaldo je ponovno prevzel vodenje uporniških sil.30 Le-te so v tem času bile precej uspešnejše kot pred enim letom (poglavje 2.3.5).
Z vidika Filipincev je bil njihov odnos z ZDA viden kot boj dveh držav proti skupnemu sovražniku, torej Španiji. Filipinci so kot zavezniki ameriškim silam predajali zelo pomembne obveščevalne podatke na primer, da španska vojska ni imela torpedov, s katerimi bi lahko potonila ladje, ki bi priplule v zaliv pred Manilo. Aguinaldova vojska, ki je štela 12 tisoč članov in članic, je znotraj Manile tudi zadrževala malce številčnejšo špansko vojsko ter čakala na konec junija, ko bi lahko iz San Francisca prišla ameriška okrepitev. Aguinaldo pa ni bil zadovoljen s tem, ko ZDA niso hotele sprejeti dokumenta, s katerim bi podprle filipinsko neodvisnost.31
Dewey je bil konec maja povišan v admirala, njegovi poveljniki so mu nato naročili, naj se oddalji od Aguinalda, da se ne bi zgodila kakšna nepričakovana obveza do Filipinov. Vojna s Španijo se je nadaljevala, prihodnost Filipinov pa je ostajala neznana. Glavni cilj ameriške vojske je bilo zavzetje Manile in po njihovem mnenju je bilo to najbolje storiti brez pomoči
28 Prav tam, 21.
29 Prav tam, 22.
30 Prav tam, 22.
31 Prav tam, 22-23.
10
upornikov. Ob koncu julija je bilo na območju okoli 12 tisoč ameriških vojakov, odnosi med njimi in uporniškimi silami pa so se hitro slabšali.32
Poleti 1898 se je to območje znašlo v kar precej zapletenem položaju. Poleg ameriško- španskega konflikta in večanju nezaupanja med Američani in filipinskimi uporniki, so svoj delež hotele dobiti tudi nekatere evropske velesile. Med drugim je bila to tudi Nemčija, ki je s svojim ladjevjem hotela zaščititi svoje interese (eno in edino uvozno podjetje), želje pa so bile tudi po ustanovitvi kolonije, vendar do tega na koncu ni prišlo.33 Zunanja politika tistega časa v odnosu do Filipinov se je pogostokrat znašla tudi v obliki karikatur v časopisih (poglavje 4.1).
Španci so bili dokončno poraženi in med obema stranema je na začetku avgusta prišlo do tajnega sporazuma. V okviru sporazuma bi Španci Manilo predali Američanom brez boja oziroma bi samo nakazali upor, Američani pa ne bi bombardirali mesta in hkrati tudi ne bi pustili, da bi pri zasegu Manile sodelovali filipinski uporniki (Španci so se namreč bali, da bi jih uporniki vse pobili). Na ta način ne bi bilo smrtne žrtve na nobeni strani. 13. avgusta so uprizorili to lažno bitko in do popoldneva je nad Intramurosom (starim delom Manile) že plapolala ameriška zastava. Španska kolonialna oblast na Filipinih je bila tako po več kot 300 letih končana.34
Ti dogodki so zelo pomembni pri razumevanju zgodnjih ameriško-filipinskih odnosov, saj so bili na začetku vojne Američani in Filipinci zavezniki v boju proti Španiji. Zdaj pa sta sodelovali ZDA in Španija skupaj, pri tem pa so bili uporniki izključeni. Ameriško-filipinski odnosi so od takrat dalje začeli precej slabeti, saj je Filipincem postalo jasno, da bodo Američani tam ostali tudi po vojni.
3.1 Ustava iz Malolosa in pariška mirovna pogodba (1898)
Na filipinski strani so še med vojno potekale priprave na samostojnost, v kar so Filipinci takrat verjeli, da se bo dejansko zgodila. Aguinaldo je 12. junija 1898 na svojem sedežu v mestu Cavite razglasil deklaracijo o neodvisnosti, ki je bila narejena po vzoru ameriške deklaracije.
Aguinaldov glavni svetovalec v tem obdobju je bil Apolinario Mabini. Za slednjega je resnična samostojnost Filipinov ni pomenila samo osvoboditev izpod Španije ali kakšne druge kolonialne sile, ampak tudi izobraževanje ljudi, ki bi bili sposobni samovlade, in opustitev kolonialne mentalitete, ki so jim jo Španci vzgajali zadnjih nekaj sto let. V tem času je Mabini objavil tudi dve deli, med drugim tudi delo z naslovom ''Constitutional Program for the
32 Prav tam, 23.
33 Prav tam, 23.
34 Prav tam, 23-24.
11
Philippine Republic'' (Ustavni program za Filipinsko Republiko), kjer je predstavil svoje ideje o političnih institucijah.35
15. septembra 1898 je bil organiziran revolucionarni kongres v kraju Malolos, ki se nahaja dobrih 30 kilometrov severno od Manile. Namen tega kongresa je bil zapis ustave za novo republiko. Kongres je sprejel to ustavo 29. novembra 1898. Ustava je bila zasnovana po vzoru ustav Francije, Belgije in držav Latinske Amerike. Ustava je bila razglašena 21. januarja 1899, dva dneva kasneje pa je sledila inavguracija Aguinalda kot predsednika.36
Ameriški opazovalci na tem območju so komentirali, da so območja, ki jih nadzira republika, videti mirna in dobro vodena. Kongres v Malolosu je vzpostavil šole, vojaško akademijo in Literarno Univerzo na Filipinih. Vladne finance so bile dobro organizirane, v obtoku pa je bila nova valuta. Tudi vojska in mornarica sta bili redno vzdrževani. Uspehi filipinske vlade pa niso šteli kaj dosti v očeh velikih sil tako, da je bil v zadnjih mesecih leta 1898 organiziran prenos otokov iz španske na novo ameriško oblast.37
12. avgusta 1898 je bil v Washingtonu podpisan protokol, v katerem sta se Španija in ZDA strinjale, da bo vsaka stran imenovala največ pet pooblaščencev, ki naj bi se sestali v Parizu najkasneje 1. oktobra istega leta.38 30. septembra 1898 so se v Parizu začela pogajanja med Španijo in ZDA, kjer je bil med drugim prisoten tudi John Hay, takratni ameriški državni sekretar.39 Ameriška stran je imela pet natančnih zahtev od Španije. Kot zadnja peta zahteva pa je bila, da ZDA okupirajo mesto Manila, njen zaliv in pristanišče, dokler ne bo znan rezultat mirovne pogodbe, ki bo določil dokončen sklep glede nadzora nad Filipini.40 Mirovna pogodba je bila podpisana 10. decembra 1898, vsebovala pa je precej pomembne pogoje. Med drugim je vključevala predajo Filipinov, Guama in Portorika ZDA, medtem ko so Kubi odobrili samostojnost, v zameno pa so ZDA plačale ''darilo'' v skupni vrednosti 20 milijonov ameriških dolarjev. Zgodovinar Leon Wolff je to plačilo označil kot darilo, ker je težko ugotoviti resnični namen tega plačila, saj ni bila niti plačilo za španska ozemlja, niti ni bila mišljeno kot vojna odškodnina.41 Pri vsem tem pa niso imeli prav nobene besede Filipinci, kar jih je precej
35 Prav tam, 24.
36 Prav tam, 24-25.
37 Prav tam, 25.
38 Office of the Historian: Document 776, Instructions to the Peace Commissioners.
https://history.state.gov/historicaldocuments/frus1898/d776 (Dostop: april 2021).
39 Office of the Historian: Document 783, The President to Mr. Day.
https://history.state.gov/historicaldocuments/frus1898/d783 (Dostop: april 2021).
40 Office of the Historian: Instructions to the Peace Commissioners.
41 Dolan, Philippines: A Country Study, 25.
12
razburilo. Znani filipinski general Antonio Luna je za časopis La Independencia (Neodvisnost), ki je izhajal v Manili, dejal »Ljudje ne morejo biti kupljeni kot konji in hiše.«.42
3.2 Posledice mirovne pogodbe (odporniška vojna)
Napetost med ameriško vojsko v Manili in filipinskimi uporniki, ki so obkrožali prestolnico, se je tako povečevala. Po razglasitvi mirovne pogodbe sta se radikalno usmerjena Mabini in Luna začela pripravljati na vojno. Ustavi je bil dodeljen dodaten člen, ki je predsedniku Aguinaldu v času izrednih razmer dal diktatorsko moč. Ameriški predsednik William McKinley je 21.
decembra izdal odlok, v katerem omenja ameriško suverenost nad Filipini. Ko pa je bil ta odlok 4. januarja 1899 objavljen na Filipinih, so Filipinci izbrisali vse navedbe glede ameriške suverenosti. Aguinaldo je izdal lastni odlok, s katerim je obsodil nasilen in agresiven zaseg Filipinov s strani ZDA in ji grozil z vojno.43
Vojno je sprožil dogodek v noči na 4. februar 1899 po tem, ko sta dva ameriška vojaka na obhodu v predmestju Manile ubila tri filipinske vojake. Tako je izbruhnila vojna, ki je trajala več kot dve leti. V vojni je sodelovalo okoli 126 tisoč ameriških vojakov, umrlo pa je 4234 Američanov ter okoli 16 tisoč filipinskih vojakov. Filipinski vojaki so bili oboroženi s starejšimi puškami in velikimi noži, imenovanimi bolo. Nosili so t. i. anting-anting, kar so bili talismani za srečo. Filipinska vojska na odprtem bojišču ni imela nobenih možnosti proti Američanom, nasprotno je bilo v gverilskem bojevanju, kjer pa so se izkazali za precej enakovrednega tekmeca.44
Za vojaškega guvernerja Filipinov je bil imenovan ameriški general Ewell S. Otis. Do konca februarja mu je uspelo pregnati upornike iz Manile, 31. marca pa je ameriška vojska zasedla kraj Malolos, ki je veljala za prestolnico upornikov. Aguinaldo in njegova vlada je pobegnila in ustanovila novo prestolnico v kraju San Isidro v provinci Nueva Ecija. Filipinska stran se je sicer želela pogajati o premirju, vendar so bili neuspešni, saj je Otis zahteval popolno predajo.45
Velik udarec za Aguinalda pa je pomenila smrt njegovega najboljšega generala, Antonia Lune v juniju. Zaradi ameriškega prodora proti severu Luzona je filipinska vojska doživljala vedno več porazov. Aguinaldo se je zato novembra odločil razpustiti vojsko in namesto tega odredil ustanovitev decentraliziranih gverilskih poveljstev na več območjih. Največja žrtev vojne pa je bilo splošno prebivalstvo, ki je bilo ujeto v boju med ameriško in filipinsko vojsko. Do konca
42 Prav tam, 25.
43 Prav tam, 25-26.
44 Prav tam, 26.
45 Prav tam, 26.
13
vojne naj bi predvsem zaradi lakote in bolezni umrlo več kot 200 tisoč civilistov. Stanje glede vojne se je kar precej razlikovalo gledano na celotne Filipine. Tako imamo primer otoka Negros, kjer so lokalne oblasti mirno sprejele ameriško vladavino.46
3.2.1 Aguinaldov odgovor Američanom
Septembra 1899 je Emilio Aguinaldo napisal izjavo, s katero je apeliral na državljane ZDA v smislu nasprotovanja dejanjem, ki jih njihova država izvaja na Filipinih in jih prosil za podporo filipinski neodvisnosti. Ta izjava je zanimiva iz več vidikov. Aguinaldo ne zavrača imperializma ter rasne hierarhije. Navaja, da so bili Filipinci s strani ameriških časopisov označeni kot nekakšni Afričani ali Mohawk Indijanci. Nadaljuje, da se temu samo nasmejijo in hkrati obsojajo željo po etnološkem znanju s strani njihovih literarnih prijateljev. Pravi, da niso nič od naštetega, so preprosto samo Filipinci in da jih sedaj poznajo samo delno in upa, da bi se s časom spoznali bolje in bolje. Aguinaldo namesto tega zagovarja, da so Filipinci dovolj civilizirani, da bi si zaslužili samostojno državo. Pravi, da ni videti, da bi bili Filipini tako razviti, kot sta ZDA ali Japonska, vendar bi to bilo možno, če bi Filipini s samostojno državo za to dobili priložnost, kot sta jo dobili omenjeni državi.47
Aguinalda je 23. marca leta 1901 zajel filipinski izvidnik, lojalen ZDA, ter ga poslal v Manilo.
Takrat je bil že prepričan o nesmiselnosti nadaljnjega upora. ZDA je prisegel zvestobo in hkrati izdal odlok za vse, ki so ga podpirali, naj odložijo svoje orožje. Boji upornikov so se ponekod kljub temu nadaljevali še vse do leta 1903.48 To prijetje bi lahko potrdilo trditve takratnega sekretarja za vojno Elihuja Roota, ki je dejal, da je večina filipinskega prebivalstva sovražila Aguinaldovo skupino razbojnikov in so namesto tega favorizirali ameriško vodstvo. Po njegovem »ta trop domorodcev, ki je le malo bolj napredna od popolnih surovežev« ni sposobna razumeti koncepta oblasti.49
Pripadniki muslimanske etnične manjšine Moro na otoku Mindanao in arhipelagu Sulu so bili sumničavi tako glede krščanskih filipinskih upornikov kot tudi glede Američanov in so tako v večji meri ostajali nevtralni. Avgusta 1899 je bil sklenjen dogovor med generalom Johnom C.
Batesom, predstavnikom ameriške oblasti in sultanom iz Suluja, ki je bil takrat Jamal-ul Kiram II. Bates se je zaobljubil, da se ameriška stran ne bo vmešavala v ta prostor, vendar se tega niso
46 Prav tam, 26-27.
47 World History Commons: Excerpt from Aguinaldo’s Case Against The United States.
https://worldhistorycommons.org/node/2400 (Dostop: april 2021).
48 Dolan, Philippines: A Country Study, 27.
49 Karnow, Stanley. In Our Image: America's Empire in the Philippines. New York: Ballantine Books, 1989, 246.
14
držali. Leta 1903 so tako ustanovili provinco Moro in vpeljali še bolj neposredne spremembe:
prepovedali so suženjstvo, ustanovili so šole, ki niso imele muslimanskih učnih načrtov.
Organizirali so tudi lokalno vlado, ki je izzvala avtoriteto tradicionalnih voditeljev skupnosti na otoku. Vzpostavili so tudi nov pravni sistem, ki je nadomestil šeriatsko pravo. Muslimanska vera je tako videla ameriško kolonialno oblast kot še večji izziv, kot so ga imeli predtem s špansko kolonialno oblastjo.50 To je povzročilo ponovne nemire na tem območju, s čimer so imeli težave že Španci (poglavje 2.3).
3.3 Filipinski uporniški dokumenti
Za razumevanje zgodnjega ameriškega obdobja na Filipinih je zelo pomembna zbirka dokumentov, imenovani Filipinski uporniški dokumenti. Ti so nastali pod nadzorom Johna R.
M. Taylorja, stotnika 14. pehotnega polka ameriške vojske, ki je bil med leti 1899 in 1901 na Filipinih. V tem času mu je bilo naročeno, da zloži skupaj originalne dokumente, ki so jih zasegli upornikom ter jih prevede za ameriški senat in ministrstvo za vojno.51 Leta 1901 se je Taylor vrnil v ZDA in bil dodeljen Uradu za otoške zadeve (Bureau of Insular Affairs), kjer je nadaljnjih pet let nadzoroval transkripcijo in prevod približno 200 tisoč dokumentov iz španščine in tagaloščine.52
Taylor je v uvodnem pismu, ki ga je naslovil direktorju Urada za otoške zadeve, dejal, da na podlagi teh dokumentov ni možno narediti kakršnihkoli zaključkov o značaju Filipincev. Podal je zanimivo primerjavo med Filipinci in prebivalci Sicilije v smislu, da vsak Sicilijanec ni pripadnik mafije tako, da je povsem mogoče, da večje število Filipincev dejansko ni podpiralo Katipunana.53
4 Ameriško filipinski odnosi med leti 1899 in 1930
4.1 Začetno obdobje ameriško-filipinskih odnosov v karikaturah
V tem obdobju je bilo v ameriških časopisih objavljeno tudi večje število karikatur, ki so prikazovale takratno zunanjepolitično okolje glede Filipinov in miselnosti Američanov glede Filipinov kot del njihovega kolonialnega imperija. Eden izmed najbolj znanih karikaturistov ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja je bil Clifford Kennedy Berryman, ki je sprva delal kot karikaturist v časopisu Washington Post, nato pa je leta 1907 postal glavni karikaturist časopisa
50 Dolan, Philippines: A Country Study, 27.
51 Taylor, John R. M. The Philippine insurrection against the United States: a compilation of documents with notes and introduction. Pasay City: Eugenio Lopez Foundation, 1971, x.
52 Taylor, The Philippine insurrection against the United States, 1.
53 Prav tam, 2.
15
The Evening Star, ki je bil takrat najbolje bran časopis v Washingtonu.54 Vse predstavljene karikature so bile objavljene v časopisu Washington Post.
Prva pomembna karikatura za razumevanje je bila objavljena 17. julija 1898 z naslovom 'The 'Philippine Situation'' (''Filipinska situacija''), ki prikazuje majhnega Kaiserja Wilhelma II., ko poskuša zadržati zaprta vrata zapletenosti na Vzhodu na Filipinih, medtem ko, Uncle Sam že izteguje nogo skozi vrata (slika 1).55 Druga karikatura je bila objavljena 29. julija istega leta z naslovom ''Who’ll Bell the Cat?'' (''Kdo bo pozvonil mački?''). Ta karikatura prikazuje ZDA kot mačko, ki varuje sir pred ljubosumnimi mišmi, kar odraža ameriške izzive pri ohranjanju Filipinov in po drugi strani želje evropskih sil po tem teritoriju leta 1898. ZDA so uspele ohraniti položaj na Filipinih. Berryman je s to karikaturo verjetno hotel povedati, da je obstajalo zelo malo možnosti, da bi katerakoli evropska sila prevzela nadzor nad Filipini, dokler bodo ZDA tam imele svojo vojsko (slika 2).56
Tretja predstavljena karikatura (slika 3) je bila objavljena brez naslova 4. februarja 1899 v času, ko je senat debatiral o sporazumu iz Pariza, s čimer se je končala vojna in s katero so Filipini padli pod ameriško kolonialno oblast. Prikazuje pogosto ameriško mišljenje, da filipinsko prebivalstvo ni bilo pripravljeno na samostojnost. Med debato o sporazumu je nacionalistični
54 Berryman, Clifford K. America and the World: Foreign Affairs in Political Cartoons, 1898-1940: Featuring Drawings by Clifford K. Berryman. Washington: National Archives, 2018, 2.
55 U.S. National Archives: The Philippine Situation. https://nara.getarchive.net/media/the-philippine-situation- fb0922 (Dostop: april 2021).
56 Berryman, America and the World, 77.
Slika 1: ''Philippine situation'' Slika 2: ''Who’ll Bell the Cat''
16
voditelj Emilio Aguinaldo pritiskal na ZDA, da bi se le-te umaknile z otokov. Aguinaldo je še pred tajnim sporazumom med Španijo in ZDA razglasil neodvisno republiko. Med debato o sporazumu iz Pariza se je senat soočil z dilemo, ali bi bila vrnitev Filipinov Španiji nehumana.
Po drugi strani pa bi dovolitev za samostojnost lahko povzročila nered in možnost ponovne evropske kolonizacije otočja. Na dan, ko je bila ta karikatura objavljena, je bil Aguinaldo v Washingtonu, kjer je zahteval ameriški umik.57 Četrta karikatura (slika 4), ki je bila objavljena 25. septembra 1899, ima originalni naslov ''A Burden That Cannot Be Honorably Disposed of at Present'' (''Breme, ki ga v trenutnem času ni možno častno zavreči), kjer vidimo na ameriškem hrbtu jokajočega filipinskega otroka, kar predstavlja filipinsko vstajo, v ozadju pa vidimo zadovoljnega Španca, ki se je rešil bremena.58
4.2 Ameriški ukrepi v začetnih letih njihovega vladanja 4.2.1 Schurmanova komisija
Ameriški predsednik McKinley je 20. januarja 1899 imenoval prvo filipinsko komisijo, imenovano tudi Schurmanova komisija (slika 5). To je bila petčlanska skupina pod vodstvom Jacoba Schurmana, dekana univerze Cornell. V tej komisiji sta bila med drugim tudi George Dewey in Elwell S. Otis. Njihov namen je bil preučiti Filipine in podati ustrezne predloge. V poročilu, ki so ga izdali predsedniku naslednje leto, so prepoznali filipinske težnje po
57 Berryman, America and the World, 78-79.
58 U.S. National Archives: A Burden That Cannot Be Honorably Disposed of at Present.
https://nara.getarchive.net/media/a-burden-that-cannot-be-honorably-disposed-of-at-present-540ab6. (Dostop:
april 2021).
Slika 3: Karikatura brez naslova Slika 4: ''A Burden That Cannot Be Honorably Disposed of at Present''
17
neodvisnosti, vendar so člani komisije dejali, da Filipini za kaj takšnega še niso bili pripravljeni.
Predlogi, ki jih je ta komisija dala, so bili med drugim: vzpostavitev civilne oblasti karseda hitro (takrat je bil na čelu še vedno vojaški guverner), vzpostavitev dvodomnega zakonodajnega telesa, avtonomno oblast na provincialnem in občinskem nivoju in sistem brezplačnega javnega šolstva.59 Slednje je obravnavano v poglavju 7.1, kjer je obravnavan vidik ameriškega vpliva na izobraževanje na Filipinih skozi zgodovino.
Slika 5: Štirje izmed petih članov prve filipinske komisije. Od leve proti desni:
Jacob Schurman, Admiral George Dewey, Charles Denby in Dean Worcester.60
4.2.2 Taftova komisija
Druga filipinska komisija, imenovana tudi Taftova komisija, je bila imenovana s strani McKinleyja 16. marca leta 1900, vodil pa jo je William Howard Taft. Tej komisiji je bila odobrena zakonodajna in tudi omejena izvršila moč. Člani te komisije so bili, za razliko od prve, samo civilisti. Taft pa je postal prvi ameriški civilni guverner na Filipinih ter s tem nasledil Arthurja MacArthurja dosedanjega vojaškega guvernerja.61 Za Taftovo komisijo so bili pomembni trije stebri ameriškega programa tutorstva. To so bili ekonomski razvoj območja, izobraževanje in vzpostavitev predstavniških organov.62 Med septembrom leta 1900 in avgustom 1902 so tako izdali 499 zakonov. Vzpostavljen je bil sodni sistem, ki je vključeval tudi vrhovno sodišče ter do podrobnosti pripravljen pravni zakonik, ki je nadomestil zastarelega španskega. Organizirali so tudi javno upravo. Občinski zakonik iz leta 1901 je omogočil
59 Dolan, Philippines: A Country Study, 27-28.
60 United States House of Representatives: History, Art & Archives, The Philippines, 1898–1946.
https://history.house.gov/Exhibitions-and-Publications/APA/Historical-Essays/Exclusion-and-Empire/The- Philippines/ (Dostop: april 2021).
61 Karnow, In Our Image, 244.
62 United States House of Representatives: History, Art & Archives, The Philippines, 1898–1946.
18
izvoljenim predsednikom, podpredsednikom in svetnikom služenje v občinskih svetih. Julija leta 1901 je bila ustanovljena vsedržavna filipinska policija, katere namen je bil nadzirati razbojnike in se ukvarjati z ostanki uporniškega gibanja.63
Ameriški predsedniki in njihovi predstavniki so svojo kolonialno misijo že od začetka zagovarjali kot nekakšno tutorstvo, pri čemer so Filipine pripravljali na samostojnost. Za veliko večino je bilo vprašanje kdaj in pod kakšnimi pogoji bo Filipinom dodeljena samovlada.
Politični razvoj se je pod Američani razvijal izredno hitro. Na podlagi t. i. organskega akta iz julija 1902 (The Philippine Organic Act64) so ustanovili dvodomno zakonodajno telo. To sta sestavljala spodnji dom (filipinski spodnji dom oziroma zbor) ter zgornji dom (filipinska komisija). Člani spodnjega doma so bili izvoljeni, člane zgornjega doma pa je imenoval ameriški predsednik. Oba doma si naj bi delila zakonodajno moč, ampak samo zgornji dom pa bi lahko sprejemal zakone, povezane z muslimansko etnično skupino Moro in ostalim nekrščanskim prebivalstvom. V okviru tega akta so Filipini dobili tudi pravico poslati dva filipinska rezidenčna pooblaščenca, ki bi lahko sodelovala na seji ameriškega kongresa. Njuna naloga pa je bila poročanje kongresu o situaciji v koloniji. Prve volitve v spodnji dom so bile organizirane v juliju leta 1907, prva seja pa je nato potekala 16. oktobra istega leta.65
Filipini so se po zaslugi ameriškega vpliva in izboljšav začeli hitro modernizirati (več o tem v poglavju 7), vendar je bil odnos ZDA do prebivalcev Filipinov vse prej kot spoštljiv, o čemer je pisal že Aguinaldo septembra 1899 (poglavje 3.2.1). Taft je sicer veljal za osebnost, ki ni bila povsem naklonjena samostojnosti Filipinov, vsaj ne tako hitro, kot se je v tistem obdobju zdelo.
V njegovih govorih in zapisih pogostokrat zaznamo precej zaničevalen odnos do prebivalcev Filipinov, ki jih je poimenoval kar kot ''majhni rjavi bratje'' (little brown brothers).66 Američani so videli samega sebe kot moderne ljudi, ki jim je bilo usojeno prinesti civilizacijo v kolonijo preko tehnologije (zdravstveni objekti, transportna infrastruktura …).
Leta 1904 je v mestu Saint Louis potekala svetovna razstava, ki jo je obiskala veliko številna ameriška javnost. Filipini oziroma njegovi prebivalci pa niso bili predstavljeni kot kristjani, predstavljene niso bile niti pozitivne spremembe v tej koloniji, temveč so predstavili večinoma
63 Dolan, Philippines: A Country Study, 28.
64 V ameriškem pravu je organski akt vrsta akta ameriškega kongresa, ki ustanavlja teritorij ZDA in določa, na kakšen način bo ta teritorij voden, ali ustanovi agencijo, ki nadzira določena federalna ozemlja. Če teritorij nima organskega akta oziroma zakona, je ta označen kot neorganiziran (The law dictionary: Organic act.
https://thelawdictionary.org/organic-act/ (Dostop: maj 2021).
65 Dolan, Philippines: A Country Study, 28.
66 Karnow, In Our Image, 252.
19
gorske prebivalce ter plemenske artefakte. Ta svetovni sejem je bil največji, kar so jih do tedaj organizirali, na 500 hektarjih površine se je nahajalo več kot 1500 objektov. Razstava o Filipinih pa je bila največja na sejmu. V ZDA so za ta namen pripeljali 1100 Filipincev iz različnih predelov od muslimanov na otoku Mindanao do predstavnikov plemena Igorot na severu. Tako je navaden Američan dobil predstavo, da so bili Filipini še vedno kraj, ki je bil poseljen z neciviliziranimi divjaki, kar je zelo ujezilo izobražene Filipince, kot je bil na primer Manuel Quezon. V naslednjih letih so bili nekateri Igoroti razstavljeni v zabaviščnih parkih, kot je na primer Coney Island v New Yorku, druga pa so prevažali od sejma do sejma po celotnih ZDA, kjer so jih silili jesti pse v javnosti.67
Slika 6: Brošura filipinske razstave na svetovni razstavi leta 1904.68
4.3 Jonesov Akt
Mandatno obdobje guvernerja generala Francisa Burtona Harrisona (1913-1921) velja za enega izmed najbolj uspešnih obdobij v sodelovanju med Američani in Filipinci. To je bila verjetno posledica relativno liberalne drže demokratske stranke Woodrowa Wilsona, takratnega ameriškega predsednika, ki je bil za razliko od prejšnjega predsednika Tafta, bolj naklonjen samostojnosti Filipinov. Leta 1913 je Wilson imenoval pet Filipincev v filipinsko komisijo zakonodajnega telesa in posledično se je prvič zgodilo, da so imeli tam Filipinci večino.
Harrison je nadaljeval ''filipinizacijo'' javne uprave, kar je povzročilo jezo in zaskrbljenost med Američani na Filipinih. Leta 1913 je bilo 2623 ameriških in 6363 filipinskih uradnikov, leta 1921 pa se je delež zaposlenih Filipincev v javni upravi še bistveno povečal, saj jih je bilo takrat
67 Boquet, Yves. The Philippine Archipelago. New York: Springer International Publishing, 2017, 93-94.
68 Smithsonian Asian Pacific American Center: A Filipino bloodline rooted in St. Louis' human zoo.
https://smithsonianapa.org/recollections/taryn-simon-chapter-x/ (Dostop: maj 2021).
20
kar 13.240 administratorjev, ameriških administratorjev pa je bilo le 614. Kritiki so Harrisona obtoževali transformacije ameriške kolonialne oblasti, ki so ji pomagali Filipinci v filipinsko oblast, ki so ji pomagali Američani.69 Velik korak do neodvisnosti Filipinov se je zgodil leta 1916, ko je ameriški kongres sprejel drugi organski zakon, imenovan tudi Jonesov akt, ki je nadomestil prvega iz leta 1902. V njegovi preambuli je bil zapisan namen dodelitve Filipinom neodvisnost takoj, ko bi bila tam vzpostavljena stabilna oblast. Filipinski senat je v zgornjem delu zamenjal filipinsko komisijo kot del zakonodajnega telesa. Za razliko od komisije so bili vsi, razen dveh članov 24-članskega senata, izvoljeni s strani ljudstva.70 Že decembra 1915 je Wilson na vsakoletnem nagovoru kongresu sicer izpostavil potrebo po reformiranju oblasti na Filipinih kot del uresničevanja njihovih obljub.71
4.3.1 Vloga Manela L. Quezona v Washingtonu
Za razumevanje, zakaj je ameriški kongres sprejel ta zakon, ki je formalno obljubil neodvisnost Filipinov, je potrebno videti, kakšen vpliv so imeli Filipini na to odločitev, še posebej filipinski rezidenčni pooblaščenci v ameriškem kongresu. Manuel L. Quezon je bil Filipinec, ki je imel največji vpliv pri oblikovanju ameriškega mišljenja v smeri odobravanja končne neodvisnosti Filipinov. Quezon je bil filipinski rezidenčni pooblaščenec v ZDA med leti 1909 in 1916.72 Bil je tudi voditelj politične stranke Nacionalista. To je bila prva politična stranka na Filipinih hkrati pa tudi prva v jugovzhodni Aziji. Na Filipinih je imela večino, njena ustanovite pa je temeljila na programu, ki je spodbujal neodvisnost.73
Slika 7: Manuel Quezon in guverner general Francis Burton Harrison skupaj na odru v Manili leta 1918.74
69 Dolan, Philippines: A Country Study, 32.
70 Prav tam, 32-33.
71 Office of the Historian: Address of the President to Congress December 7 1915.
https://history.state.gov/historicaldocuments/frus1915/address-of-the-president (Dostop: april 2021).
72 Beadles, John A. »The Debate in the United States Concerning Philippine Independence, 1912-1916.«
Philippine Studies 16/3 (1968), 421.
73 Leifer, Michael. Dictionary of the Modern Politics of Southeast Asia, 1st edition. London: Routledge, 1995, 33-34.
74 United States House of Representatives: Manuel Quezon and Governor General Harrison in Manila Postcard.
https://history.house.gov/Collection/Listing/2014/2014-147-000/ (Dostop: april 2021).
21
Quezon je bil zaradi svojega obnašanja zelo priljubljen v Washingtonu. V svojih govorih je bil zelo spreten. Sprva je hvalil ameriško oblast na Filipinih, nato pa je dejal, da glede na to, da so Američani opravili tako dobro delo, da je sedaj čas, da Filipinci prevzamejo nadzor, saj so bili sedaj popolnoma usposobljeni za samovlado. Quezonu je hkrati uspelo prepričati večino ameriških kongresnih voditeljev, da si Filipinci zelo želijo samostojnost.75
V Washingtonu je tudi objavljal periodično publikacijo z naslovom ''Filipino People'' (Filipinski Ljudje), ki je krožila med kongresniki in ostalimi veljaki, ki jih je Quezon videl kot tiste, ki so se zanimali za Filipine. V tej publikaciji je prav tako pogostokrat izjavljal željo Filipincev po svobodi. Videl je, da je večinsko mnenje za ohranitev oblasti na otokih temeljilo na nesebičnih dejanjih. Poudarjal pa je manjšino, ki si je na vsak način želela ohraniti oblast, tukaj je po mnenju Quezona šlo za sebične ameriške poslovneže, ki so ekonomsko izkoriščali Filipine.
Prav to obtoževanje je vsebovalo dovolj resnice, da je vplivalo na ameriško mnenje, še posebej v času, ko so bili monopoli in skladi ostro napadeni s strani demokratske stranke, kar je kasneje tudi vodilo do sprejetja Jonesovega akta leta 1916.76
ZDA pa so tudi še po sprejetju Jonesovega akta, ki je dajal Filipinom dejansko avtonomijo, še naprej branili svoje interese, kar dokazuje tudi telegram, ki ga je 16. avgusta 1917 iz Haaga poslal Marshall Langhorne takratni namestnik ameriškega veleposlanika na Nizozemskem, državnemu sekretarju Robertu Lansingu. V tem telegrafu Langhorne omenja nevarnost za ameriške interese na Filipinih, če Nizozemska Vzhodna Indija pride pod nadzor druge sile.77
Jonesov akt je ostal osnovna zakonodaja za administracijo Filipinov, dokler ameriški kongres ni sprejel nove zakonodaje leta 1934. Ta je v veljavo stopila leto kasneje, s čimer je bila ustanovljena t. i. Skupnost Filipinov (Commonwealth of the Philippines).78
Muslimani na jugu Filipinov so videli hitro filipinizacijo javne uprave ter ameriško predanost do neodvisnosti Filipinov kot veliko grožnjo, čeprav Jonesov akt ni prenesel odgovornosti za njihovo regijo v okvir filipinskega zakonodajnega telesa. Bali so se namreč, da bi bili samostojni Filipini dominirani s strani kristjanov, ki pa so bili njihovi tradicionalni sovražniki, Američani so se sicer precej vpletali na območju otoka Mindanao že leta 1899. Leta 1903 je ameriška politika razpustila tudi dolgoletno avtonomijo muslimanskega teritorija. Temu so
75 Beadles, »The Debate in the United States«, 422-423.
76 Prav tam, 423.
77 Office of the Historian: File No. 763.72112/4404, The Chargé in the Netherlands (Langhorne) to the Secretary of State. https://history.state.gov/historicaldocuments/frus1917Supp02v02/d249 (Dostop: april 2021).
78 Dolan, Philippines: A Country Study, 39.
22
sledile poselitve krščanskega prebivalstva na do tedaj neposeljenih predelih otoka Mindanao.
Kmalu so kristjani postali celo številčnejši od muslimanov.79
4.4 Uporniška gibanja v času ameriške kolonialne vladavine
Ena izmed ponavljajočih se tematik v zgodovini so bili uporniki oziroma razna uporniška gibanja, kar smo že videli na primerih v času španske kolonialne vladavine, nič kaj dosti pa se ni spremenilo v času ameriške kolonialne vladavine. Tako je med drugim vstaja izbruhnila med pripadniki krščanske sekte na severovzhodnem delu otoka Mindanao leta 1924 po tem, ko je vodja sekte napovedal bližajoči se sodni dan. Imamo tudi primer, ko se je lastnik trgovine, kateremu je bilo ime Florencio Entrencherado, na otoku Panay med drugim za krajši čas razglasil celo za filipinskega cesarja Florencia I.80
5 Politika Commonwealtha in samostojnost Filipinov
Iz 7. aprila 1932 obstaja memorandum ameriškega državnega sekretarja, ki je v tistem času bil Henry L. Stimson. V njem Stimson omenja, da so Filipini postali baza za ameriški vpliv na področju politike, ekonomije in socialnih zadev. Nadaljuje, da bi umik Američanov v tistem trenutku pomenil, da bi bili Filipini takoj dominirani s strani kakšne druge države, po vsej verjetnosti Kitajske ali Japonske. Filipini pa so bili po njegovem že močno ekonomsko dominirani s strani Kitajske in deloma tudi Japonske.81
5.1 Tydings-McDuffiejev akt
V tem napetem okolju sta Sergio Osmeña in Manuel Roxas, ki je veljal za vzhajajočo zvezdo politične stranke Nacionalista, izvedla uspešno kampanjo v Washingtonu za sprejem t. i. ''Hare- Hawes-Cutting Independence Bill'', ki ga je filipinski kongres že sprejel, vendar je ameriški predsednik Hoover podal veto na ta zakon januarja leta 1933. Tudi Manuel Quezon je nasprotoval temu zakonu predvsem zaradi mnenja, da so bile pravice glede filipinskih priseljencev v ZDA preveč omejene. Quezon je nato sam odpotoval v Washington in marca 1934 dosegel novi akt o neodvisnosti, imenovan Tydings-McDuffie akt.82 To je bil rezultat dolgo trajajoče boja v Washingtonu med t. i. ''ekspanzionisti'' in ''kontrakcionisti'' v času velike gospodarske krize (Great Depression), kjer so se spraševali, ali bi bilo ZDA bolje s Filipini ali
79 Prav tam, 33
80 Prav tam, 35.
81 Office of the Historian: Foreign Relations of the United States Diplomatic Papers, 1932, The Far East, Volume IV: Memorandum by the Secretary of State. https://history.state.gov/historicaldocuments/frus1932v04/d755 (Dostop: maj 2021).
82 Dolan, Philippines: A Country Study, 38-39.
