UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO ODDELEK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO
DIPLOMSKA NALOGA
IDA GLUŠIČ
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO ODDELEK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO
IDA GLUŠIČ
SLOVENSKA JAKOBOVA POT IN CERKVE SV. JAKOBA
Diplomsko delo
Mentorja:
prof. dr. Božidar Jezernik
prof. dr. Renata Novak Klemenčič
Prvostopenjski univerzitetni dvopredmetni študijski program Etnologija in kulturna antropologija in Umetnostna zgodovina
Ljubljana, 2021
3 Izvleček
Slovenska Jakobova pot in cerkve sv. Jakoba
V diplomski nalogi je obravnavana slovenska Jakobova pot, njena vpetost v kulturni prostor in cerkve, posvečene sv. Jakobu starejšemu. Z namenom oživljanja srednjeveških romarskih poti, ki so vodile čez naše dežele v Kompostelo, je bilo leta 2000 ustanovljeno Društvo prijateljev poti sv. Jakoba. Slovensko Jakobovo pot so označili na podlagi arhivskih virov, arheoloških izkopanin, ljudskih pesmi in Jakobovih cerkva v Sloveniji. Pot je vpisana v evropski zemljevid Jakobovih poti in je zasnovana kot del poti v Kompostelo in ne samostojno. Jakobova pot v Sloveniji je dobro označena, vendar precej nepoznana in premalo medijsko izpostavljena. Pri umetnostnozgodovinskem delu je obravnavana župnijska cerkev sv. Jakoba v Galiciji in podružnična cerkev v Ponikvah pri Veliki Dolini, ki sta vključeni v slovensko Jakobovo pot. Na podlagi cerkvene opreme, božjepotnih podobic ter pisnih virov in arhivskih gradiv sem ugotovila, da cerkev v Galiciji v preteklosti ni bila romarska. Takšna je bila podružnična cerkev v Ponikvah, ki je privabljala predvsem romarje iz Hrvaške in je bila s tem sama po sebi romarski cilj. Pri vključitvi Jakobovih cerkva v traso slovenske Jakobove poti tako ni bilo pomembno, ali so slednje romarske.
Ključne besede: romanje, Kompostela, sv. Jakob st., slovenska Jakobova pot, romarske cerkve, cerkve sv. Jakoba
Abstract
The Slovene Way of St. James and churches of St. James
This diploma thesis discusses the Slovene Way of St. James, its integration into the cultural area, and the churches dedicated to St. James the Great. The society Društvo prijateljev poti sv. Jakoba was established in 2000 I order to revive the medieval pilgrimage routes, which led to Santiago de Compostela through the Slovene territory. The Slovene Way of St. James was marked based on archival material, archaeological excavations, folk songs and St. James’
churches in Slovenia. The route is inscribed in the European map of Camino de Santiago and is designed as part of the Camino, and not independently. The Way of St. James in Slovenia is well marked, but rather unknown and needs more attention from the media. In the Art History section, the parish church of St. James in Galicija and the succursal church in Ponikve near Velika Dolina are examined; both of the churches are also included in the Slovene Way of St.
James. According to churches’ equipment, pilgrimage holy cards, written sources, and archival material, I have established that the church in Galicija was not a place of pilgrimage in the past. On the other hand, the succursal church in Ponikve attracted mainly pilgrims from Croatia and was thus recognized as a pilgrimage church. When including churches of St.
James in the route of the Slovene Way of St. James, it was not important whether they were places of pilgrimage or not.
Key words: pilgrimage, Santiago de Compostela, St. James the Great, Slovene Way of St.
James, places of pilgrimage, churches of St. James
4
KAZALO
1. UVOD ... 5
2. METODE IN VIRI ... 6
3. CAMINO IN ZGODOVINA ... 10
4. POJAV ROMANJ ... 12
4.1 Romanje v srednjem veku ... 12
4.2 Romanje v novem veku ... 15
4.3 Romarske podobice ... 18
5. ROMARSKE CERKVE ... 21
5.1 Tipologija romarskih cerkva ... 25
6. SLOVENSKA JAKOBOVA POT ... 28
6.1 Patrocinij sv. Jakoba starejšega ... 28
6.2 Trasiranje Jakobove poti po Sloveniji ... 29
7. PREHOJENA POT ... 33
7.1 Priprave na pot ... 34
7.2 Označenost poti ... 35
7.3 Prenočišča ... 36
7.4 Domačini ... 40
8. MEDIJSKA PODOBA JAKOBOVE POTI ... 42
8.1 Poznanost slovenske Jakobove poti ... 42
8.2 Popularizacija poti ... 43
9. RAZLOGI ZA ROMANJE IN DOŽIVLJANJE JAKOBOVE POTI ... 45
9.1 Organizirano romanje ... 47
10. CERKVE SV. JAKOBA ST. ... 49
10.1 Cerkev sv. Jakoba st. v Galiciji ... 49
10.2 Cerkev sv. Jakoba v Ponikvah ... 55
11. SKLEP ... 57
12. SUMMARY ... 60
13. VIRI IN LITERATURA ... 62
14. SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA ... 72
5
1. UVOD
Na romarsko pot v Santiago de Compostela se iz leta v leto odpravlja vse več romarjev iz vsega sveta. Njena obiskanost in medijska podoba prispevata k vsesplošnemu poznavanju in priljubljenosti Jakobove poti tudi med Slovenci. Zakonca Marjeta in Metodij Rigler sta leta 2000 ustanovila Društvo prijateljev poti sv. Jakoba in po približno isti poti, ki naj bi v srednjem veku potekala čez naše dežele v Kompostelo,1 označila novo romarsko pot.
V umetnostnozgodovinskem delu sem pisala o pojavu romarskih poti in cerkva s historičnega vidika. Pri tem sem se osredotočila na slovenski prostor2 in cerkve posvečene sv. Jakobu starejšemu. Na primeru župnijske cerkve sv. Jakoba v Galiciji in podružnične cerkve v Ponikvah pri Veliki Dolini, ki sta del slovenske Jakobove poti, sem poskušala ugotoviti, ali je bila katera od njiju v preteklosti romarska. V svoji nalogi sem se želela podrobneje seznaniti s slovensko Jakobovo potjo in dobiti podatke o vpetosti romarske poti v kulturni prostor in pokrajino. Zanimalo me je, kako so domačini seznanjeni s potjo, kako sprejemajo romarje in ali izkoriščajo novoustanovljeno pot za dodaten vir dohodka.
Diplomska naloga vsebuje več sklopov. Najprej sem temo zgodovinsko preučila. Osredotočila sem se predvsem na romanje k sv. Jakobu ter njegovo čaščenje. Sledijo podatki o poznavanju in priljubljenosti sv. Jakoba in slovenske Jakobove poti pri Slovencih. Romarska pot v Kompostelo vsekakor ni bila edina, po kateri so hodili naši predniki. V naslednjem sklopu sem predstavila delovanje in vlogo Društva prijateljev poti sv. Jakoba pri poznanosti Jakobove poti v Sloveniji. Opravila sem pogovor z Metodijem in Marjeto Rigler, ustanoviteljema društva, ter se pogovarjala z romarji, ki so že prehodili slovensko Jakobovo pot. Diplomsko nalogo sem pisala ob predsedovanju Metodija Riglerja. Sledi primer Jakobove cerkve v Galiciji in Ponikvah pri Veliki Dolini, kjer sem na podlagi zgodovinskih virov in romarskih struktur ugotavljala, ali sta bili kdaj romarski cerkvi.
1 Namesto izraza Santiago de Compostela bom uporabljala poslovenjen izraz Kompostela.
2 Prostor, ki ga obravnavam v diplomski nalogi, se nanaša na današnjo Slovenijo. Ker je Slovenija kot politična tvorba razmeroma mlada, bom v diplomski nalogi uporabljala izraz ozemlje današnje Slovenije oz. izraze za pokrajine (Kranjska, Štajerska), ki so takrat obstajale.
6
2. METODE IN VIRI
Diplomsko nalogo sem opremila s podatki, ki sem jih dobila, ko sem prehodila osrednjo vejo slovenske Jakobove poti, tj. dolenjsko in primorsko vejo. Gre za približno 300 km poti, ki sem jo zaradi ugodnejših vremenskih pogojev prehodila poleti. Posluževala sem se etnografske metode opazovanja z udeležbo. S tem sem dobila boljši vpogled na problematiko slovenske Jakobove poti. Tekom poti sem opravljala neformalne pogovore z domačini, ki živijo tik ob romarski poti ter romarji, ki so bili istočasno na Jakobovi poti. Pri tem je šlo za krajše pogovore, ki sem jih zapisala v terenski dnevnik. Opravila sem polstrukturiran intervju s skrbnikom Facebook strani Pot Svetega Jakoba – Camino Slovenija, z ustanoviteljema Društva prijateljev poti sv. Jakoba ter romarji, ki so že prehodili slovensko Jakobovo pot (organizirano ali posamično). Opravila sem tudi pogovor s predstavnikom Cerkve, gospodom nadškofom Stanislavom Zoretom, kakšen je njegov pogled na obuditev romarske poti po Sloveniji.
Pri umetnostnozgodovinskem delu so mi bili v pomoč predvsem pisni viri in drugo arhivsko gradivo. Pomagala sem si z župnijskimi matrikulami, ki so vir za preučevanje predvsem božjepotništva v zgodnjem novem veku. Matrikula je neke vrste liturgični koledar, kamor so župniki zapisovali, katere naloge so na določen dan v letu morali opraviti, torej tudi vse romarske procesije.3 Tega niso pisali vsako leto posebej, ampak je ta razpored, ki so ga napisali v 17. ali 18. stoletju, veljal do jožefinskih reform in še dlje, saj so nove matrikule večinoma nastale v začetku 19. stoletja.4 Za slovenski prostor se jih je iz tega obdobja ohranilo sto šestnajst. Večinoma so hranjene v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, za župnijo Stara Loka in Kostel se hranita v župnijskih arhivih, za župnijo Sv. Peter pri Mariboru (Malečnik) pa v Nadškofijskem arhivu v Mariboru.5 Pri ugotavljanju patrocinijev oltarjev v teh cerkvah in stanja cerkva ter opreme sem si pomagala z objavljenimi vizitacijami,6 ki jih je določil tridentinski koncil (1545–1563) in dokumentirajo stanje cerkvenih objektov in opreme.7 Vizitacijski zapisniki predstavljajo pomemben arhivski vir za starejšo umetnostno zgodovino Slovenije, še posebej dragocen arhivski vir so v primerih, ko je bila cerkev ali
3 KEMPERL 2016, p. 143.
4 KEMPERL 2011, p. 13.
5 KEMPERL 2016, p. 143.
6 Pri matrikulah in vizitacijah sem zaradi izrednih razmer in oteženega dostopa do arhivov dostopala le do objavljanih podatkov na spletu.
7 Vizitacije vsebujejo: inventar vseh premičnin in nepremičnin, urbarje, vsoto letnih dohodkov in rednih izdatkov, kupna, ustanovna in darilna pisma, posvetilne listine cerkva in oltarjev, seznam obveznih maš (LAVRIČ 2007, p. 72). Zapisnike škofovskih vizitacij hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani.
7 njena oprema uničena ali popolnoma predelana.8 Galicijo je leta 1760 vizitiral nadškof Karel Mihael Attems ob pomoči celjskega župnika in nadškofovskega arhidiakona Dravskega polja in Savinjske doline Martina Josepha.9 Nekatere podatke sem pridobila z ohranjenih podobic o sv. Jakoba ki so pomemben zgodovinski vir za raziskovanje nekdaj priljubljenih in znanih romarskih svetišč. Romar je podobico prejel za uspešno opravljeno pot. Grafične podobice so začele nastajati vzporedno z razvojem grafične umetnosti od začetka 15. stoletja dalje.10
Pri analizi arhitekture in opreme cerkva na današnji romarski poti sv. Jakoba sem se omejila na dve cerkvi posvečeni sv. Jakobu, župnijsko cerkev sv. Jakoba v Galiciji pri Žalcu in podružnično cerkev sv. Jakoba v Ponikvah pri Veliki Dolini. Pri slogovni analizi sem se osredotočila predvsem na elemente arhitekture in opreme, ki bi lahko pričali o tem, da je bila cerkev nekdaj romarsko središče.
Z romanji se antropologi dolgo časa niso ukvarjali, zadnja leta pa so raziskave o romanjih v porastu.11 Romanje izpostavljajo kot kulturni fenomen, saj zadeva tako družbeno kot kulturno področje. V tuji strokovni literaturi sta Victor in Edith Turner v delu Podobe in romanja v krščanski kulturi12 pisala o zgodovinskem ozadju romanj in teologiji. Primerjala sta različne oblike romanj in jih opisovala kot medsebojno povezovanje simbolnih dejanj. John Eade in Michael Sallnow13 opozarjata na teoretske pristope k pisanju o krščanskem romanju.
Antropolog Simon Coleman14 je pisal o romanjih v zgodovini kot o svojevrstnem fenomenu ter se pri tem nanašal na antropologijo, zgodovino, vero, sociologijo in umetnostno zgodovino. O romanju kot o verskem turizmu je pisal Mircea Eliade.15 Prvi daljši zapis o božjepotništvu pri nas je delo Jožeta Stabeja.16 Pisal je o večstoletnih romanjih naših prednikov (od 14. do 19. stoletja) v Aachen, Köln, Trier in še nekatere druge kraje v Porenju.
Napisal je obsežno razpravo Staro božjepotnštvo Slovencev v Porenje. Ferdo Gestrin oriše popotovanja v romarske kraje v Sredozemlju ter v slovenskem in širšem zaledju. Omenja tudi
8 LAVRIČ 2007, p. 7.
9 OŽINGER 1991, p. 15 in VOLČJAK 2017, p. 355.
10 Za samostojne upodobitve svetnikov brez obširnejšega besedila se je uveljavil izraz podobica, za upodobitve čudodelnih svetniških podob v posameznih božjepotnih cerkvah pa je ustaljen termin božjepotna podobica.
LOŽAR ŠTAMCAR 1990, p. 59.
11 COLEMAN 2002, p. 358.
12 TURNER − TURNER 1978.
13 EADE – SALLNOW 1991.
14 COLEMAN 2002.
15 ELIADE 1996.
16 STABEJ 1965.
8 pomorske poti, kjer so romarji odpluli iz Pirana.17 Bolj obširna je monografija Jožeta Dolenca Slovenski romar.18 Dolenc v knjigi zajame najpomembnejše romarske poti naših prednikov, med drugimi tudi v Kompostelo. Prav tako se dotakne zgodovine romanj, pravnega reda, opreme romarjev, romarskih pesmi itd. Posebno poglavje o romanju je v knjigi Praznično leto Slovencev napisal Niko Kuret,19 kjer je opisal, kam so romali naši predniki skozi zgodovino.
Darko Knez v Romanjih Slovencev v času gotike20 in Kosijev članek Potujoči srednji vek21 med najbolj obiskanimi srednjeveškimi potmi, kamor so romali naši predniki, omenjata Kompostelo. Pri tem se Kosi nanaša na romarje, ki so v Kompostelo odpluli iz Trsta.
Iz umetnostnozgodovinskega stališča se je z romarskimi cerkvami ukvarjalo več avtorjev. V tuji strokovni literaturi je leta 2008 izšel zbornik Wallfahrten (romanja), kjer različni avtorji obravnavajo področje romanj na podlagi ohranjenih spomenikov v Spodnji Avstriji. Franc Groiß22 piše o ljudski pobožnosti in značilnostih romarskih cerkva, pri tem se osredotoča predvsem na milostne podobe. Andreas Lebschik piše o kultu relikvij v srednjem veku,23 Gustav Reingrabner pa o romanju na splošno.24 Med umetnostnimi zgodovinarji, ki so se ukvarjali s slovenskim prostorom, naj izpostavim Jožeta Curka in njegovo topografsko delo s poudarkom na območju slovenske Štajerske.25 Celje in njegovo okolico je temeljito topografsko obdelal, zbrane podatke o spomenikih pa 1966 in 1967 objavil v devetih zvezkih Topografskega gradiva.26 V drugem zvezku Topografskega gradiva za občino Žalec je opisana tudi cerkev sv. Jakoba v Galiciji. Pri tem ne omeni, ali je bila cerkev v preteklosti romarska ali ne. Pri pisanju se nanaša na strokovno literaturo in arhivske vire, kot so župnijske kronike in inventarji. Nace Šumi je pisal na splošno o arhitekturi 17. in 18. stoletja na Slovenskem.27 V delih zajema tudi najpomembnejše romarske cerkve v našem prostoru.
Cerkve slogovno analizira in jim pripiše datacijo. Nace Šumi je prvi opozoril na pomembnost romarskih cerkva, ki so nastale v 17. stoletju in so s svojim tipom vplivale na nadaljnjo
17 GESTRIN 1975.
18 DOLENC 1987.
19 KURET 1989a; KURET 1989b.
20 KNEZ 1995.
21 KOSI 1997.
22 GROIß 2008.
23 LEBSCHIK 2008.
24 REINGRABNER 2008.
25 CURK 1967; CURK 1992.
26 Topografsko gradivo za občino Celje, Žalec, Velenje, Slovenske Konjice, Mozirje, Šmarje pri Jelšah, Šentjur pri Celju in Laško. Kasneje je topografsko popisal še občine Ljutomer, Radgono in Ormož, gradivo za Ptuj in Maribor pa je ostalo v rokopisu.
27 ŠUMI 1961; ŠUMI 1969; ŠUMI 2007.
9 stavbno dejavnost.28 Marijan Zadnikar v delu Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti29 obravnava nekatere najpomembnejše kulturne spomenike v ožjem slovenskem prostoru.
Cerkve je izbiral na podlagi slogovnih posebnosti, ohranjenih stenskih poslikav in morebitne zanimive stare opreme. Med izbranimi cerkvami se najde tudi kakšna romarska, med drugimi romarska cerkev v Zagorju pri Plištanju in na Limbarski gori. Eden redkih, ki je naredil pregled zgolj romarskih cerkva, je Franci Petrič. V knjigi Slovenske božje poti30 je sistematično zbral 205 romarskih cerkva po Sloveniji ter podal krajši pregled zgodovine romanj naših prednikov. Romarske cerkve so nanizane po abecednem vrstnem redu. Poleg bogatega slikovnega gradiva je opisana tudi krajša zgodovina cerkve ter morebitna zanimivost. O romarskih cerkvah v obdobju baroka je pisala predvsem Metoda Kemperl.31 Je prva, ki je raziskovala, v katerem obdobju je imela posamezna cerkev status romarskega središča. Osnova za njeno raziskovanje romanj in romarskih cerkva so bile župnijske matrikule. V monografiji o novogradnjah romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju romarske cerkve prvič tipološko opredeli na longitudinalne in centralne stavbe.32 Zanimalo jo je, kje je bil posamezen tip razširjen in zakaj. Pomembna sta tudi Katalog gorenjskih romarskih cerkva v 17. in 18. stoletju33 in Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem.34 Vendar se pri pregledu poznobaročne sakralne arhitekture Kemperl ne ukvarja posebej z romarskimi cerkvami na Štajerskem; obravnavane cerkve postavi v širši kontekst, pri tem pa si pomaga z znanstveno literaturo in arhivskimi viri.
Na splošno je o romanjih veliko napisanega, manjka pa obširen pregled romarskih poti in krajev, kamor so romali naši predniki. Literatura zgolj o romarskih cerkvah je manj obsežna.
Največkrat so romarske cerkve vključene v splošen pregled sakralne arhitekture.
28 ŠUMI 1968, pp. 36−77.
29 ZADNIKAR 1975.
30 PETRIČ 2008.
31 KEMPERL 2010; KEMPERL 2011; KEMPERL 2012.
32 KEMPERL 2012.
33 KEMPERL 2011.
34 KEMPERL 2007.
10
3. CAMINO IN ZGODOVINA
Začetki romanja k sv. Jakobu starejšemu segajo v začetek 9. stoletja, ko so v Komposteli odkrili njegov grob. Romanje je vezano na življenje in oznanjevanje sv. Jakoba v Španiji. Po vrnitvi v Jeruzalem je bil prvi med apostoli, ki je ok. leta 44 umrl mučeniške smrti z obglavljenjem.35 Čeprav obstaja veliko legend in dvomov o njegovi smrti in prenosu njegovih posmrtnih ostankov iz Jeruzalema na španska tla, to ni preprečilo prihoda romarjev, ki so tja pričeli romati iz celotne Evrope.36 Kult sv. Jakoba se je rodil tudi iz potreb po odganjanju islama in z njim povezanih Mavrov, ki so v 9. in 10. stoletju zavzemali večino današnje osrednje in južne Španije. Kompostela je tako postala simbol boja proti arabskim osvajalcem in središče čaščenja sv. Jakoba, ki je postal zavetnik Španije.37 Ikonografija, povezana z razvojem Jakobovega kulta v srednjeveški Španiji, na eni strani sv. Jakoba predstavlja kot romarja, na drugi strani pa kot ubijalca Mavrov. Upodobljen je kot bojevnik na konju s krvavim mečem, obkrožen z odsekanimi glavami nevernikov.38
Enako kot danes so tudi v preteklosti romarji v Kompostelo prihajali iz celotne Evrope. V srednjem veku so v Kompostelo romali tudi naši predniki.39 Romarji so sčasoma vzpostavili nekaj glavnih poti, ob katerih so bila zavetišča ali hospici, gostišča, cerkve in katedrale (npr.
Cluny, Bordeaux, Tours, Leon, Notre Dame v Parizu in Chartresu). Med najpomembnejšimi potmi, ki sta vodili iz Evrope, sta Niederstrasse (iz današnje Poljske in Nemčije, preko Kölna in Aachna do Pariza ter vse do Španije) in Oberstrasse (pot je vodila prek današnje Švice).
Preko Francije pa so v Španijo vodile 4 glavne poti: Via Turonensis (Tourska pot), Via Lemovicensis (Limoška pot), Via Podiensis (Puyoska pot) in Via Tolosana (Tuluška ali južna pot).40
Romarska pot se konča pred katedralo sv. Jakoba v Komposteli. Na tem mestu je bilo prvotno svetišče zgrajeno že leta 830, kmalu po odkritju posmrtnih ostankov apostola Jakoba. Manjšo cerkev je leta 830 zgradil kralj Alfonz II., njegov naslednik Alfonz III. Veliki pa je leta 880
35 SMOLIK 2000, pp. 221–222; KURET 1989a, p. 512; GREGORAČ 2005, p. 207; KNEZ 1995, p. 163. Cerkev je sprejela in začela gojiti kult mučenikov ob koncu 2. stoletja. Drobljenje in prenašanje relikvij z enega konca cesarstva na drugega pa je podpiralo širjenje krščanstva in enotnost kolektivne krščanske izkušnje. Kult mučenikov je nova prvina, ki je v religiji do takrat še niso poznali (ELIADE 1996, p. 40).
36 DOLENC 1987, p. 11; GREGORAČ 2005, p. 208; NOVAK 2004, p. 13; VINČEC 2007, p. 6.
37 GRAHAM – MURRAY, p. 394; FITZPATRICK 2010, p. 14; VINČEC 2007, p. 36.
38 KIMPEL 1974, pp. 24−25.
39 KURET 1989a, p. 512; SMOLIK 2000, p. 222; GESTRIN 1975, p. 75; KNEZ 1995, p. 169.
40 VINČEC 2007, p. 13; KNEZ 1995, p. 169.
11 cerkev povečal. Po tem, ko je okoli leta 1000 cerkev uničil požar, so leta 1075 začeli graditi sedanjo katedralo, ki je bila posvečena leta 1211. Središče cerkve je glavni oltar, pod katerim je kripta s posmrtnimi ostanki apostola Jakoba. Leta 1175 so ustanovili tudi bratovščino sv.
Jakoba, da bi ščitila romarje na poti.41
Romanje v Kompostelo je s papeškim dekretom iz 11. stoletja še posebej narastlo vsako leto, ko je bila na dan sv. Jakoba (25. julija) nedelja. Romarji, ki so v tem letu opravili romarsko pot, so namreč dobili popolni odpustek.42
Na pot v Kompostelo se je v zgodnjem novem veku skoraj povsem pozabilo. Prve znake upada je opaziti v protestantizmu (16. stoletje), ki je nasprotoval čaščenju relikvij in romanju nasploh. Vernikom je romanje otežilo nastajanje novih držav in s tem vzpostavljanje državnih meja. Te so bile vedno težje prehodne, tudi zaradi pogostih vojn med sosednjimi državami.43 Do največjega upada je prišlo v 17. in 18. stoletju,44 ko so se romarjem množično pridruževali potepuhi, berači in tatovi.45 Prva in druga vojna ter vladavina španskega diktatorja Francisca Franca so onemogočili ponoven razcvet te poti, zato lahko o ponovnem razcvetu Jakobovih poti govorimo šele v 20. stoletju.46 Novejši vzpon priljubljenosti Jakobove poti se je začel šele konec 80. let 20. stoletja.47 Pomembno vlogo pri promociji te poti je imel papež Janez Pavel II., ki je ob sklopu praznovanja kompostelskega svetega leta 1982 in IV. svetovnega srečanja mladih leta 1989 obiskal Španijo.48 Dodatno spodbudo k povečanju števila romarjev je prispeval Unesco, ki je leta 1993 Jakobove poti (camino Francés in poti severne Španije) uvrstil na sezam svetovne dediščine.49 Danes je camino že skoraj povsem turističen (vsako leto v Santiago roma skoraj pol milijona ljudi).50 K porastu romarjev so pripomogli tudi sodobni mediji, kot so časopisi, filmi (npr. The way iz leta 2010), reportaže, blogi in knjige.51
41 KIMPEL 1974, p. 24.
42 NOVAK 2004, p. 13.
43 ANDREJAŠIČ 2012, p. 87.
44 Josip Pajek v delu Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev iz leta 1884, v poglavju, kjer je podrobno opisal romarske poti takratnih Slovencev na Štajerskem, romanja v Kompostelo ni omenil (PAJEK 1884, pp.
165−173).
45 ANDREJAŠIČ 2012, p. 888.
46 ANDREJAŠIČ 2012, p. 89.
47 BENEDIČIČ 2015, p. 46.
48 ANDREJAŠIČ 2012, p. 89.
49 GREGORAČ 2005, p. 209. Glej tudi: https://whc.unesco.org/en/list/669/ (Dostop: 13. 3. 2020).
50 Petrič navaja podatek o številu izdanih potrdil v Santiagu de Compostela: leta 1983 okoli 2000, leta 1993 pa kar 70.000 (PETRIČ 2008, p. 7). A po novejšem štetju (minulih deset let), so v številko zajeti tudi kolesarji in vsi tisti, ki z romarsko izkaznico dokazujejo, da so prehodili vsaj zadnjih 100 km.
51 BENEDIČIČ 2015, p. 46.
12
4. POJAV ROMANJ
Prvi pogoj za romanje je vera, da je Bog na določenem mestu navzoč na poseben način in je zato tam stik z njim močnejši. Ta sakralna mesta so obeležena s kultno podobo ali relikvijo.
Na romarski kraj ljudje pogosto prihajajo posamezno ali v skupinah ob določenem času ali čez celo leto iz bližnjih in oddaljenih krajev.52 V Sloveniji je največ Marijinih božjih poti.
Najstarejša Marijina božja pot v bližini našega ozemlja, kamor so romali naši predniki okoli leta 582, naj bi bila božja pot na otoku Barbana pri Gradežu.53 Sledi ji Štivan pri Devinu leta 611, Gospa Sveta na Koroškem, ki je nastala okoli leta 760,54 Svete gore nad Bistrico ob Sotli ok. leta 1000 ter Log pri Vipavi v 10. stoletju.55 Ker Marija ni bila mučenka, po njej ni ostalo nobenih telesnih svetinj, zato so nastale njej posvečene božje poti tako, da so častili njeno podobo.56
4.1 Romanje v srednjem veku
Romanja v srednjem veku so zajela širok spekter takratne družbe. Romarji so pripadali vsem družbenim plastem, od vladajočih, plemičev in meščanov do obrtnikov, kmetov in služabnikov.57 Romali so glede na namen: iz pobožnosti, da bi izprosili zdravje in pomoč v raznih stiskah, kot zahvalno romanje, politično in nacionalno romanje (predvsem papeži, cesarji in kralji). V drugi polovici 15. stoletja je prevladala praksa, da so za romanje najeli človeka in mu romanje plačali, kar imenujemo posmrtno oz. nadomestno romanje. Pokojnik je največkrat v oporoki romanje zaukazal bodisi sorodnikom ali znancem, ker zaobljubljenega romanja sam ni mogel opraviti.58 Romanje je lahko verniku zaukazal tudi predstavnik cerkvene oblasti, če je ta storil kak večji greh. Njihova pokora je bilo romanje, kjer so najspokornejši hodili bosi, z verigami na nogah in rokah itd. Na splošno Cerkev romanja ni ukazovala, ga je pa priporočala.59 Osnovni motiv romanja je bil verski, vendar so se mu pridruževali številni drugi motivi: fantje so se na ta način lahko izognili vojski, pogosto so romali kočarji in obubožani ljudje, ki so spotoma beračili in si na ta način pridobili nekaj premoženja, lahko so pobegnili pred raznimi tegobami doma, romanje pa je lahko imelo tudi
52 KEMPERL 2011, p. 18.
53 PETRIČ 2008, pp. 82−83.
54 GRUDEN 1910, p. 65 in HÖFLER 2016, pp. 15−16.
55 KNEZ 1995, p. 169; PETRIČ 2008, p. 82−83.
56 Marija je največkrat upodobljena oseba v krščanski ikonografiji (MENAŠE 1971, p. 1299).
57 Ti so najverjetneje opravljali nadomestno romanje.
58 DOLENC 1987, pp.16−17; GESTRIN 1975, p. 75; KNEZ 1995, p. 159.
59 KNEZ 1995, p. 159.
13 trgovski motiv. Posvetna in cerkvena oblast je zaradi zlorab, ki so se dogajale, večkrat prepovedala kakšno romarsko pot.60
Naši predniki so v srednjem veku romali po domačih romarskih poteh, kjer je pot trajala nekaj dni ali tednov.61 Niso pa romali samo po domačih božjih poteh, mnogi so se odpravili tudi v bolj oddaljene kraje, kjer je romarska pot trajala več mesecev ali celo leto, npr. v Rim, v poznem srednjem veku še v Jeruzalem, Kompostelo, Porenje (Köln, Aachen, Trier), tudi v Assisi, Padovo, Loretto in Bari.62 Za vsa tri največja krščanska romarska središča, tj.
Jeruzalem, Rim in Kompostelo je dokumentirano, da so tja hodili tudi naši predniki.63 Ti so romali bodisi zase oz. kot nadomestno romanje. Romarji so največkrat pešačili, potovanje s konjem so si lahko privoščili le premožnejši, zato so pogosteje uporabljali osle. Romarske poti so potekale tudi z ladjami, ki so odplule iz obmorskih mest. Romarji so na primer iz Pirana potovali na romarske kraje ob Sredozemlju, predvsem v Rim in v kraje z znanimi Marijinimi svetišči (Loreta, Assisi, Reka), za njimi je bila po številu romarjev Kompostela.64 So pa poleg Pirana romarji pluli tudi iz drugih obmorskih mest. Ekonomski pomen dejavnosti, ki so bile povezane z romanji, zasledimo v dogovoru med Trstom in Koprom iz leta 1423, ki je romarjem omogočil prosto izbiro kraja (pristanišča) za začetek potovanja.65
Romarji iz ozemlja današnje Slovenije so omenjeni v tržaških listinah, ki so jih pisali tržaški brodarji. Iz listin je razvidno, da so maja 1492 v Jeruzalem, Rim, Kompostelo ali kam drugam odpeljali 52 romarjev, januarja leta 1493 kar 242, maja istega leta pa 140.66 Riglerjeva omenjata, da je v petnajstem stoletju v Kompostelo romalo osem piranskih meščanov.67 Gestrin v članku Piranska popotovanja v 15. stoletju navaja imena romarjev, krajev, iz katerih so prihajli ter letnice odhoda, npr. v Rim se je opravil Gregor, sin Ivana iz Zrinja (1467); v Loreto Milica, žena Štefana, sina Martina iz Blagaja (1463); v Kompostelo Ivan, sin Štefana
60 KOSI 1997, p. 20; GESTRIN 1975, p. 76; KNEZ 1995, p. 161; DOLENC 1987, p. 26. Zlorabe na romarski poti so bile: veseljačenje, popivanje, tatvine, brezdelje, kramarski sejmi (KNEZ 1995, p. 161).
61 DOLENC 1987, pp. 176−177; KOSI 1997, p. 21; KNEZ 1995, p. 171.
62 GESTRIN 1975, p. 75; KOSI 1997, p. 21; STABEJ 1965, p. 156. V 11. stoletju so Jeruzalem zasedli muslimani, zato je romanje tja precej upadlo (VINČEC 2007, p. 34).
63 DOLENC 1987, p. 177; PETRIČ 2008, p. 62; KOSI 1997, p. 20. Romarska obiskovanja pomenijo tudi, da so naši predniki sodelovali v srednjeveškem »kulturnem turizmu« (HUDALES 2008, p. 30).
64 GESTRIN 1975, p. 75.
65 KOSI 1997, p. 21. Najdražja romanja so bila v Jeruzalem in Kompostelo, saj sta bili ti dve lokaciji najbolj oddaljeni. Cena potovanja k sv. Jakobu v Galicijo je iz Pirana leta 1413 znašala 12 zlatih dukatov, za romanje v Rim pa 5 do 7 dukatov (GESTRIN 1975, p. 78). V literaturi ni zabeleženo, kateri sloj prebivalstva se je
posluževal romanja z ladjami.
66 KNEZ 1995, p. 157. Glede na število potujočih, je verjetno šlo za ljudi iz širokega zaledja jadranskih pristanišč in ne le iz naših dežel (KOSI 1997, p. 21).
67 RIGLER − RIGLER 2010, p. 9.
14 iz Bosne (1414); krznarski mojster Matej, sin Pavla iz Šibenika (1434) in Filip, sin Mateja iz Socerba (1444).68
Bolj so dokumentirana romanja pripadnikov višjih slojev. Habsburžan Friderik V. je kot mlad vojvoda leta 1436 v spremstvu 50 plemičev prek današnjega slovenskega ozemlja odšel na romanje v Palestino, kamor je 9. avgusta 1436 odplul iz Trsta in na Božjem grobu 9.
septembra prejel viteško čast.69 Romanje Friderika Celjskega v Rim leta 1430 omenja Voje.70 Bolj je raziskano romanje v Kompostelo. Največ naših prednikov je v Kompostelo romalo med 10. in 15. stoletjem.71 Višek je mesto doseglo v 12. in 13. stoletju, ko ga je papež Aleksander III. poleg Jeruzalema in Rima razglasil za sveto mesto.72 Za najbolj slavnega kompostelskega romarja iz naših krajev pa velja grof Ulrik II. Celjski.73 O njegovem romanju v letu 1430 v Kompostelo je zapisano v španski kroniki kastiljskih kraljev.74 V 13. poglavju je zapis, ki ga Voje objavlja v slovenskem prevodu:
/// Iz Astudilla je šel kralj za Veliko noč v Amusco in tja je prišel neki velik nemški gospod, nečak cesarja Sigismunda, in sicer grof Celjski; ta je bil namreč prišel v to kraljestvo, da bi šel v Santiago, spremljalo pa ga je šestdeset konjenikov, bogato opremljenih plemičev. Kralj mu je izkazal velike časti, jedel je z njim in poslal mu je konj, mul in oblačil iz brokata, od tega pa grof ni hotel ničesar; bil je kralju za darilo zelo hvaležen! Povedal pa je, da se je bil na dan, ko je odhajal iz svoje dežele, zaobljubil, da ne bo od nobenega princa na svetu vzel prav ničesar, pač pa, da bi mu bila izkazana velika milost, ko bi mu kralj dovolil nositi, njemu in štirim vitezom njegove hiše, ogrlico ribje luske; imel bi se za zelo počaščenega, če bi jo smel nositi, ker je to pač red tako visokega princa, od katerega je prejel toliko časti in milosti.
Kralju je bilo žal, da grof ni sprejel stvari, ki mu jih je bil poslal; ukazal je, naj z vso naglico izdelajo pet ogrlic z zlato ribjo lusko in naredili so jih zelo dobro. Poslal jih je grofu po svojem majordomu, ki je bil Gonzalo de Castillejo, nosil pa jih je na dveh krožnikih njegov paž, imenovan Juan Delgadillo. In kralj jima je ukazal, naj od grofa Celjskega ničesar ne vzameta, in tako sta tudi storila; grof je namreč ukazal, naj dajo majordomu srebrno posodo, v kateri je bilo kakih petdeset mark, pažu Juanu Delgadillu pa nekaj zlatnikov; ta dva pa nista hotela ničesar vzeti. In grof je ostal tam
68 GESTRIN 1975, p. 76.
69 KOSI 1997, p. 18. Obiski Rima naj bi bili tako množični, da so naši predniki imeli tam že pred letom 1441 svojo bratovščino, ki je skrbela za romarje, od leta 1453 pa svoj hospic in cerkev sv. Hieronima (STABEJ 1965, p. 143, GESTRIN 1975, p. 75).
70 VOJE 1984, p. 228 in KOSI 1997, p. 21.
71 RIGLER − RIGLER 2010, p. 9.
72 GREGORAČ 2005, p. 208. Množična romanja so dodatno spodbudile tudi razne preizkušnje, kot so kuga, potresi in kobilice, od leta 1400 dalje tudi Turki (KURET 1989b, p. 181).
73 ANDREJAŠIČ 2012, p. 92; KOSI 1997, p. 21; RIGLER − RIGLER 2010, p. 40; PETRIČ 2008, p. 77;
DOLENC 1987, pp. 181−182; VOJE 1984, pp. 225−230.
74 Objava: Cayetano Rossell, Crónicas de los reyes de Castilla des de don Alfonso el sabio hasta los Catolicos don Fernando y Dona Esabel. Colección ordenada por Don Cayetano Rossell, Madrid, Atlas 1973.
15 dvajset dni, kralj in kraljica pa sta mu prirejala zelo velike slovesnosti; in tako je od tam odšel, da bi opravil svoje potovanje v Santiago.75
V zvezi z Ulrikovim potovanjem se je pojavilo več vprašanj, kakšen je bil njegov pravi motiv za romanje. Lahko bi šlo tudi za iskanje političnih vezi z vladarji Španije.76 Voje navaja, da je bil motiv Ulrikovega potovanja v Španijo brez dvoma religiozen.77 Zdi se, da je šel na spokorniško romanje, toda zagotovo je imelo tudi političen značaj.
Pot v Kompostelo je bila za romarje nevarna, zato so se nekateri nanjo pripravljali, kot da gredo na pot v večnost. Kdor je takrat romal v Kompostelo, se je pripravljal, kakor da se ne bo nikoli več vrnil. Romarju so pripravili slovesno zadušnico z vigilijo, oglasil se je tudi mrliški zvonček iz zvonika. Vsi so imeli solzne oči, ker niso vedeli ali se še kdaj vidijo v življenju.78 Kuret opisuje poslavljanje od kompostelskega romarja. Najprej so v procesiji odšli do cerkve, kjer se je za romarja opravila črna maša z biljami. Iz cerkve so se vrnili v romarjevo hišo k zajtrku in se poslovili. Pri tem se je ves čas oglašal mrliški zvonček.79
Od srednjega veka dalje so vedno bolj slovele božje poti na domačih tleh.80 To pa še ne pomeni, da so s tem zamrla vsa romanja v daljne dežele. Naši predniki so na primer romali k Trem kraljem v Köln, vse od začetka rednih sedemletnih porenjskih romanj leta 1349 ter vse do leta 1775, ko je romanja prepovedal cesar Jožef II.81
4.2 Romanje v novem veku
Romanja je za nekaj časa prekinila reformacija. Prepovedali so romarske poti, kjer je bilo romanje povezano s praznoverjem, z vero v magično moč svetih podob, kjer se je romanje prevesilo v veseljačenje, popivanje, brezdelje, kramarski sejem in pohujšanje, namesto da bi ohranilo značaj pobožnosti, molitve in spokornosti.82 Po obdobju reformacije, ki je bilo
75 VOJE 1984, pp. 225−226.
76 VOJE 1984, p. 225.
77 Kronist namreč pravi, da se je Ulrik II. na dan, ko je odhajal iz svoje dežele, zaobljubil, da ne bo od nobenega princa na svetu prav ničesar vzel (VOJE 1984, p. 227).
78 DOLENC 1987, p. 180; KNEZ 1995, p. 169.
79 KURET 1989b, p. 183.
80 KURET 1989b, p. 188, KNEZ 1995, p. 171.
81 V času reformacije je romanje v Kelmorajn za nekaj časa zamrlo, kar je obudil škof Hren in nato so se romanja (razen v času tridesetletne vojne) izvajala vsakih sedem let do leta 1775 (STABEJ 1965, pp. 151−179; DOLENC 1987, p. 177).
82 DOLENC 1987, p. 26.
16 izrazito nenaklonjeno romanjem in češčenju milostnih podob, so protireformatorski škofje, ki so jim pomagali redovi, v romanju in romarskih procesijah prepoznali pomembno sredstvo za utrjevanje katoliške vere.83 Pri tem je imel veliko zaslug ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–
1630), ki je v umetnosti videl najboljše sredstvo za boj proti protestantskim nazorom in za utrjevanje katolištva.84 Škofje so imeli na podlagi tridentinskega koncila (1545–1563) ves nadzor nad likovno produkcijo.85 Tomaž Hren je tako na vizitacijah, sinodah in ob drugih priložnostih k skrbi za sakralno umetnost opozarjal duhovščino in ljudstvo ter tako razširjal umetnostno vnemo med vse plasti prebivalstva.86 Umetnostno obnovo je propagiral na vsem ozemlju svoje škofije. Poskrbel je za obnovo starih in zidavo novih cerkva87 ter jih bogato okrasil ali obdaroval z oltarji in podobami. Ena najpomembnejših Hrenovih odlik je, da si je prizadeval za zidavo in okraševanje cerkva tudi na odročnih in težko dostopnih krajih ter skrbel za obnovo že napol podrtih svetišč. Zvesto je sodeloval tudi pri umetnostnih podvigih redov in se zavzemal za romarska svetišča.88
Versko življenje v vseh plasteh prebivalstva se je v dobi katoliške obnove oblikovalo tudi v okviru bratovščin.89 Številne novoveške bratovščine so imele svoje korenine v srednjeveških predhodnicah (te so bile pogosto povezane z obrtniškimi cehi), so se pa po tridentinskem koncilu preoblikovale v novem duhu in dobile specifično pobožen značaj. Bratovščine so bile ustanovljene za vzpodbudo in poživitev vere, hkrati pa so na umetnostnem področju odigrale pomembno vlogo. Svojim patronom so postavljale oltarje, kapele in celo cerkve, skrbele pa so tudi za njihovo redno vzdrževanje in okras.90
V 17. in 18. stoletju so romarske procesije postale prevladujoča oblika romanja. Romarske procesije so bile javni bogočastni sprevodi ali obhodi, ki jih je organizirala župnija po navadi iz enega svetega kraja v drugega.91 Nikoli prej ne pozneje romanja niso bila tako množična kot ravno v obdobju od ok. 1630 do 1770. V vsaki župniji so zapovedali po več romarskih procesij letno, cilj pa so bile bližnje cerkve, dosegljive v nekaj urah ali kvečjemu v nekaj
83 KEMPERL 2016, p. 147.
84 LAVRIČ 2007, p. 8 in KEMPERL 2011, p. 10.
85 LAVRIČ 1988, p. 14.
86 LAVRIČ 2007, p. 8.
87 Hren je spodbujal zidavo novih cerkva, zato je rad dovoljeval novogradnje (LAVRIČ 2007, p. 26).
88 LAVRIČ 1988, pp. 31−35.
89 LAVRIČ 1988, p. 25.
90 BRAVHAR 1998, p. 3; LAVRIČ 2007, p. 71.
91 KEMPERL 2011, p. 18.
17 dneh.92 V baroku so liturgične obrede izvajali zunaj, jih tako naredili čim bolj vidne in s tem propagirali katoliško vero in kazali njeno moč.93 Romarska procesija je poseben obred, ki teče po starih, pogosto nenapisanih pravilih. Pri tem je obvezno petje romarskih pesmi, ki so jih prepevali bodisi na poti, v cerkvi ali ob slovesu.94 Eden izmed romarskih običajev je bil tudi, da so romarji dobili kot spomin za opravljeno pot podobico ali svetinjico.95 Procesije so bile glavni dokaz za romarski značaj neke cerkve, podatke o procesijah pa najdemo v župnijskih matrikulah.96
V začetku 18. stoletja je začela podpora plemstva upadati, tako da so glavno pobudo za prezidavo in gradnjo novih romarskih cerkva prevzeli župniki, ki so večje stroške pokrili iz nabrane miloščine romarjev. Vsakdo izmed njih si je želel, da bi se v skupini njegovih podružničnih cerkva znašla vsaj ena romarska.97 Tako je bil na primer naročnik ene najpomembnejših romarskih cerkva druge polovice 18. stoletja (sv. Ana na Tunjicah pri Kamniku) župnik v Komendi, Peter Pavel Glavar.98 V Slovenski Bistrici je bil župnik Maks Lederer tisti, ki je dal pobudo za postavitev romarske cerkve sv. Jožefa, v Lembergu pa župnik Janez Mikec, ki je cerkev sv. Marjete prezidal v Mariji posvečeno romarsko cerkev. V tem času pride tako v ospredje poleg religioznega tudi ekonomski motiv. Romarski centri so s prodajo romarskih in zdravilnih podobic, medaljonov za polaganje na obolelo mesto, svetinjic, kovancev, medalj, kopij milostnih podob in rožnih vencev razvili pravo romarsko industrijo. Romarske cerkve so tako prinašale veliko denarja.99
Večdnevna romanja je prepovedoval že goriški nadškof Karel Mihael Attems v drugi četrtini 18. stoletja, a marsikje se njegovih navodil niso držali. Leta 1771 je procesije, pri katerih je treba prenočevati (s tem se je povečala možnost za pojedine in popivanje), prepovedal ljubljanski škof Leopold Petazzi.100 Odredil je, naj romarji izberejo bližnje kraje. Tako so na
92 KEMPERL 2016, pp. 142−147.
93 KEMPERL 2011, p. 35.
94 PETRIČ 2008, p. 83.
95 Glej članek o božjepotnih podobicah, LOZAR ŠTAMCAR 1990.
96 Iz matrikul je razvidno, da so župnije na leto priredile različno število procesij (KEMPERL 2011, pp. 11−18.).
Največ (petnajst) romarskih procesij so imeli v Komendi in Moravčah, najmanj (štiri) pa v blejski župniji (KEMPERL 2011, pp. 135–200 in KEMPERL 2016, pp. 148–149). Romanje v procesijah na podlagi matrikul v času baroka opisuje Metoda Kemperl. Glej KEMPERL 2011.
97 KEMPERL 2012, pp. 18−31.
98 ŠUMI 2007, p. 195. in LAVRIČ 1999, p. 263. Peter P. Glavar je goreče pospeševal čaščenje sv. Ane in si prizadeval za duhovno oskrbo romarjev v Tunjicah. Neposredno je odločal o načrtu in arhitektu cerkve. Glej Glavarjev simpozij v Rimu, pp. 263−280 (LAVRIČ 1999).
99 KEMPERL 2016, p. 148.
100 KEMPERL 2016, p. 141.
18 primer romarji iz Šmartina pri Kranju namesto na Blejski otok romali na Breg pri Kranju. O prepovedih procesij govorijo komendska, moravška in vodiška matrikula, a prepovedi niso upoštevali po vseh župnijah.101 Zato je bil škof prisiljen prepovedati posamezne procesije, npr. iz Zasipa v Sebenje.102 V času, ko sta Marija Terezija in njen sin Jožef II. vladala pod vplivom razsvetljenstva, sta uvedla tudi reforme na področju Cerkve ter s tem posegla na področje romanj in romarskih cerkva.103 Z dvornim dekretom leta 1783 so bile ukinjene procesije, bratovščine in veliko praznikov, dekret leta 1784 pa je predvideval zaprtje romarskih cerkva.104 Pred zaprtjem so jih reševali tudi tako, da so jih spreminjali v župnijske.105 Kljub temu nekatera romanja niso povsem prenehala in so se nadaljevala v 19.
stoletje.106 A mnoge romarske cerkve so v tem stoletju izgubile romarski status in so ostale do današnjih dni pozabljene.107
Romanje je živ proces, zato se njegove sestavine skozi zgodovino spreminjajo. Nekatere romarske poti zamirajo, druge nastajajo na novo.108 Zadnje čase smo priča celo oživljanju starih, pozabljenih romanj in romarskih cerkva. Hkrati pa so se v 19. in 20. stoletju pojavili novi centri, ki so obiskovani še danes. Pri tem so imela veliko vlogo čudežna prikazovanja in ozdravljenja: mejnik romanj k Mariji Pomagaj na Brezje predstavlja leto 1863, ko so se tam zgodila tri čudežna ozdravljenja.109 Še posebej se je v 19. in 20. stoletju okrepilo čaščenje Marije zaradi njenih prikazovanj v Lurdu, Fatimi in Međugorju.110
4.3 Romarske podobice
Božjepotne podobice so pomemben vir za preučevanje romarskih poti in cerkva. Božjepotne grafične podobice so neločljivo povezane z romanji.111 Besedilo na podobici je večinoma omejeno na nekaj vrstic pod upodobitvijo, ki označujejo upodobljenega svetnika in kraj, kjer
101 KEMPERL 2016, p. 151.
102 KEMPERL 2011, p. 42.
103 KEMPERL 2011, p. 34.
104 KEMPERL 2016, p. 151. Za ukinjanje bratovščin na Štajerskem glej AMBROŽIČ 2015, pp. 66−71.
105 Tako se je, na primer, zgodilo s cerkvama na Sladki Gori in v Tunjicah (KEMPERL 2016, p. 151).
106 Nadaljuje se romanje na Šmarno goro, tudi v procesijah, o čemer piše Darko Knez. Glej KNEZ 1994.
107 KEMPERL 2016, p. 141.
108 V zadnjih letih se pojavljajo nove oblike romanja, kot so evropska in svetovna srečanja mladih, ki jih organizirajo bratje iz Taizéja.
109 KEMPERL 2016, p. 151; PETRIČ 2008, p. 113.
110 O spremembi romarskega značaja, tudi zaradi prevoznih sredstev, glej REINGRABNER 2008, p. 24.
111 Iz umetnostnozgodovinskega stališča je božjepotne podobice najkvalitetnejše obdelala Maja Lozar Štamcar (LOŽAR 1986; 1989; 1990).
19 ga častijo, včasih pa je dodan opis svetniške legende in čudeža, ki je bil vzrok za nastanek božje poti.112 Romarji so podobico vtaknili v žep ali romarsko bisago in jo nesli domov za darilo prijateljem in sorodnikom ali pa so jih obdržali za spomin in varstvo pred nesrečami.
Pred požarom, tatvino in drugimi nadlogami so se skušali zavarovati s tem, da so jih lepili na hišna vrata, na vrata skednjev in hlevov, pa tudi na notranje strani skrinj in omar. Ker so preprosti ljudje verovali, da podobice izžarevajo zdravilno in varovalno moč, so si jih polagali na boleča mesta in jih dajali mrtvim v krsto.113 Nekaj Jakobovih podobic hranijo v Narodnem muzeju Slovenije in v Muzeju krščanstva na Slovenskem.114 Na njih opazimo upodobitev sv.
Jakoba z romarsko palico in školjko ter njegovo ime v različnih jezikih (italijansko Giacomo, starejše Giacobbe, potem Jacobus, Jacques, Jacopus Apost, Jacob, St. James). Ob tem se na nekaterih podobicah pojavi pripis kraja tiskanja podobice (Einsideln, Innsbruck) ali tehnika izdelave (litographie altori). Na eni od podobic se pojavi tudi napisi Santiago.115 Iz slednjih podobic težko razberemo, za katera Jakobova središča so nastale. Po vsej verjetnosti so jih prinesli iz tujih Jakobovih romarskih središč (Španije, Italije). Na podlagi pridobljenih Jakobovih podobic se je samo ena nanašala na romarsko središče v današnji Sloveniji. Gre za podobico iz Okonine iz leta 1729.116 Na podobici sta poleg sv. Jakoba starejšega upodobljena tudi sv. Ignacij in sv. Janez Nepomuk. Sv. Jakob je upodobljen z romarsko palico, školjko, romarskim klobukom in čutaro. Na podlagi besedila, ki se nahaja poleg podobice, razberemo, da gre za bratovščino apostola Jakoba, Ignacija in Janeza Nepomuka. Besedilo naslavlja štiri točke, v katerih so naslovljene naloge in dolžnosti bratovščine ter tri točke z navodili, kako dobiti odpustek omenjene bratovščine.
112 LOŽAR ŠTAMCAR 1990, p. 59.
113 LOŽAR ŠTAMCAR 1990, p. 60; KNEZ 1995, p. 159.
114 Največje zbirke podobic imajo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, Semeniški knjižnici, Grafičnem kabinetu Narodnega muzeja in Slovenskem krščanskem muzeju v Stični.
115 Bistvena zasnova božjepotne podobice je upodobitev čaščenega svetnika z napisom in imenom božjepotne cerkve.
116 Podobico sv. Jakoba iz Okonine hranijo v Semeniški knjižnici v Ljubljani.
20 Slika 1: Podobica sv. Jakoba starejšega, ok. 1850
21
5. ROMARSKE CERKVE
V romarskih cerkvah se opravlja posebna pobožnost na čast določenemu kultu. Kultni predmet je lahko kip ali slika Marije oz. določenega svetnika, lahko pa so tudi relikvije svetnikov in predmetov, ki so bili povezani s svetnikovim življenjem ali mučeništvom.
Romarji so obiskovali tudi posnetke svetih zgradb, kot so na primer Božji grob, Loretska kapela in Svete stopnice. Od teh svetnikov in relikvij verniki pričakujejo čudežna uslišanja v najrazličnejših nesrečah.117 Romarske cerkve kažejo nekatere posebnosti, ki jih župnijske in podružnične cerkve nimajo. Podružnične so običajno skromnejše.118 Romarske cerkve so bile na splošno ambicioznejše in bolj prostorne, četudi so bili shodi in procesije velikih množic omejene na majhno število dni v letu.119 Gradbena zgodovina romarske cerkve je bila po navadi naslednja: iz majhne kapelice so zaradi večjega obiska romarjev na tem mestu sezidali večjo cerkev, ki so jo kasneje lahko še povečali, prezidali ali dozidali kapele, zunanje oltarje, kjer so častili še druge podobe.120 Včasih so se romarske cerkve razvile iz preprostih, enoladijskih podružničnih cerkva v večladijske stavbe, npr. romarska cerkev Marijinega vnebovzetja v Crngrobu.121
Najbolj obiskana srednjeveška romarska svetišča naših prednikov pri nas so bila: Log pri Vipavi (10. stoletje), sv. Primož nad Kamnikom (12. stoletje), Velesovo pri Kranju, Dobrova pri Ljubljani (13. stoletje), Crngrob (že pred 1300), Višarje (1360), Ptujska Gora (1424), Šmarna gora (1435), Zagorje pri Plištanju (ok. 1500) in Sveta Gora pri Gorici (1539).
Srednjeveške romarske cerkve se po arhitekturnih sestavinah nekoliko razlikujejo od ostalih cerkva tistega časa. Tako ima na primer romarska cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu zunanjo lopo, ki je romarje ščitila pred morebitnimi vremenskimi nevšečnostmi.122 Cerkev Rožnovenske Matere Božje na Šmarni gori ima zunanji oltar, ki omogoča opravljanje bogoslužja tudi izven cerkve. Romarji na Ptujsko Goro so na zahodnem portalu v cerkev
117 KEMPERL 2011, pp. 18−19.
118 BRAVHAR 1998, p. 7.
119 BRAVHAR 1998, p. 7; KOMELJ 1973, p. 18.
120 KEMPERL 2011, p. 117.
121 KOMELJ 1973, p. 18; STELE 1962, pp. 6−10.
122 V obdobju neogotike sredi 19. stoletja so cerkvi prizidali novo križnorebrasto obokano zunanjo lopo, ki je nadomestila starejšo leseno lopo. Obok lope podpira dvanajst stebrov. (STELE 1962, p. 12; MENAŠE 1971, p.
410).
22 stopili pod plašč Marije Zavetnice, nato pa hojo nadaljevali pod baldahinom Celjskega oltarja, ki je bil najkasneje ok. leta 1440 posvečen Marijinemu oznanjenju.123
Slava svetnikov v zgodnjem novem veku je začela postopoma upadati, čedalje večjo veljavo je dobilo čaščenje Marije. Nekatere srednjeveške romarske cerkve so se ohranile, vendar so začele izgubljati nekdanji pomen, npr. sv. Primož nad Kamnikom, sv. Jošt nad Kranjem, sv.
Frančišek Ksaverij v Straži pri Gornjem Gradu in Limbarska gora. Še naprej so živela (od srednjega veka) predvsem Marijina svetišča, npr. Ptujska Gora, Šmarna gora, Velesovo, Crngrob, Žalostna gora pri Mokronogu, cerkev v Logu pri Vipavi in Marijina cerkev v Zagorju pri Plištanju.124 Veliko pa je bilo tudi novih romarskih cerkva, med drugimi Nova Štifta pri Ribnici, sv. Jožef nad Preserjem, Marijina cerkev na Sladki Gori, sv. Ana na Tunjicah pri Kamniku, Sv. Lucija na Skaručni in romarska cerkev Vnebovzetja Device Marije v Dobrovi pri Ljubljani.125
Romarske cerkve, ki so jih množično gradili v 17. in 18. stoletju, so postale pomembne del baročne umetnosti in kulture. Romarske cerkve, ki so imele arhitekturne novosti, so predstavljale slogovni preboj in zgled za ostale romarske cerkve, ki pa so bile večkrat zelo poenostavljene v primerjavi z originalom. Vzora vredne so bile predvsem zelo obiskovane romarske cerkve, npr. Nova Štifta na Dolenjskem. Metoda Kemperl ugotavlja, da se nikjer v Evropi ni razvil poseben arhitekturni tip, ki bi bil namenjen zgolj romarskih cerkvam.
Arhitekti so sicer pri načrtovanju romarskih cerkva večkrat uporabili centralni tip, vendar pri tem ni bilo posebnih pravil.126
Predpogoj za romanje je bil sveti predmet, v krščanstvu milostna podoba, ki upodablja Kristusa, svetnika ali Marijo. Zelo pogoste so bile milostne slike Marije: Marija Pomagaj, Marija dobrega sveta, ali milostni kip Maria Zell.127 Kip Mariazell so častili na oltarju Frančiška Ksaverja v romarski cerkvi v Olimju in na oltarju pri cerkvi sv. Roka v Šmarju pri Jelšah.128 Posebno mesto med najrazličnejšimi tipi Marijinih milostnih podob ima podoba Marije Pomagaj. V slovenskem prostoru je znanih več različic. Še posebej številčne so kopije Cranachove milostne podobe Marije Pomagaj v Innsbrucku. Med njimi je posebej znana
123 VIDMAR 2011, p. 122.
124 Za romanje v Zagorje pri Plištanju glej HÖFLER 2016, p. 365 in NOVAK KLEMENČIČ 2008.
125 KEMPERL 2012, pp. 109−160.
126 KEMPERL 2012, p. 177.
127 GROIß 2008, p. 12; KEMPERL 2012, p. 12.
128 KEMPERL 2012, p. 71 in 172.
23 brezjanska, ki jo je leta 1814 naslikal Leopold Layer.129 Na Ptujski Gori so kot milostno podobo častili relief Marije Zavetnice s plaščem.130
V 17. in 18. stoletju se je pojavilo votivno darovanje, kjer so romarji v romarski kraj prinašali votivne podobe ali darove. Ljudje so se že doma zaobljubili določenemu svetniku in če so bili uslišani, so poromali v njegovo cerkev z votivnim darom (podobo, svečo, voščenim darom, dragocenim predmetom). Votivne daritve simbolizirajo zahvalo. Darovali so tudi majhne plastične replike bolnih in zaceljenih delov telesa iz voska, gline, lesa, železa in srebra.131 V takšnih razmerah je nastala potreba po množici novih romarskih središč, dosegljivih en dan ali dva dni hoje.132 Vendar Kemperl ugotavlja, da votivne podobe ali darovi niso zadosten dokaz, da bi bila neka cerkev romarska, ampak se mora zanjo v arhivu najti termin »concursus populi« ali »itur processionaliter«.133
Za obstoj romarskega kraja so bila pomembna propagandna sredstva, kot so izdajanje knjig čudežev, podeljevanje odpustkov, ustanavljanje bratovščin, pridige, sejmi in tiskanje romarskih podobic.134 Na romarskem kraju so romarji za opravljeno pot prejeli podobico.
Podobica je bila več kot le »poceni« spominek, pridobljen na milostnem kraju. Poudarjala je moralno vzgojo in bratstvo v molitvi. Na podobici so bile upodobljene milostne podobe, čudeži,135 romarska cerkev itd. Podobice danes predstavljajo nekakšen dokaz, da so romanja v preteklosti na določenem mestu res potekala.136
Romarske cerkve so imele nekatere arhitekturne značilnosti in posebnosti glede opreme. V 17. stoletju so bile vpeljane tipološke novosti, ki so se dotikale romarskih cerkva, med njimi svete stopnice, loretske kapele in posnetki Božjega groba. Na poti do romarske cerkve so v drugi polovici 17. stoletja začeli postavljati kalvarije s postajami križevega pota, ki jih zasledimo na Veseli Gori pri Šentrupertu, Žalostni gori pri Mokronogu, v Šmarju pri Jelšah idr. Velikokrat so bili posnetki Božjega groba ter svete stopnice del križevega pota. V Šmarju
129 BADOVINAC 1997, p. 45.
130 VIDMAR 2011, p. 114.
131 GROIß 2008, p. 14. Kdor je želel pozdraviti/zdraviti bolno nogo, roko, oči … je v zahvalo ali prošnjo na oltar položil voščeno upodobitev obolelega dela. KNEZ 1995, p. 159.
132 KEMPERL 2012, p. 17.
133 KEMPERL 2011, p. 17.
134 KEMPERL 2011, p. 18.
135 Na božjepotni podobici iz Zagorja pri Plištanju je upodobljen vojak, ki je bil čudežno rešen iz turške ječe ter ženska, ki je s priprošnjo zagorski Mariji oživila nečaka (NOVAK KLEMENČIČ 2008, p. 55).
136 GROIß 2008, p. 14; LEBSCHIK 2008, p. 18.
24 pri Jelšah je 14. postaja križevega pota Božji grob s svetimi stopnicami.137 Pri t. i. svetih štengah ali svetih stopnicah gre za kopijo 28 stopnic pred Pilatovo palačo v Jeruzalemu.138 Ob teh stopnicah so opravljali pobožnost v spomin Kristusovega trpljenja. Običajno so v vsako stopnico vzidane relikvije, ki so jih romarji poljubljali, po stopnicah pa so se vzpenjali po kolenih. Na vrhu stopnic so vstali, prispevali nekaj denarja in se po stranskem hodniku vrnili v cerkev. Na ta način so prejeli tudi odpustek. Na Slovenskem smo prve svete stopnice dobili leta 1747 v Šmarju pri Jelšah, pri Sv. Joštu nad Kranjem leta 1751, kmalu zatem še na Žalostni gori pri Mokronogu, pri Novi Štifti na Dolenjskem in pri Sv. Križu nad Belimi Vodami.139 Množično so postavljali tudi kopijo Marijine nazareške hišice t. i. loretske kapele in Božjega groba, ki je moral biti do potankosti podoben originalu.140 Kopija loretske kapele se pojavi v Nazarjah leta 1625,141 loretsko kapelo pa je leta 1692 dobila tudi romarska cerkev Sv. Trojice v Slovenskih goricah.142 Posnetek Božjega groba pa je dal škof Buchheim postaviti ob romarski cerkvi v Novi Štifti pri Gornjem Gradu.143
Med arhitekturne značilnosti romarskih cerkva spadajo zunanje lope in oltarji. Lope so romarje ščitile pred raznimi vremenskimi pogoji, zasledimo jih pri romarski cerkvi v Novi Štifti na Dolenjskem, Sv. Primožu nad Kamnikom, Sv. Jakobu v Ponikvah pri Veliki Dolini, Zagorju pri Plištanju. Crngrobu itd. Vendar so romarske lope ob zunanjščini cerkva bolj izjema kot pravilo.144 Zunanji oltar med drugimi zasledimo na Šmarni gori, Sv. Jakobu v Ponikvah, na Brezjah pri Mariji Pomagaj, Zagorju pri Plištanju. Nekoliko kasneje, konec 19.
stoletja in v 20. stoletju, so se začele pojavljati Lurške jame in kapele, ki so nastale na podlagi prikazovanj Marije v Lurdu (Francija) leta 1856 in v Fatimi (Portugalska) leta 1917. Prve Lurške jame in kapele so bile zgrajene okoli leta 1900, kot posnetek oddaljenih krajev prikazovanj.145 Privabljale so nove množice romarjev.146 Lurško jamo zasledimo v Zagorju pri
137 Sprva so postavljali križeve pote s petimi postajami (kapelami) žalostnega dela rožnega venca. Sredi 18.
stoletja pa so jih po zaslugi frančiškanov izrinili križevi poti s štirinajstimi postajami po vzoru jeruzalemskega.
Za križeve pote na prostem glej ČUK 2017, pp. 58−63.
138 Po teh stopnicah so rimski vojaki gnali prebičanega Jezusa pred Pilata (KNEZ 195, p. 171).
139 KNEZ 1995, p. 171; ŽELEZNIK 1971, pp. 24−26. Za svete stopnice glej ČUK 2012:
https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/priloga/16412-krizevi-poti-na-prostem (dostop: 23. 12. 2020).
140 KEMPERL 2012, p. 12.
141 LAVRIČ 1988, p. 148.
142 KEMPERL 2012, p. 57.
143 LAVRIČ 2007, p. 50; KEMPERL 2012, p. 31.
144 KEMPERL 2011, p. 133.
145 GROIß 2008, p.15.
146 Da bi povečali število romarjev, ki so prihajali v k Mariji v Zagorje pri Plištanju, je župnik Alojzij Kramaršič na posesti Josipa Ivančiča uredil Lurško jamo (NOVAK KLEMENČIČ 2008, p. 19).
25 Lesičnem, Sevnici in župniji Kanal. Lurške kapele pa se nahajajo na Rakovniku v Ljubljani, Rakovniku pri Šentjerneju, Kamniški Bistrici itd.147
5.1 Tipologija romarskih cerkva
V prvih desetletjih 17. stoletja so na Slovenskem prevladovale longitudinalne gradnje lokalnih delavnic, ki so se še vedno nanašale na arhitekturno tradicijo 16. stoletja. Gradili so longitudinalne dvoranske cerkve z notranjimi stenskimi slopi značilne za dežele severno od Alp. V štiridesetih in petdesetih letih 17. stoletja pa je prišlo do sprememb. Na Kranjskem so takrat nastale tri pomembne romarske cerkve, ki so jih prišli gradit lombardski arhitekti in so postale tipološki vzor za druge sakralne stavbe na Slovenskem. Lombardski arhitekti so k nam prinesli tri različne cerkvene tlorise: oktagon (Nova Štifta pri Ribnici, od 1641 naprej), dvopolno ladjo (Sv. Trojica nad Vrhniko, 1649−1653) in potegnjeni oktagon (Sv. Jožef nad Preserjem, 1659). Na pomembnost teh treh romarskih cerkva je prvi opozoril Nace Šumi.148 Marijina romarska cerkev v Novi Štifti pri Ribnici je oktagonalna trinadstropna cerkev s kapelami in obhodno lopo. Predstavljala je novost, ki so jo posnemale tudi druge cerkve, vendar v poenostavljenih oblikah. Vse poznejše oktagonalne gradnje so bile namreč veliko preprostejše, npr. sv. Trojica na Vinjem Vrhu pri Semiču (1646). Variacija zasnove cerkve v Novi Štifti je tudi ladja v obliki potegnjenega oktagona, ki se je prvič pojavila pri gradnji sv.
Jožefa nad Preserjem in je bila v uporabi še celo 18. stoletje.149 Vhodna lopa pri cerkvi v Novi Štifti je vsekakor značilnost romarskih cerkva, prav tako svete stopnice, ki so bile cerkvi prizidane leta 1780.150
Vsi tipi gradenj cerkva, ki so jih prinesli lombardski arhitekti, so bili pogosti vse do sredine 18. stoletja. Takrat je k nam prišel drugi val centralnih stavb. Štirilistne in ovalne cerkve so se pojavile na Štajerskem pri arhitektu Jožefu Hofferju, ki ga je nasledil Janez Nepomuk Fuchs.
Na Kranjsko sta ga prinesla Matija Persky in Leopold Hoffer. Centralizirajoče stavbe pa zasledimo predvsem v opusu Lovrenca Pragerja.151
V nasprotju s Kranjsko so romarske cerkve na Štajerskem iz 17. stoletja večinoma preproste enoladijske, členjene s pilastri, nastajale pa so v zadnji četrtini stoletja. Izjemi sta Antonova
147 O luških kapelah in jamah glej ČUK 2018, pp. 54−61.
148 KEMPERL 2012, pp. 178−182; ŠUMI 1969, pp. 36−38; ŠUMI, 1968, pp. 73−77; ŠUMI 1969, pp. 69−84 in ŠUMI 1969, pp. 159−161.
149 KEMPERL 2012, p. 179.
150 ŽELEZNIK 1971, p. 24.
151 KEMPERL 2012, p. 37.
