UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA FIZIOTERAPIJA, 1. STOPNJA
Manja Kraigher
POŠKODBE IN DEJAVNIKI TVEGANJA ZA POŠKODBE PRI UMETNOSTNEM DRSANJU –
PREGLED LITERATURE
diplomsko delo
INJURIES AND RISK FACTORS FOR INJURIES IN FIGURE SKATING – LITERATURE REVIEW
diploma work
Mentorica: doc. dr. Renata Vauhnik Recenzent: doc. dr. Miroljub Jakovljević
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Rada bi se zahvalila svoji mentorici doc. dr. Renati Vauhnik za svetovanje, pomoč in potrpežljivost pri pisanju diplomskega dela.
Iskreno se zahvaljujem svoji družini, ki me je med študijem spodbujala, mi pomagala in verjela vame v vseh vzponih in padcih.
Hvala tudi fantu in najboljšim prijateljicam, ki so mi na kakršenkoli način olajšali in polepšali študijsko pot in mi vsa ta leta stali ob strani.
IZVLEČEK
Uvod: Umetnostno drsanje je vse bolj popularen šport. Je zelo tehnično zahtevna spretnost, ki vključuje skoke, piruete, korake, ples in celo akrobacije na ledu. Zaradi telesnih naporov in sil na telo športnika velikokrat pride do poškodb. Umetnostno drsanje se je v preteklih letih bistveno spremenilo, drsalci izvajajo zelo zahtevne elemente in s tem še dodatno povečujejo tveganje za nastanek poškodb. Namen: Predstaviti najpogostejše poškodbe in dejavnike tveganja za njihovo pojavnost, ki se pojavljajo pri umetnostnih drsalcih vseh disciplin. Metode dela: Pregled strokovne in znanstvene literature, objavljene med letoma 2000 in 2021 v podatkovni zbirki PubMed. Rezultate smo iskali s ključnimi besedami
»figure skating« AND »injuries«. Rezultati: Najbolj poškodovani deli telesa so gleženj, stopalo in koleno. Najpogostejša poškodba je zvin, temu sledijo kontuzije in zlomi. Pri drsalcih v paru in sinhronih drsalcih so pogostejše akutne poškodbe, pri drsalcih posameznikih pa preobremenitvene. Starost umetnostnega drsalca in neustrezen drsalni čevelj sta se izkazala kot dejavnika tveganja za pojavnost poškodb. Razprava in zaključek:
Umetnostno drsanje je šport, pri katerem so poškodbe pogoste. Večina teh je lažjega tipa, pri katerih se tekmovalci dokaj hitro lahko vrnejo v trenažni proces. Najpogosteje sta poškodovana gleženj in stopalo, najpogostejša poškodba je zvin gležnja. Dejavniki tveganja, ki vplivajo na nastanek poškodb, so starost in telesna masa drsalca ter neustrezen drsalni čevelj.
Ključne besede: umetnostno drsanje, poškodbe, dejavniki tveganja, gleženj, starost, drsalni čevelj
ABSTRACT
Introduction: Figure skating is an increasingly popular sport. It is a very technically demanding skill that includes jumping, pirouettes, steps, dancing and even acrobatics on ice.
Due to physical exertion and forces on the athlete's body, injuries often occur. Figure skating has changed significantly in recent years, with skaters performing very demanding elements and thus further increasing the risk of injury. Purpose: To present the most common injuries and risk factors that occur to figure skaters. Methods: A review of the professional and scientific literature published between 2000-2021 in the PubMed database. We searched for the results with the keywords "figure skating" AND "injuries". Results: The most injured parts of the body were the ankle, foot and knee. The most common injury was an ankle sprain, followed by contusions and fractures. Acute injuries are more common in pair skaters and synchronized skaters, and overuse injuries in independent disciplines. The age of the figure skater and an inadequate skating shoe have proven to be a risk factor for injury.
Discussion and conclusion: Figure skating is a sport in which injuries are common. Most of these are of the lighter type, where athletes can return to the training process fairly quickly.
The most common injuries are to the ankle and foot, most common injury is a sprain. Risk factors that affect the occurrence of injuries are the age and weight of the skater and an inadequate skating shoe. Research should be carried out in the field of skating shoes, covering all brands of manufacturers.
Keywords: figure skating, injuries, risk factors, ankle, age, skating shoe
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Poškodbe v umetnostnem drsanju ... 2
2 NAMEN ... 4
3 METODE DELA ... 5
4 REZULTATI ... 6
4.1 Težavnostna stopnja poškodb umetnostnih drsalcev in zdravljenje ... 10
4.2 Poškodbe glede na mehanizem nastanka ... 11
4.3 Dejavniki tveganja ... 12
5 RAZPRAVA ... 15
6 ZAKLJUČEK ... 21
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI ... 22
KAZALO SLIK
Slika 1: Diagram poteka PRISMA (Moher et al., 2009) ... 6
KAZALO TABEL
Tabela 1: Poškodbe pri umetnostnem drsanju po delih telesa (Porter, 2013). ... 2
Tabela 2: Splošne značilnosti raziskav ... 7
Tabela 3: Anatomska lokacija poškodbe ... 7
Tabela 4: Vrsta poškodb ... 7
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
ISU International Skating Union (Mednarodna drsalna zveza) LASA lateral ankle skin abrasion (lateralna obraba kože gležnja) PHSC posterior heel skin callus (kalus na peti)
RCB retrocalcaneal bursitis (retrokalkanealni burzitis)
SCB superficial calcaneal bursitis (površinski kalkanealni burzitis) TC toe corns (kurja očesa)
USFSA United States Figure Skating Association (Zveza za umetnostno drsanje Združenih držav Amerike)
1
1 UVOD
Umetnostno drsanje se je v zadnjem stoletju drastično razvilo in postalo popularnejše tako v rekreativnem kot tudi v tekmovalnem športu. Je zelo tehnično zahtevna spretnost, ki vključuje skoke, piruete, korake, ples in včasih celo akrobacije na drsalkah. Obstajajo štiri različne tekmovalne discipline tega športa: drsanje posameznikov, drsanje v paru, ki se deli na športno in plesno, ter zadnje čase vse popularnejše sinhrono drsanje. Pri športnih parih drsalci poleg korakov izvajajo piruete in skoke, celoten program plesnih parov pa je sestavljen iz zahtevnejših korakov in vrtenic. Pri slednjih je pomembno usklajeno izvajanje teh elementov (Porter, 2013). Pri sinhronem drsanju v skupini drsa do 20 drsalcev (najpogosteje žensk). Glavna značilnost tega športa je sinhrono izvajanje elementov na ledu, ki vključuje gibanje nog, telesa, rok in glave. Sinhronost se navezuje na enotnost in natančnost ekipe (Dubravcic-Simunjak et al., 2006).
Sam šport se zelo hitro spreminja. Včasih je bilo več poudarka na umetnosti in izražanju, danes pa je poudarek predvsem na zahtevnejših tehničnih elementih. Na tekmovanjih namreč težji element prinese večje število točk in posledično boljšo uvrstitev. Današnji drsalci zato porabijo več časa za treniranje zahtevnejših skokov in piruet, kar vodi do večjega števila poškodb. Če so včasih tekmovalci izvajali skoke z enojnimi in dvojnimi obrati, danes izvajajo skoke s trojnimi ali celo štirikratnimi obrati, za katere so včasih mislili, da jih je nemogoče izvesti (Bradley, 2006). Na tekmovanjih drsalci predstavijo svoj kratki in dolgi (imenovan tudi prosti) program, katerih koreografiji po izbrani glasbi tekmovalca ali trenerja sestavi koreograf. Čas trajanja obeh programov – tako kratkega kot dolgega – se daljša z napredovanjem v starejšo tekmovalno skupino (Foley, Bird, 2013).
V zgodovini umetnostnega drsanja obstajata dve vrsti ocenjevanja: tako imenovani primerjalni sistem 6.0 in od leta 2003 ocenjevalni sistem po Mednarodni drsalni zvezi (International Skating Union - ISU), s katerim so želeli omejiti subjektivno ocenjevanje.
Tega pa se ne da popolnoma izključiti, ker umetnostnega drsanja ni mogoče meriti s fizikalnimi enotami. Rezultat je seštevek ocen tehničnih komponent in izvedbe. Podan je v točkah, zato lahko drsalci od leta 2003 postavljajo rekorde (Sedej, 2012).
Drsalke so sestavljene iz trdega usnjenega čevlja in kovinskega rezila. Čevelj se v preteklih letih ni bistveno spremenil. Narejene so bile le manjše spremembe notranjega oblazinjenja, vložkov in oblike zgornjega dela čevlja. Rezilo je iz nerjavečega jekla. Na rezilu drsalke, je
2
po celotni dolžini rahla vdolbina, s katero se tvori zunanji in notranji rob rezila. To drsalcem omogoča menajvo med zunanjim in notranjim robom, kar je pomembno pri izvajanju elementov (Bradley, 2006). Številne težave z nogami pri umetnostnih drsalcih so povezane prav z neustreznim drsalnim čevljem (Campanelli et al., 2015).
1.1 Poškodbe v umetnostnem drsanju
Cilj vsakega športnika, trenerja in ostalih udeležencev je zagotavljanje čim varnejšega športa za tekmovalca. Čeprav pri večini še vedno prevladajo koristi športne udeležbe, veliko športnikov v času športne kariere utrpi mišično-kostne poškodbe, katere rehabilitacija lahko traja tedne, mesece, leta ali celo življenje (Rahnama, 2012).
Poškodbe delimo na akutne in kronične. Po definiciji se akutne poškodbe pojavijo med telesno dejavnostjo in so posledica delovanja enkratne sile na telo, ki je večja, kot jo prenesejo obremenjena tkiva (Lavallee, Balam, 2010). Pojavi se bolečina, ki onemogoči nadaljnjo dejavnost. Običajno jo spremlja oteklina, zmanjšan obseg gibljivosti sklepa, oslabelost ali deformacija uda. V nasprotju z akutnimi poškodbami pa kronične poškodbe, ki jih imenujemo tudi preobremenitveni sindromi, nastanejo kot posledica ponavljajočega se obremenjevanja tkiva, ki nima dovolj časa ali sposobnosti za regeneracijo (Lavallee, Balam, 2010). Pri kroničnih poškodbah običajno nastanejo tudi mikroskopske okvare tkiv. Pojavlja se bolečina med dejavnostjo ter topa bolečina in oteklina med počitkom (Lavallee, Balam, 2010). Pomembno je najti ravnovesje med izvajanjem težjih in lažjih treningov, da bi se drsalci izognili preobremenitvenim sindromom. Ker pa se tekmovanja izvajajo čez celo leto, je težko najti zadosti časa za počitek, s katerim bi lahko zmanjšali ali preprečili poškodbe (Foley, Bird, 2013). V tabeli 1 so prikazane poškodbe po delih telesa, ki jih je opisala Porter (2013).
Tabela 1: Poškodbe pri umetnostnem drsanju po delih telesa (Porter, 2013).
Del telesa Poškodba
Stopalo »Čipkasti ugriz« (draženje kite tibialis anterior, ekstenzor digitorum ali ekstenzor hallucis)
Haglundova deformacija
Draženje prominentnega dela navikularne kosti (symptomatic accessory navicular)
Stresni zlomi metatarzalnih kosti
Gleženj Zvini
Medialni maleolarni burzitis
3 Tendinopatija Ahilove kite
Koleno Patelofemoralni bolečinski sindrom Tendinopatija patelarne kite
Kolk/medenica Disfunkcija sakroiliakalnega sklepa Bolečina v iliakalnem grebenu Hrbet Spondiloza vretenc
Bolečine v ledveni hrbtenici, ki sevajo v spodnji ud Draženje fasetnih sklepov
Bolečine v vratni hrbtenici Zgornji ud Zvin zapestja
Zlom zapestja
Umetnostno drsanje je eden izmed športov, pri katerem je pomembno vzdrževati določeno telesno maso in pri katerem sodniki poleg ostalih stvari ocenjujejo tudi izgled tekmovalca.
Nekateri še posebej pred tekmovanji povečajo nadzor nad vnosom kalorij in po priporočilih trenerja izgubijo telesno maso. Vse to lahko vodi do motenj hranjenja, ki se pogosteje pojavljajo pri ženkah. Pri ženskah se zaradi motenj hranjenja lahko pojavi tako imenovana triada športnic, pri čemer nastopijo izguba menstruacije, zmanjšanje mineralne gostote kosti in osteoporoza (Nattiv et al., 2007).
4
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je bil s pregledom literature predstaviti vrste poškodb in dejavnike tveganja za njihov nastanek pri umetnostnem drsanju.
5
3 METODE DELA
Za iskanje strokovne in znanstvene literature je bila uporabljena podatkovna zbirka PubMed.
Literaturo smo iskali s ključnimi besedami »figure skating« AND »injuries«.
Vključitveni kriteriji so bili:
• članki, ki so v celoti prosto dostopni za člane Univerze v Ljubljani;
• članki v angleškem jeziku;
• članki, ki v naslovu in izvlečku vsebujejo ključne besede »figure skating« AND
»injuries«;
• omejena starost uporabljene literature na obdobje od leta 2000 do leta 2021.
Izključitvenih kriterijev ni bilo.
Raziskave vključene v pregled niso bile ocenjene s Pedro lestvico.
Analiza je obsegala proučevanje težavnostne stopnje poškodb, poškodbe glede na mehanizem nastanka ter dejavnike tveganja za poškodbe pri umetnostnem drsanju.
6
4 REZULTATI
Z uporabljenimi ključnimi besedami je bilo najdenih 61 rezultatov. Po uporabi vključitvenih kriterijev je bilo najdenih 24 člankov. Na podlagi tematske ustreznosti je bilo izbranih šest člankov (Slika 1).
Slika 1: Diagram poteka PRISMA (Moher et al., 2009)
Pri iskanju literature v podatkovni zbirki PubMed je bilo glede na vključitvene kriterije in tematsko ustreznost v raziskavo vključenih šest člankov (Sugimoto et al., 2020; Kowalczyk et al., 2021; Campanelli et al., 2015; Dubravcic-Simunjak et al., 2006; Dubravcic-Simunjak et al., 2003; Fortin, Roberts, 2003). Za lažjo preglednost so nekateri rezultati predstavljeni v tabelah (Tabele 2, 3, 4). V Tabeli 2 so podani podatki o splošnih značilnostih raziskav poškodb pri umetnostnem drsanju, Tabela 3 prikazuje podatke o poškodbah glede na anatomsko lokacijo, v Tabeli 4 pa so podatki o vrstah poškodb.
7
Tabela 2: Splošne značilnosti raziskav
Avtor Vrsta raziskave Metode dela Preiskovanci n Povprečna
starost (leta) Campanelli et al.,
2015 Presečna Vprašalnik, klinični pregled in merjenje lastnosti drsalcev in uporabljene opreme
95 14,2
Dubravcic-Simunjak
et al., 2003 Retrospektivna Vprašalnik 469 17
Dubravcic-Simunjak et al., 2006
Retrospektivna Vprašalnik 528 20,8
Fortin, Roberts, 2003 Retrospektivna Vprašalnik (obrazec iz anamneze)
208 18,1 Kowalczyk et al.,
2021
Retrospektivna Pregled medicinskih kartonov 294 14,2
Sugimoto et al., 2020 Presečna Vprašalnik 189 16,3
Legenda: n – število
Tabela 3: Anatomska lokacija poškodbe
Avtor Anatomska lokacija poškodbe Najbolj poškodovan del telesa
Campanelli et al., 2015 Sp. ud, gleženj, stopalo / Dubravcic-Simunjak et al.,
2003
Gleženj, koleno, rama, glava, sp.
ud, zg. ud, zapestje, prsti na roki
Gleženj Dubravcic-Simunjak et al.,
2006
Glava, trup, zg. ud, sp. ud Koleno Fortin, Roberts, 2003 Vrat, rama, kolk/medenica,
koleno, sp. ud, gleženj, stopalo, hrbet, rebra, zapestje, roka, komolec
Gleženj
Kowalczyk et al., 2021 Gleženj/stopalo, koleno, hrbet, kolk/medenica, rama,
roka/zapestje
Gleženj/stopalo
Sugimoto et al., 2020 / /
Tabela 4: Vrsta poškodb
Avtor Vrsta poškodbe
Campanelli et al., 2015 Retrokalkanealni burzitis (34 %), žulji kože na zadnji strani pete (29 %), superficialni burzitis (28 %), kurja očesa (25 %), stranska obraba kože gležnja (21 %), sprednja obraba kože gležnja (12 %)
Dubravcic-Simunjak et al., 2003
Zvin gležnja (8,3 %), izpah rame (1,1 %), raztrganine (4,5 %), poškodbe glave (2,9 %), zlomi (6,2 %), stresni zlomi (9,4 %), bolečine v dimljah (5,9 %), ahilarni tendinitis (2,1 %), Osgood-Schlatterjeva bolezen (6,6 %), plantarni fascitis (1,3 %), sindrom hamstringov (2,1 %)
8 Dubravcic-Simunjak et al.,
2006
Zlomi (23,4 %), kontuzije (51,7 %), hematomi (25,5 %), odrgnine (43 %), zvini (43,8 %), poškodbe meniskusa (12,6 %)
Fortin, Roberts, 2003 Mišična poškodba (10 %), poškodba ligamenta (20 %), poškodba kite (34,7 %), poškodba meniskusa (3,6 %), kontuzija (10,9 %), zlom (3,6 %), odrgnina (12,7 %) Kowalczyk et al., 2021 Tendinopatije (32,4 %), poškodbe ligamentov (19,4 %),
zlomi kosti (13,0 %), kronične kostne poškodbe (7,5 %), akutne kostne poškodbe (6,3 %), nevropatije (3,2 %) Sugimoto et al., 2020 /
Sugimoto in sodelavci (2020) so v presečni raziskavi z vprašalniki hoteli ugotoviti, kakšna je povezava med stopnjo profesionalnosti umetnostnih drsalcev in številom poškodb spodnjega dela hrbta. Raziskavo so izvedli na področju Nove Anglije v Združenih državah Amerike. Namen raziskave je bil določiti stopnjo profesionalnosti umetnostnih drsalk in število predhodnih poškodb spodnjega dela hrbta ter ugotoviti neodvisne dejavnike tveganja za poškodbe spodnjega dela hrbta, povezane s stopnjo profesionalnosti. Udeleženke raziskave so bile stare od osem do 22 let. Športna specializacija oziroma profesionalnost je bila opredeljena s pritrdilnim odgovorom na naslednja vprašanja:
• Ali se od športnih dejavnosti ukvarjate samo z umetnostnim drsanjem?
• Ali ste se prenehali ukvarjati z drugimi športi zato, da bi se posvetili samo umetnostnemu drsanju?
• Ali se ukvarjate s treningi umetnostnega drsanja več kot osem mesecev na leto?
Za ugotavljanje predhodnih poškodb spodnjega dela hrbta so ugotavljali, če so preiskovanke v preteklosti imele katero od naslednjih diagnoz:
• bolečine v mišicah hrbtenice,
• stresni zlomi,
• spondiloliza,
• spondilolisteza,
• hernija diska,
• išias,
• poškodba hrbtenjače.
Za dosego cilja raziskave so bili pregledani naslednji dejavniki tveganja: indeks telesne mase, kronološka starost, starost, pri kateri so se posameznice začele ukvarjati z umetnostnim drsanjem, in število ur treniranja na teden.
9
V raziskavi je sodelovalo 132 umetnostnih drsalk, starejših od 8 let in mlajših od 22 let. Od teh se jih je 54 % (71) prenehalo ukvarjati z drugimi športi zato, da so se posvetile samo umetnostnemu drsanju. Med njimi je bilo glede na postavljene kriterije za profesionalnost 62 % (82) profesionalnih in 38 % (50) neprofesionalnih umetnostnih drsalk. Profesionalne so za treniranje porabile v povprečju 11,3 ure na teden, medtem ko so neprofesionalne drsalke za treniranje porabile 7,6 ure na teden. Ugotovili so, da je bil delež poškodb spodnjega dela hrbta podoben tako med profesionalnimi kot neprofesionalnimi drsalkami – 25,6 % (21 od 82) drsalk v primerjavi s 24 % (12 od 50) drsalk – in med njimi ni bilo statistične razlike. Raziskava, ki so jo izvedli Sugimoto in sodelavci (2020), je pokazala povezavo med kronološko starostjo umetnostnih drsalk in poškodbami spodnjega dela hrbta.
Ugotovili so, da se tveganje za poškodbo vsako leto poveča za 21 %. Večje tveganje za poškodbe spodnjega dela hrbta je torej povezano z daljšim časom treniranja umetnostnega drsanja in posledično večjo izpostavljenostjo. Poškodbe so lahko tudi posledica kumulativnih fizičnih učinkov treninga skozi čas.
V retrospektivni raziskavi sta Fortin in Roberts (2003) raziskovala naravo, vrsto in pogostost poškodb na državnem prvenstvu v umetnostnem drsanju. Preiskovanci raziskave so bili umetnostni drsalci, ki so se na to tekmovanje uvrstili s sodelovanjem na enem od devetih regionalnih tekem in nato na enem od selekcijskih dogodkov. Hkrati so morali izpolnjevati standarde kvalifikacij Zveze za umetnostno drsanje Združenih držav Amerike (USFSA). V raziskavi je sodelovalo 208 drsalcev, ki so tekmovali na državnem prvenstvu. Med njimi je bilo 60 drsalcev v športnih parih, 58 drsalcev v plesnih parih in 90 posameznikov. Vsaka disciplina je imela dodeljene ravni spretnosti, ki so točno določene v skladu s standardi USFSA. Vsi tekmovalci so morali pred tekmovanjem izpolniti standardni obrazec o anamnezi. Obrazec je zahteval informacije o starosti in disciplini drsalca, z njim pa so ugotavljali tudi naravo in mesta predhodnih poškodb.
Medtem ko so poročila o anamnezi pokazala največji odstotek poškodb gležnja, so poškodbe kolena predstavljale največji odstotek med samim tekmovanjem. Prevladujoče poškodbe spodnjih udov, ugotovljene v tej raziskavi, se lahko navezujejo na mehaniko odriva in pristanka pri skokih, ki vključujejo prekomerno everzijo in pronacijo stopala. Pri obravnavanju razlik med različnimi disciplinami drsanja in značilnostmi poškodb je bilo ugotovljeno, da so drsalci v paru imeli več poškodb kot drsalci posamezniki. Pri parih je bila večja pojavnost poškodb glave in ramen, ki so lahko posledica dvigov in metov, medtem ko
10
pri poškodbah rame med drsalkami in drsalci v parih ni bilo bistvenih razlik. Razlog za to so verjetno številni dvigi, pri katerih drsalka prav tako podpira velik del lastne telesne teže.
Ugotovili so, da so solo drsalci bolj nagnjeni k poškodbam kot solo drsalke. K temu prispevajo starost, večja telesna masa, večja višina, hitrost drsanja in vpliv skokov moških drsalcev.
4.1 Težavnostna stopnja poškodb umetnostnih drsalcev in zdravljenje
V dveh raziskavah so ugotavljali težavnostno stopnjo poškodb in njihovo zdravljenje (Dubravcic-Simunjak et al., 2006; Dubravcic-Simunjak et al., 2003).
Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2006) so v retrospektivni raziskavi ugotavljali pogostost in vzorec akutnih in preobremenitvenih poškodb pri sinhronih drsalcih. Za raziskavo so tekmovalcem razdelili vprašalnike, ki so jih morali izpolniti v času med prvenstvom, ki je potekalo v Zagrebu od 1. do 4. aprila 2004. Vprašalniki so od tekmovalcev zahtevali informacije o mestu in tipu poškodbe (akutna ali kronična), ki so se zgodile v času njihove kariere v sinhronem drsanju. V vprašalniku so morali navesti tudi starost, pri kateri se je poškodba zgodila, čas, ko so bili zaradi poškodbe odsotni, ter način, s katerim so te poškodbe zdravili. V raziskavo je bilo vključenih 23 sodelujočih ekip iz 18 držav in petih celin (Evropa, Amerika, Azija, Afrika in Avstralija), skupaj 514 drsalk in 14 drsalcev. V raziskavi so poročali, da sta težavnostna stopnja in vrsta poškodb določali čas, v katerem so morali drsalci prekiniti izvajanje treningov in udeleževanje tekmovanj. Poročano trajanje prekinitev je bilo med nič dnevi in šestimi meseci. Poškodbe so konservativno zdravili z različnimi metodami, in sicer po shemi RICE, ki pomeni počitek, hlajenje, kompresijo in elevacijo.
Uporabili so tudi različne metode inštrumentalne terapije (elektrostimulacija mišic, elektroterapija, laser, ultrazvok, magnetoterapija). Kirurgija se je delila na večje operacije in šive za raztrganine. Od 88 raztrganin jih je 65 (73,9 %) zahtevalo šivanje, medtem ko je bilo 23 poškodb (26,1 %) površinskih in zdravljenih s primarno prvo pomočjo.
Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2003) so v retrospektivni raziskavi preučevali pogostost poškodb in preobremenitvenih sindromov pri umetnostnih drsalcih. Za raziskavo so med štirimi zaporednimi mladinskimi prvenstvi v umetnostnem drsanju in hrvaškim pokalom z vprašalnikom intervjuvali 236 drsalk in 233 drsalcev. Večina poškodovanih drsalcev, ki so
11
odgovorili na vprašalnik, je bila neoperativno obravnavana, in sicer v akutni fazi s počitkom, hlajenjem, kompresijo ter elevacijo v kombinaciji z uporabo nesteroidnih protivnetnih zdravil. Kasneje so prejeli tudi ultrazvočno, lasersko in magnetno terapijo, električno stimulacijo hipotrofičnih mišic ter kinezioterapijo. Nekatere poškodbe so zdravili tudi z akupunkturno terapijo. Drsalci, ki so pri poškodbi utrpeli raztrganine, so bili obravnavani kirurško. Zaradi težavnostne stopnje poškodb so štirje drsalci potrebovali večjo operacijo (ena drsalka je bila operirana na kolku, trije pa so imeli operacijo kolena, natančneje artroskopijo za zdravljenje meniskusa in vezi).
Fortin in Roberts (2003) sta v raziskavi opredelila težavnostno stopnjo poškodb kot tisto, zaradi katere je drsalec moral izpustiti trening, ali kot tisto, ki je poslabšala drsalčevo dejavnost med treningom.
4.2 Poškodbe glede na mehanizem nastanka
V retrospektivni raziskavi so Kowalczyk in sodelavci (2021) opravili pregled zdravstvenih kartonov umetnostnih drsalcev v obdobju med letoma 2003 in 2017. Začetno leto raziskave je bilo, ko je bila zdravniška dokumentacija prvič na voljo v elektronski obliki. V raziskavo je bilo vključenih 271 drsalk in 23 drsalcev v starosti od devet do 19 let. Spodnja starostna meja je bila določena, ker je bilo le nekaj dokumentiranih poškodb drsalcev, mlajših od devet let. Zgornja meja starosti pa je bila izbrana na podlagi definicije Svetovne zdravstvene organizacije, ki opredeljuje mladostnike od devetega do 19. leta starosti. Kowalczyk in sodelavci (2021) so v raziskavi razvrstili poškodbe na akutne in preobremenitvene oziroma kronične. Akutne poškodbe so definirali kot tiste, pri katerih so se simptomi začeli po travmatičnem dogodku v določeni časovni točki. Poškodbe, pri katerih so se simptomi začeli pojavljati postopno, brez točno določene časovne točke, pa so označili kot preobremenitvene. Med poškodovanimi so zabeležili 271 drsalk in 23 drsalcev. Večina poškodb (68,9 %) je bila preobremenitvenih, manj (31,1 %) pa je bilo akutnih. Povprečno število novih poškodb na umetnostnega drsalca je bilo 2,9.
Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2003) so poudarili pomembnost naraščanja preobremenitvenih poškodb pri drsanju posameznikov in akutnih poškodb pri drsanju v paru.
Od 469 drsalcev jih je 79 % utrpelo preobremenitvene sindrome, akutne poškodbe in probleme v spodnjem delu hrbta. Pri ženskah je izmed vseh 236 sodelujočih 59 drsalk utrpelo
12
akutno, 101 pa preobremenitveno poškodbo, medtem ko je 19 drsalk prijavilo bolečine v spodnjem delu hrbta (14 drsalk, ki so tekmovale posamično, in pet drsalk, ki so tekmovale v paru). Te niso znale določiti, ali gre za akutno ali preobremenitveno poškodbo. Pri moških je izmed vseh 233 sodelujočih v raziskavi 65 drsalcev utrpelo akutno in 106 preobremenitveno poškodbo, 23 (16 drsalcev posameznikov in sedem drsalcev v paru) pa jih je prijavilo bolečine v spodnjem delu hrbta. Pri tem prav tako niso definirali, ali gre za akutno ali preobremenitveno poškodbo. Avtorji so ugotovili, da se večji odstotek preobremenitvenih poškodb pojavi pri drsalcih posameznikih, medtem ko se večje število akutnih poškodb pojavi pri drsalcih v paru.
Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2006) so v raziskavi ugotovili, da je pri 218 (42,4 %) ženskah izmed vseh 514 sinhronih drsalk utrpelo akutno poškodbo. Pri moških jih je bilo akutno poškodovanih šest (42,9 %) izmed vseh 14 drsalcev. Tako moški kot ženske so v času treniranja sinhronega drsanja utrpeli več kot eno poškodbo s povprečjem štirih poškodb na drsalca. S tem povprečjem so skupaj zabeležili 398 akutnih poškodb pri ženskah in 14 akutnih poškodb pri moških. Avtorji so ugotovili, da je bolečine v spodnjem delu hrbta prijavilo 69 (13,4 %) drsalk in dva (14,3 %) drsalca, eno ali več preobremenitvenih poškodb pa je utrpelo 112 (21,8 %) žensk in dva (14,3 %) moška. Avtorji navajajo, da se je od 155 preobremenitvenih poškodb pri ženskah 65,8 % le-teh (102 poškodbi) zgodilo med celotno drsalno kariero, medtem ko se jih je 34,2 % (53 poškodb) zgodilo po tem, ko so se pridružile ekipam za sinhrono drsanje, ali pri drsalkah, ki so svojo kariero že začele s sinhronim drsanjem. Pri drsalcih moškega spola se je od pet preobremenitvenih poškodb 80 % le-teh (štiri poškodbe) pojavilo v celotni drsalni karieri, 20 % (ena poškodba) pa v času sinhronega drsanja.
4.3 Dejavniki tveganja
Dejavnike tveganja za poškodbe v športu delimo na notranje ali intrinzične in zunanje ali ekstrinzične. Notranji dejavniki tveganja so lastnosti posameznika, zunanji dejavniki pa okoljske lastnosti, ki lahko vplivajo na nastanek poškodbe (Bahr, Holme, 2003).
Med najpogostejše notranje dejavnike tveganja za poškodbe pri umetnostnem drsanju sodijo (Porter, 2013):
13
• starost,
• spol,
• razvojna stopnja drsalca,
• prehranski status drsalca,
• psihološki status drsalca,
• predhodne poškodbe.
Med zunanje dejavnike tveganja pri umetnostnem drsanju sodijo (Porter, 2013):
• število treningov na teden,
• trajanje dnevnih treningov,
• tehnika treniranja,
• režim treninga,
• ogrevanje in ohlajanje,
• raztezanje,
• drsalni čevelj,
• podlaga.
V raziskavi Dubravcic-Simunjak in sodelavcev (2003) je le 11 od 469 anketiranih navedlo, da desno nogo uporabljajo za pristanek skokov. Avtorji so ugotovili, da se preobremenitvene poškodbe pojavljajo tako na nogi, na katero drsalec pristaja, kot tudi na nogi, s katere se odrine v skok. Ugotovili so, da se preobremenitvene poškodbe ne pojavljajo zgolj zaradi večje sile na pristajalno nogo, temveč tudi zaradi večkratnih ponovitev skokov med vsakim treningom. Nikolić in sodelavci (1998) so v raziskavi med poletnimi pripravami preiskovali 25 drsalcev vseh disciplin s povprečno starostjo 13,9 leta. Ugotovili so, da bi lahko bil metodičen trening izven ledu koristen pri preprečevanju poškodb, ki so posledica fizičnega neravnovesja. Pri drsanju v paru so se akutne poškodbe pojavljale pogosteje kot preobremenitvene. Smith in Ludington (1989) sta v devetmesečni prospektivni raziskavi ugotovila, da se je med drsalci v paru 11 resnejših poškodb zgodilo zaradi padcev med dvigi, sedem pa jih je bilo neposredno povezanih z drsalnim čevljem. Le nekaj teh poškodb se je izkazalo za preprečljive. Predlagala sta menjavo dizajna drsalnega čevlja in več poudarka na treniranju dvižnih manevrov med pari. Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2003) so poročali, da je bila povprečna starost ob nastopu pubertete pri vseh drsalcih 14 let. Ugotovili so, da so tako drsalci kot drsalke dozoreli pozneje kot povprečni vrstniki. Pri ženskah so bili stres,
14
intenzivni fizični treningi in nizek indeks telesne mase povezani z zapoznelim nastopom prve menstruacije. Asinhroni razvoj kosti in mehkega tkiva v tej fazi zorenja, za katero so značilna obdobja hitre rasti in izgube fleksibilnosti, je velik dejavnik tveganja za poškodbe.
V presečni raziskavi so Campanelli in sodelavci (2015) sredi tekmovalne sezone 2013–2014 (natančneje med novembrom in decembrom 2013) na izpitu ocenjevali 95 drsalcev, ki so trenirali v petih različnih italijanskih drsalnih klubih. Merila za vključitev so bila vsaj eno leto drsalnih izkušenj pred datumom ocenjevanja in aktivno treniranje v času ocenjevanja.
Preiskovali so 95 drsalcev, od tega 20 moških in 75 žensk, starih od šest do 33 let. Namen njihove raziskave je bil določiti dejavnike tveganja, ki so vzrok ponavljajočih prekomernih obremenjevanj spodnjih udov, pri drsalcih vseh starostnih skupin in ravni. Campanelli in sodelavci (2015) so pojavnost poškodb spodnjih udov ugotavljali v povezavi z naslednjimi dejavniki tveganja: starost, višina skoka, indeks stopalnega loka, telesna teža, čas treniranja na ledu in razlika med dolžino čevlja in stopala. Analiza dejavnikov tveganja je pokazala, da povečana telesna teža vpliva na razvoj retrokalkanealnega burzitisa (RCB) pri pristajalni nogi s povečanim tveganjem za 30 % na vsak dodaten kilogram telesne teže. Razvoj površinskega kalkanealnega burzitisa (SCB) je pogosto povezan z zdrsom pete. V raziskavi se je izkazalo, da je razlika med dolžino čevljev in stopal glavni dejavnik tveganja za nastanek SCB. Vsak milimeter razlike v dolžini pomeni dodatno tveganje. Avtorji so ugotovili, da je razvoj kalusa na peti (PHSC) pri drsalcih povezan predvsem z višjo starostjo, medtem ko se kurja očesa (TC) pogosteje razvijejo pri drsalcih z manjšo razliko med dolžino čevlja in stopala. Lateralna obraba kože gležnja (LASA) se pogosteje pojavlja pri drsalcih z večjo razliko med dolžino stopala in čevlja.
15
5 RAZPRAVA
Med pregledano strokovno literaturo so bili štirje članki retrospektivnega tipa in dve presečni študiji. Vzorec raziskav se razlikuje, pri čemer je najmanjši vzorec v raziskavi, ki so jo opravili Campanelli in sodelavci (2015). Pet raziskav si je med seboj podobnih, ker raziskujejo poškodbe tako pri drsalkah kot pri drsalcih (Kowalczyk et al., 2021; Campanelli et al., 2015; Dubravcic-Simunjak et al., 2006; Dubravcic-Simunjak et al., 2003; Fortin, Roberts, 2003). Raziskava Sugimota in sodelavcev (2020) se je od ostalih razlikovala po tem, da so v obravnavo vključili samo drsalke.
Raziskavi, ki so ju opravili Campanelli in sodelavci (2015) ter Fortin in Roberts (2003), sta si glede na razpon starosti preiskovancev precej podobni. Campanelli in sodelavci (2015) so v raziskavo vključili drsalce z največjo starostno razliko, od šest do 33 let. Raziskava Kowalczyk in sodelavcev (2021) je vključevala drsalce od začetka pa do konca pubertete in tako zajela starostno skupino od devet do 19 let. Najmanjši starostni razpon so v raziskavi zajeli Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2003) z udeleženci, starimi med 13 in 20 let.
Namen raziskav je bil v dveh primerih podoben: ugotoviti naravo, vrsto in pogostost poškodb ter analizirati njihove značilnosti (Kowalczyk et al., 2021; Fortin, Roberts, 2003).
Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2006) so tako kot Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2003) ugotavljali pogostost in vzorec akutnih ter preobremenitvenih poškodb. Raziskavi sta se razlikovali po tem, da so Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2006) preiskovali poškodbe pri sinhronih drsalcih, Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2003) pa poškodbe pri drsalcih vseh disciplin. Slednji so želeli preučiti predvsem pogostost preobremenitvenih sindromov.
Raziskava Sugimota in sodelavcev (2020) je imela podoben namen kot italijanska raziskava Campanellija in sodelavcev (2015), in sicer ugotoviti, kateri dejavniki tveganja vplivajo na nastanek poškodb pri umetnostnem drsanju. Razlikovali sta se po tem, da so Sugimoto in sodelavci (2020) poškodbe in dejavnike tveganja primerjali še s stopnjo profesionalnosti drsalcev.
Metodologija je bila pri petih raziskavah enaka – podatke so zbirali z vprašalniki (Sugimoto et al., 2020; Campanelli et al., 2015; Dubravcic-Simunjak et al., 2006; Dubravcic-Simunjak et al., 2003; Fortin, Roberts, 2003). Poleg vprašalnika so Campanelli in sodelavci (2015) v raziskavi opravili tudi klinični pregled preiskovancev in merjenje lastnosti uporabljene opreme. Kowalczyk in sodelavci (2021) so se pri zbiranju podatkov od ostalih razlikovali po
16
tem, da so informacije pridobivali s pregledom medicinskih kartonov. Rezultati so primerljivi zaradi enake metodologije v skoraj vseh raziskavah. Pregled poškodb na način, ki so ga izvajali Kowalczyk in sodelavci (2021), se za razliko od ostalih petih raziskav ne zdi najprimernejši, ker so pri pregledu kartonov izločili vse drsalce s kompleksnimi zdravstvenimi stanji. Pri teh drsalcih je bilo težko utemeljiti, da so bile njihove poškodbe neposredna posledica ukvarjanja s tem športom. Pri retrospektivnih raziskavah, kjer so bili za ugotavljanje poškodb uporabljeni vprašalniki, je boljši tisti način zbiranja podatkov, ko vprašalnik izpolnjuje športnik sam. Športnik lahko subjektivno odgovori na vprašanja, vendar se pri tem načinu lahko ustvarijo tudi razlike pri nekaterih, ki se jim kakšnih poškodb ne zdi smiselno navajati.
Anatomska lokacija poškodb je bila pri vseh raziskavah dokaj podobna. V treh so ugotovili, da sta bila gleženj in stopalo najbolj poškodovana dela telesa (Kowalczyk et al., 2021;
Dubravcic-Simunjak et al., 2003; Fortin, Roberts 2003). Razlog, da sta bila gleženj in stopalo najbolj poškodovana dela telesa v kar treh raziskavah, je lahko to, da je ta del telesa med treniranjem najbolj izpostavljen in dovzeten za poškodbe. Vsi elementi se namreč izvajajo v stoječem položaju in pri vseh elementih se pri izvedbi najbolj aktivirajo mišice spodnjih udov. Razlog za to bi lahko bil tudi v neprimernem drsalnem čevlju, ki v področju gležnja ne nudi zadostne opore. V raziskavi, ki so jo izvedli Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2006), so zabeležili 40 % poškodb spodnjih udov, 33 % poškodb zgornjih udov in 6,8 % poškodb trupa. Pri pregledu so kot najbolj poškodovani del telesa navedli kolenski sklep (41,1 %). Poškodbe kolenskega sklepa so verjetno povezane s padci in posledičnimi udarci v koleno. Pri skokih pa se pojavljajo povečane vrednosti sil, ki delujejo na sklepe.
Campanelli in sodelavci (2015) so raziskovali samo pogoje preobremenitve spodnjih udov, ki vplivajo na drsalce med vsakodnevnimi treningi. Ugotovili so, da je bil najpogostejši problem RCB, ki je prizadel vsaj eno nogo pri 34 % ocenjenih drsalcev. Odstotek drsalcev z RCB je kar visok. V raziskavi so RCB povezovali s povišano telesno težo drsalca. Ta poškodba je lahko povezana tudi z vnetjem narastišča ahilove tetive, po kateri se vnetje prenese na burzo. Da bi to preprečili, je pomembno izvajanje razteznih vaj, krepitev mišic stopala in kakovostna obutev, ki ustreza obliki stopala. V dveh raziskavah so avtorji poudarili alarmantno naraščanje poškodb glave (Dubravcic-Simunjak et al., 2006; Fortin, Roberts, 2003). Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2006) so pri ženskah zabeležili višji odstotek kot pri moških. Te so bile razvrščene v štiri skupine: pretres možganov, kontuzije, raztrganine in druge. Zabeležili so, da se je največ poškodb glave (85,2 %) zgodilo v zadnjih
17
štirih drsalnih sezonah. Te številke najverjetneje kažejo na to, da zaradi naraščajočih zahtev in vse težjih elementov v tem športu v zadnjih letih narašča tudi število poškodb glave. Te so se pojavljale predvsem med vadbo na ledu, zlasti pri izvajanju elementov, ki zahtevajo veliko usklajenosti, enotnosti in natančnosti izvedbe. V raziskavi, ki sta jo izvedla Fortin in Roberts (2003), je poškodbo glave prijavilo 28 od vseh 285 drsalcev. Večina teh je bila tako kot v raziskavi Dubravcic-Simunjak in sodelavcev (2006) zabeležena kot kontuzije in raztrganine. Večina vseh poškodb glave se je zgodila pri drsalcih v paru. Vse poškodbe so se tako kot v zgoraj omenjeni raziskavi zgodile med treningom na ledu, kar ponovno lahko pripišemo vadenju vse zahtevnejših elementov, še posebej v moški disciplini, kjer skoraj vsi tekmovalci izvajajo skoke s štirikratnimi obrati. Na splošno je več poškodb glave pri drsalcih v paru. Temu bi trenerji morali nameniti več pozornosti in vadenje zahtevnejših dvigov in skokov v paru prestaviti k treningom, ki se izvajajo na suhem bolj varnem okolju (blazine, izvajanje na mestu brez hitrosti drsanja).
Vrsto poškodb je opisalo pet raziskav (Kowalczyk et al., 2021; Campanelli et al., 2015;
Dubravcic-Simunjak et al., 2006; Dubravcic-Simunjak et al., 2003; Fortin, Roberts, 2003).
Med najpogostejšimi poškodbami so bili zvini, poškodbe ligamentov, zlomi, poškodbe meniskusa, raztrganine, poškodbe glave, kontuzije. Poleg najpogostejših poškodb sta Fortin in Roberts (2003) navedla še odrgnine in mišične poškodbe. Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2003) so dodali bolečine v dimljah, izpah rame in Osgood-Schlatterjevo bolezen.
Kowalczyk in sodelavci (2021) so poleg najpogostejših poškodb zabeležili še nevropatije, Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2006) pa hematome. Večina zabeleženih poškodb je lažjega tipa, pri katerih se lahko tekmovalec dokaj hitro vrne v postopek treniranja in tekmovanja.
Tri raziskave so resnost poškodb opredelile s časom, v katerem so morali drsalci prekiniti z izvajanjem treninga in udeleževanjem na tekmovanjih (Dubravcic-Simunjak et al., 2006;
Fortin, Roberts 2003; Dubravcic-Simunjak et al., 2003). Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2006) so poročali o trajanju prekinitev med nič dnevi in šestimi meseci. V obeh raziskavah so večino poškodb zdravili konzervativno s splošnimi metodami prve pomoči (shema RICE) v kombinaciji z metodami inštrumentalnme fizioterapije (elektrostimulacije, laser, ultrazvok, magnetoterapija itd.). Kirurgija se je delila na večje operacije in šive za raztrganine. Od 88 raztrganin jih je 65 (73,9 %) zahtevalo šivanje (Dubravcic-Simunjak et al., 2006). V raziskavi Dubravcic-Simunjak in sodelavcev (2003) so bili drsalci, ki so pri
18
poškodbi utrpeli raztrganine, obravnavani kirurško. Zaradi resnosti poškodbe so štirje drsalci potrebovali večjo operacijo (ena drsalka je bila operirana na kolku, trije pa so imeli operacijo kolena, natančneje artroskopijo za zdravljenje meniskusa in vezi). Zaradi načina zbiranja podatkov v večini raziskav (vprašalnik, ki ga tekmovalec izpolni sam) obstaja možnost, da vsi drsalci niso želeli prijaviti poškodb zaradi strahu, da bi izpustili pomembne treninge in tekmovanja. Glede na definicije resnosti poškodb, ki so jih navedli avtorji, pa lahko raziskave med seboj primerjamo in s tem ugotovimo, da je večina poškodb umetnostnih drsalcev lažjega tipa.
Glede na mehanizem nastanka so avtorji delili poškodbe na akutne in kronične. V dveh raziskavah so ugotavljali mehanizem poškodb pri vseh disciplinah (Kowalczyk et al., 2021;
Dubravcic-Simunjak et al., 2003). V retrospektivni raziskavi so Kowalczyk in sodelavci (2021) zabeležili manj akutnih in več preobremenitvenih oziroma kroničnih poškodb.
Preiskovali so tudi poškodbe športnih parov, pri katerih je bil večji delež akutnih poškodb, in manjši delež kroničnih. Med plesnimi pari so zabeležili 58 % akutnih in 41,2 % kroničnih poškodb. Ponovno lahko domnevamo, da gre za večje število akutnih poškodb povezanih s padci, ki so pri parih pogostejši in se dogajajo iz večjih višin. Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2006) so se za razliko od zgoraj omenjenih raziskav osredotočili na poškodbe pri sinhronem drsanju. Ugotovili so, da so se akutne poškodbe pojavile pri večjem deležu drsalk in drsalcev kot kronične poškodbe. Večina poškodb se je zgodila v celotni drsalni karieri, še preden so se drsalci priključili skupini sinhronega drsanja (večina drsalcev se namreč po končani karieri v drsanju posameznikov odloči za nastopanje v sinhronih skupinah). Pri raziskavi, ki so jo izvedli Kowalczyk in sodelavci (2021), je potrebno poudariti, da je potekala na kliniki za otroško športno medicino. Ker so stopnje akutnih poškodb v urgentnih centrih lahko večje, rezultatov ni mogoče posplošiti. Prav tako so zaradi manjše udeležbe moških v sinhronem drsanju v raziskavi Dubravcic-Simunjak in sodelavcev (2006) ocenjevali samo dva drsalca. Iz rezultatov, opisanih v raziskavah, lahko opazimo, da se več akutnih poškodb pojavlja pri drsanju v paru in sinhronem drsanju, več preobremenitvenih poškodb pa se pojavlja pri drsanju posameznikov. Razlog za to je najverjetneje, da pari izvajajo dvige in skoke, pri katerih je zelo pomembna usklajenost, med treningom zahtevnih dvigov in skokov pa pogosteje prihaja do padcev. Sinhroni drsalci so podobni plesnim parom in tudi za njih velja večja pojavnost akutnih poškodb. Pri drsalcih posameznikih se pojavlja več preobremenitvenih stanj, ki jih lahko pripišemo večkratnemu ponavljanju zahtevnejših skokov in elementov ter apliciranju večjih in večkratnih sil na telo. Pri vsem bi bilo smotrno
19
informirati trenerje o izvajanju vaj za preprečevanje določenih poškodb in ob tem preverjati, če preventivne vaje delujejo na zmanjšanje števila poškodb. Najbolj logična razlaga za pojavnost dveh različnih tipov poškodb je razlika v rutini treningov med posameznimi disciplinami.
Dejavnike tveganja za poškodbe umetnostnih drsalcev so preiskovale tri raziskave (Sugimoto et al., 2020; Campanelli et al., 2015; Dubravcic-Simunjak et al., 2003). V raziskavi, ki so jo izvedli Sugimoto in sodelavci (2020), so ugotavljali razliko med poškodbami profesionalnih in neprofesionalnih umetnostnih drsalk. Raziskovali so, če čas, ki ga porabijo za treniranje, vpliva na poškodbe. Profesionalne umetnostne drsalke so za treniranje porabile več časa kot neprofesionalne, kar je pričakovano. Ugotovili so, da tedenski čas treniranja ne vpliva na večje ali manjše število poškodb. Za razliko od zgoraj omenjene raziskave so Nikolić in sodelavci (1998) v raziskavi med poletnimi pripravami preiskovali 25 drsalcev vseh disciplin in ugotovili, da bi lahko bil metodičen trening izven ledu koristen pri preprečevanju poškodb, ki so posledica fizičnega neravnovesja.
Preobremenitvene poškodbe bi lahko pripisali posledicam minimalnega časa, ki ga drsalci namenijo raztezanju. Te bi bilo mogoče preprečiti z ustreznimi ogrevalnimi vajami, ki vključujejo raztezne vaje in vaje za mobilnost. S tem, ko profesionalni drsalci porabijo več časa za vzdržljivostne treninge ter ogrevalne in raztezne vaje izven ledu, pridobivajo moč in vzdržljivost in tako lahko pripomorejo k preprečevanju preobremenitvenih poškodb. Starost se je v treh raziskavah izkazala kot dejavnik tveganja, in sicer so Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2003) poročali o tem, da je bila povprečna starost ob nastopu pubertete vseh drsalcev 14 let. Ugotovili so, da so tako drsalci kot drsalke dozoreli pozneje kot povprečni vrstniki. Pri ženskah so bili stres, intenzivni fizični treningi in nizek indeks telesne mase povezani z zapoznelim nastopom prve menstruacije. Campanelli in sodelavci (2015) so ugotovili še, da je razvoj PHSC pri drsalcih povezan predvsem z višjo starostjo. Prav tako so v raziskavi Sugimoto in sodelavci (2020) ugotovili povezavo med kronološko starostjo umetnostnih drsalk in poškodbami spodnjega dela hrbta. Ugotovili so, da se tveganje za poškodbo vsako leto poveča za 21 %. Večje tveganje za poškodbe spodnjega dela hrbta je torej povezano z daljšim časom treniranja umetnostnega drsanja. To je pričakovano, saj so sklepi, ki povezujejo vretenca obloženi s hrustancem, prožnim, elastičnim tkivom, ki s starostjo izgublja svojo prožnost. Hkrati pa diski lahko izgubljajo tekočino in se zožijo, kar povzroča dodatne pritiske na sklepe. Pri tej stvari lahko pomagajo zgoraj omenjene preventivne raztezne vaje, prav tako je treba biti previden in ohranjati tudi primerno telesno
20
težo. Analiza dejavnikov tveganja v raziskavi, ki so jo izvedli Campanelli in sodelavci (2015), je pokazala, da povečana telesna teža vpliva na razvoj RCB pri pristajalni nogi s povečanim tveganjem za 30 % na vsak dodaten kilogram telesne teže. Da bi se lahko izognili eni in drugi situaciji, je treba poudariti pomembnost nadzora nad normalnim prehranskim stanjem športnikov. Po raziskavi Dubravcic-Simunjak in sodelavcev (2003) je asinhroni razvoj kosti in mehkega tkiva v fazi zorenja, za katero so značilna obdobja hitre rasti in izgube fleksibilnosti, velik dejavnik tveganja za poškodbe. Rezultate je sicer težko posplošiti, ker so se v raziskavi Sugimota in sodelavcev (2020) osredotočali samo na drsalke.
Prav tako so Dubravcic-Simunjak in sodelavci (2003) poudarili nekatere dejavnike, ki zadevajo samo drsalke. Campanelli in sodelavci (2015) so v raziskavi poročali, da je razlika med dolžino čevljev in stopal glavni dejavnik tveganja za nastanek SCB. Vsak milimeter razlike v dolžini pomeni dodatno tveganje. Avtorji so ugotovili, da se TC pogosteje razvijejo pri drsalcih z manjšo razliko med dolžino čevlja in stopala, LASA pa se pogosteje pojavlja pri drsalcih z večjo razliko med dolžino stopala in čevlja. Prav tako sta Smith in Ludington (1989) v devetmesečni prospektivni raziskavi ugotovila, da je bilo med drsalci v paru sedem poškodb neposredno povezanih z drsalnim čevljem. Tudi te ugotovitve težko posplošimo, ker je spekter pogojev, ki so jih odkrili v raziskavi, zelo odvisen od znamke drsalnih čevljev, ki jih nosijo drsalci. Vsak proizvajalec namreč uporablja drugačno mero, višino pete in materiale, zato teh ugotovitev ni mogoče posplošiti na drsalce, ki nosijo različne znamke drsalnih čevljev. Smiselno bi bilo bolj informirati in izobraževati prodajalce o pravilnih meritvah dolžine stopal in izbiri ustrezne togosti čevlja. O izbiri ustreznega čevlja bi bilo smiselno informirati tudi drsalce, ker veliko teh meni, da je bolje kupiti večje kot nekoliko tesnejše drsalke. Vendar si pri tem lahko pomagajo z različnimi vložki in gel blazinicami za ublažitev tesnjenja, sčasoma pa se drsalni čevelj oblikuje po stopalu vsakega posameznika, kar pri prevelikem čevlju ni mogoče. Treba bi bilo izvesti raziskave še pri drsalcih, ki nosijo druge znamke čevljev.
21
6 ZAKLJUČEK
Namen diplomskega dela je bil predstaviti poškodbe in dejavnike tveganja za njihov nastanek pri umetnostnem drsanju. Najpogostejše poškodbe pri vseh disciplinah so poškodbe spodnjih udov, predvsem gležnja in stopala, sledijo poškodbe kolenskega sklepa.
Zvini so najpogostejša vrsta poškodb, sledijo kontuzije in zlomi. Glede na mehanizem nastanka so opisane akutne in kronične poškodbe. Akutne so pogostejše pri drsalcih v paru in sinhronih drsalcih. Te se pojavljajo predvsem zaradi padcev. Pri drsanju posameznikov so pogostejše kronične oziroma preobremenitvene poškodbe, kar lahko pripišemo treniranju zahtevnejših elementov in kumulativnim posledicam stresa. Starost posameznikov, telesna teža ter razlika med dolžino čevlja in stopala so se izkazali za dejavnike tveganja, ki vplivajo na nastanek poškodb. Večina teh je pri umetnostnem drsanju lažjega tipa.
To diplomsko delo je lahko v pomoč fizioterapevtom, trenerjem in vsem, ki sodelujejo pri tem športu. Namen diplomskega dela je, da se sodelujoči v trenažnem procesu lahko seznanijo z najpogostejšimi poškodbami, predvsem s tistimi, ki športniku onemogočijo normalno treniranje. S pridobljenimi informacijami lahko pripomoremo k pripravi preventivnih programov, ki bi se v sodelovanju z drugimi sodelavci in glede na zahteve športnika vključili v primeren proces treniranja in tekmovanja. Tako fizioterapevt kot drugi sodelujoči morajo biti dobro seznanjeni z dejavniki tveganja, ustreznim prehranskim stanjem športnika in zgodnjim odkrivanjem poškodb, da lahko v primeru pojava le-teh kar se da hitro in učinkovito ukrepajo ter preprečijo poškodbe, ki bi lahko vplivale na drsalce.
22
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI
Bahr R, Holme I (2003). Risk factors for sports injuries - a methodological approach. Br J Sports Med 37(5): 384–92. doi: 10.1136/bjsm.37.5.384.
Bradley MA (2006). Prevention and treatment of foot and ankle injuries in figure skaters.
Curr Sports Med Rep 5(5): 258–61. doi: 10.1097/01.csmr.0000306425.08790.25.
Brock RM, Striowski CC (1986). Injuries in elite figure skaters. Phys Sportsmed 14(1):
111–5. doi: 10.1080/00913847.1986.11708969.
Campanelli V, Piscitelli F, Verardi L, Maillard P, Sbarbati A (2015). Lower extremity overuse conditions affecting figure skaters during daily training. Orthop J Sports Med 3(7):
1–12. doi: 10.1177/2325967115596517.
Dubravcic-Simunjak S, Kuipers H, Moran J, Simunjak B, Pecina M (2006). Injuries in synchronized skating. Int J Sports Med 27(06): 493–9. doi: 10.1055/s-2005-865816.
Dubravcic-Simunjak S, Pecina M, Kuipers H, Moran J, Haspl M (2003). The incidence of injuries in elite junior figure skaters. Am J Sports Med 31(4): 511–17. doi:
10.1177/03635465030310040601.
Foley EC, Bird HA (2013). »Extreme« or tariff sports: their injuries and their prevention (with particular reference to diving, cheerleading, gymnastics, and figure skating). Clin Rheumatol 32(4): 463–7. doi: 10.1007/s10067-013-2188-4.
Fortin JD, Roberts D (2003). Competitive figure skating injuries. Pain Physician 6(3):
313–8. doi: 10.36076/ppj.2003/6/313.
Kowalczyk AD, Geminiani ET, Dahlberg BW, Micheli LJ, Sugimoto D (2021). Pediatric and adolescent figure skating injuries: a 15-year retrospective review. Clin J Sport Med 31(3): 295–303. doi: 10.1097/JSM.0000000000000743.
Lavallee ME, Balam T (2010). An overview of strength training injuries: acute and chronic. Curr Sports Med Rep 9(5): 307–13. doi: 10.1249/JSR.0b013e3181f3ed6d.
23
Moher D, Liberati A, Tetzlaff J, Altman DG (2009). Preferred reporting items for systematic reviews and meta-analyses: The PRISMA statement. PLoS Med 6(7). doi:
10.1371/journal.pmed.1000097.
Nattiv A, Loucks AB, Manore MM, Sanborn CF, Sundgot-Borgen J, Warren MP (2007).
The female athlete triad. Med Sci Sports Exerc 39(10): 1867–82. doi:
10.1249/mss.0b013e318149f111.
Nikolić A, Baltzer AW, Krämer R, Liebau C (1998). Injuries specific to ice skating- documentation of the injuries of competitive athletes during a pre-season training camp.
Sportverletzung Sportschaden 12(4):142–6.
Porter EB (2013). Common injuries and medical problems in singles figure skaters. Curr Sports Med Rep 12(5): 318–20. doi: 10.1249/JSR.0b013e3182a4b94e.
Rahnama N (2012). Preventing sport injuries: improving performance. Int J Prev Med 3(3):
143–44.
Sedej T (2012). Sodniški sistem v umetnostnem drsanju. Šport 60(3/4): 174–9.
Smith AD, Ludington R (1989). Injuries in elite pair skaters and ice dancers. Am J Sports Med 17(4): 482–8. doi: 10.1177/036354658901700406.
Sugimoto D, Lambrinakos-Raymond K, Kobelski GP, Geminiani ET, Stracciolini A, Meehan III WP (2020). Sport specialization of female figure skaters: cumulative effects on low back injuries. Phys Sportsmed: 1–6 doi: 10.1080/00913847.2020.1855483.
