UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE
ROZALIJA STEGNAR
Študija literarnih del Kaneshira Kazukija
S poudarkom na delu GO
金城一紀文学の研究
『 GO 』を中心に
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE
ROZALIJA STEGNAR
Študija literarnih del Kaneshira Kazukija
S poudarkom na delu GO
金城一紀文学の研究
『 GO 』を中心に
Magistrsko delo
Mentorica:
doc. dr. Nataša Gerželj Visočnik Somentor:
doc. dr. Kang Byoung Yoong
Enopredmetniuniverzitetni študijski program druge stopnje: Japonologija
Zahvala
Iz srca sem hvaležna vsem, ki so mi stali ob strani pri pisanju magistrskega dela. Predvsem bi se rada zahvalila Kwak HyoungDucku za pomoč pri iskanju virov, Nataši Gerželj Visočnik za mentorstvo, in Kang Byoung Yoongu za somentorstvo in nasvete. Hvala tudi Nastji za vzpodbudo in potrpežljivost.
Izvleček
Študija literarnih del Kaneshira Kazukija s poudarkom na delu GO
Literatura etničnih Korejcev na Japonskem predstavlja izredno zanimivo področje za literarno raziskovanje. Zaradi družbenih in zgodovinskih okoliščin so se tekom časa literarni trendi v njej spreminjali: literatura je etničnim Korejcem na Japonskem služila kot sredstvo upora, bila jim je orodje, s katerim so opozarjali na družbeno neenakost in v pomoč pri iskanju svoje identitete. Pisatelj in scenarist Kaneshiro Kazuki, ki se ga uvršča v literate tretje generacije, s svojim ustvarjanjem presega okvire literature diaspore: njegova dela so del popularne literature in zanje je značilna multimedialnost. V svojih literarnih delih prikazuje posameznike, etnične Korejce, ki živijo in sobivajo z japonsko družbo. Delo GO (2000) je njegovo poglavitno literarno delo, prevedeno v več jezikov. Skozi oči najstnika bralca sooči z izkušnjami korejske manjšine na Japonskem, z vprašanji identitete, medgeneracijskimi odnosi, odnosi v etnični skupnosti, ter iskanjem prostora v japonski družbi. Protagonist Sugihara najde svoje mesto s pomočjo družine, prijateljev in skozi prvo ljubezen.
Ključne besede: etnični Korejci na Japonskem; literatura korejske manjšine na Japonskem; popularna literatura; Kaneshiro Kazuki; GO
Abstract
A study of literary works by Kaneshiro Kazuki: with the focus on the novel GO In principle, the literature written by ethnic Koreans in Japan includes the literature created by ethnic Koreans in Japan (and their descendants) who immigrated to Japan before the end of the World War 2. It was influenced by the historical events and social environments throughout time. Thus, it served as a political tool, a voice of rebellion, and a means to search and question one’s identity. As it is written in the Japanese language it was also a medium with which they could convey their thoughts and experience as a minority to the Japanese society. Therefore, the literary trends that dominated their works changed with the generations. One of the writers that is classified as a 3rd generation writers is Kaneshiro Kazuki. He challenges the diaspora literature by creating works that are at the same time a part of the popular literature. His works cross the borders between different media, thus making them easily approachable by the masses. His representative work, GO, was published in 2000. Due to its popularity and reception, I focused my research on the novel GO. Similar to the writer himself, the protagonist is a teenager, an ethnic Korean, born and raised in Japan. The protagonist states that GO is his love story, but at the same time it also introduces the story of an ethnic Korean teenager searching for his place in the Japanese
society. The aim of this thesis is to analyze GO and study in what way Kaneshiro introduces the experiences of ethnic Koreans in Japan, and what his message is to the readers.
Keywords: Ethnic Koreans in Japan; The Literature by Ethnic Koreans in Japan; Popular Literature; Kaneshiro Kazuki; GO
要旨
金城一紀文学の研究『GO』を中心に 日本に生まれた金城一紀か ね し ろ か ず き
は「在日文学」の作家である。「在日韓国・朝鮮人」、
あるいは「在日コリアン」とは、日本のマイノリティの一つであり、いわゆる
「在日」とも言われている。彼らの中には、作家として活動する人が複数人いる が、その中から金城一紀の文学作品、特に『GO』を中心に研究することを目的 とする。2000 年に出版された『GO』は人々の関心を集め、日本を除く海外でも 多く読まれた。『GO』は青年向けの面白い内容だけではなく、人間関係、差別、
在日コリアンに対した内容も含む。金城一紀氏の『GO』の中では、「在日」が どのように描かれているのを明らかにしたい。そこで、本論文では、在日作家で ある金城一紀の作品において「在日」がどのように描かれているか、『GO』を 中心に検討する。それを踏まえ、彼の作品は単なる小説ではなく、「在日」の背 景やアイデンティティー問題も描かれていると主張する。
キーワード: 在日コリアン; 在日文学; 大衆文学; 金城一紀; GO
Kazalo vsebine
ZAHVALA ... 3
IZVLEČEK ... 5
ABSTRACT ... 5
要旨 6 KAZALO VSEBINE ... 7
KAZALO TABEL ... 8
1 UVOD ... 1
1.1 Cilji raziskovanja in hipoteze... 1
1.2 Metodologija in tehnične podrobnosti ... 2
2 TEORETIČNI DEL ... 3
2.1 Opredelitev pojma Zainichi... 3
2.2 Zgodovinski pregled... 4
2.2.1 Pred koncem 2. svetovne vojne ... 4
2.2.2 Izzivi po koncu 2. svetovne vojne ... 5
2.2.3 Organizacije in politična opredelitev ... 6
2.2.4 Pomembnejši dogodki ... 8
2.2.5 Vprašanje identitete ... 9
2.3 Literatura etničnih Korejcev na Japonskem ... 12
2.3.1 Generacija 0 ... 12
2.3.2 Prva generacija ... 14
2.3.3 Druga generacija... 16
2.3.4 Tretja generacija ... 17
3 ANALITIČNI DEL ... 19
3.1 Kaneshiro Kazuki – življenje in delo ... 19
3.2 Kaneshiro Kazuki - literatura ... 20
3.3 GO ... 24
3.3.1 Družina, krog varnosti ... 25
3.3.2 Šola – prostor, ki utesnjuje in povezuje ... 28
3.3.3 Japonska šola – vprašanje identitete ... 32
4 DISKUSIJA IN ZAKLJUČEK ... 35
5 POVZETEK V SLOVENSKEM JEZIKU ... 37
6 POVZETEK V JAPONSKEM JEZIKU ... 42
VIRI IN LITERATURA ... 49
PRILOGA 1: IMENA OSEB ... 52
Kazalo tabel
Tabela 1: Literarne nagrade ... 14 Tabela 2: Imena oseb (Kawamura 1999) ... 52
1 Uvod
V svojem magistrskem delu sem raziskala literarna dela Kaneshira Kazukija 金城一紀, pisatelja, ki je pripadnik korejske manjšine na Japonskem. Natančneje me je zanimalo, na kakšen način so v njegovih delih predstavljeni etnični Korejci na Japonskem. Posebno pozornost sem namenila delu GO (2000), katerega protagonist je tudi član te skupnosti. Na Japonskem je kar nekaj literarnih ustvarjalcev s korejskim etničnim ozadjem, ki so prepoznavni in so tudi prejeli prestižne literarne nagrade. Tokovi in trendi v literaturi korejske manjšine na Japonskem se tekom časa spreminjajo, zato to predstavlja zanimivo in obširno področje, ki je vredno pozornosti. Sama sem se odločila, da se v tem magistrskem delu posvetim obravnavanju literature Kaneshira Kazukija, predvsem delu GO. Tej odločitvi so botrovali naslednji razlogi:
1) Uspeh njegovih del na Japonskem in v tujini. Kaneshiro je za GO prejel 123.
Naokijevo literarno nagrado. Po delu je bil posnet tudi istoimenski film (2001), ki je prav tako prejel številna filmska priznanja.
2) V njegovih delih je moč najti literarne like, ki so etnični Korejci na Japonskem, in opisujejo izkušnje etničnih Korejcev na Japonskem. Kaneshiro je s svojim korejskim ozadjem tudi del le-te.
3) Sporočila njegovih del, ki se jih uvršča med popularno literaturo, a hkrati obravnavajo resne teme, kot so na primer spolno nasilje, vrstniško nasilje v šoli, smrt in žalovanje, iskanje identitete, diskriminacija korejske manjšine na Japonskem in podobno.
1.1 Cilji raziskovanja in hipoteze
Literarno ustvarjanje je sredstvo, s katerim avtor sporoča svoje misli, pogled na svet ali kaj drugega. Literatura je lahko nekaj, kar nudi sprostitev in užitek, lahko pa je njen namen bolj resen in želi bralcu nekaj podati, oziroma ga o nečem poučiti. Cilj magistrskega dela je preučiti izbrana dela Kaneshira Kazukija in analizirati literarne like, teme, o katerih piše, ter interpretirati njihovo sporočilo. Pri tem sem posebno pozornost namenila delu GO, ki je s svojim protagonistom eno izmed vidnejših literarnih del korejske manjšine na Japonskem.
Glavno vprašanje, s katerim sem se ukvarjala, je torej na kakšen način je prikazana korejska manjšina v delu GO (in v drugih izbranih delih) ter interpretirati, kaj avtor sporoča. Da sem pa lahko na zastavljeno vprašanje primerno odgovorila, sem pred analitičnim delom s teoretičnimi pristopi predstavila zgodovinsko ozadje korejske manjšine na Japonskem, njeno književnost ter vidnejše avtorje in avtorice.
1.2 Metodologija in tehnične podrobnosti
Magistrsko delo je empirične narave in je razdeljeno na dva dela: na teoretičnega in analitičnega. Pri raziskovanju sem uporabila različne metodološke načine. Najprej sem v teoretičnem delu z zgodovinsko metodo predstavila zgodovinsko ozadje etničnih Korejcev na Japonskem. Pri tem sem se opirala na strokovno literaturo (raziskave, znanstveni članki in monografije), ki je sekundarne narave. V drugem poglavju sem predstavila literaturo etničnih Korejcev na Japonskem. Glede na časovno obdobje in prevladujoče literarne trende sem literarno ustvarjanje razdelila na več generacij. Za vsako generacijo sem na kratko predstavila izbrane avtorje in avtorice ter njihova pomembnejša dela. Tudi v tem poglavju sem uporabila sekundarne vire, ki so v japonskem, angleškem in korejskem jeziku.
V analitičnem delu sem najprej z zgodovinsko metodo predstavila biografsko ozadje Kaneshira Kazukija, nato pa predstavila njegova izbrana literarna dela. Pri tem sem uporabila recepcijsko metodo (odziv na dela na Japonskem in v tujini), komparativno metodo (primerjava Kaneshirovih literarnih del) ter analizo in sintezo (interpretacija izbranih literarnih del, primerjava obravnavanih del in tem, ki se v njih pojavljajo). V četrtem delu sem s pomočjo primarnih virov – to je predvsem delo GO – interpretirala literarno delo s predstavitvijo protagonista in odnosa, ki ga ima s svojo družino, prijatelji in okolico. Pri interpretaciji sem se navezala tudi na zgodovinsko ozadje, ki je predstavljeno v teoretičnem delu.
Za citiranje gradiva se uporablja sistem Chicago Manual of Style CMOS. Pri zapisovanju japonskih imen v slovenščini sem upoštevala predloge Barbare Mlakar in Iztoka Ilca v članku Predlogi za zapisovanje in pregibanje besed iz japonskega jezika (2009), pri navajanju japonskih izrazov pa sem sledila Hepburnovemu sistemu. Imena oseb sem zapisovala v vrstnem redu priimek in ime. Ker magistrsko delo raziskuje literaturo etničnih Korejcev na Japonskem, sem pri zapisovanju korejskih imen in izrazov sledila smernicam za transliteracijo korejskega jezika, ki jih določa Južnokorejski nacionalni inštitut za korejski jezik Gungnipgugeowon 국립국어원1. Ker je moja študijska smer japonologija, sem v magistrskem delu navajala japonska branja oseb in literarnih likov, na koncu magistrskega dela pa so v tabeli zapisana še v korejščini. Vsi prevodi citatov iz knjig in naslovi literarnih del so prevod avtorice, razen v primeru, da prevod v slovenščini že obstaja.
2 Teoretični del
2.1 Opredelitev pojma Zainichi
Najprej je potrebno nekaj besed nameniti izrazu Zainichi (在 日). Če v spletni slovar japonskega jezika Goo vnesemo ta izraz, dobimo naslednjo definicijo:
ざい-にち【在日】
[名]（スル）外国人が日本に滞在、または居住していること。[在日アメリカ 人] (Goo 2021)
zai-nichi (zainichi)
[mei](suru)gaikokujin ga nihon ni taizai, mata wa kyojū shiteiru koto. [zainichi amerikajin.]
iztočnica (zapis v pismenkah)
[samostalnik] (glagolska pripona suru) Tujci, ki se nahajajo ali bivajo na Japonskem.
(Američani na Japonskem)
Zainichi je izraz, ki v osnovi pomeni »biti na Japonskem« in lahko označuje kateregakoli tujca, ki prebiva na Japonskem. To lahko pomeni kogarkoli: Američana, Slovenca ali pa Kitajca. Fukuoka razlaga, da ima ta izraz poleg svojega osnovnega pomena »biti na Japonskem« še drug pomen: označuje etnične Korejce (in njihove potomce) na Japonskem, ki so na Japonsko prišli v času japonskega imperija in se po koncu druge svetovne vojne niso repatriirali. (Fukuoka 1993, 18). V Kaneshirovem delu GO (2003), ki ga analiziram, je izraz Zainichi uporabljen kot nadpomenka za etnične Korejce s severnokorejskim (Zainichi Chōsenjin 在 日 朝 鮮 人) ali južnokorejskim (Zainichi Kankokujin, 在 日 韓 国 人) državljanstvom. Za poimenovanje etničnih Korejcev na Japonskem je v novejših besedilih pogostejši izraz Zainichi Korian (在日コリアン).
V Enciklopediji diaspor (2005) je navedeno, da korejska diaspora na Japonskem vključuje (1) Korejce na Japonskem, ki imajo japonsko državljansvo, (2) Korejce, ki se identificirajo kot (Zainichi) Chōsenjin 朝鮮人2, imajo severnokorejsko državljanstvo in so povezani z organizacijo Sōren, ki deluje na Japonskem in ima stike s Severno Korejo, (3) Korejce, ki se identificirajo kot (Zainichi) Kankokujin 韓国人3, so povezani z organizacijo Mindan, ki deluje na Japonskem in ima stike z Južno Korejo, ter so prevzeli južnokorejsko državljanstvo po letu 1965, in (4) Korejce, ki se identificirajo kot Chōsenjin 朝鮮人 in se ne identificirajo kot Severni ali Južni Korejci, niti ne podpirajo Severa ali Juga. To poimenovanje uporabljajo
2 Korejsko: Joseonin조선인
3 Korejsko: Hangungin 한국인
tudi nekateri pripadniki novejših generacij, ki zavračajo politično pripadnost eni ali drugi strani. (Kim 2005, 358)
V svojem delu sem se odločila uporabiti izraza »etnični Korejci na Japonskem« ali
»pripadniki korejske manjšine na Japonskem«.
2.2 Zgodovinski pregled
2.2.1 Pred koncem 2. svetovne vojne
Potem ko je Amerika v drugi polovici 19. stoletja takratni japonski oblasti postavila ultimat in jo prisilila k vzpostavitvi diplomatskih odnosov, se je Japonska razvila ne le v gospodarskem smislu, pač pa tudi kot imperialistična sila in pričela je širiti svoje ozemlje.
Najprej si je prisvojila bližnja otočja, nato pa še Korejski polotok po političnem propadu kraljestva Joseon 조선 (1392–1897). Novo oblast je leta 1905 prisilila k podpisu aneksije, leta 1910 pa je na polotoku vzpostavila kolonialno oblast.
Pred 20. stoletjem na Japonskem ni bilo večjega števila etničnih Korejcev, po prisvojitvi Korejskega polotoka in vzpostavitvi kolonije leta pa se je to spremenilo. Predvsem v 20. in 30. letih 20. stoletja se je življenje pod kolonialno oblastjo začelo močno spreminjati; zaradi revščine in lakote se je veliko kmečkega prebivalstva v želji po iskanju dela odpravilo na japonsko otočje. To so bili predvsem prebivalci južnih provinc (Gyeongsang-do 경상도, Jeolla-do 전라도, Jeju-do 제주도). Prebivalci s Severa so se odpravili proti Mandžuriji.
Kljub temu, da so postali cesarjevi subjekti, pa je hierarhična lestvica narodov ostala, z njo pa tudi diskriminacija in trenja. Fukuoka kot primer navede poboj več kot 6000 Korejcev po velikem potresu v Kantu leta 1923 (Kantō daijishin 関東大地震). (Fukuoka 1993, 23–24) Lie navaja, da je veliko ljudi našlo delo v rudnikih ali v vojaški industriji. Na Japonsko pa niso prihajali le manj izobraženi, ampak tudi študenti in drugi. Motivi za migracije se razlikujejo, marsikje je tudi težko razločiti, do kakšne mere je bila migracija povsem prostovoljne narave in na kakšen način so bili ljudje prisiljeni izbrati migracijo. Navsezadnje se je potrebno vprašati, v kolikšni meri je izbira prostovoljna, če so povodi za migracijo revščina, pomanjkanje in želja po boljšem življenju. Še posebej v poznejših letih, ko je Japonska aktivno izvajala svojo asimilacijsko politiko (naisen ittai 内 線 一 体) in japonizacijo (kōminka 皇民化), je prisilno mobilizirala Korejce za delo v rudnikih, v vojaški industriji ter v vojski. A pred 40. leti 20. stoletja se je določen del ljudi na Japonsko preselilo v želji po boljšem življenju. (Lie 2008, 7)
Fukuoka Yasunori je denimo opravil 150 intervjujev z etničnimi Korejci na Japonskem in le eden izmed intervjuvancev je dejal, da je bil njegov oče prisiljen delati v premogovem rudniku na Hokaidu, kjer je tudi umrl. Fukoka ugotavlja, da se je verjetno večina tistih, ki so bili na Japonsko prepeljani pod prisilo, takoj po vojni odločila za repatriacijo, tisti, ki so na Japonskem ostali, pa so prišli že pred prisilno mobilizacijo. (Fukuoka 1993, 32)
Raziskovalka Sonia Ryang je intervjuvala starejši poročeni par, ki živi na Japonskem. ‘K’
se je po koncu druge svetovne vojne z družino vrnil v Južno Korejo. Nestabilna politična situacija in predvsem poboji na otoku Jeju leta 1948 sta bila glavna razloga, da se je odločil po ilegalni poti vrniti nazaj na Japonsko. S pomočjo brata, ki je na Japonskem ostal, je pridobil azil in se vpisal na univerzo. V mladosti je bil politično aktiven in sodeloval tudi s severnokorejsko organizacijo Sōren, v starosti pa sta si z ženo našla stanovanje v japonski soseski, s katero imajo dobre odnose. (Ryang 2014)
2.2.2 Izzivi po koncu 2. svetovne vojne
15. avgusta 1945 je Japonska kapitulirala in s tem se je končala druga svetovna vojna. Od slabih dveh milijonov in pol Korejcev se je za repatriacijo odločilo več kot tri četrine Korejcev, okrog 500.000 do 600.000 pa jih je ostalo na Japonskem. (Fukuoka 1993, 31).
Razlogi, zakaj se niso vrnili v domovino, so različni – večina si je na Japonskem že ustvarila družine, življenje, ali dom. Po drugi strani so se nekateri vrnili na Korejski polotok, kjer jih je pričakalo uničenje in opustošenje. Zaradi negotove prihodnosti so se vrnili nazaj na Japonsko. Fukuoka opiše primer, v katerem so mu mladi intervjuvanci povedali, da so se njihovi starši imeli namen repatriirati, a so si premislili, ko so slišali od tistih, ki so se vrnili, da je stanje v domovini slabo. (p.t., 35) Lie dodaja, da je že pred koncem 2. svetovne vojne velik del Korejcev, ki so živeli na Japonskem, bilo tam tudi rojenih in so med drugim tudi zaradi asimilacijske politike japonsko govorili tekoče. Nasprotno v 40. letih že tretjina Korejcev, živečih Japonskem, korejščine ni govorila tekoče (Lie 2008, 90).
Kljub temu pa povojno življenje za tiste, ki so ostali na Japonskem, ni bilo enostavno. Po koncu vojne so izgubili status prebivalcev, prav tako pa niso imeli pravic, ki so jih imeli tuji državljani na Japonskem. Japonska namreč do leta 1965 ni vzpostavila diplomatskih odnosov z Južno Korejo. (p.t.., 32).
Tisti, ki so ostali na Japonskem, so bili torej brez državljanstva in tako niso imeli možnosti biti enakopravni državljanom Japonske. Bili so deležni sistematične diskriminacije, kar se kaže tudi v sledečih primerih, kjer je bil njihov status obravnavan na dvoumen način – po letu 1945 niso več imeli pravice do udeležbe na volitvah, a po drugi strani jim prav tako ni bilo dovoljeno ustanoviti narodnih šol (to je bilo prepovedano od 1948), kljub temu pa so bili sodelujoči v japonski vojski še vedno obravnavani za vojaške zločine v 2. svetovni vojni.
(Fukuoka 1993, 37–38)
V času pred vojno je večina etničnih Korejcev delala v rudnikih, gradbeništvu ali proizvodnji.
Po koncu vojne so se zaradi izgube statusa državljanstva znašli v težki situaciji. Japonskih služb niso mogli dobiti; javni sektor je izključno zaposloval japonske državljane vse do leta 1972. (Lie 2008, 73) Prepuščeni samim sebi so se morali znajti drugače. Po koncu vojne se je povečala ilegalna aktivnost, prekupčevanje z vojnimi dobrinami, orožjem, črni trg. Zaradi
ilegalnih aktivnosti se je v očeh japonske javnosti podoba etničnih Korejcev poslabšala. Lie navaja rezultate raziskav iz 50. let 20 stoletja, ki korejsko skupnost izpostavljajo kot najbolj nezaželeno skupnost na Japonskem. (p.t., 32). Z izgubo državljanstva so po koncu vojne izgubili še druge pravice – poleg izgubljene pravice do volitev leta 1947 jim je bil dodeljen status ‘tujcev’, tri leta kasneje pa je v veljavo stopil »Zakon o japonskem državljanstvu«.
Zakon je temeljil na patriarhalni liniji, zato ni vključeval otrok, rojenim japonskim materam in korejskim očetom, razen če ta v rojstnem listu ni bil naveden. Ta zakon je ostal v veljavi vse do leta 1985. Poleg tega so od leta 1955 morali vsi registrirani tujci oddati svoje prstne odtise (shimon ōnatsu 指紋押捺), kar je vključevalo tudi etnične Korejce na Japonskem.
Sistem je bil v veljavi vse do leta 1992. (p.t., 36–38; Fukuoka 1993, 49) 2.2.3 Organizacije in politična opredelitev
Kot odgovor na sistemsko diskriminacijo in v želji po povezanosti so v korejski skupnosti nastale različne organizacije. Večina Korejcev se je vsaj v prvih desetletjih po koncu 2. sv.
vojne imela namen vrniti v Korejo. To je razvidno tudi z ustanovitvijo različnih organizacij, ki niso imele le političnega namena, pač pa tudi kulturnega. Dve pomembnejši organizaciji sta Sōren 総連 (Chongryeon 총련), ki jo podpira Severna Koreja, in Mindan 民団 (Mindan 민단), ki jo podpira Južna Koreja.
Sōren je skrajšana oblika imena Zai-nihon chōsenjin sōrengōkai 在日朝鮮人総連合会 (Jae-ilbon joseonin chongnyeonhapoe 재일본조선인총련합회), ki je leta 1955 nadomestila predhodni organizaciji, ki sta si prizadevali za zaščito etničnih Korejcev na Japonskem, bili pa sta tudi povezani z Japonsko komunistično stranko. Sōren je prejela podporo tudi s strani Severne Koreje, ki je nagovorila etnične Korejce na Japonskem k podpori domačega režima. Lie ugotavlja, da je s tem dejanjem Komunistična stranka na Japonskem izgubila podporo Korejcev. Ti so morali izbrati ali Sōren ali Japonsko komunistično stranko. V prvih desetletjih po vojni je sicer organizacija Sōren bolj kot politično gibanje delovala kot kulturna, izobraževalna in finančna podpora etničnih Korejcev na Japonskem. Predvsem po desetletjih po vojni zaradi sistematične diskriminacije niso dobili odobrenih posojil pri japonskih bankah. Sōren je v finančnem in kulturnem smislu povezovala prvo generacijo, kasnejših pa ne več. (Lie 2008, 39–42)
Mindan je skrajšana oblika imena Zai-nihon daikanminkoku mindan 在日本大韓民国民団 (Jae-ilbon daehanminguk mindan 재일본대한민국민단). Ustanovljena je bila leta 1948 kot odgovor predhodnici organizacije Sōren. Lie navaja, da Mindan ni podpirala političnih aktivnosti Korejcev na Japonskem; prepričani so bili, da se bodo kmalu repatriirali in bili projaponska, projužnokorejska in proameriška organizacija. (p.t.)
Južna Koreja se v nasprotju s Severno Korejo ni preveč ukvarjala s korejsko manjšino na Japonskem vse do 70. let. Na notranji razkol med etničnimi Korejci na Japonskem je vplival
tudi izid Korejske vojne – večina pripadnikov manjšine je podpirala Severno Korejo. To dejstvo je še posebej zanimivo zato, ker je veliko etničnih Korejcev na Japonsko prišlo z južnega dela Korejskega polotoka. Nekateri so v času Korejske vojne prostovoljno odšli med bojne vrste na strani Južne Koreje, a tudi tam niso bili deležni toplega sprejema. Prav tako se po koncu vojne niso mogli več vrniti na Japonsko. Zaradi takšnega odziva Juga in zaradi aktivne podpore Severa je več kot 90% etničnih Korejcev v 50. letih podpiralo organizacijo Sōren. Severna Koreja, ki si je prizadevala za združitev Korej in za repatriacijo etničnih Korejcev, je v letih po vojni z mednarodno pomočjo tudi pričela s programom repatriacije (Kikoku undō 帰国運動). V 60. letih (predvsem 1960–61) je bil odziv precejšen; z Japonske je v Severno Korejo odšlo skoraj 100.000 oseb. Zanimanje je potem kmalu upadlo in program se je uradno zaključil leta 1984. Tisti, ki so odšli v Severno Korejo, so ugotovili, da je udobno življenje, ki so ga propagirali pripadniki režima, laž, in na koncu so bili tudi v Severni Koreji obravnavani kot drugorazredni državljani. (Lie 2008, 46–47)
Tisti, ki so ostali na Japonskem, so vsaj do 70. let upali na združitev Korej in kasnejšo repatriacijo, a tekom časa sta jima ostali le dve možnosti: živeti kot etnični Korejec na Japonskem in biti izobčen ali pa se asimilirati v japonsko družbo. Vzpostavitev diplomatskih odnosov med Japonsko in Južno Korejo (1965) je za etnične Korejce na Japonskem pomenila možnost izbire južnokorejskega državljanstva in s tem svobodno potovanje v tujino (ter vrnitev nazaj na Japonsko), dostop do japonskega zdravstvenega zavarovanja in socialne podpore. S sporazumom je postalo tudi jasno, da se združitev obeh Korej oddaljuje, kar je vplivalo tudi na narodne organizacije. Od sredine 60. let dalje je podpora organizaciji Sōren vztrajno upadala. Obljubljen raj v Severni Koreji se je izkazal za neresničnega in če je za leta po vojni veljalo, da je Severna Koreja finančno pomagala skupnosti etničnih Korejcev na Japonskem, se je v kasnejših desetletjih to obrnilo. Od 70. let naprej so etnični Korejci na Japonskem vede ali nevede preko organizacije Sōren (tudi finančno) podpirali severnokorejski režim. (Lie 2008, 67)
Glavna razloga za tako močno podporo organizacije Sōren med pripadniki manjšine v preteklosti sta bila finančna podpora in etnične šole, ki pa se niso uspele prilagoditi teku časa in so v 90. letih veljale za robustne, učni načrt pa za zastarelega. Tudi korejščina, ki so jo učili v narodnih šolah, se je razvila po svoje in dobila svoje značilnosti. Podporo so izgubili tudi zaradi incidentov, v katere je bila vpletena Severna Koreja. Leta 2003 je javnost razburil incident ugrabitve japonskih državljanov. Pri tem je bil vpleten severnokorejski režim, ki je krivdo tudi priznal. Po drugi strani je južnokorejsko državljanstvo pomenilo relativno svobodo in druge socialne ugodnosti, a kljub temu, da je podpora organizaciji Sōren padla, se podpora južnokorejski organizaciji Mindan ni povečala. Ta je v očeh etničnih Korejcev pomenila zgolj administrativno enoto za izdajo južnokorejskih potnih listov. Tudi zaradi zatiranja človekovih pravic južnokorejski režim ni bil priljubljen ne med etničnimi Korejci ne pri japonski javnosti. (p.t., 68–70)
Lie ugotavlja še, da so bile etnične organizacije v 50. in 60. letih ključnega pomena pri podpori skupnosti predvsem zato, ker japonska vlada ni nudila nobene podpore in je navkljub mednarodnim sporazumom, ki jih je ratificirala, le-te še naprej kršila. A na koncu ne Sōren ne Mindan nista bili uspešni pri nudenju ustrezne podpore etnični skupnosti. (p.t., 72)
Cilj korejske manjšine na Japonskem nikoli ni bila delitev na Sever ali Jug ali podpiranje komunističnega režima na Severu ali diktatorskega na Jugu, pač pa združitev Korej in vrnitev v domovino. Oba cilja sta tekom let za večino postala nedosegljiva ali pa pri poznejših generacijah nista bila več na prvem mestu. V poznih 70. letih in kasneje je postala vse močnejša težnja po integraciji v japonsko družbo, predvsem za dobro svojih potomcev, in tako je bilo vse manj tistih, ki so si resnično želeli, da bi se njihovi otroci vrnili v Korejo.
(Lie 2008, 81)
V luči prizadevanj za pravice manjšin se je v 70. letih razvilo tudi gibanje mlajših generacij etničnih Korejcev, Mintōren 民闘連 (Minzoku sabetsu to takau renraku kyōgikai 民族差別 と闘う連絡協議会) – »Koalicija, ki se bojuje proti etnični diskriminaciji«. Mintōren ni povezana s Severno ali Južno Korejo, pač pa deluje na lokalni ravni. Imela je ključno vlogo pri naslavljanju neenakosti v javnem in privatnem sektorju. Sodeluje tudi z drugimi organizacijami, k s pomočjo simpozijev, izobraževalnih programov ali predavanji osveščajo publiko. (Kashiwazaki 2009, 136; p.t., 140)
2.2.4 Pomembnejši dogodki
V 70. letih in v zgodnjih 80. letih so etnični Korejci na Japonskem postali vse vidnejši del družbe. Po toliko desetletjih sistematičnega zatiranja je postalo jasno, da so del japonske družbe in da ne bodo kar izginili. V tem času so se zgodili tudi opaznejši dogodki, kot na primer Kin Kirō jiken 金嬉老事件. Leta 1968 se je etnični Korejec Kin Kirō 金嬉老 aretaciji uprl z ugrabitvijo ljudi. Med zadrževanjem talcev je prisilil šefa policije, da se mu je javno opravičil za rasistično izjavo. Ta dramatični dogodek je pomemben zato, ker se je z njim po več kot desetletju odprla razprava o etnični diskriminaciji na nacionalni televiziji. (Lie 2018, 19) Paku Chonsoku 朴鐘碩 je leta 1970 uspešno dobil tožbo proti podjetju Hitachi, ki ga ni želelo zaposliti. Septembra 1980 je Han Jonsoku 韓宗碩 nasprotoval odvzemu prstnih odtisov, kar je od vseh tujih rezidentov (tudi etničnih Korejcev na Japonskem) zahtevala japonska oblast. Gibanje so aktivno podprle tudi organizacije Mindan, Sōren in Mintōren.
Mindan je pričela z zbiranjem podpisov proti praksi in med podpisniki je bilo tudi veliko etničnih Japoncev. Aktivno so se zbiranju prstnih odtisov uprli tudi vidnejši etnični Korejci, na primer književnik Kimu Sokubomu 金石範 in Kang Sang Jung 姜尙中 (강상중), ki danes dela kot profesor na Univerzi Tokio. Leta 1994 se je zgodil incident imenovan Chima jogori kirisaki jiken チマチョゴリ切り裂き事件, ko je bilo po celi Japonski zabeleženih
več deset napadov na dekleta s severnokorejskih šol. V napadih so porezali krila njihovih šolskih uniform, chima jeogori, po katerem se incident tudi imenuje. Leta 2003 pa je japonsko družbo in tudi etnično skupnost pretresla že zgoraj omenjena ugrabitev japonskih državljanov. (Lie 2008, 137)
2.2.5 Vprašanje identitete
Prva generacija vključuje posameznike, ki bili so rojeni na Korejskem polotoku, njihov materni jezik je korejščina in glavni cilj jim je bil vrniti se v Korejo, zato so tudi sami svoje bivanje na Japonskem razumeli kot začasno in so si želeli vrnitve v domovino. Etnični Korejci na Japonskem so vse do 70. let večinsko podpirali Severno Korejo, česar ni spremenil niti sporazum o normalizaciji odnosov med Japonsko in Južno Korejo 1965.
Večinsko podporo je med etničnimi Korejci Južna Koreja dosegla šele v 70. letih. Takrat je tudi delež na Japonskem rojenih etničnih Korejcev presegal že tri četrtine, več kot polovica zakonskih zvez v tistem času pa je bila sklenjena z japonskimi osebami. Glede na generacije se tako vprašanje identitete in dojemanje Japonske ter Koreje razlikujeta. Če za prvo generacijo velja, da je njen glavni cilj repatriacija, tega za kasnejše generacije ni več mogoče trditi. (Lie 2008, 31)
Velik del druge in tretje generacije tekoče govori japonsko, obkroženi so z japonsko govorečimi mediji in kulturo. Razen tistih, ki so vključeni v sistem etničnih šol, je med mlajšimi generacijami več tistih, ki ne znajo tekoče govoriti korejščine (Fukuoka 1993, 54) Prav tako jih večina izven svojega družinskega okolja uporablja japonsko ime (tsūmei 通名).
Svoje pravo, korejsko ime (honmyō 本名) izven družinskega okolja uporablja le peščica.
Fukuoka razlaga, da je predvsem pri prvi in drugi generaciji uporaba honmyō pomenila večje možnosti za diskriminacijo pri iskanju zaposlitve v japonskih podjetjih. Dodaja še, da se je večina otrok šolala v japonskih šolah, tisti, ki pa so se šolali v etničnih šolah, se običajno ne strinjajo z japonsko politiko ali pa so zelo narodno zavedni. (p.t., 59–60)
Potem ko so dobili izbiro severnokorejskega ali južnokorejskega državljanstva, etničnim Korejcem na Japonskem ostane še ena izbira: japonsko državljanstvo in naturalizacija.
Številni literati, med njimi tudi I Feson 李恢成, so dojemali naturalizacijo kot izgubo etnične identitete. Prav tako naturalizacija ni pomenila konca diskriminacije. Tudi poroke med Korejci in Japonci so naletele na neodobravanje, predvsem v primeru poroke med Japonkami in Korejci – če se je v zakonu rodil otrok, je zaradi japonskega zakona o državljanstvu (pridobi se po očetovi strani), ki je bil v veljavi vse do 1985, v njegovem rojstnem listu bila navedena le mati. Naturalizacija morda pomeni manj birokratskih ovir, a ta etnične Korejce stane identiteto pripadnika korejske manjšine na Japonskem. Še več – naturalizacija je potencialno pomenila tudi dvojno izključitev – s strani ostalih etničnih Korejcev, ki so naturalizacijo zavračali. (Lie 2008, 86)
Vprašanje identitete posameznika ni zgolj vezano na izbiro državljanstva. Profesor na Tokijski univerzi, Kang Sang Jung je pripadnik druge generacije. Rojen je v Kumamotu, kjer je bilo odraščanje za mladega etničnega Korejca še težje. Za mlajše generacije pravi, da se marsikdo spopada z dvema tokovoma v sebi: država, ki jo imajo najraje, je Japonska in kraj, ki ga najbolj prezirajo, je Korejski polotok. Hkrati pa velja tudi obratno: Korejski polotok je tisti, ki ga imajo najraje, in kraj, ki ga najbolj prezirajo, je Japonska. (Kang 2007, 15)
Vprašanje identitete je torej zapleteno in zelo kompleksno vprašanje za etnične Korejce na Japonskem. Njihovo iskanje identitete je še bolj zapleteno zato, ker izbira med (1) južnokorejskim, (2) severnokorejskim, ali (3) japonskim državljanstvom lahko pomeni družbeno izobčenost s strani japonske družbe ali korejske skupnosti. V tem primeru vprašanje identitete ni le vprašanje posameznika, pač pa jim jo družba dodeli sama: Japonska jih označi za Korejce, Koreja za Japonce, sami pa se ne počutijo popolnoma sprejeti ne v eni niti v drugi. (Fukuoka 1993, 70)
Lie piše, da je skupni imenovalec identitete jezik, religija, navade ali kultura, vendar pa hkrati izpostavlja, da je položaj etničnih Korejcev na Japonskem bolj zapleten. Kaj je tisto, kar povezuje etnične Korejce na Japonskem? Tudi sistematična diskriminacija, ki je tako pomemben dejavnik pri opisovanju izkušenj te manjšine, se je tekom let spreminjala in do neke mere zmanjšala do danes. Dejstvo je, da je njihov najmanjši skupni imenovalec ta, da so to osebe (in njihovi potomci) s korejskim ozadjem, ki so prišle na Japonsko pred koncem druge svetovne vojne in po njej ostale na Japonskem. Posledično je veliko izmed njih izkusilo sistematično in družbeno diskriminacijo. Pa vendar se izkušnje na ravni posameznika lahko močno razlikujejo, zato je potrebna izredna pazljivost, da se izkušenj ne generalizira in posplošuje. (Lie 2008, 130)
Proces oblikovanja identitete diaspore se razlikuje glede na generacije. Diaspora v teoretičnem smislu zaobjema subjekte, ki iz kraja izvora odidejo v drug kraj. V modernem smislu to lahko pomeni migrante, ki se iz svoje države oz. domovine preselijo v državo gostiteljico. Tam bivajo kot imigranti, del etnične skupnosti, oziroma imajo dolgoročni status prebivalca. V državi gostiteljici so kot 'Drugi', saj le-ta ni njihova domovina.
Imigracija pomeni, da jih čaka ena izmed štirih vrst vključitve: asimilacija, izločitev, integracija ali multikulturalizem. Glede na generacije posamezniki različno dojemajo svoj odnos do države izvora (domovine oz. domovine svojih prednikov) in države gostiteljice.
Domovina lahko hkrati predstavlja kraj preteklosti (spomini) in prihodnosti (želja po vrnitvi, četudi ne za stalno). Identiteta diaspore je torej povezana z identiteto kraja izvora – povezuje jih na primer jezik, kultura, politično prepričanje, vera in tako dalje. (Lie 2008, 172; Stanley 2000, 167)
Vendar pa je v primeru etničnih Korejcev na Japonskem proces oblikovanja identitete še toliko bolj zapleten, saj so prve generacije bile tesno povezane z dogajanjem na Korejskem polotoku, potem pa je bila njihova domovina razdeljena na dve državi. Etnični Korejci na Japonskem so si na različne načine poskušali ustvariti življenje na Japonskem. Ker je bilo zaradi njihovega neurejenega statusa iskanje dela oteženo, so se nekateri podali v svet šovbiznisa, drugi v šport, nekateri pa so se literarno udejstvovali. Prav skozi literaturo, ki je podrobneje obravnavana v naslednjem poglavju, je razvidno, da je tekom časa veliko literatov obravnavalo in se spraševalo o vseh teh problematikah – o domovini, o Japonski kot prostoru bivanja, o etnični identiteti in diskriminaciji, o hrepenenju po kraju, ki ga ni; o tem, ali je njihova identiteta kot Zainichi res lahko tako zlahka opredeljena kot »etnični Korejci na Japonskem« ali pa njihova identiteta presega okvire korejske in japonske identitete. Ta proces in razlike med identitetami v diaspori je možno videti tudi v vsebinski analizi dela GO v tretjem poglavju.
2.3 Literatura etničnih Korejcev na Japonskem
V Enciklopediji diaspor (2005) je literatura korejske diaspore na Japonskem definirana kot literatura, ki jo v japonskem jeziku pišejo etnični Korejci, ki prebivajo na Japonskem. (Kim 2005, 358) V prejšnjem poglavju je predstavljeno zgodovinsko ozadje, iz katerega je razvidno, da se je korejsko prebivalstvo v večjem številu pričelo priseljevati na Japonsko po letu 1910. Kljub temu pa je težko določiti datum, ki bi pomenil strog začetek literarnega ustvarjanja, in tudi raziskovalci njegov začetek definirajo in klasificirajo na različen način.
2.3.1 Generacija 0
Kim predstavi več različnih interpretacij. Med njimi je Ahn (1998), ki literaturo korejske diaspore razdeli na tri obdobja. Prvo opredeli med 1883 in 1910, ki vključuje korejske študente na Japonskem, ki so bivali in ustvarjali kot tujci, drugo med 1910 in 1945 v času japonske okupacije. To obdobje Ahn razdeli še na dva dela: v zgodnjem so dela večinoma nastajala v korejščini in bila povezana z bojem za neodvisnost ter življenjem pod okupacijo.
V poznejšem obdobju pa so Korejci pričeli pisati tudi v japonskem jeziku kot del literature proletariata. Za začetek tretjega obdobja Ahn določi leto 1945, ko je pisateljem japonski jezik pomenil orodje, s katerim so opisovali dogodke po vojni, in pa kasneje tudi sredstvo, s katerim so prikazali življenje etničnih Korejcev na Japonskem. (Ahn v Kim 2005)
Kawamura (1999) navaja, da so v prvih desetletjih Korejci na Japonskem aktivno ustvarjali
»literaturo proletariata«, ki je bila močno povezana z dogajanjem v domovini. Tudi Park opozarja, da to ne pomeni, da so vsa dela, ki so jih napisali etnični Korejci na Japonskem po letu 1910, tudi del zvrsti, ki je pozneje bila poimenovana »literatura etničnih Korejcev na Japonskem«. V tistem času so bili na Japonskem kot študentje na izmenjavi tudi Choe Namseon 최남선, I Gwangsu 이광수, I Sang 이상, Gim Dongin 김동인 in drugi, ki so s svojim literarnim ustvarjanjem pomembno vplivali na razvoj sodobne korejske književnosti.
Nekatera dela so takrat izdali v japonskem jeziku. I Gwangsu je leta 1909 objavil delo Je to ljubezen? (Ai ka 『愛か』), za katero Lie ugotavlja, da je morda prvo moderno prozno delo, ki ga je napisala korejska oseba v japonskem jeziku. A Park piše, da so njihova dela izvzeta iz literature etničnih Korejcev na Japonskem. (Lie 2018, 4; Park 1995, 45)
Park ugotavlja, da bi mejnika za začetek literature etničnih Korejcev na Japonskem lahko bila Gibanje 1. marca 1919 (sam il undong 3.1 운동; san ten ichi dokuritsu undō 三・一独 立運動) in ustanovitev KAPF (Korea Artista Proletara Federatio) 23. avgusta 1925. Do japonske prepovedi (1934) je tako nastajala »literatura proletariata«, ki je vplivala tudi na literarna gibanja po koncu vojne 1945. (Park 1995, 45)
Aprila 1946 je kot prva začela izhajati revija Demokratična Koreja (Minshu Chōsen 民主朝 鮮; Minju joseon 민주조선). Med ustanovitelji in tistimi, ki so v njej objavljali, so bili tudi
Kimu Tarusu 金達寿, I Unchiku 李殷直 in Kimu Wongi 金元基. (p.t., 45) Pisali so o aktualnih dogodkih in zahtevali zaščito etnične kulture in etničnih šol, ki jih je takratna oblast prepovedala. Objavljali so v japonskem jeziku, saj je bila njihova ciljna publika japonska, poleg poročanja o življenju na Japonskem pa je bil njihov namen tudi »popraviti popačeno sliko korejske zgodovine, kulture in tradicije, in pripomoči k razumevanju Korejcev«. (Min 2015)
V 50. letih je Minshu Chōsen nadomestila Korejska kritika (Chōsen Hyōron 朝鮮評論; Joseon pyeongron 조선평론), ki zaradi vojnega stanja v Koreji ni objavljala toliko literarnih del kot njena predhodnica, a so v njej med drugimi objavljali tudi I Unchiku, Kimu Shijon 金時鐘 in Ho Namugi 許南麒. (Park 1995, 45)
Že pred koncem vojne (1939) sta bila Kimu Saryan in I Unchiku med nominiranci za Akutagawovo nagrado (Akutagawa Ryūnosuke-shō 芥川龍之介賞), ki nagrajuje literarna dela v japonščini. Kimu Saryan velja tudi za enega izmed začetnikov literature etničnih Korejcev na Japonskem; v delu V svetlobi opisuje stiske korejske mladine, ki se je morala soočiti z nečloveško diskriminacijo pod japonsko okupacijo. Po koncu vojne se je vrnil v Korejo, kjer je nadaljeval svoje literarno ustvarjanje v korejščini, a je nato zginil v Korejski vojni leta 1950. (Kim 2005, 359)
Literatura etničnih Korejcev na Japonskem je bila deležna večje pozornosti v 60. letih, v 70.
letih pa je sledil njen razcvet. Nekaj izbranih nagrajenih del je navedenih v spodnji tabeli:
Leto Vrsta nagrade Avtor Delo Korejski prevod
(leto izdaje4) 1939 *nominacija za
Akutagawovo nagrado
Kimu Saryan 金史 良
V svetlobi (Hikari no naka ni
『光の中に』)
Bin Sog-e 빛 속에 (2010) 1939 *nominacija za
Akutagawovo nagrado
I Unchiku
李殷直 Tok (Nagare 『流
れ』) Heureum 흐름
1966
4. nagrada umetnosti in literature (Bungeishō 文 藝賞)
Kimu Hagyon金 鶴泳
Zmrznjena usta (Kogoeru kuchi
『凍える口』)
Eoreobunneunip 얼어붙는 입 (1992)
1969
12. Gunzova nagrada za nove pisatelje (Gunzō Shinjin Bungakushō 群像 新人文学賞)
I Feson 李 恢成
Ponovno ta pot (Mata futatabi no michi 『またふた たびの道』)
Dasi du beonjjae gil 다시 두 번째 길
1972 66. Akutagawova nagrada
I Feson 李 恢成
Perica (Kinuta wo utsu onna 『砧を うつ女』)
Dadeumi jilhaneun yeoin 다듬이 질하는 여인
4 V kolikor je znano
Leto Vrsta nagrade Avtor Delo Korejski prevod (leto izdaje4) 1985 28. Gunzova nagrada za
nove pisatelje
I Kisun 李 起昇
0.5 (Zero han
『ゼロはん』) Jero han 제로한 1988 100. Akutagawova
nagrada
I Yanji 李良
枝 Yuhi 『由熙』 Yuhui 유희
(1989) 1992 107. Naokijeva nagrada
Ijūin Shizuka 伊 集院 静
Mesec (Uke zuki
『受け月』)
Bureuneun dal 부르는 달 1996 116. Akutagawova
nagrada
Yu Miri 柳 美里
Kino družina (Kazoku shinema
『家族シネマ』)
Gajoksinema 가족시네마 (1997) 1999 122. Akutagawova
nagrada
Gen Getsu 玄月
Območje senc (Kage no sumika
『蔭の棲みか』)
Geuneurui jip 그늘의 집 (2000) 2000 123. Naokijeva literarna
nagrada
Kaneshiro Kazuki 金城 一紀
GO GO (고) (2000)
2016 59. Gunzova nagrada za nove pisatelje
Che Shiru 崔実
Jinijina
sestavljanka (Jini no pazuru『ジニ のパズル』)
Jiniui peojeul 지니의 퍼즐 (2018) Tabela 1: Literarne nagrade
2.3.2 Prva generacija
Prva generacija se uvršča v 50. in 60. leta 20. stoletja. Na ustvarjanje v prvih desetletjih po vojni so močno vplivale zgodovinske in družbene okoliščine. Nekateri so sicer pisali tudi v korejščini, a so bila ta dela spregledana. Za prvo generacijo je jezik ustvarjanja zapletena in boleča tema. S praktičnega vidika je pisanje v japonščini pomenilo, da lahko dosežejo širšo publiko in tako nagovorijo japonsko družbo, po drugi strani pa je to v njih vzbudilo občutek krivde, ker niso pisali v korejščini. Vsebinsko dela prve generacije opisujejo konflikte, s katerimi so se soočali – boj za pravice do etničnih šol, življenje pod ameriško okupacijo Japonske. Sočustvovali so z rojaki na Korejskem polotoku, na primer glede delitve na Sever in Jug, Korejske vojne in obdobja hladne vojne. Etnični Korejci na Japonskem so si močno prizadevali za združitev obeh Korej. Te ideje so prisotne tudi v literarnih krogih, zato je v delih moč zaznati protijaponsko držo in podporo združitvi Korej, ne pa nujno tudi podpore Južni Koreji. Prevladujoči temi v njihovih delih sta boj za pravice in »hrepenenje po domovini.« (Isogai 2004; Kim 2005)
Lie ugotavlja, da je to posledično pomenilo izključitev pisateljev in pisateljic, ki so morda odstopali od večine. Kot primer navede Yasumoto Sueko 安本末子, ki je napisala delo Nianchan 『にあんちゃん』 (1958). Nianchan je bilo v tistem času najbolje prodajano delo kateregakoli avtorja s korejskim ozadjem na Japonskem. Delo temelji na dnevniku
mladega korejskega dekleta na Japonskem in prikazuje, kako ta s svojo družino doživlja povojno življenje. (Lie 2018, 10) Lie navaja, da je značilno za dela prve generacije, da so politična, realistična in maskulinistična. Pišejo o domovini, o bolečini, ki jo čutijo v življenju v izgonu, in opisujejo stiske, ki jih doživljajo na Japonskem. (Lie 2018, 14)
1. Kimu Tarusu 金達寿 (1919–1997)
Je pripadnik prve generacije, ki pride na Japonsko kot otrok, in eden izmed začetnikov Zainichi literature. Aktivno sodeluje v literarnih krogih in postane ustanovitelj literarne revije Minshu Chōsen, skupaj s Kimom Sokpomom pa ustvarita literarni krožek Zainichi bundan 在日文壇. Večinoma piše v japonščini. Dela opisujejo težko življenje etničnih Korejcev na Japonskem, ki se v težkih časih bojujejo proti asimilaciji in poskušajo obdržati svoj materni jezik in identiteto. Njegovi deli Genkainada 『玄海灘』 (1954) in Obtožnica Bak Dala (Bakudali no saiban 『朴達の裁判』) (1958) sta nominirani za Akutagawovo nagrado. Dela Genkainada (1954), Obtožnica Bak Dala (1958) in Gorovje Taebaek (Taebek sanmyaku『太白山脈』) (1969) so postavljena na Korejski polotok: Genkainada opisuje stiske ljudi pod okupacijo Japonske in bitke za svobodo, Gorovje Taebaek povojno Korejo, Obtožnica Bak Dala pa obdobje južnokorejskega režima Syngman Rheeja. Zaradi svojega političnega prepričanja mu južnokorejske oblasti tudi za 50 let prepovejo vstop v državo.
Aktivno piše tudi eseje, raziskuje japonsko in korejsko zgodovino. Leta 1977 izda biografijo Moja pesem Arirang (Waga Ariran no uta 『わがアリランの歌』). (Kim 2005, 360; Lie 2018, 6; 12)
2. Kimu Sokubomu 金石範 (1925-)
Je pripadnik prve generacije, rojen v Osaki, a za svoj domači kraj označi otok Jeju. Svoj magnum opus, Vulkanski otok (Kazantō 『火山島』) (1976–79), začne pisati v korejščini, a nato idejo opusti in napiše septalogijo v japonskem jeziku. Delo opisuje dogodke na otoku Jeju aprila 1948, ko so ameriške in južnokorejske enote krvavo zatrle protestnike; pobili so 10% prebivalcev otoka, več deset tisoč beguncev je zbežalo na Japonsko. Koreja zanj pomeni kraj hrepenenja in spominov: vrnitev na Jeju v 80. letih opiše v knjigi Potovanje v domovino (Kokokugyō 『故国行』) (1990). Je goreč nacionalist, izrazito usmerjen proti Japonski, in si močno želi združitev Korej, kar je tudi glavno gonilo njegove filozofije.
Japonski jezik je zanj orodje, s katerim izraža svojo ‘korejskost’ in korejsko identiteto. (Kim 2005, 360; Lie 2008, 60)
3. Kimu Shijon 金時鐘 (1929–)
Je pesnik, ki piše tudi prozna dela o življenju in identiteti etničnih Korejcev na Japonskem.
Njegova dela vključujejo Življenje v Koreji in na Japonskem – z otoka Jeju v Ikaino. (Chosen to nihon ni ikiru – Chejudo kara Ikaino e 『朝鮮と日本に生きる−−済州島から猪飼野 へ』). (Lie 2018, 17)
4. Kimu Hagyon 金鶴泳 (1938–1985)
Njegovo nagrajeno delo Zmrznjena usta (Kogoeru kuchi 『凍える口』) (1966) opisuje življenje pisatelja s korejskim ozadjem na Japonskem, ki se sooča s krizo identitete. Čeprav se identificira kot Korejec, korejščine ne razume. Rojen na Japonskem, ugotovi, da je razpet med dvema svetovoma. Kljub temu, da izgleda in živi kot Japonec, zavrača japonsko identiteto in ugotovi, da izbira identitete zanj ne pomeni izbrati ali korejsko ali japonsko, pač pa da njegova identiteta ni ne korejska niti japonska. (Lie 2018, 198)
2.3.3 Druga generacija
Uvršča se v 70. in 80. leta 20. stoletja. Materni jezik večine je japonščina. Dobro poznajo japonsko kulturo, a se kljub temu še spopadajo s sistematično diskriminacijo (službe v javnem sektorju, socialna pomoč je še vedno za mnoge nedosegljiva) in vprašanjem identitete. Za razliko od prve generacije se druga generacija oddalji od političnega dogajanja na Korejskem polotoku in večinoma v svojih delih v ospredje postavi vprašanje identitete.
Koreja je za njih oddaljena, nepoznana in tuja, ob obisku domovine svojih staršev pa se počutijo odtujene. Bistvena razlika v primerjavi z literaturo, ki je nastala v prejšnjih dveh desetletjih, je izpraševanje o lastni identiteti. Druga generacija je rojena in vzgojena na Japonskem, zato njihovo dojemanje narodne identitete ni enako prvi generaciji. Lie izpostavi pisateljico Son Yurucha 成律子, ki leta 1976 napiše roman Mladost v četrti Ikaino (Ikaino no seishun 『猪飼野の青春』). Ikaino je četrt v Osaki, kjer so si svojo skupnost ustvarili etnični Korejci na Japonskem. (Lie 2018, 13–19)
1. I Feson 李恢成 (1935–)
Rojen 1935 na Sahalinu, po koncu vojne zaradi politične situacije na Korejskem polotoku opusti vrnitev in najprej živi na Hokaidu, nato odide na Kyushu in zopet nazaj. Sprva je podpornik organizacije Sōren, nato se odloči za svojo ideološko pot in življenje posveti literarnemu prikazovanju korejske diaspore na Japonskem. Ponovno ta pot (Mata futatabi no michi 『またふたたびの道』) (1969) opisuje življenje mladostnika, ki se ob odhodu z otoka Sahalin sooča z vprašanji o rasi, domovini in severnokorejski identiteti. Perica (1972), ki kot prva prejme prestižno Akutagawovo nagrado, prikaže podobo njegove matere v obdobju pred drugo svetovno vojno na Japonskem. Po obisku Južne Koreje leta 1974 napiše Ali Sever ali Jug, moja domovina (Kita de are minami de are waga sokoku 『北であれ南 であれわが祖国』). Protagonist dela Izgon in svoboda (Tsuihō to jiyuu 『追放と自由』) (1975) je naturaliziran etnični Korejec, a svojo odločitev ves čas obžaluje. V delu Trg umrlih in živih (Sisha to seisha no ichi 『死者と生者の市』) (1996) se protagonist vrne v Južno Korejo po 23 letih. Sporočilo dela je spoštovanje umrlih in hkrati živeti kot del diaspore.
(Lie 2008, 94) Neuresničene sanje (Mihatenu yume 『 見 果 て ぬ 夢 』) (1976–-59) je
heksalogija, v kateri se prepletajo stiske mladostnikov, ki sanjajo o združitvi Korej. Njegova dela torej raziskujejo identiteto in življenje etničnih Korejcev na Japonskem, njihove stiske in proces iskanja identitete. (Kim 2005, 360–61; Lie 2018, 184)
2. I Chonja 李正子 (1947–)
Je pesnica, ki opisuje življenje, stiske in hrepenenje etničnih Korejcev na Japonskem. To upodobi v poeziji tanka, ki je tradicionalna oblika japonske kratke pesmi. Njen prvenec, zbirka poezij Pesem rož balzaminovk (Ponsonna no uta 『鳳仙花のうた』), izide leta 1984.
(Lie 2018, 19)
3. I Yanji 李良枝 (1955–1992)
Rojena v prefekturi Yamanashi, v zgodnjem otroštvu pridobi japonsko državljanstvo. V mladosti se prične zanimati za korejsko kulturo, a je deležna neodobravanja zaradi japonskega državljanstva. V svojih delih raziskuje kompleksnost življenja etničnih Korejcev na Japonskem, le-ta pa je prikazana skozi izkušnje posameznic. Njena dela so torej osredotočena na individualno raven in ne kot problem Japonske ali Koreje. Njene protagonistke so pogosto etnične Korejke, razpete med kulturo svojih prednikov in kulturo, v kateri so se rodile ter odraščale. V 80. letih so bila njena dela na veliko prevedena v korejščino in priljubljena v Južni Koreji. Tudi sama se je odpravila v Seul, kjer je študirala tradicionalno korejsko glasbo in ples. V romanu Metuljeva balada (Nabi taryon 『ナビ・
タリョン』) (1982) zgodba opisuje življenje protagonistke, ki se po težkih življenjskih preizkušnjah odpravi v Južno Korejo. Tam se sreča z neznanim načinom življenja in tradicionalnimi aspekti korejske kulture (gayageum, salpuri, in pansori), ki ji dajo občutek osvoboditve. Tudi protagonistka njenega romana Yuhi (1988) je etnična Korejka. Yuhi se odpravi na študij v Južno Korejo, kjer pa se zaradi jezikovne in kulturne pregrade počuti kot tujka, in se na koncu vrne nazaj na Japonsko. (Lie, 2018, 19; Bak 2018, 37)
2.3.4 Tretja generacija
90. leta 20. stoletja in kasneje. Tretja generacija enako kot druga generacija piše v japonščini.
Nekateri avtorji objavljajo dela pod japonskim imenom tsūmei. Za njihova dela velja, da ni več v ospredju domovina oz. domovina prednikov, pač pa je fokus na japonski družbi in posamezniku. Tako kot bralca opozori Sugihara na začetku Kaneshirovega dela GO: »To ni zgodba mojih staršev, ampak moja zgodba.« (Kaneshiro 2003, 14) Z vprašanjem identitete se soočajo kot posamezniki, njihova identiteta pa ni nujno izključno korejska oziroma japonska. V iskanju lastne identitete nanje vseeno različno vpliva družbeno oziroma družinsko okolje. Nekateri avtorji se oddaljijo od tem o identiteti, niti protagonist niti ostali literarni liki niso etnični Korejci (Yu Miri, Kaneshiro Kazuki). (Kim 2005)
1. Gen Getsu 玄月 (1965–)
Dobitnik Akutagawove nagrade 1999 za Območje senc. Simbolično kritizira nasilno resničnost in obubožano življenje skupnosti, ki je postala izolirana v japonski družbi.
Prikazuje družbo skupnosti in na simboličen način prikaže, katere zgodovinske elemente imata skupnost etničnih Korejcev in njihova narodna resničnost. V kasnejših letih se posveti tudi drugim temam. (I 2008, 6)
2. Yu Miri 柳美里 (1968–)
Ena izmed glavnih predstavnic tretje generacije, Yu Miri, pisanje vidi kot odrešitev in sredstvo, s katerim zavrača svet, ki zavrača njo. Zaradi svojega etničnega ozadja se je kot otrok morala soočiti z vrstniškim nasiljem v šoli. Kasneje, kot pisateljica, pa tudi z napadom konservativnih medijev in celo z grožnjo bombnega napada. Leta 1997 je prejela Aktuagawovo nagrado za Kino družina (1997). Teme njenih zgodnejših del so družinska dinamika, soočanje s preteklostjo, kriza in iskanje identitete, vrstniško nasilje, samomorilne težnje. V njenih delih je moč najti tudi avtobiografske elemente, na primer v delih Življenje (Inochi 『命』) (2000) in Riba, ki plava v kamnu (Ishi ni oyogu sakana 『石に泳ぐ魚』) (1994). V delu Postaja JR Ueno (JR Ueno eki kōenguchi 上野駅公園口) (2014), ki je med drugim prevedeno tudi v korejski, angleški, francoski in poljski jezik, pa so prikazani tudi problemi sodobne japonske družbe: posledice potresa leta 2011 in življenje po njem, ter imigrantsko delo. (Kim 2005, 362)
3. Che Shiru 崔実 (1985–)
Njeno nagrajeno delo Ginijina sestavljanka opisuje vrstniško nasilje v japonski šoli, ki ga je deležna protagonistka s korejskim etničnim ozadjem. Zaradi tega se prepiše na etnično šolo, kjer pa ji težave povzroča njeno slabše znanje korejskega jezika, kar vodi v krizo identitete.
Na koncu tega poglavja je potrebno še opozoriti na to, da se umestitev pisateljev in pisateljic glede na generacije lahko razlikuje in ni enotno določeno. Kot je razloženo v poglavju se literarni tokov in trendi spreminjajo glede na čas in dogodke, pa tudi glede na ustvarjanje posameznikov in pisateljic. I (2008) razloži, da večjih razhajanj pri prvi generaciji ni videti:
večina se strinja, da sta na primer Kimu Tarusu in Kimu Sokubomu del prve generacije, da ima v začetnem obdobju veliko zaslug tudi Kimu Saryan, ki se je po koncu vojne vrnil v Korejo. Pri uvrstitvi pisateljev druge in tretje generacije pa se interpretacije, kdo spada v katero generacijo, razlikujejo. Raziskovalci I Yanji tudi uvrščajo med pripadnike 3.
generacije, Kaneshira Kazukija in Che Shiru pa opredeljujejo kot pripadnika »novejše generacije«. (Kim 2005, 362). Potrebno se je torej zavedati, da ni le ene definicije, ki bi bila edina pravilna. Tudi pisateljski proces ima svojo pot, ki se razvija in spreminja skozi čas.
3 Analitični del
3.1 Kaneshiro Kazuki – življenje in delo
Pisatelj in scenarist Kaneshiro Kazuki se rodi v Saitami leta 1968. Njegova starša sta etnična Korejca na Japonskem, oba s severnokorejskim državljanstvom. Osnovnošolsko in nižjo gimnazijsko izobrazbo pridobi v etnični šoli, ki je povezana s severnokorejsko organizacijo Sōren. Šola je zasebna, zato kot otrok nima prijateljev med sosedi. Dom ga utesnjuje, zato v četrtem razredu osnovne šole prične zahajati v knjižnico. Sprva uživa ob branju tujih piscev detektivk, kot sta Arthur Conan Doyle in Agatha Christie, nato pa se navduši nad japonskimi avtorji, kot so Sakaguchi Ango 坂口安吾, Akagawa Jirō 赤川次郎, Nishimura Kyōtarō 西 村京太郎 in Matsumoto Seichō 松本清張. Knjige naskrivaj bere tudi v šoli. Po končani nižji gimnaziji se prepiše na japonsko srednjo šolo. V tem obdobju zapade v težko obdobje krize identitete, ki je posledica spremembe okolja in državljanstva (pridobi južnokorejskega).
To ga spodbudi k branju filozofskih del Honde Katsuichija 本多勝一, Nietzscheja in drugih.
Bere tudi svetovno priznane avtorje, kot je Salinger. Je navdušen zbiratelj mang, v otroštvu ga na primer navduši Black Jack『ブラックジャック』Tezuke Osamuja 手塚治虫), od malih nog gleda filme (The Postman Always Rings Twice (1946)). V mladosti japonske glasbe ne posluša, se pa navduši nad tujimi izvajalci, na primer Simon&Garfunkel.
(Webdoku, 2001)
Po končani srednji šoli se vpiše na študij prava na univerzi Keio. V prvem letniku študija ga pretrese smrt prijatelja, hkrati pa ga spodbudi k izbiri pisateljske kariere. Prepričan, da se mora za pisateljstvo dobro pripraviti, v letih, ki sledijo, bere ogromno knjig. Za cilj si zastavi prebrati dve do tri knjige na dan, ne glede na žanr. Dnevno branju nameni tudi do osem ur.
Njegov cilj je napisati knjigo, ki še ni bila napisana, a se mu ob branju drugih del zdi, da so bila vsa dela že ustvarjena. Na koncu se odloči, da si želi napisati izvirno delo, ki ga ni moč najti v japonski literaturi. Ugotovi, da bo to del literature etničnih Korejcev na Japonskem, in tako nastane delo GO. (Webdoku 2001)
Pred izdajo dela GO izda leta 1998 svoj prvenec Revolucija št. 3 (Reboryūshon No.3『レボ リ ュ ーシ ョ ン No.3』), ki mu prinese 66. Nagrado za najboljšega novega pisatelja.
Revolucija št. 3 je prvo delo v tetralogiji Serija Zombiji (Zombiizu shiriizu『ゾンビーズ・
シリーズ』). Dve leti kasneje pri založbi Kodansha izide 『GO』(2000), za katerega prejme 123. Naokijevo literarno nagrado. GO že leto po izdaji zaživi tudi v filmski različici in prejme več domačih filmskih priznanj. Leta 2003 pri Kōdanshi izideta še deli Zbirka dialogov (Taiwahen『対話篇』) in Leti, očka, leti! (Furai, dadi, furai『フライ、ダディ、
フライ』), drugi del Serije Zombiji. Leta 2004 je kratka zgodba Ljubezenska zgodba (Renai shōsetsu『恋愛小説』) iz Zbirke dialogov prirejena za domača filmska platna. Leta 2005 pri založbi Kadokawa shōten izide delo HITROST『SPEED』, tretje delo Serije Zombiji.
Istega leta luč sveta ugleda tudi film, prirejen po delu Leti, očka, leti!. Nad njegovo produkcijo bdi tudi avtor sam. Zgodba je leto kasneje (2006) prirejena tudi kot južnokorejski film (režiser Choe Jongtae 최종태), v katerem pa je kraj dogajanja Južna Koreja in ne Japonska. Leta 2007 pri založbi Shūeisha izide delo Zbirka filmov (Eigahen 『映画編』).
Leta 2011 izide še četrti del Serije Zombiji, Revolucija št. 0 (Reboryūshon No. 0 『レボリ ューションNo. 0』).
Kaneshiro se v zadnjih letih predvsem posveča pisanju scenarijev. Prva TV-serija, Varnostna policija (SP keishicho keibibu keigoka daiyon-gakari『SP 警視庁警備部警護課第四係』) je predvajana na televizijskih zaslonih med leti 2007–2008. Scenarije napiše še za televizijski seriji MEJA『BORDER』(2014) in KRIZA『CRISIS』(2017), Sočasno sta izdani tudi knjižni priredbi omenjenih serij. Leta 2017 napiše scenarij tudi za TV-serijo Pazljivo ravnanje z gospo ženo! (Okusamawa, toriatsukai chūi『奥様は、取り扱い注 意』) (2017). Dela Revolucija št. 3, GO, Leti, očka, leti!, HITROST, MEJA, Varnostna policija in Zbirka filmov so prirejena tudi v mango.
3.2 Kaneshiro Kazuki - literatura
Kaneshira Kazukija se uvršča med pisatelje tretje generacije literature etničnih Korejcev na Japonskem. Značilnost njegovega ustvarjanja je, da se ne posveča ustvarjanju le ene zvrsti, ampak da je njegovo ustvarjanje multimedialno: ena zgodba je predelana tudi v druge oblike medijev – filmi, TV-serije in manga. Zaradi tega je njegovo literarno ustvarjanje označeno kot del popularne literature in hkrati deležno tudi kritik. Prav v uporabi multimedialnosti in priljubljenosti njegovih del pa vidim razlog, zakaj je potrebno njegovim delom nameniti pozornost z vidika literarnega proučevanja. Res je, da imajo njegova dela značilnosti popularne literature: proza je lahko berljiva, literarni liki so všečni in bralci se lahko poistovetijo z njimi – vse to botruje njegovi priljubljenosti. Kljub temu pa je v njegovih delih moč najti resne teme, ki se prepletajo z zgoraj naštetimi elementi. Njegova dela so izšla pri pomembnejših založbah na Japonskem, kot je Kadokawa, in doživela več ponatisov. Še v letu 2020 sta Zbirka dialogov in Zbirka filmov doživeli ponovno izdajo prav pri omenjeni založbi.
Kaneshiro ni le priljubljen na Japonskem, ampak tudi v Južni Koreji. Ne le Kaneshiro, leta 2007 je bila japonska literatura bolj priljubljena od domače, kar je povzročilo tudi nekaj nelagodja. (Bak 2007) Leta 2007 so poleg njegovih del korejski ljubitelji japonske literature posegali še po delih Murakamija Harukija, Murakamija Ryūja, in Yoshimoto Banane. (Han 2007) Leta 2007 so bila v knjigi Literatura diaspore (Diaseupora munhak 디아스포라 문학) avtorice Jeong Eungyeong 정은경 zbrana dela pisateljev korejske diaspore. Japonsko diasporo so predstavljali I Yanji, Yu Miri, Gen Getsu in Kaneshiro Kazuki. (Choe 2007).
Slednjega je priljubljena spletna knjigarna Yes24 leta 2014 uvrstila med 54 najbolj
priljubljenih avtorjev. Postavljen je ob bok velikim imenom svetovne literature, kot so Higashino Keigo, Dan Brown, J. K. Rowling, Steven King, Milan Kundera, Murakami Haruki in Yoshimoto Banana. (Neznan avtor 2014) Korejski inštitut za literarno prevajanje (LTI Korea) leta 2018 razpiše natečaj za prevajanje literature korejske diaspore in med deli sta tudi Kino družina (Yu Miri) in GO (Kaneshiro Kazuki). (Bak 2018)
Večina njegovih del je prevedenih v korejščino. GO je med drugimi preveden še v nemški (Nora Bierich, 2011), in turški (Mesut Kondu 2019) jezik, v različici mange pa tudi v italijanščino (2006). V nemščino je preveden tudi Leti, očka, leti! (2012). Manga različica detektivske serije MEJA je prevedena in izdana tudi v francoščini (2015). V angleščino je preveden le GO (2018). Prevedla ga je japonska Američanka, Takami Nieda. Protagonist jo je navdušil zaradi svoje osebnosti: ni ga strah spregovoriti proti diskriminaciji in se sovraštvu postaviti po robu z dvignjeno glavo. Nieda pravi, da GO zanjo predstavlja zgodbo, ki bi si jo želela brati kot otrok diaspore. Protagonist Sugihara se ne sooči z diskriminacijo le s pestmi, pač pa je tudi senzibilen lik, ki si želi vključujočo in raznoliko japonsko družbo.
(Nieda 2015)
Za Kaneshirova dela so značilni kratki opisni stavki in dialogi, ki omogočajo lahko branje.
Noboru to značilnost navaja kot enega izmed razlogov za priljubljenost njegovih del. Doda še primerjavo s slogom Murakamija Harukija: za oba je značilno, da je v njunih delih moč najti reference filmov, glasbenikov in drugih oblik medijev. V delu GO je denimo moč najti reference, kot so besedilo pesmi Born in America, pesem Bruca Springsteena, kultna trilogija Boter, filmi Clinta Eastwooda Dirty Harry ali Pobeg iz Alcatraza itd. S tem Kaneshiro ustvarja literaturo, ki ni le literatura manjšine, pač pa tudi popularna literatura. Z uporabo humorja in optimizma v svojih delih ne govori le o lahkih temah, pač pa se v njih dotakne tudi resnejših tem, kot so položaj etničnih Korejcev na Japonskem, vprašanje identitete in diskriminacija manjšine. (Noboru 2005, 258)
Kaneshiro v intervjuju pojasni, da so mu všeč prozna dela, ki vsebujejo referenco drugih del, zato je to želel vnesti tudi v svoja dela. Meni, da s tem, ko bralec med branjem vidi drugo delo, to v njem vzbudi radovednost in bo morda posegel tudi po tistem delu. V obdobju, ko se je tudi sam spraševal o svoji identiteti, je poglobljeno bral dela korejske manjšine na Japonskem, a ni našel pravega odgovora. Zato želi pisati dela, ki bodo pomagala mladim, ki se soočajo s podobnimi vprašanji. Za GO pravi, da je to uvodno delo, v prihodnje pa si želi pisati dela, ki ne niso del le enega žanra, pač pa se v njih prepletajo različni elementi. V intervjuju je označil še željo po tem, da bi za svoje protagoniste, ki so etnični Korejci na Japonskem, našel prostor v žanrih, v katerih se do tedaj še niso preveč pojavljali. (Ddnavi 2001)
Njegova priljubljenost in zgodbe, ki so upodobljene v različnih medijih, so tisto, kar ga naredi drugačnega od do tedaj izdanih del literature etničnih Korejcev na Japonskem. GO
