UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Dajla Dedić
Bosna in Hercegovina – historične in aktualne dimenzije etničnih razmerij
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Dajla Dedić
Mentor: doc. dr. Blaž Vrečko Ilc
Bosna in Hercegovina – historične in aktualne dimenzije etničnih razmerij
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Mojemu mentorju, dr. Blažu Vrečku Ilcu za vse nasvete, podporo in usmerjanje pri pisanju.
Družini. Očetu Endisu, mami Jasmini in sestri Hani. Za neizmerno ljubezen in potrpežljivost.
Partnerju Admirju. Ker je vedno verjel vame.
Prijateljem. Posebej Natali, ki mi je v vseh letih študija stala ob strani.
Hvala.
Bosna in Hercegovina – historične in aktualne dimenzije etničnih razmerij
Bosna in Hercegovina, kot ena izmed šestih republik, ki je sestavljala Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, je po njenem razpadu imela željo po neodvisnosti in suverenosti, kar pa ni bilo tako enostavno uresničljivo. Razglasitev neodvisnosti je sprožil kruto in krvavo vojno, ki je terjala več deset tisoč smrtnih žrtev in več milijonov razseljenih.
Po tragični vojni je Bosna in Hercegovina dobila nov politični sistem, vsiljen s strani mednarodne skupnosti v okviru Daytonskega mirovnega sporazuma.Konec vojne ni pomenil dejanskega miru in zedinjene države, ampak združitev treh narodov na skupnem prostoru, kjer se je ta politični sistem kaj hitro izkazal za izredno nefunkcionalnega, saj ni razrešil osrednjih napetosti in vzrokov državljanske vojne, temveč je te le še utrdil. Kompleksnost in neučinkovitost političnega sistema je državo privedla do številnih negativnih posledic na področju gospodarstva in socialne politike. Bosna in Hercegovina je zato danes država z enim najkompleksnejšim političnim sistemom na svetu, katera mora za svoj obstoj, napredek in učinkovitejše delovanje, pri svojih državljanih, vzpostaviti potrebo po skupnih interesih, ciljih in vrednotah.
Ključne besede: Bosna in Hercegovina, vojna, Daytonski mirovni sporazum, mednarodna skupnost.
Bosnia and Herzegovina – historical and current dimensions of the ethnical relations Bosnia and Herzegovina, as one of the six republics that made up the Socialist Federal Republic of Yugoslavia, had a desire for independence and sovereignty after its disintegration, which was not so easily achievable. The declaration of independence sparked a brutal and bloody war that claimed tens of thousands of deaths and millions of displaced people. After the tragic war, Bosnia and Herzegovina received a new political system imposed by the international community under the Dayton Peace Agreement. The end of the war did not mean real peace and a united state, but the unification of three nations in a common space, where this political system quickly proved as extremely dysfunctional, because it did not resolve the central tensions and causes of the civil war, but only consolidated them. The complexity and inefficiency of the political system has led the country to a number of negative consequences in the field of economy and social policy. Bosnia and Herzegovina is therefore today a country with one of the most complex political systems in the world, which must establish the need for common interests, goals and values for its citizens in order to exist, progress and function more effectively.
Key words: Bosnia and Herzegovina, war, Dayton Peace Agreement, international community.
5 Kazalo
1. UVOD ... 6
2. METODE IN ZGRADBA DELA ... 8
2.1 PREDMET & CILJI PREUČEVANJA: ... 8
2.2 NAMEN RAZISKOVANJA IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA: ... 8
2.3 METODOLOŠKI IN TEORETIČNI OKVIR ... 9
2.3.1 Orientalizem kot način razumevanja ... 9
3. ČIGAVA JE BOSNA? ... 12
3.1 BOSNA KOT GEOPOLITIČNO SREDSTVO ... 12
3.2 DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI ... 14
3.3 UPRAVNA STRUKTURA BOSNE IN HERCEGOVINE ... 16
4. BOSNA – PROSTOR TENZIJ... 18
4.1 OD NACIONALNIH GIBANJ DO ETNIČNEGA KONFLIKTA ... 18
5. 20. STOLETJE – STOLETJE TEŽAV ... 20
5.1 DRUGA SVETOVNA VOJNA ... 20
5.2 OBDOBJE SFRJ ... 21
5.3 VOJNA V BiH 1992 – 1995 ... 24
5.3.1 Genocid v Srebrenici ... 25
5.4 KONEC VOJNE ... 27
6. POSTDAYTONSKA BOSNA IN HERCEGOVINA – EKSPERIMENTALNA DRŽAVA. 28 6.1 DAYTONSKI SPORAZUM - ZAČETEK EKSPERIMENTA ... 28
6.2 BIH KOT GLAVNA SUBSTANCA EKSPERIMENTA MEDNARODNE SKUPNOSTI . 30 6.2.1 Visoki predstavnik ... 32
7. AKTUALNE DIMENZIJE V BOSNI IN HERCEGOVINI: ODRAZ EKSPERIMENTA .. 35
7.1 RAZDELJENOST DRUŽBE KOT NAČIN OHRANJANJA STATUSA QUO ... 35
7.2 MEDIJSKA IN POLITIČNA KRAJINA KOT STVAR ELITE ... 38
7.3 ŠOLSKI SISTEM KOT ODRAZ ETNIČNE SEGREGACIJE ... 39
8. O MOŽNOSTI IN NUJNOSTI NEDAYTONSKE BOSNE ... 42
9. ZAKLJUČEK ... 45
10. VIRI ... 48
6
1. UVOD
V času mojega študija na Fakulteti za družbene vede sem se nemalokrat ob raznih projektih, seminarskih nalogah lotila raziskovanja Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BiH). Poleg tega, da je BiH vedno bila in bo del mene ter mojih družinskih korenin, je zagotovo ena od držav z najkompleksnejšim političnim sistemom na svetu, ki te s svojo edinstvenostjo, drugačnostjo, pestro zgodovino in kulturo vabi k raziskovanju, preučevanju in analiziranju ter od tebe zahteva nek kritičen premislek.
Preučevanje sodobne Bosne se danes odraža kot posledica omejenega razumevanja balkanskega prostora s strani zahodnih analitikov, ki ohranjajo distanco med njimi in nami.
Popačena, drugačna, stereotipizirana in globoko zakoreninjena podoba Balkana ter še posebej Bosne in Hercegovine, nas je pripeljala do tega, da na državo, njene narode, politiko, kulturo in navsezadnje njen vsakdan gledamo skozi čisto drugačno lečo. Tako lečo, ki je namenjena izključno dojemanju BiH; tako lečo, z vsemi predsodki, določili in posplošitvami, ki bodo za vedno skušala ohranjati to razpoko med nami in onimi, drugimi.
Po hladni vojni je prišlo do korenitih sprememb in vzpostavljanja nove politične slike. Tudi BiH ni ušla posledicam svetovnih tokov in je po dolgi zgodovini nesamostojnosti in tragični vojni dobila nov politični sistem. Ta je vzpostavil državo, ki ni naslovila vzrokov napetosti, ki so privedle do vojne med tremi narodi, ki so pred tem, v tej nekdanji republiki SFRJ, živeli v miru in sožitju. Krvava vojna v BiH je terjala več tisoč smrtnih žrtev in več milijonov razseljenih. Uničila je gospodarstvo ter ustvarila ogromna razhajanja med narodi, ki so danes primorani živeti v nekem navideznem, lažnem miru. Daytonski mirovni sporazum, ki je končal vojno, je postal tudi nova ustava BiH.
Čeprav je od konca vojne in osamosvojitve Bosne in Hercegovine minilo skorajda šestindvajset let, so posledice nemirov in vojne še vedno prisotne. Etnična in verska distanca narodov v BiH je danes večja in bolj problematična, kot je bila v predvojnem obdobju.
Rastoči nacionalizem, ki je spodbujen s strani medijev in politike ter je navsezadnje del navadnega vsakdana, je stalnica v življenju bosansko-hercegovskih državljanov. Področje, na katerem je močno razvidna problematika nacionalnih nesoglasij, je področje izobraževanja.
Le-to pa je izjemno pomembno za oblikovanje oz. formiranje novih razvojnih strategij Bosne in Hercegovine, ki bi lahko pripomogle k napredku in razvoju države.
7
V svojem diplomskem delu bom zato raziskala politično ureditev Bosne in Hercegovine ter se še posebej osredotočila na razmerja in odnose ter sobivanje treh konstitutivnih narodov v eni državi.
Diplomsko delo je sestavljeno iz devetih poglavij. V uvodnem poglavju sem pojasnila izbor teme in opredelila predmet preučevanja, predstavila svoj namen raziskovanja ter nastavila raziskovalna vprašanja, na katera odgovarjam v osrednjem delu. V drugem poglavju razložim zgradbo, namen in cilj svojega dela ter opišem uporabljene metode.
Osrednji del naloge se začne od tretjega poglavja dalje, kjer se najprej dotaknem geopolitičnega konteksta Bosne in Hercegovine, aktualnih demografskih značilnosti države, ki jo danes v svetu označujejo kot eno najkompleksnejše zastavljenih in urejenih držav ter njene upravne strukture, ki je nastala kot posledica demografskih značilnosti. Četrto poglavje razlaga, zakaj je BiH danes obravnavana kot prostor tenzij ter kako je od nacionalnih gibanj prišlo do etničnega konflikta. V naslednjem, petem poglavju bo diplomska naloga naslovila historični vidik obravnavane teme, ki je povod za ureditev države na način, kot jo poznamo danes in sicer sem naredila pregled zgodovine od obdobja druge svetovne vojne do samega konca vojne oz. mirovnih pogajanj v Daytonu, ki je še kako pomemben za razumevanje heterogenosti družbe. Ker sporazum državi ni prinesel učinkovitosti in stabilnosti, ki jih suverena demokratična država potrebuje za funkcionalno delovanje, je šesto poglavje osredotočeno na postdaytonsko Bosno in Hercegovino, ki je bila ustanovljena kot eksperiment mednarodne skupnosti. Sedmo poglavje je posvečeno ugotavljanju aktualnih težav, s katerimi se BiH sooča danes. V nadaljevanju je poglavje, namenjeno razmisleku o drugačni Bosni in Hercegovini in možnostih »nedaytonske BiH«. V zadnjem, devetem poglavju pa sem povzela raziskano in odgovorila na postavljena raziskovalna vprašanja.
Na koncu je še navedba uporabljenih virov in literature.
8
2. METODE IN ZGRADBA DELA
2.1 PREDMET & CILJI PREUČEVANJA:
Bosna in Hercegovina je po dolgem obdobju nesamostojnosti, kruti in tragični vojni, dobila naposled svoj politični sistem, ki naj bi njenim narodom omogočil boljšo in bolj demokratično prihodnost. Njena povojna ureditev se je kmalu izkazala za nejasno, kompleksno strukturo, ki je državi prinesla nestabilnost in nefunkcionalnost. Zaradi krize in nenehnih trenj v novem sistemu je postalo sobivanje treh narodov v državi vse prej kot konsenzualno, zato sem se v svojem diplomskem delu odločila raziskati etnična razmerja, kot tudi družbene in politične okoliščine v Bosni in Hercegovini, ki so pripeljali do te kohabitacije, ki je za državljane BiH vse prej kot miroljubna in usmerjena v prihodnost, a taka kot je, še kako ustreza tako geopolitičnemu interesu globalnih in regionalnih sil, sosedov BiH, kot tudi elitam BiH.
V svoji diplomski nalogi sem si zastavila cilje, s katerimi se želim čim bolj približati sami temi ter odgovorom na raziskovalna vprašanja. Želim predstaviti kompleksnost političnega sistema Bosne in Hercegovine ter predstaviti temeljne težave, s katerimi se BiH in njeni narodi spopadajo v svojem povojnem obdobju. Pozornost želim usmeriti na (ne)razvoj države in mednarodno integracijo, kot tudi prikazati samo vlogo mednarodne skupnosti pri povojni ureditvi države. Poudariti želim obstoj še vedno obstoječih nesoglasij med tremi narodi v eni državi ter predstaviti možnosti za bolj funkcionalne rešitve in sobivanje.
2.2 NAMEN RAZISKOVANJA IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA:
Namen mojega diplomskega dela je poglobiti se v kompleksnost aktualnega političnega sistema Bosne in Hercegovine ter osredotočiti se na sobivanje treh narodov v eni državi. Da sem to storila, sem morala najprej raziskati historične dogodke, ki so vodili do zaključka vojne ter na koncu do mirovnih pogajanj in nastanka Daytonskega mirovnega sporazuma, katerega vsebino želim analizirati ter skozi njegova določila reflektirati sedanjo situacijo Bosne in Hercegovine.
9
Skozi svoje delo bom odgovarjala na naslednja vprašanja:
1. Ali ureditev BiH omogoča uspešno in kakovostno sobivanje treh narodov?
2. Kakšna je vloga zgodovine, ko govorimo o možnosti sobivanja narodov v BiH?
3. Kateri so problemi, s katerimi se politični sistem v BiH spopada?
4. Kakšno vlogo v vodenju države imajo zunanji akterji oz. mednarodna skupnost?
2.3 METODOLOŠKI IN TEORETIČNI OKVIR
Preden sem se lotila pisanja diplomske naloge sem uporabila metodo zbiranja podatkov, s katero sem pregledala obstoječo literaturo in se pripravila na samo raziskovanje in pisanje.
Bosna in Hercegovina kot država s tako specifičnim, drugačnim političnim sistemom, predstavlja edinstven fenomen in izjemen objekt raziskovanja. Metodološki okvir mojega diplomskega dela zato predstavlja študija primera. Osredotoča se na opis, razumevanje, predvidevanje posameznika, procesa, organizacije, skupine, kulture ali narodnosti (Woodside, 2010, str. 1). Študija primera je poglobljeno raziskovanje iz več perspektiv glede na kompleksnost in edinstvenost določenega projekta, politike, institucije, programa ali sistema v vsakdanjem kontekstu (Simons, 2009, str. 21). Ponavadi gre za študijo enega samega primera ali manjšega števila več primerov (Starman, 2013, str. 73).
Pri pisanju sem uporabila deskriptivno metodo ter zgodovinsko analizo, pri kateri sem si pomagala z analizo sekundarnih virov. Raziskala sem zgodovinski razvoj BiH kot države, spremembe njenega političnega sistema, potek vojne, razloge zanjo ter njene posledice. Ko sem analizirala ter interpretirala sekundarne vire, sem preučevala vsebine knjig, člankov iz časopisov, znanstvenih revij in zbornikov. Ogromno relevantnih podatkov sem našla na medmrežju.
2.3.1 Orientalizem kot način razumevanja
Balkan kot regija je pogosto razumljen na podlagi vnaprej določenih idej, zaznav Zahoda, ki Balkan obravnavajo in analizirajo s pomočjo zgrešenih, ideoloških oz. orientalističnih analiz, Bosna in Hercegovina pa je kot del Balkana s svojim edinstvenim, specifičnim političnim sistemom pritegnila veliko pozornost sveta (Tziampiris, 2017, str. 1).
10
Balkan je geografsko neločljiv del Evrope, a kulturno zgrajen kot »drugi« ter je tako sčasoma postal predmet številnih zunanjih političnih, ideoloških in kulturnih frustracij. Ljudem je služil kot odlagališče negativnih značilnosti, s pomočjo katerih je nato bila oblikovana pozitivna slika o evropskem in zahodnem (Todorova, 1994, str. 453 – 482).
BiH je vedno bila objekt od drugih in vedno predmet okupacije. Teorija orientalizma oz.
razumevanje Balkana skozi oči le-tega nam ponuja možnost za razumevanje historičnih in aktualnih dimenzij etničnih razmer, saj je Bosna in Hercegovina vedno veljala za najbolj orientalski del Balkana. Zato je izjemno pomembno ob premišljanju o Balkanu, Bosni in Hercegovini ter njenih narodih imeti v mislih ta okvir in predpostavke, ki so Bosni vnaprej dane in določene, z namenom, da bi se ohranjali elementi segregacije in ločevanja mi – oni.
Said (1978) v svojem delu Orientalizem opredeli zahodno dojemanje "Orienta" kot nekaj čisto drugačnega, nenavadnega, fanatično nasilnega, religioznega in navsezadnje manjvrednega.
Njegove teorije o orientalizmu so izjemno koristne in relevantne za razumevanje tega, kako si Zahod predstavlja Balkan. V očeh Zahoda je dolgo obdobje osmanske vladavine umazalo Balkanski polotok in tako povzročilo njegovo nepreklicno vrnitev v primitivizem (Hetemi, 2015, str. 315). Gre za težnjo zahoda, da bi se predstavil kot racionalen, razvit, human in nadrejen, medtem ko je Orient predstavljen kot nerazvit, nenavaden in slabši. Poudarjeno je še to, da se Orient ne razvija, marveč ostaja vedno enak oz. nazadnjaški(Said, 1978).
Todorova (1994, str. 453 – 482) trdi, da je Balkan del Evrope, a hkrati pravi, da neskladna podoba Balkana znotraj zahodne kulture vpliva na paradokse kulturnih referenc in njenih predpostavk. Po mnenju Todorove balkanizem obravnava razlike znotraj ene vrste - Evrope, in ne razlike med pripisanimi tipi. Avtorica poudarja, da je bilo ime Balkan prvič uporabljeno leta 1784, torej prej kot koncept orientalizma ter da je bilo to ozemlje prej imenovano Haemus, Helenski, Grški, Ilirski, Rimski in Bizantinski polotok, pa tudi Trakija in Rumelija.
Todorova v svojem delu pravi, da so o barbarstvu in nasilju na Balkanu poročali popotniki iz različnih obdobij in s tem kreirali negativno podobo tega območja. Poleg tega Todorova opozarja, da Zahodna Evropa ni kolonizirala Balkana in zato območje ne spada pod isti orientalistični dežnik z državami, ki so jih kolonizirale (prav tam). Balkan torej preganja zahodno kulturo. Vse moči Zahoda – politiki in novinarji, konservativni akademiki in radikalni intelektualci, moralisti vseh vrst, so sklenili sveto zavezništvo za izgon tega spektra.
Zlasti v ameriškem akademskem svetu je bil Balkan vedno popolnoma dekontekstualiziran in paradigmatično povezan z različnimi težavami. Balkan so kaj hitro označili za »drugo«
11
Evrope. Venomer poudarjeno pri Balkanu je bilo, da njeni prebivalci ne marajo upoštevati standardov vedenja, ki so normativni s strani ostalega civiliziranega sveta. Kot pri vsaki posplošitvi tudi ta temelji na redukcionizmu, vendar je redukcionizem in stereotipizacija Balkana na takšni stopnji intenzivnosti, da diskurz zahteva posebno analizo in obravnavo (Todorova, 2009, str. 3).
Razumevanje balkanizma je pomembno, ker ima koncept politične posledice. Te je imelo že pred prvo svetovno vojno, pomembno pa je bilo tudi za odnos med EU in Zahodnim Balkanom, nenazadnje tudi Bosno. Ko se je hladna vojna končala leta 1989, se je ta izraz ponovno pojavil in pomagal oblikovati evropsko in ameriško politično razmišljanje o tej regiji. Ko se je Jugoslavija razšla in je izbruhnila vojna, sta EU in Organizacija združenih narodov (v nadaljevanju OZN) stali ob strani in nemo gledali tragično dogajanje v času vojne, s čimer sta podprli obsežno srbsko etnično čiščenje bosanskih muslimanov oz. Bošnjakov (Brekke, 2020). Vojne in grozodejstva so bila videti kot manifestacija barbarske in necivilizirane narave v balkanski regiji, kakor manifestacija nespremenljive kulture, osredotočene na prepir in nasilje, kulture, ki je bila povsem drugačna od evropske (prav tam).
Kriza in razpad nekdanje Jugoslavije sta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prinesla
"ponovno balkaniziranje" Jugovzhodne Evrope in s tem obuditev starih zahodnih stereotipov o Balkanu in balkanizaciji (Simić, 2013, str. 113).
12
3. ČIGAVA JE BOSNA?
3.1 BOSNA KOT GEOPOLITIČNO SREDSTVO
V preteklosti je Bosna in Hercegovina služila kot križišče za močne sosede, od Rimljanov v prvem stoletju n. št., Madžarov v dvanajstem stoletju, do Osmanskih Turkov v petnajstem stoletju. Njena postavitev med številnimi močnimi kulturami ter njena sama lokacija je postala pot za bojevnike, ki so se gibali med Malo Azijo (polotok, Turčija), Grčijo, Italijo in drugimi deli Evrope. V dvajsetem stoletju so imeli nadzor nad njo tako nacisti kot komunisti.
Lokacija BiH na križišču je zanjo pomenila slabosti, imela pa je tudi pozitivne vidike glede trgovine, saj je lahko služila kot kraj, kjer so si ljudje med seboj izmenjali pomembne ideje (Phillips, 2004, str. 33, 34). Geopolitika devetnajstega stoletja predstavlja prelomnico, ki stoji za obstojem in krajem zgodovinskih okoliščin, ki so se odvijali v BiH. Če ne bi bilo neodvisnosti gibanja v sosednjih državah, ki so zapustile ta otomanski svet, province v rokah habsburške monarhije, kasneje pa nekdanje Jugoslavije, danes verjetno ne bi govorili o samostojnem ozemlju Bosne in Hercegovine (Schuman, 2004). Zgodovina Bosne in Hercegovine velja za izjemno kompleksno. Njena geografska lega na Balkanskem polotoku jo je postavila znotraj regije, za katero velja, da je le nekaj več kot le predpražnik za močnejše evropske in azijske države in kulture (prav tam).
Bosna in Hercegovina, zaznamovana z Daytonskim mirovnim sporazumom, se je soočila z diktatom, ki jo izzval na najbolj vprašljiv način. Združene države Amerike (v nadaljevanju ZDA) kot ustvarjalna sila sveta priznava BiH, vendar le kot novo državno skupnost, oblikovano in producirano z vojno, kot kvazi državo. ZDA so s svojim doprinosom želele pokazati, da ni razloga, da se ne bi razvila bosansko-hercegovska država, ker ta kot skupnost ne more škodovati ljudem. V ameriškem političnem pristopu je bila v ospredju edino racionalnost – menili so, da lahko tudi najbolj problematično, ''hudičevsko'' skupnost naredijo človeško. Ideja je, da BiH s svojim obstojem sili svoje notranje subjekte, naj se ne trudijo državo uničiti, ker če je obstala na temeljih antidržavne države, zakaj bi blokirali njen razvoj v polni kapaciteti države (Ćurak, 2002, str. 123). Ključni vidik, ki je vplival na oblikovanje postdaytonske Bosne in Hercegovine, je geopolitične narave. Ta narava se nanaša na imperialno in destruktivno geopolitiko bližnjih, sosednjih držav Bosne in Hercegovine kot tudi na geopolitiko ZDA ter geopolitiko mednarodne skupnosti, ki je delovala pod vzvodi Washingtona (prav tam).
13
Postdaytonska BiH je postmodernistični izmislek geopolitične ustvarjalnosti, ki je izbruhnila v Daytonu in vzpostavila državni provizorij pod pretvezo sodobne samoohranitvene države.
Najboljši del Daytonskega mirovnega sporazuma torej ni nova bosansko-hercegovska država kot stvaritev tvorcev sporazuma kot njihovo geopolitično delo, temveč je stvariteljska razlaga tega dela (BiH) in njenih možnosti v kvantitativnem pogledu daleč nad samo izvedbo, kar je končno povzročilo krizo BiH, saj razlaga ne more nadomestiti tistega, česar v resnici ni (Ćurak in Turčalo, 2011, str. 30).
Ćurak (2002, str. 123) pravi, da četudi je Bosna in Hercegovina objekt manifestacije velikih geopolitik, je treba razloge za tako razumevanje iskati ne samo v teh geopolitikah, temveč v odsotnosti prepričljive intelektualne scene, ki bi bila sposobna tudi najbolj negativne antibosanske scenarije misliti bosansko, s čimer bi topila njihovo negativno antibosansko vsebino. Primanjkljaj mentalnega in etičnega prepričanja ''bosansko mislečega sveta'' preprečuje intelektualizacijo politike. Vsako nacionaliziranje bosansko-hercegovske geografije je odraz tipične antibosanske geopolitike, ki je sankcionirana z Daytonskim mirovnim sporazumom.
Ko je mednarodna skupnost od ZDA kot vodilne nacionalne države sodobnega sveta dobila v svojo posest BiH, je začela veliko birokratsko igro, tako da je gradila BiH kot scenarij – ozemlje zase, poskusno državo za postnacionalno obdobje, ozemlje, na katerem imajo njeni uslužbenci boljši položaj kot domače prebivalstvo. Oblikovanje scenarija je zahtevalo rekonceptualizacijo instrumentov za implementacijo miru in vzpostavitev novega mikrogeopolitičnega faktorja, Urada visokega predstavnika (OHR), da bi lahko oblikovali in udejanjili postvestfalski, intervencionistični model reševanja (post)daytonske bosansko- hercegovske krize (Ćurak in Turčalo, 2011, str. 30).
14 3.2 DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
Bosna in Hercegovina je z vojno raztrgan ostanek nekdanje Jugoslavije, ki je začela razpadati v začetku devetdesetih let. Nastalo je pet novih držav: Bosna in Hercegovina, Slovenija, Hrvaška, Makedonija, Srbija in Črna gora. Razlogi za razpad Jugoslavije so kompleksni in različni. Največkrat govorimo o velikih verskih razlikah ter globoko zakoreninjeni etnični pripadnosti narodov ter njihovemu močnemu občutku nacionalne identitete med različnimi ljudstvi in številnim drugim silam (Phillips, 2004, str. 9). Na Balkanskem prostoru je od nekdaj pomemben in dominanten vpliv ver. Splet islama, katolištva in pravoslavja je v Evropi edinstven, posebno zaradi usodnega vpliva religij na razvoj in delovanje družbe (Mihaljević, 2014). Poudarek kulturno-religioznih vplivov je za narod pomenil produkcijo nacionalizma, ki je bil izvožen v prav vse kontekste njihove družbe. Ljudje so raznolikost začeli dojemati kot problem, medtem ko je postajala nacija in homogenizacija ljudi ter napetost do drugih ključnega pomena.
Politično je BiH sestavljena iz dveh entitet. Severna, predvsem srbska entiteta znotraj države, se imenuje Republika Srbska (v nadaljevanju RS) s svojim glavnim mestom v Banja Luki, ki zaseda 49 odstotkov države. Druga entiteta države je Federacija Bosne in Hercegovine, ki pokriva ostalih 51 odstotkov države (prav tam). Izjema je skupnost Brčko, ki se nahaja na severovzhodu Bosne. Je samoupravna upravna enota in ni del Federacije BiH, niti RS (Schuman, 2004).
Leta 2013 je imela Bosna in Hercegovina 3.531.159 prebivalcev (RS 1.228.423 in Federacija 2.219.220) (Cvitković, 2017, str. 13). BiH ima, kot že omenjeno, tri osnovne verske skupine:
pravoslavno, katoliško in islamsko. Pravoslavni kristjani so povezani s srbsko etnično skupino, katoličani s hrvaško, muslimani pa so pogosto imenovani Bošnjaki. Bosna in Hercegovina je trikotna država s površino 19.741 kvadratnih kilometrov. Oblika države je simbolizirana na njihovi zastavi, ki nosi rumen trikotnik (Phillips, 2004, str. 12). V Bosni in Hercegovini od leta 1991 do leta 2013 ni bil izveden popis prebivalstva zaradi nezmožnosti dogovora med vodilnimi političnimi strankami treh narodov. Pod pritiskom domače javnosti ter mednarodne skupnosti je bil leta 2013 izveden popis. Trajalo je tri leta, da so objavili rezultate popisa, torej so jih objavili šele poleti leta 2016, na veliko nezadovoljstvo vodstva Republike Srbske (Cvitković, 2017, str. 28).
Politično gledano ima Bosna in Hercegovina izjemno zapleten postopek upravljanja.
Daytonski sporazum je dokument, ki naprej določa ustavo in politično strukturo, ki je bila
15
nato naložena Bosni in Hercegovini. Z Daytonskim sporazumom ima država demokratično ustavo, ki priznava glavne etnične delitve znotraj politične strukture države. Zaradi tega vidika ustave je politično odločanje včasih zelo nerodno in nemogoče(Phillips, 2004, str. 15).
V današnji BiH zaupanje ne temelji na državi ali državnih institucijah, temveč na političnih strankah in verskih skupinah. Ista mesta na volitvah si delijo tri glavne etnične stranke (SDA, HDZ in SNSD). Mladi v BiH ostajajo nezavzeti in marginalizirani od politične razprave in odločanja. Glede volilne udeležbe na volitvah je bila leta 2018 volilna udeležba med 18 in 30- letniki 51,6-odstotna, kar je nekoliko pod povprečno volilno udeležbo. Tri od štirih oseb, starih od 16 do 30 let, trdijo, da jih politika ne zanima (Banović, Gavrić, in Mariño, 2021, str.
75). Ženske so še vedno premalo zastopane v izvršilni in zakonodajni veji ter na vseh ravneh vlade, zaradi česar so v glavnem izključene iz procesa odločanja. Vzrok za to je večplasten, predvsem temelji na prevladi patriarhalne norme in stereotipov znotraj političnih strank. Poleg tega pomanjkanje kvot v zakonu BiH o enakosti spolov igra pomembno vlogo pri premajhni zastopanosti žensk na vseh ravneh vlade (prav tam).
Schuman (2004) pravi, da danes državljani Bosne in Hercegovine živijo v nastajajoči demokraciji. Po desetletjih, ko jim je življenje vodil dosmrtni predsednik v enopartijskem sistemu in po štirih letih državljanske vojne, avtor meni, da so Bosanci potrebovali čas, da so se privadili na 'svobodno' vlado.
Avtorjeva misel je tipična zahodna pozicija. Na tem mestu velja izraziti dvom o tem, ali lahko o sistemu v BiH govorimo kot o sistemu v nastajajoči demokraciji. Ali gre res za nastajajočo demokracijo in v kolikšni meri je sploh možna konsolidacija sistema, ki so ga zgradili zaradi svojih geopolitičnih interesov in interesov drugih ter v kolikšni meri je tak sistem lahko resnično demokratičen? Tisti, ki so gradili sistem, so takega, da bo v njem trajna napetost, naredili z namenom
.
So uspeli? Kaj pa je v tem primeru sploh uspeh? Osvoboditev ali kontrola oz. nadzor nad drugimi? Zmotna je prav tako ideja o tem, da bo čas zadevo konsolidiral in rešil vse težave. Slednje prihajajo iz specifične arhitekture sistema in niso vezane na čas.16
3.3 UPRAVNA STRUKTURA BOSNE IN HERCEGOVINE
Upravna struktura Bosne in Hercegovine je ena najbolj zapletenih na svetu in je odličen odraz oz. posledica njenih demografskih značilnosti.
Sistem Bosne in Hercegovine je težko primerljiv s katerimkoli drugim. Bosna in Hercegovina je država z zveznim sistemom. Elemente zvezne strukture Bosne in Hercegovine lahko opazimo v naslednjih merilih: 1) pluralistični ustavni sistem, sestavljen iz ustavnega sistema zvezne ravni in ustavni sistemi zveznih enot; 2) hierarhično razmerje med ustavnim sistemom zvezne države in zveznih enot, kjer je prva nad drugo, kar pomeni, da obstaja le en, a zelo zapleten ustavni sistem; 3) delitev pristojnosti med zvezno državo in zveznimi enotami, kar običajno določa zvezna ustava; 4) zvezne enote so kvazi države, ker imajo svoje ustavne sisteme, državno vladno organiziranost in moč posameznega odločanja; 5) zvezne enote imajo pravico do samoorganizacije; 6) zvezne enote so zastopane v zveznih organih; 7) zvezne enote nimajo pravice do uspeha. Bosna in Hercegovina je ena redkih popolnoma konsocijacijskih federacij, saj vsebuje vse ali skoraj vse značilnosti zvezne strukture in konsocijacijske demokracije (Banović in drugi, 2021, str. 9).
Različni zgodovinski dogodki so prispevali k velikim ustavnim, upravnim in političnim spremembam ter oblikovanju sedanje institucionalne ustanove v BiH. Svojo neodvisnost in prve parlamentarne volitve je pridobila BiH na podlagi državne ustave (Oğurlu in Kulanić, 2016, str. 10). Ustava BiH je del Splošnega okvirnega Sporazuma za mir v Bosni in Hercegovini. Daytonski mirovni sporazum je a de facto vrsta sporazumov, sestavljenih iz enega okvirnega sporazuma in dvanajstih posebnih sporazumov, imenovanim Priloge k Splošnemu okvirnemu miru Sporazuma za Bosno in Hercegovino. Posebni sporazumi, podpisani s strani različnih strank, se nanašajo na civilne in vojaške komponente. Ustavo Bosne in Hercegovine predstavlja četrti aneks, ki za razliko od drugih aneksov ni bil sklenjen v obliki sporazuma. Čeprav zadnji stavek XI. člena navaja, da bo sporazum podpisan v treh uradnih jezikih Bosne in Hercegovine (srbski, hrvaški in bosanski) ter v angleškem jeziku, je bila ustavna listina BiH uradno podpisana samo v angleščini (Banović in drugi, 2021, str. 10).
Ustava je prinesla popolnoma novo strukturo, vključno z novimi državnimi organi, vertikalno in horizontalno delitvijo odgovornosti, mednarodno upravo sui generis, sistemom kolektivnih in individualnih pravic. Medtem ko je bila ustava formalno spremenjena le enkrat, je šla ustavna ureditev večkrat skozi pomembne spremembe, zlasti na področju delitve odgovornosti in državne institucionalne organizacije na podlagi izvajanja ustavne določbe o dodatnih odgovornostih (prav tam).
17
Kot posledica vojne so bile pred podpisom Daytonskega mirovnega sporazuma najprej sprejete po vsej državi različne notranje ustave (Oğurlu in Kulanić, 2016, str. 10). Ustava RS je bila prvotno sprejeta 28. februarja 1992, in sicer kot ustava separatistične entitete in objavljena v Uradnem listu Republike Srbske. Od leta 1992 je bilo v 17 postopkih ustavnih sprememb opravljenih več kot 120 sprememb ustave. Prvi člen ustave določa, da je RS teritorialno enoten, nedeljiv in neodtujljiv ustavno-pravni subjekt, ki bo neodvisno opravljal svojo ustavno, zakonodajno, izvršilno in sodno funkcijo. Ustava je ustanovila centralizirano zvezno enoto (Banović in drugi, 2021, str. 3). Temeljila je na konceptu enotne države (Oğurlu in Kulanić, 2016, str. 10).
Z Washingtonskim sporazumom je bila marca 1994 ustanovljena Federacija Bosne in Hercegovine. Ustavna skupščina federacije Bosne in Hercegovine je 30. marca 1994 sprejela svojo ustavo, s katero je določila drugi dve entiteti v Bosni in Hercegovini. Za razliko od Republike Srbske je Federacija Bosna in Hercegovina federalizirana, sestavljena iz desetih kantonov, ki pa se spopadajo s številnimi neskladji na področjih, kot so izobraževanje, kultura, družbena zaščita ali zdravstveno varstvo. Kantonalni sistem je bil izbran za preprečitev prevlade ene etnične skupine nad drugo. Od leta 1994 je bila ta ustava spremenjena več kot stokrat (Banović in drugi, 2021, str. 3). Distrikt Brčko v Bosni in Hercegovini je bil ustanovljen leta 2000 po arbitražnem postopku, ki ga je začel visoki predstavnik. Je samoupravna enota pod suverenostjo BiH. Ustava Bosne in Hercegovine, kot tudi vse ustrezne odločbe in zakoni v zvezi z institucij Bosne in Hercegovine, se neposredno uporabljajo na celotnem ozemlju okrožja(prav tam).
18
4. BOSNA – PROSTOR TENZIJ
4.1 OD NACIONALNIH GIBANJ DO ETNIČNEGA KONFLIKTA
Nacionalna gibanja v vseh treh etničnih skupnostih v Bosni in Hercegovini so nastala na osnovi narodnosti v realnih družbenih zgodovinskih okoliščinah od sredine 19. do začetka 20.
stoletja. Gibanja so temeljila na opredelitvi vere kot osnovne vrednote, okoli katere je bil oblikovan etnični narod. V Bosni zato ni nastalo eno nacionalno gibanje, temveč tri, saj so bile nacionalne identitete katoličanov, muslimanov in pravoslavcev tako različne, da ni bilo osnove za ustvarjanje skupne nacionalne vrednote, ki bi presegla versko-narodne razlike.
Nacionalna gibanja so predstavljali različni subjekti, odvisni od zgodovinskega obdobja, politične stranke, verske institucije in nacionalne organizacije intelektualnega sloja. Osnovna podobnost vseh treh nacionalnih gibanj se odraža v njihovi etnični osnovi izvora in oblikovanja (Nešković, 2013, str. 27).
Pehar (2019) v svojem delu Peace as war govori o teoriji dediskurzacije, kjer podrobno razlaga, kaj natančno se zgodi, ko jezik odpove. Do vojne pride, ko vključeni politični akterji postopoma ugotovijo, da zaradi skupnih težav ali političnega konflikta verjetno ne bodo našli skupne rešitve v jeziku. Dediskurzacija je postopek, ki ga sproži kršitev diskurzivnih vrednot, ki imajo v človeški kolektivnosti status tako diskurzivne kot moralne vrednote: na primer resnica, racionalnost in skladna argumentacija ter izpolnitev obljub, brez katerih jezik očitno ne bi imel smisla, niti ne bi služil kot ključ za zagotovitev sodelovanja znotraj skupine.
Na samem začetku politične organizacije v Bosni in Hercegovini v začetku dvajsetega stoletja se je uveljavilo stališče, da je narod postavljen pred demokracijo ter da je zato treba najprej doseči samo nacionalne cilje, šele po tem pa lahko v državi obstaja demokratični pluralizem.
Glede na to, da so vsa tri gibanja nastala na podlagi treh različnih ver (islam, katoliško krščanstvo in pravoslavno krščanstvo), je bila njihova identiteta drugačna, za kar je bilo njihovo sodelovanje odvisno od sposobnosti nacionalnih elit za premagovanje razlik in določitev minimuma medsebojnega dogovora o medsebojnih odnosih in odnosu do obstoječega stanja. Najbolj sporen pri nasprotovanju nacionalnih gibanj je bil njihov odnos do državnosti BiH. Srbi so državnost Bosne doživljali predvsem v okviru s Srbijo ali skupaj s Srbijo. Hrvati so prav tako razumeli državnost BiH v povezavi oz. skupaj s Hrvaško, medtem ko so Muslimani bili za samostojno, suvereno Bosno, v kateri bi bili prevladujoča državotvorna entiteta (Nešković, 2013, str. 22).
19
Etnični konflikt, ki je v našem primeru nastal kot posledica nacionalnih gibanj, je boj med mobilizirano identiteto skupine za večjo moč - naj gre za enakost znotraj obstoječe države ali ustanovitev popolnoma neodvisne nacionalne države. Propadu komunizma in s tem tudi propadu preostalih večnacionalnih držav Evropi ni sledila zmaga liberalne demokracije in legitimnost novih državljanskih držav. Namesto tega so nastopile starejše zgodovinske identitete - religija, narodnost, nacionalna identiteta in regija, ki se je ponovno pojavila kot osnova politične mobilizacije ter se skoraj v vseh pogledih spopadla z državo na tistih območjih, kjer obstoječa ali nastajajoča država ni ustrezala identiteti mobilizacijskih skupin.
To je povzročilo navzkrižje med mednarodnimi normami državne suverenosti in ozemeljske celovitosti ter močjo in nasiljem pri pozivanju k narodnosti kot osnovi državne formacije.
Zgodba o Bosni je zgodba o tem, kako je mednarodna skupnost poskušala, a ni uspela rešiti konflikta med temi medsebojno izključujočimi se načeli oblikovanja države (Burg in Shoup, 1999, str. 4).
K pojavu etničnih sporov prispeva več dejavnikov. Sem spada zgodovina medskupinskega antagonizma; vzorec etnične prevlade in/ali neenakosti; dojemanje sodobnega medskupinskega tekmovanja kot igre z ničelno vsoto; volilno zmagoslavje ali druga sprememba, ki prinaša nacionalistične sile na oblast in neustreznost obstoječih političnih ureditev za modeliranje ali omejevanje njihovega vedenja; obstoj konkurenčnih, ekskluzivističnih zahtevkov za oblast nad ozemljem; vzorec poselitve ki se le prelahko prilega odcepitvi ali ločitvi in obstoj zunanjega sponzorstva ali podpore ekstremistični politiki. V Bosni so se srečali z več vprašanji. Najosnovnejše tekmovanje je bilo v opredelitvi narave pravic v Bosni; ali bi jih bilo treba videti kot skrite v posameznikih ali v etničnih skupnostih kot kolektivne entitete? Druga težava, ki jo je v Bosni sprožil razpad Jugoslavije, je bilo
"nacionalno vprašanje". Tretje vprašanje v Bosni je imelo opravka z ustreznim mednarodnim odzivom na propad večnacionalne jugoslovanske države in nasprotujočimi si trditvami držav naslednic in njihovih etničnih skupin ter odzivi zunanjih akterjev in organizacij, ki so bili vpleteni v konflikt (prav tam).
Po vseh teh letih se BiH tudi danes spopada s praktično enakim nizom problemov kot v začetku 20. stoletja, saj imajo tudi danes Hrvati, Srbi ter Bošnjaki različna in nasprotna stališča do države. Na ta način ne morejo zgraditi skupne politične osnove, ki bi zadostovala za njeno vzdrževanje in delovanje (Nešković, 2013, str. 20).
20
5. 20. STOLETJE – STOLETJE TEŽAV
5.1 DRUGA SVETOVNA VOJNA
Že sama geografija in pozicija Bosne in Hercegovine je od nekdaj nakazovala na to, da je velika verjetnost, da bi se država znala znajti v hudem sporu v drugi svetovni vojni.
Oblikovana je kot notranji trikotnik, stisnjena med Srbijo in Črno goro ter Hrvaško, ki so imele že od devetnajstega stoletja ambicije, da bi si BiH v celoti ali delno priključile. Skozi zgodovino je bila Bosna in Hercegovina vir plemenitih kovin, industrijskih mineralov in lesa, zato je bila privlačna bližnjim in daljnim sosedam. Nemcem in Italijanom je BiH v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja predstavljala geostrateški dragulj, ki so ga želeli podrediti v namene izkoriščanja in osvajanja ter priključiti kot podporo v drugih, večjih zmagah na drugih bojiščih (Redžić, 2005, str. 1). Hitler je oblikoval Neodvisno hrvaško državo (NDH), del katere je bila tudi Bosna in Hercegovina. Vodili so jo nacionalisti in fašisti (Filipović, 1997, str. 102). Nemci in Italijani so zahtevali podrejene lokalne podpornike, da bi ohranili mir ter si olajšali izkoriščanje gospodarskega potenciala območja.
Namesto tega so izzvali najhujši medsebojni konflikt v bosanski zgodovini do takrat in okupatorji so ukrepe nenehno zaostrovali kljub prevladujočemu interesu za obnovo lokalne spokojnosti. Po osvojitvi Jugoslavije v začetku aprila 1941 so Nemci in Italijani dali oblast Ustašem, majhni skupini hrvaških skrajnih nacionalistov. Del tega upora so kmalu prevzeli srbski nacionalisti, Četniki, ki so se borili proti osmanski okupaciji v devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju. Preostali del je vključila Komunistična partija Jugoslavije, institucionalna hrbtenica gibanja na Zahodu, znana tudi pod imenom Partizani (Redžić, 2005, str. 1). Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) z Josipom Brozom Titom na čelu je začela z antifašističnimi boji (Filipović, 1997, str. 102). Do poletja leta 1941 je bila Bosna in Hercegovina dom petsmernega boja za oblast med Ustaši, Partizani, Četniki, Nemci in Italijani. Vsi udeleženci so imeli vsak svoje različne strateške cilje in ideološke vizije ter svoje oborožene formacije. Ko so se žrtve množile, se je vojna spremenila v tekmovanje za podporo in zvestobo lokalnega prebivalstva. Poleg favoriziranja ene etnonacionalne skupine pred drugimi so okupatorji izkoristili priložnost in opogumili najbolj zaničevalne nacionaliste, da so v tem času razvili svoje sanje in ideje o deželi, očiščeni tekmecev in "rasnih manjvrednežev". Do leta 1944 so bili ekstremisti v vsaki skupini večinoma marginalizirani in majhna skupina vztrajnih in ideološko odpuščenih komunistov je zmagala na čelu široko
21
priljubljenega odporniškega gibanja. To je bil izid, ki bi si ga v prvih dneh nemške in italijanske okupacije le redki upali napovedati (prav tam).
BiH je leta 1943 na prvem zasedanju ZAVNOBiH (Antifašistični svet narodne osvoboditve BiH) razglasila državno suverenost ter se priključila novonastali Federativni demokratični Jugoslaviji, ki je bila oblikovana istega leta v Jajcu (Filipović, 1997, str. 103). Na drugem zasedanju je bila sprejeta deklaracija o pravicah državljanov BiH, kateremu je sledilo tretje zasedanje leta 1945, kjer je bila oblikovana prva vlada BiH. Medtem ko se je na eni strani razvijala industrija BiH, so imeli na drugi strani velike težave z represijo, slabljenjem pravic, svobode in varnosti. Komunisti so BiH dojemali kot samo en del verige na poti do uresničitve svojega ideala, ki pa je predstavljal čvrsto, unitarno, visoko centralizirano državo (Filipović, 1997, str. 108).
5.2 OBDOBJE SFRJ
BiH je bila ena od šestih konstitutivnih republik Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ). Titov režim je bil komunistična socialistična diktatura skupaj z ekonomskim pluralizmom, brezplačnimi potovanji, deviznimi računi in sorodno intelektualno svoboščino. Politična identiteta režima je izhajala iz partizanskega boja, zmožnosti zagotoviti razumen življenjski standard in poseben mednarodni položaj kot neuvrščena država, kot most med Vzhodom in Zahodom. Komunistična partija, ki je med narodi na Jugu propagirala "bratstvo in enotnost", je bila še posebej močna v moderni in sekularni BiH. Ko pa so gospodarski in družbeni dobički zbledeli, je postala Komunistična stranka zaznamovana s korupcijskimi škandali, medtem ko so zgodovinski trenutki ob koncu osemdesetih (Berlinski zid itd.) spodbudile težnje etnonacionalistov. V tem trenutku je Jugoslavija začela razpadati. Medtem ko so bili Hrvati in Bošnjaki na splošno naklonjeni odcepitvi, Srbi v BiH niso bili istega mnenja. Ta zgodovinska zapuščina je postavila tri bosanske etnične skupine v različne položaje (Kivimäki, Kramer, in Pasch, 2012, str. 16).
Ena ključnih težav SFRJ je bilo pomanjkanje mehanizmov za prilagajanje in upravljanje raznolikosti, na kateri je temeljila država. Ta problem je nastal zaradi centralistično- unitaristične upravljavske strukture. Spodbujala je marginalizacijo narodnih identitet in dajala prednost gradnji splošne jugoslovanske identitete na ideološki osnovi (Vanjek, 2014, str. 14 – 18). V socialističnem obdobju je proces prilagajanja različnosti bil v režiji komunističnega
22
vodstva stranke, ki je "prečiščevalo" politične odločitve, kjer so si odkrito prizadevali zmanjšati nacionalna vprašanja z uvedbo enopartijskega sistema (prav tam).
BiH je bila narodno najbolj mešana. Po popisu prebivalstva iz leta 1991 je v njej živelo 44 odstotkov Muslimanov, 31 odstotkov Srbov in 17 odstotkov Hrvatov. Bili so izjemno razpršeni in med poselitvijo pripadnikov posameznih narodov ni bilo mogoče potegniti jasnih ločnic. Prve večstrankarske volitve so potekale decembra 1990. Na njih so v skladu z nacionalno sestavo zmagale tri etnične stranke: Stranka demokratične akcije Alija Izetbegovića, Srbska demokratska stranka Radovana Karadžića in Hrvaška demokratična skupnost (podaljšek hrvaške HDZ), ki jo je tedaj vodil Stjepan Kljuić (Repe, 2008). Po slovenski in hrvaški osamosvojitvi leta 1991 je BiH sprejela predlog Evropske skupnosti, naj se jugoslovanske republike odločijo, ali želijo postati samostojne države in izpolniti pogoje za mednarodno priznanje. Odločitev je stranke razdelila: Srbi so želeli ohraniti povezavo z Jugoslavijo (ali postati del velike Srbije), Hrvati v Hercegovini so se želeli priključiti Hrvaški ali kot predstopnjo ustanoviti svojo državo, Muslimani pa so bili za neodvisnost, računajoč, da jim bodo število prebivalcev in demografska gibanja zagotovili prevlado v neodvisni državi. Načrti Radovana Karadžića in njegovih političnih sodelavcev so imeli take razsežnosti, da so sprva povzročali skrbi celo glavnemu vojaškemu izvajalcu teh načrtov, Ratku Mladiću. Karadžić in njegovi so se kljub tem pomislekom odločili za vojno, v kateri naj bi bili bosanski muslimani fizično in vojaško uničeni. Svojih načrtov niso skrivali.
Mednacionalne napetosti v BiH so se odkrito začele kazati kmalu po prvih večstrankarskih volitvah. Srbi, ki jih je vodil Radovan Karadžić, so, okrepljeni s podporo iz Beograda in ob nakopičenem vojaškem orožju in tehniki (JLA – Jugoslovanska ljudska armada, jo je pripeljala iz Slovenije, zahodne Hrvaške in Makedonije in bi zadostovala za nekaj let vojne), po zgledu hrvaških Srbov začeli ustanavljati avtonomne oblasti. Avgusta 1991 je Srbska demokratska stranka začela bojkotirati sestanke predsedstva, 24. oktobra je umaknila svoje poslance iz bosanske skupščine in ustanovila »srbsko nacionalno skupščino« s sedežem v Banjaluki. Novembra 1991 so se bosanski Srbi na samoorganiziranem referendumu opredelili za to, da ostanejo v skupni državi s Srbijo in Črno goro. Devetega februarja 1992 so ustanovili Republiko Srbsko v BiH ter jo razglasili za del federativne jugoslovanske države. Vsa ta dejanja je vodstvo BiH razglasilo za neustavna in neveljavna. Odgovor je bil 7. marca razglasitev neodvisnosti in avgusta opustitev imena Bosna in Hercegovina, tako da je ostala zgolj Republika Srbska. Sledeč srbskemu zgledu so Hrvati 18. novembra 1991 razglasili Hrvaško skupnost Herceg-Bosne, ki je imela sedež v hrvaškem delu Mostarja in jo je vodil
23
Mate Boban. Politika Srbov in Hrvatov v BiH je bila sicer posledica dogovora med Tuđmanom in Miloševićem iz 25. marca 1991, ki sta se dogovorila o delitvi BiH. A ker ni bilo jasno, kako naj bi delitev izpeljala (Milošević je zahteval 66 odstotkov ozemlja), je bila stvar prepuščena razmeram na terenu, torej vojni in razmerju sil. Boban in Karadžić sta se v duhu dogovora obeh predsednikov maja 1992 dogovorila za skupen vojaški nastop proti Muslimanom. Devetindvajsetega februarja in prvega marca 1992 je bil izpeljan referendum.
Muslimani in Hrvati so glasovali za neodvisno državo, medtem ko so Srbi referendum večinoma bojkotirali. Tretjega marca 1992 je bila razglašena neodvisna država, tudi z močno podporo ZDA, ki so računale, da se bo Bosna tako izognila vojni. Ministri za zunanje zadeve EU so izide referenduma priznali. Naredili pa so prvo veliko, lahko bi rekli izhodiščno napako, ki se je potem vlekla vse do Daytonskega sporazuma: Karadžiću, enako pa vsem drugim lokalnim nacionalističnim politikom, je priznala status politikov, s katerimi so se pogovarjali najvišji predstavniki EU ali odposlanci ameriškega predsednika in OZN (prav tam).
Ko govorimo o Bosni in Hercegovini v času SFRJ, ne moremo govoriti o državi z enotno identiteto. Čas SFRJ in obdobje bratstva in enotnosti nista zabrisala razlike med narodi, temveč so se te ohranile in čez čas se je identitetni okvir narodov dodatno utrdil. Skupna identiteta se nikoli ni formirala. Lahko govorimo zgolj o sobivanju narodov, kjer je sodelovanje med narodi potekalo, vedno sicer z priokusom napetosti, težko pa govorimo o sovraštvu med ljudmi. Sovraštvo se je začelo razvijati šele kasneje in sicer s tem, ko je v fokus prišla religija, ki je s svojimi mehanizmi utrdila etnične delitve. Religija se je izpostavljala kot skupna točka narodov in kot element razlikovanja napram drugim. Šlo je za ustvarjanje novih tradicij, ki so se prakticirale v vedno večjem obsegu in vedno večjem številu. Ultra katoliško, ultra muslimansko in ultra pravoslavno.
24 5.3 VOJNA V BiH 1992 – 1995
Na dan, ko so ZDA priznale BiH, 7. aprila 1992, so srbske paravojaške enote z okoliških hribov začele močno topniško obstreljevanje Sarajeva; vojaški pohod na Zvornik, Fočo, Višegrad in druga mesta pa je začela JLA. Iz njenih enot je na začetku operacij 12. maja 1992 nastala Armada Republike srbske, ki je štela okoli 80.000 pripadnikov, vodil pa jo je Ratko Mladić. Armado so še naprej financirali iz Jugoslavije (Srbije). Srbski načrt je bil razmeroma preprost: zasesti dolino Drine in Posavje, vzpostaviti enotno ozemlje z Republiko Srbsko na Hrvaškem, zasesti čim več Hercegovine ter zajeti Sarajevo v obroč in tako streti muslimanski odpor (Repe, 2008). Cilj tega režima je bil ustvariti etnično zaokrožen prostor imenovan Republika srbskega ljudstva (Pejanović, 2005).
Ker so bila ozemlja nacionalno mešana, je to pomenilo tudi množično etnično čiščenje, pobijanje civilistov, zapiranje moških v koncentracijska taborišča in posiljevanje žensk. V šestih tednih so nadzorovali dve tretjini bosanskega ozemlja, leta 1994, ko so bili na vrhuncu moči, pa 70 odstotkov. Hrvati in Bošnjaki so se šibko upirali, v Bosni pa se je poleg tega začel tudi »boj vseh proti vsem«. Tako so spopadi med Bošnjaki izbruhnili leta 1993 in 1994 v Cazinski krajini. Spopadli so se pripadniki vojske federacije in vojaki Izetbegovićevega nasprotnika Fikreta Abdića, prav tako se je začela vojna med Bošnjaki in Hrvati; ti so s Srbi sklenili zavezništvo in nato skupaj napadali Bošnjake. Kot posledica ameriškega pritiska je bilo leta 1994 med Hrvati in Bošnjaki (Izetbegović in Tuđman) dogovorjeno zavezništvo in federacija (Washingtonski in Dunajski dogovor marca 1994). Bošnjaško in hrvaško vojsko so začeli uriti ameriški »svetovalci«, s tiho privolitvijo ZDA pa so jo opremile islamske države.
Učinek spremenjene ameriške politike je bil viden najprej na Hrvaškem, v operacijah Blisk in Nevihta (Repe, 2008).
Za to vojno je bil značilen skrajni nacionalizem, kruto nasilje in vojni zločini (Kivimäki in drugi, 2012, str. 16).
25 5.3.1 Genocid v Srebrenici
Človeštvo je od nekdaj gojilo pojmovanja družbenih razlik, ki ustvarjajo občutek razlikovanja in ločevanja znotraj in zunaj skupine, pa tudi hierarhije dobrega in zla, nadrejenega in manjvrednega, zaželenega in nezaželenega. Zgodovinsko in antropološko gledano so se ljudje vedno sami poimenovali oz. imeli ime zase. V mnogih primerih je to ime pomenilo, da so se
"ljudje" - lastniki tega imena - postavili proti vsem drugim, ki so na nek način veljali za manj vredne (Jones, 2010, str. 4). Beseda genocid ne pomni dolgega obstoja. Lemkin je bil tisti, ki jo je skoval med prvo in drugo svetovno vojno, genocid kot dejanje pa je star toliko kot človeštvo samo in še nikoli obstajala družba, katere struktura jo je ohranila pred storitvijo tega kaznivega dejanja. Genocid je produkt zgodovine in vedno nosi znake družbe, iz katere izvira (Sartre, 1968, str. 11). Obstajajo številni vidiki modernosti, ki so spodbujali najslabše značilnosti genocida. Politične elite, ki so si prizadevale za odpravo sovražnih ljudstev, so imele naenkrat na voljo nova sredstva za ubijanje. Vpliv sodobnih medijev na politiko in vlade je ekstremističnim političnim strankam omogočil širjenje sporočil o sovraštvu in uničenju vedno večjega števila ljudi, razpršenih nad velikimi ozemlji. Krčenje sveta je pomenilo tudi to, da je bilo mogoče vojaške sile hitro in učinkovito prepeljati na katere koli lokacije, ko so se državna vodstva odločila, da je treba grožnje tujih ljudstev zatreti. Veliko vlogo so imele tudi sodobne komunikacije, ki so genocidne ukaze prenesle na dolge razdalje, kot tudi razvoj sodobne železarske, jeklarske in strojne industrije, ki je spodbudil hitre inovacije v orožni tehnologiji (Naimark, 2017, str. 393 – 394).
Bosna in Hercegovina je država, ki so jo globoko zaznamovale vojne grozote. Izraz "etnično čiščenje" je sinonim za vojno v Bosni in Hercegovini. Ta izraz je uporabljen za izjemno nečloveške dejavnosti, kot so mučenje, suženjstvo, usmrtitve, koncentracijska taborišča (Philips, 2004, str. 14).
Srebrenica je že od leta 1993 veljala za t. i. varno območje pod varstvom ZN, ko je bila s strani Varnostnega sveta UZ z Resolucijo 819 razglašena za zaščiteno območje. Modre čelade OZN in skandinavski bataljon so bili zadolženi za varovanje mesta, a so kljub temu 7. julija 1995 bosanski Srbi pod vodstvom generala Mladića in Krstića zavzeli Srebrenico (Bogoeva, Fetscher, Černe, Petrović in Divjak, 2005, str. 333). Sledili so množični pokoli, mučenja in posilstva muslimanskega prebivalstva.
Genocid v Srebrenici, največji množični poboj v Evropi po drugi svetovni vojni, ki je potekal julija 1995, je Karadžić napovedoval dalj časa. Genocid je povezan z drugo veliko napako,
26
tokrat jo je storila OZN, ki se razen pri razdeljevanju človekoljubne pomoči ni želela vpletati v vojno v BiH, zato je dogajanje definirala zgolj kot »humanitarno katastrofo«, ne pa kot surov napad. Že julija 1993 je Karadžić na zasedanju skupščine bosanskih Srbov obljubljal
»prelivanje krvi« v Srebrenici. Dodatna napaka OZN-a je bila storjena nekoliko pozneje, ko je ta privolila v oblikovanje »varovanih območij«, ki pa jih ni ustrezno zavarovala. To je zelo dobro izkoristil Karadžić, saj je mesto ostalo eno od redkih območij, ki so se upirala sicer uspešno izpeljanemu srbskemu etničnemu čiščenju. Po pokolu 15. oktobra 1995 je Karadžić pred skupščino povedal, da je za načrte vedel, da je odobril »radikalno misijo« (označeval jo je za »pregon Turkov skozi gozd«) in da zaradi tega nima slabe vesti. Genocid (poboj več kot 8000 Bošnjakov, ki so jih prej slekli in jim vzeli vse osebne predmete) so zagrešile enote Vojske Republike Srbske pod poveljstvom Ratka Mladića in ob sodelovanju paravojaških enot iz Srbije (t. i. Scorpions). Vdrle so na t. i. varovano območje pod nadzorom 400 nizozemskih vojakov, vendar ti niso preprečili, da bi Bošnjake odpeljali, čeprav so vedeli, kaj jih čaka (zaradi njihovega ravnanja so prizadete družine pozneje tožile nizozemsko vlado). V pokolu je bilo ubitih tudi več žensk in otrok, tako da je bilo ubitih 8373 ljudi, mednarodno sodišče za vojne zločine pa je poboj označilo za genocid (Repe, 2008). Ko so Srbi le mesec pozneje z obstreljevanjem središča Sarajeva z okoliških vzpetin povzročili nov pokol, je bilo sprenevedanja mednarodne skupnosti vendarle konec. Sodišče v Haagu je izdalo tiralico za Karadžićem in Mladićem.Ustvarjena je bila široka mednarodna koalicija proti Srbom. Natova letala so začela bombardirati njihove postojanke na terenu, hrvaško-muslimanske enote so začele široko ofenzivo in osvobodile obsežna ozemlja. Posledice vojne so bile po nepopolnih podatkih okrog 200.000 mrtvih, več kot 2.200.000 beguncev (skoraj polovica prebivalstva), okrog 50.000 mučenih, 20.000 posiljenih žensk, v deželi je bilo 715 koncentracijskih taborišč (prav tam).
Mnoge večerne pogovorne informativne oddaje, parlamentarni govori, časopisni uvodniki po Evropi in ZDA so se med vojno in po njej pogosto sklicevali na "staro etnično sovraštvo" kot pojasnjevalni dejavnik, ki je vodil do nasilja in vojne. V naslednjih letih je zato ime "Bosna"
postala globalni sinonim za "etnično čiščenje", ki je generalne sekretarje ZN, ameriške predsednike in politike po vsem svetu spodbudil, naj govorijo o "odločnosti, da ne bodo nikoli več dovolili ponovitev Bosne'' (Hajdarpašić, 2015, str. 3). Pa so jih res preprečili?
27 5.4 KONEC VOJNE
Novembra 1995 so se v letalskem oporišču v Daytonu začeli pogovori, ki so se jih udeležile vse sprte strani (Repe, 2008). Mirovni sporazum, ki je končal vojno v Bosni, je bil sklenjen novembra leta 1995 v Daytonu in je bil uradno podpisan v Parizu 14. decembra 1995 (Minority rights group international, 2015, str. 3).
Državljanska vojna je za seboj pustila stalno napetost med Srbi, Bošnjaki in Hrvati, kar je predstavljal velik izziv za Daytonski mirovni sporazum, ki je določil, da mora biti nova vlada demokratična in multietnična. Bosna in Hercegovina zato ni niti etnična talilnica niti kulturni mozaik (Schuman, 2004). Glavni izziv pogajalcev je bil, kako ohraniti Bosno in Hercegovino kot enotno državo in hkrati zadovoljiti separatistične težnje Srbov in Hrvatov. Bosna in Hercegovina je ostala - vsaj formalno - enotna država, vendar so njene entitete dobile veliko avtoriteto, ki je dejansko ustvarila najpomembnejšo raven vlade (Rogelj, 2007, str. 157).
Daytonska ustavna ureditev s šibko centralno vlado in močno podnacionalno ravnjo upravljanja ne bi bila tako problematična, če meje med različnimi upravnimi enotami ne bi bile naložene s fizično in družbeno geografijo države. To je predstavljal problem prostorske razmejitve. Najpomembnejša notranja meja je t. i. Inter-Entity Boundary Line (IBL) - med- entitetna mejna črta, ki ločuje entitete, o kateri pa so se le bežno pogajali. Potek IBL je bil posledica vojaških razmer v tedanjih okoliščinah in predhodno dogovorjena delitev ozemlja v razmerju 51% Federacija ter 49% Republika Srbska. V Daytonu se ni razpravljalo o genocidu, vojnih zločinih in aretacijah, ker so velike sile menile, da je to preobčutljiva tema in bi lahko ogrozila pogajanja (Repe, 2008).
Daytonski mirovni sporazum je po koncu vojne vzpostavil politični in ustavni sistem v BiH, ki združuje elemente teritorialnega in prostorskega načrtovanja na osnovi etnične skupine, povezane s kolektivno politično delitvijo oblasti med tremi prevladujočimi etničnimi skupinami - Bošnjaki, Hrvati in Srbi. V skladu z ustavo BiH iz Priloge 4 Daytonskega mirovnega sporazuma, je država razdeljena na dve glavni entiteti: Federacijo Bosne in Hercegovine in Republiko Srbsko. Federacija je nadalje razdeljena na deset kantonov (Minority rights group international, 2015, str. 5). Pristojnosti med kantoni in drugimi organi oblasti pa niso najbolj jasne (Horvat, 2009).
Tako se je zacementirala etnična razdelitev države (Vinčić, 2015, str. 232).
28
6. POSTDAYTONSKA BOSNA IN HERCEGOVINA – EKSPERIMENTALNA DRŽAVA
6.1 DAYTONSKI SPORAZUM - ZAČETEK EKSPERIMENTA
Daytonski mirovni sporazum iz leta 1995 predstavlja ponazoritev protislovij ter vsebuje obsežno človeško sliko pravic, istočasno pa ponazarja ustavni sistem, ki temelji na izključitvi zaradi narodnosti. Sporazumi o mirnih rešitvah oboroženih spopadov so najpogosteje nujno zgrajeni na kompromisih, ki temeljijo na ocenah tega, kar je bilo politično mogoče v verjetno zelo težkih okoliščinah (Nystuen, 2005, str. 1). Konec druge svetovne vojne je pomenil začetek nove mednarodne zavesti o rasnem in etničnem preganjanju ter diskriminaciji zaradi genocida nad judovskim ljudstvom in drugimi skupinami, pa tudi po naraščajočem nasprotovanju kolonialni vladavini. Ti zgodovinski dejavniki so močno prispevali k razvoju moralnih etičnih standardov ter pravnih okvirov za zaščito človekovih pravic, zlasti zaščite pred rasno diskriminacijo (prav tam).
Sporazum je nastal kot sinteza prejšnjih procesov. Uresničuje se v realnem času in ni statični dogmatični pravni dokument. Osredotočen je na združitvi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter ima z vidika norm in načel zapleteno strukturo. Norme so v funkciji trenutnega delovanja Bosne in Hercegovine, načela pa vsebujejo programske cilje, ki bi morali biti uresničeni v prihodnosti. Dogovor je sestavljen iz več delov iste pravne veljave, v katerem predstavlja poseben del ustava. Ustava je celota vseh enajstih delov, ki združujejo norme domačega in mednarodnega prava. Slednje so tiste, ki ščitijo človekove pravice in imajo nadvlado nad vsemi drugimi normami. Daytonski sporazum združuje dva bistvena elementa obstoja in delovanja Bosne in Hercegovine: enakost treh narodov v BiH in njihovo vključevanje v širšo skupnost – Evropsko unijo (Nešković, 2013, str. 181).
Ključni segment mirovnega sporazuma, s katerim je nastala (post)daytonska Bosna in Hercegovina, je Aneks št. 4, ki pomeni ustavo (Ćurak in Turčalo, 2011, str. 29). Sicer je sporazum sestavljen iz enajstih aneksov, ki se nanašajo na vojsko in regionalno stabilizacijo, mejo med entitetama, volitve, ustavo, arbitražo, človekove pravice, ureditev vprašanja beguncev in razseljenih oseb, varstvo narodne dediščine, javna podjetja, civilno implementacijo in mednarodne policijske sile (Office of high representative, b.d.). Aneks št. 4 določa novo institucionalno arhitekturo demokratične države z dvema entitetama (Ćurak in Turčalo, 2011, str. 29). Ustava kot najvišji pravni akt je oktroirana. V Uradnem listu ni bil
29
nikoli objavljen niti en uradni prevod v katerega koli od uradnih jezikov v BiH. Država deluje pod mednarodnim protektoratom skupnosti, ki ima velike pristojnosti brez odgovornosti (Mihaljević, 2010, str. 45 – 59).
Nešković (2013, str. 298) navaja osnovne cilje, ki prežemajo celoten Daytonski sporazum, in sicer je primarna vzpostavitev trajnega miru v Bosni in Hercegovini ter ohranitev neodvisnosti in celovitosti Bosne in Hercegovine. Poudarja notranjo reorganizacijo države na federalistični osnovi ter izgradnjo demokratičnega političnega sistema na osnovi konsocializma, pravne države in ravnotežja etničnih in državljanskih vrednot. Kot finalni cilj navaja vključitev Bosne in Hercegovine v Evropsko unijo.
Daytonski sporazum je ustavil vojno in predpisal ustavo, vendar je hkrati decentraliziral državo s šibkimi, včasih neobstoječimi institucijami na državni ravni (Alibašić, 2014, str. 7).
Osnovna težava modela je bila, da je temeljil na vojnem času namesto, da bi bil usmerjen v prihodnost. Bil je preveč zapleten, birokratski in neučinkovit. Naložen in vsiljen je bil trem konstitutivnim narodom in ni imel generalne lokalne podpore in legitimnosti. Lokalno prebivalstvo, močno razdeljeno po etnični pripadnosti, se ni moglo strinjati o potrebnih izboljšavah sistema, medtem ko mednarodna uprava ni imela jasne zavezanosti in dolgoročnega načrtovanja svojih dejavnosti (Šimonović, 2005, str. 115 – 120). Čeprav je vodstvo vseh treh etničnih skupin v Bosni in Hercegovini sprejelo sporazum, so to storili pod pritiskom. Konec konflikta brez zmagovalca in poražencev je olajšalo sprejem Daytonskega mirovnega sporazuma, vendar se je na ta način podaljšal obstoj medsebojno nezdružljivih pogledov, ki jih je tudi privedel do samega konflikta (prav tam).
30
6.2 BIH KOT GLAVNA SUBSTANCA EKSPERIMENTA MEDNARODNE SKUPNOSTI
Daytonski mirovni sporazum je omogočil odpiranje Bosne in Hercegovine kot prostora eksperimenta za mednarodno skupnost. S to potezo je bilo nasilje končano in samo preoblikovano v (dolgo)trajen mirovni proces, ki je potrdil novo bosansko-hercegovsko zemljepisno razdelitev, nastalo z organiziranim nasiljem nad Bosno in Hercegovino (Ćurak in Turčalo, 2011, str. 28). Posebnost Daytonskega mirovnega sporazuma je v tem, da je bil ta oblikovan in vsiljen s strani tretjih držav, ki so videle priložnost zaradi predvidene dolgoročne moči in nadzora, ki jim je bila dana s vodenjem in oblikovanjem te novo nastale politične tvorbe. Sporazum in njegova dopolnila dajejo izvršno moč nad državo v roke mednarodnim organizacijam na področjih ki predstavljajo ogrodje prav vsake suverene države, kar kaže na to, da je BiH dejansko bila vodena in oblikovana s strani mednarodne skupnosti (Begić, 1996).
Pod vlogo mednarodne skupnosti štejemo celotne procese in oblike delovanja mednarodnih dejavnikov s ciljem reševanja državne krize v Jugoslaviji in Bosni in Hercegovini.
Mednarodna skupnost je imela ključno vlogo v procesu določanja državnega statusa Bosne in Hercegovine v nekaj fazah. Prva faza je bila mediatorska, v kateri so bile nasprotnim stranem ponujene nujne dobre storitve, posredovanja in različni modeli obvladovanja krize. Na začetku je navedeni angažma obsegal celotno območje Jugoslavije (Konferencija o Jugoslaviji), a se je po njeni disoluciji leta 1992 program fokusiral na Bosno in Hercegovino.
Druga faza vključuje kombinirani proces arbitraže v obdobju od leta 1992 do 1995, ko je bilo strankam v konfliktu v Bosni ponujeno več različic mirovnih planov. Tretja faza je bila ključnega pomena, saj je končala vojno in vzpostavila mir ter ustvarila pogoje za delovanje države. V tej fazi je septembra leta 1995 prišlo do sklenitve Daytonskega sporazuma. Četrta faza je vključevala izvajanje sporazuma med letoma 1995 in 2002, kjer je mednarodna skupnost delovala na več načinov: prek Sveta za izvajanje miru, pod nadzorom visokega predstavnika, prek institucij BiH - ustavnega sodišča, komisije za človekove pravice, kjer so mednarodni predstavniki, člani teh institucij, prek arbitražnega sodišča za območje Brčkega in za območje dela Sarajeva.Peta faza se je nanašala na uporabo odločb Ustavnega sodišča BiH o konstitutivnosti treh etničnih narodov po vsej Bosni in Hercegovini.Šesta faza se nanaša na vzpostavitev pogodbenega razmerja med Bosno in Hercegovino ter Evropsko unijo s stabilizacijsko-pridružitvenim sporazumom. Ta faza bo trajala dokler BiH ne postane članica Evropske unije (Nešković, 2013, str. 181).
