UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO
ŠPELA DERČAR
McCarthyjeva Cesta in Blatnikove Luknje
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO
ŠPELA DERČAR
McCarthyjeva Cesta in Blatnikove Luknje
Magistrsko delo
Mentorja: Študijski program:
red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič Slovenistika – D-PED
red. prof. dr. Matevž Kos Primerjalna književnost in literarna teorija – D-PED
Ljubljana, 2021
3
Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.
(Tone Pavček)
Najlepše se zahvaljujem mojim dragim, mamici, očiju, Roku, Neži in Niki, da so me med študijem ves čas podpirali, verjeli vame in me še posebej bodrili, ko mi ni bilo lahko.
Za potrpežljivo in strokovno vodenje, usmerjanje in pomoč pri izdelavi magistrskega dela se zahvaljujem obema mentorjema, red prof. dr. Matevžu Kosu in red. prof. dr. Alojziji Zupan Sosič.
Iskrena hvala tudi vsem, ki ste moja študijska leta naredili nepozabna, bili na kakršen koli način del moje poti in mi boste še naprej stali ob strani.
4
IZVLEČEK
McCarthyjeva Cesta in Blatnikove Luknje
V magistrskem delu sta obravnavana dva sodobna romana: Cesta Cormaca McCarthyja (2006) in Luknje Andreja Blatnika (2020). Prvi del zajema življenje in delo obeh avtorjev ter kratko vsebino romanov, nato sta podrobneje predstavljena literarnovedna pojma antiutopija in postapokalipsa. S prvim je mogoče označiti Luknje, z drugim Cesto. Pojasnjuje tudi pojmovni predhodnici obeh oznak: utopijo in apokalipso. Sledi pojasnilo, ali in zakaj bi obravnavanima romanoma lahko pripisali en ali drug literarnovedni pojem. Drugi del s primerjalno analizo raziskuje, v čem sta si romana podobna in v čem različna. Poudarek je na protagonistih obeh romanov oziroma dvojcu, ki se premika naprej, in cilju, ki ga želi dvojec v posameznem romanu doseči. Dotika se tudi motiva otroka, ki v obeh romanih pušča neko upanje.
Ključne besede: slovenska književnost, ameriška književnost, Andrej Blatnik: Luknje, Cormac McCarthy: Cesta, antiutopija, postapokalipsa, otrok
5
ABSTRACT
McCarthy's Road and Blatnik's Holes
The master’s thesis considers two contemporary novels: The Road by Cormac McCarthy (2006) and Luknje (Holes) by Andrej Blatnik (2020). The first part of the thesis encompasses the life and work of both authors and a short summary of each novel, then two literary terms, anti-utopia and post-apocalypse, are presented in depth. The first can be used to characterize Holes and the other The Road. Furthermore, there is also an elucidation of the the conceptual predecessors of the two terms: utopia and apocalypse. What follows is an explanation into whether and why the chosen novels could be attributed one or the other literary concept. The second part of the thesis uses a comparative analysis to establish similarities and differences between the novels. The emphasis is on the protagonists of both novels or the pair moving forward, or the destination the pair aspires to achieve in each individual novel. The analysis also touches upon the motif of the child, who leaves a sense of hope in both novels.
Key words: Slovene literature, American literature, Andrej Blatnik: Holes, Cormac McCarthy: The Road, anti-utopia, post-apocalypse, child
6
KAZALO
1 UVOD ... 8
2 O ŽIVLJENJU IN DELU AVTORJEV ... 10
2.1 Cormac McCarthy ... 10
2.1.1 Življenje ... 10
2.1.2 Delo ... 10
2.1.3 Značilnosti pisanja in opusa ... 12
2.2 Andrej Blatnik ... 14
2.2.1 Življenje ... 14
2.2.2 Delo ... 14
2.2.3 Značilnosti pisanja in opusa ... 16
3 O ROMANIH ... 19
3.1 Cesta ... 19
3.2 Luknje ... 20
4 LUKNJE KOT ANTIUTOPIJA IN CESTA KOT POSTAPOKALIPSA? ... 22
4.1 Utopija ... 22
4.2 Antiutopija ... 24
4.3 Luknje kot antiutopija? ... 28
4.4 Apokalipsa in postapokalipsa ... 31
4.5 Cesta kot postapokalipsa? ... 37
4.6 Sklep o Luknjah kot antiutopiji in Cesti kot postapokalipsi ... 41
5 PRIMERJALNA ANALIZA ROMANOV LUKNJE IN CESTA ... 43
5.1 Zgodba stranpoti ... 45
5.2 Izginjanje starega sveta ... 46
5.3 Prevozno sredstvo in nahrbtnik ... 49
5.4 Onesnaženost in okuženost kot posledica kataklizme ... 50
5.5 Hrana in z njo povezana nevarnost ... 52
7
5.6 Akcija in orožje ... 54
5.7 Nasilje ... 56
5.8 Tišina in glasba ... 58
5.9 Odsotnost ženskih likov ... 60
5.10 Notranji monologi, dialogi in tretjeosebni pripovedovalec ... 61
5.11 Jezikovne značilnosti ... 63
5.12 Čas in kraj ... 65
5.13 Bivanjska tematika ... 67
5.14 Individualizem ... 69
5.15 Vera ... 71
5.16 Mesija v Cesti in Adam v Luknjah ... 74
5.17 Zamenjava vlog ... 78
5.18 Vidik otroškega ... 80
6 ZAKLJUČEK ... 82
7 POVZETEK ... 85
8 VIRI IN LITERATURA ... 86
8
1 UVOD
V magistrskem delu bom obravnavala dva sodobna romana – roman Cesta (2006) ameriškega pisatelja Cormaca McCarthyja in Luknje (2020) slovenskega avtorja Andreja Blatnika. V obeh romanih se srečamo z dvema izbranima dvojcema, ki preživita nepojasnjeno kataklizmo in nadaljujeta (svojo) pot. Prvi dvojec predstavljata neimenovana moški in deček, ki se po opustošeni Ameriki premikata proti jugu, toplejšemu in lepšemu jutri, čeprav ne vesta točno, kaj, če sploh kaj, ju tam čaka. Drugi dvojec predstavljata neimenovana odrasla moška ali pa morda samo en moški in njegov alter ego, ki se odpravita na reševanje sveta ob pomoči umetnosti, čemur še sama ne verjameta povsem. Sveta, kakršen je bil pred katastrofo, v obeh romanih ni več, zato je potrebno bodisi prilagajanje bodisi spopadanje z novim, neznanim svetom.
V prvem delu magistrskega dela bom predstavila življenje in delo obeh avtorjev ter značilnosti njunih opusov. Sledili bosta kratki vsebini obeh romanov in prikaz njunih osnovnih značilnosti. Zatem se bom podrobno ukvarjala z literarnovednima pojmoma antiutopija in postapokalipsa, ki ju bom teoretično razčlenila, pri čemer se bom dotaknila tudi njunih predhodnic, utopije in apokalipse, iz katerih vsak izmed omenjenih pojmov tudi izhaja.
Predstavila bom razvoj, glavne predstavnike in reprezentativna dela vsake izmed omenjenih literarnih zvrsti. Skušala bom pojasniti, zakaj bi Luknje lahko označili za antiutopično fikcijo, zaradi odsotnosti akcije celo kvaziantiutopijo, Cesto pa za postapokaliptično fikcijo oziroma zakaj jima teh dveh oznak ne moremo pripisati.
Osrednji del magistrskega dela bo primerjalno analitičen: ugotavljala bom, v čem sta si obravnavana romana podobna in v čem sta si različna. Osredotočila se bom na več elementov romana. Sprva na zgodbo stranpoti, ki je v Luknjah precej očitnejša kot v Cesti, navsezadnje Luknje nosijo tak podnaslov, izginjanje starega sveta, ki se kaže na številne načine, prevozno sredstvo in nahrbtnik, ki omogočata premikanje in hranjenje najnujnejših potrebščin za preživetje, ter na onesnaženost in okuženost kot posledici kataklizme. Nato se bom posvetila hrani in z njo povezani nevarnosti, ki doleti protagoniste, akciji, v Luknjah kvaziakciji, orožju in nasilju. Pomembni elementi so tišina v Cesti in glasba, ki v Luknjah vzbuja upanje na odrešitev, ter odsotnost ženskih likov v obeh romanih. Sledila bo primerjava notranjih monologov, dialogov, tretjeosebnega pripovedovalca in jezikovnih značilnosti romanov, zatem še primerjava časa in kraja, ki sta v obeh romanih težko določljiva. Dotaknila se bom bivanjske tematike in individualizma, ki morda ni tako samoumeven, kot se zdi na prvi
9
pogled. Na koncu se bom posvetila še veri, ki je sploh v Cesti izredno pomembna, dečku kot mesiji v Cesti in Adamu v Luknjah, ki imata potencial, da bosta svet na novo ustvarila, zamenjavi vlog protagonistov v obeh romanih in vidiku otroškega. V Cesti dečku, ki (vsaj za enkrat) preživi turbulentno potovanje, čeprav je najverjetneje obsojen na enak konec kot njegov oče, v Luknjah odsotnosti otrok in otroškim glasovom, ki so presneti čez trak, na katerem je bila prej glasba, ki je obetala (od)rešitev sveta, sedaj pa ti otroški glasovi dajejo neko upanje.
Na koncu magistrskega dela bom povzela poglavje o antiutopiji in postapokalipsi ter predstavila ključne ugotovitve, podobnosti in razlike, do katerih bom prišla s primerjavo obravnavanih romanov.
10
2 O ŽIVLJENJU IN DELU AVTORJEV
2.1 Cormac McCarthy2.1.1 Življenje
Cormac McCarthy je ameriški romanopisec, dramatik, pisec kratkih zgodb in scenarist, rojen 20. 7. 1933 v kraju Providence v Združenih državah Amerike. Rodil se je kot tretj od šestih otrok v družini, ki se je pogosto selila. Nekaj časa je študiral umetnost na Univerzi v Tennesseeju, nato se je pri dvajsetih pridružil ameriškim vojaškim zračnim silam. Leta 1957 se je za dve leti vrnil na univerzo in v časopisu objavil dve kratki zgodbi, konec petdesetih let je dobil dve nagradi za kreativno pisanje. Potem je odšel v Chicago, kjer je delal kot avtomehanik, pisal svoj prvi roman in se prvič poročil (z Lee Holleman, s katero ima sina Cullena). Ko je dobil potovalno štipendijo, sta z ženo odšla na potovanje po Evropi, kjer je spoznal svojo drugo ženo, Anne DeLisle, in izdal svoj prvi roman. Sprva ni mogel živeti od pisanja in je v sedemdesetih letih tako poleg romanov pisal tudi scenarije za televizijske filme.
V tem času se je drugič ločil, v osemdesetih pa dobil še eno štipendijo, ki mu je omogočila, da je napisal svoj prvi vestern, ki je pomenil prelomno točko v njegovem ustvarjanju. Tudi njegova naslednja dela so se dobro prodajala, zato je s pisateljevanjem nadaljeval. Konec devetdesetih se je tretjič poročil, tokrat z Jennifer Winkley, s katero ima sina Johna Francisa.
Leta 2006 sta se ločila, zatem se ni več poročil. Po zadnjih znanih podatkih naj bi Cormac živel v mestecu Tesuque severno od Santa Feja v zvezni državi Nova Mehika (Rugelj 2009:
282–283).1 Znano je tudi, da Cormac sodeluje z znanstvenim inštitutom Santa Fe, multidisciplinarnim raziskovalnim centrom, ki se ukvarja s preučevanjem zapletenih prilagodljivih sistemov. McCarthy je edini član inštituta, ki po izobrazbi ni znanstvenik (Romeo 2012).
2.1.2 Delo
Cormac McCarthy je v svoji pisateljski karieri doslej napisal deset romanov in eno igro.
Njegov opus lahko razdelimo na tri dele. V prvega spadajo romani, ki mu niso prinesli tolikšne slave in denarja, da bi se lahko preživljal s pisateljevanjem. Romaneskni prvenec Čuvaj sadovnjaka (The Orchard Keeper, 1965) že prinaša zapleteno pripovedno strukturo, značilno za McCarthyjevo pisanje. Tema tam zunaj (Outer Dark, 1968) govori o incestnem odnosu med bratom in sestro. Naslednji roman, Božji otrok (Child of God, 1974), po katerem
1 Marsikaj o življenju in osebnosti Cormaca McCarthyja ostaja uganka, saj se McCarthy praktično skozi svojo celotno pisateljsko kariero izogiba javnosti in le redko privoli v kakšen intervju. Večino svoje kariere je bil celo brez osebnega agenta (Rugelj 2009: 281–282).
11
leta 2013 izide istoimenski film, govori o nasilnem moškem, »božjem otroku«. Sledi roman Suttree (1979), ki naj bi ga McCarthy pisal približno dvajset let in govori o moškem, ki naj bi premagal svojo obsedenost s smrtjo (Encyclopaedia Britannica). Ta je daljši od predhodnih romanov, precej avtobiografski in najbrž njegov najbolj humoren roman (Rugelj 2009: 283–
284).
Izid romana Krvavi poldnevnik ali Večerna rdečina na zahodu (Blood Meridian, 1985) pomeni drugi val McCarthyjevega ustvarjanja, ki se začne osredotočati na ameriške vestern teme. Krvavi poldnevnik je verjetno najboljši McCarthyjev roman, sodobna literarna klasika in eden od najpomembnejših ameriških romanov dvajsetega stoletja (Rugelj 2011).2 Roman ima tudi dve žanrski oznaki – vestern3 in grozljivka.4 Zgodba govori o tolpi lovcev na indijanske skalpe v Teksasu ob mehiški meji v sredini 19. stoletja, ki se jim pridruži 14-letni fant. Zvrsti se vrsta osupljivih amoralnih dejanj, s čimer McCarthy raziskuje naravo dobrega in zla (Encyclopaedia Britannica). Sledi trilogija, imenovana mejna trilogija oziroma border trilogy, ki McCarthyja ustoliči kot pisatelja sodobnega vesterna. Vsi ti lepi konji (All the Pretty Horses, 1992) govorijo o mladeniču Johnu Gradyju Colu, ki se po smrti dedka s prijateljem odpravi proti jugu. Roman leta 2000 doživi filmsko adaptacijo – pri pisanju scenarija zanj sodeluje McCarthy sam. Drugi del trilogije, roman Prelaz (Crossing, 1994), govori o mladem kavboju Billyju Parhamu, njegovem bratu Boydu in njuni družini, ki živijo ob ameriško-mehiški meji. Zgodba se vrti okoli njihovih potovanj v Mehiko. Tretji, zadnji del trilogije, Mesta na ravnini (Cities of the Plain, 1998), junaka prejšnjih romanov združi v novo zgodbo (Encyclopaedia Britannica).
Roman Ni dežela za starce (No Country for Old Men, 2005) je kot nekakšen dnevnik šerifa Bella, osrednji lik v njem pa mladi Llewelyn Moss, ki na enem izmed svojih lovov na puščavskem območju ameriško-mehiške meje naleti na kup trupel in kovček denarja. Sklepa, da gre za neuspešen posel z drogo, ukrade kovček z denarjem, kar pa seveda povzroči tragičen
2 Revija Time je Krvavi poldnevnik uvrstila med sto najboljših romanov, napisanih v angleščini, objavljenih med letoma 1925 in 2005. Harold Bloom, eden od najpomembnejših sodobnih anglosaških literarnih kritikov, ga je označil za najboljši primer žanrske literature, čeprav mu ga je uspelo do konca prebrati šele v svojem tretjem poskusu (Rugelj 2011).
3 Vestern je zgodba z divjega zahoda, tudi kavbojka in indijanarica, ki izvira iz Amerike. V vesternih gre za boj med dobrim in zlim z zasledovanjem kot glavno temo in motivi lova, prisluškovanja, ujetništva, osvoboditve, želje po denarju, bogastvu ali maščevanju. Žanr je povezan z razvojem množične kulture in je tako posegel še v druge medije, zlasti strip in film. Danes že beleži padec produkcije in bralstva (Hladnik 1983: 47–48).
4 Grozljivka je umetniško delo z grozljivo vsebino, zlasti film (SSKJ 2014). Hladnik (1983: 50–51) kot enega od tipov kriminalnega romana omenja srhljivko, ki je po njegovem mnenju večkrat bližje grozljivemu romanu kot kriminalki. Grozljivi roman ali skrivnostni roman, kot ga imenuje Hladnik, se je skozi zgodovino precej spreminjal.
12
zaplet. Leta 2007 roman doživi filmsko adaptacijo z naslovom Ni prostora za starce, ki je dobil kar štiri oskarje. Sledi roman Cesta (The Road, 2006),5 ki predstavlja precejšen zasuk v McCarthyjevem literarnem ustvarjanju, saj gre za znanstvenofantastično, postapokaliptično zgodbo o očetu in sinu, ki se po koncu sveta borita za preživetje. Leta 2007 je bil roman nagrajen s Pulitzerjevo nagrado,6 dve leti kasneje je doživel tudi filmsko adaptacijo (Rugelj 2009: 289–294). Istega leta kot Cesta izide zadnje do sedaj izdano McCarthyjevo delo, igra z naslovom The Sunset Limited: A Novel in Dramatic Form,7 ki vključuje dva brezimna lika, imenovana po barvi svoje kože, »White« (Beli) in »Black« (Črni) (Urban 2013), po kateri leta 2011 izide film z istim naslovom. Že pred tem je izšla tudi igra z naslovom Kamnosek (Stonemason, 2001), napisal pa je tudi scenarij za film Svetovalec (Counselor, 2013), dramo o trgovini z mamili (Encyclopaedia Britannica). Zadnja tri McCarthyjeva dela, ali vsaj romana, lahko umestimo v tretji del pisateljevega ustvarjanja. Predvsem oba romana povezujeta ohranjanje starih vrednot in nesprejemanje novih ter poseben slog pisanja, ki je blizu pisanju scenarija za film.
McCarthyjeva dela so prevedena v številne jezike – nemščino, italijanščino, hrvaščino, španščino, slovenščino, francoščino, portugalščino idr. Kljub temu da McCarthyja nekateri kritizirajo in njegovo literaturo označujejo kot nekakovostno, ga imajo drugi za enega izmed najboljših živečih ameriških pisateljev ter ga postavljajo ob bok Donu DeLillu, Thomasu Pynchonu, Philipu Rothu in celo Nobelovi nagrajenki Toni Morrison (Rugelj 2009: 281–282).
2.1.3 Značilnosti pisanja in opusa
Najpomembnejša značilnost McCarthyjevega pisanja je zagotovo opuščanje ločil, zlasti narekovajev in vejic. Slednje McCarthy nadomešča z vezniki, največkrat z veznikom in, kar imenujemo polisindetonska skladnja ali mnogovezje. Tak način pisanja sprva precej otežuje in upočasnjuje branje, ko se ga navadimo, pa nam nekako zleze pod kožo. Kar bode v oči, vsaj v Ni dežela za starce, je tudi neknjižna oziroma pogovorna angleščina, kar je v slovenskem prevodu opazno z izpuščanjem i-ja pri nedoločniku: »In ne morem trdit da gre samo za to kaj je človek pripravljen naredit« (McCarthy 2009: 8). S kopičenjem veznikov želi McCarthy doseči, da se lažje vživimo v dogajanje. Z opuščanjem narekovajev v dialogih
5 Zanimivo je, da je leta 2007 Oprah Winfrey v svoj knjižni klub umestila Cesto, McCarthy, ki se sicer precej izogiba javnosti, pa je takrat pristal na svoj sploh prvi televizijski intervju. Med drugim je povedal, da nobenega pisatelja ne pozna osebno in da se raje druži z znanstveniki. Priznal je tudi, da je njegov, takrat osemletni sin John Francis, močno vplival na oblikovanje dečka v Cesti (Jurc 2009).
6 Pulitzerjeva nagrada je ameriška nagrada, ki šteje kot najvišje narodno priznanje za novinarski tisk, literarne dosežke ali skladateljstvo. Vsako leto jo v New Yorku podeljuje Univerza Columbia.
7 Zaradi podnaslova »Roman v dramski obliki« so možne špekulacije, da gre bolj za roman kot za igro.
13
pogosto povzroči, da se bralec dezorientira, saj ne ve, kdo je izrekel posamezno repliko, po drugi strani pa bralca prisili, da je ves čas zbran, dejaven, če želi slediti dogajanju. Posebnost McCarthyjevih dialogov je tudi ta, da prek njih ne izvemo o vsebinah, informacijah, ki bi nam pomagale pri razumevanju in spremljanju zgodbe. Način komunikacije med literarnimi osebami je obstajal, preden se je bralec vključil v dogajanje, in se odreka odvečnemu besedičenju, ki bralcu omogoča nemoteno vključitev v dogajanje. Tako ni čudno, da so zanj značilni kratki, jedrnati stavki, ki so morda najznačilnejši za Cesto (Rugelj 2009: 289–294).
Posebnost McCarthyjevega pisanja so tudi španske besede, ki jih vključuje v dialoge literarnih oseb.8
V McCarthyjevih delih se v različnih oblikah pogosto pojavlja eksplicitno, nazorno opisano in predstavljeno nasilje, ki deluje kot nekaj povsem naravnega.9 V Krvavem poldnevniku nasilje nad Indijanci in zbiranje njihovih skalpov, v Ni dežela za starce nasilje nad ljudmi, najverjetneje kot posledica sociopatske motnje Antona Chigurha, v Cesti pa ropanje, posilstvo, ubijanje in celo kanibalizem – vse kot posledica človekove prvinske želje po preživetju. Ob tem ne preseneča, da je pogost motiv tudi strelno orožje, ki ga McCarthy natančno opiše in predstavi. Poudariti velja zagotovo tudi religijo, ki je v njegovih delih močno prisotna. Skupno večini McCarthyjevih glavnih junakov je, da so vsi zelo verni, imajo svoja prepričanja in svojega Boga, hkrati pa so zmožni tudi surovega ubijanja – nekateri za ohranitev svojega življenja, drugi iz manj pojasnjenih vzgibov.
McCarthy junakov svojih romanov ne predstavlja na način, da bi bralec razumel njihove odločitve. Zgodovinsko ozadje glavnih junakov ostane skrito, njihova dejanja pa nepojasnjena, s čimer se odpirajo številna prazna mesta, ki bralca privlačijo. Romani Cormaca McCarthyja so po večini moški svet, v katerem imajo ženske malo prostora. Carla Jean, Mossova soproga v romanu Ni dežela za starce, se mora po moževi kraji kovčka, polnega denarja, umakniti, žena in mati v Cesti pa se za svoj umik odloči kar sama. Za McCarthyja so značilni tudi mojstrski opisi narave in divjine,10 zlasti v njegovih vestern romanih.
Ob McCarthyjevih romanih se pogosto ugiba tudi o njihovi žanrski oznaki, saj so ti pogosto mešanica različnih žanrov. Krvavi poldnevnik se spogleduje z oznakama vestern in
8 McCarthy govori tekoče špansko, kar ni posebej presenetljivo, saj je v šestdesetih živel na Ibizi, kasneje pa skoraj dvajset let v El Pasu, mestu v Teksasu, kjer je španščina prevladujoč jezik (Rugelj 2009: 282–283).
9 McCarthy meni, da je nasilje naraven del življenja in celo zavrača pisatelje, ki v svojih delih ne pišejo o življenju in smrti (Rugelj 2009: 292).
10 McCarthy je precejšen del svoje odraslosti preživel v divjini ali blizu nje (Rugelj 2009: 291).
14
zgodovinski roman, Ni dežela za starce s srhljivko (podzvrst kriminalnega romana) in grozljivko (Rugelj 2009: 292), Cesta pa z znanstveno fantastiko, antiutopijo, postapokalipso itn. Ni dežela za starce in Cesta sta obenem lahko tudi romana ceste ali pocestna romana.11 Čeprav nekateri izmed omenjenih literarnih žanrov veljajo za umetniško manj kakovostne, je treba poudariti, da je McCarthy verjetno najboljši pisec sodobnih vesternov, s čimer je ta žanr preoblikoval in dvignil na višjo literarno raven (Rugelj 2009: 284).
2.2 Andrej Blatnik 2.2.1 Življenje
Andrej Blatnik je slovenski pisatelj, univerzitetni profesor, urednik in prevajalec, rojen 22. 5.
1963 v Ljubljani. Tu je na Filozofski fakulteti študiral primerjalno književnost, sociologijo kulture in ameriško književnost, na Fakulteti za družbene vede pa doktoriral iz komunikologije. Sprva je deloval kot svobodni umetnik, pisatelj, nato med letoma 1991 in 2009 kot urednik pri Cankarjevi založbi. Nekaj let je urejal revijo Literatura, med letoma 2007 in 2015 je bil predsednik žirije za mednarodno literarno nagrado Vilenica, ki se vsako leto podeli avtorju iz Srednje Evrope za vrhunske dosežke na področju literarnega ustvarjanja in esejistike. Od leta 2009 je, najprej kot docent, nato kot izredni profesor zaposlen na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. Poučuje štiri obvezne predmete, in sicer Formati in nosilci knjižnih vsebin, Kulturne politike in knjiga v EU in Sloveniji, Osnove knjigarstva in Uredniške tehnike ter dva izbirna predmeta, Književnost za bibliotekarje in založnike in Knjižne vsebine v popularni kulturi.12
2.2.2 Delo
Andrej Blatnik je doslej izdal šestnajst knjig, od tega štiri romane, šest zbirk kratkih zgodb in šest neleposlovnih del, ki so prevedena v številne tuje jezike in so v tujini tudi izšla. Pisal je že v gimnaziji, najprej pesmi za svoj gimnazijski bend, nato pa tudi kratke zgodbe in recenzije za časopis Dnevnik, k čemur ga je povabil Milan Dekleva (Šučur 2019). Svojo prvo kratko zgodbo, z naslovom V dvojni podobi, je objavil leta 1981 v reviji Sodobnost. Svoje kratke zgodbe je objavljal še v številnih drugih revijah, kar mu je omogočilo, da je že zgodaj objavil prvo zbirko kratkih zgodb. Njegov prvenec je zbirka kratkih zgodb Šopki za Adama venijo
11 Žal se s to tematiko (za enkrat) ni še nihče posebej ukvarjal. Zagotovo ob besedni zvezi roman ceste pride na misel vsaj Kerouckov roman Na cesti (On the Road, 1957), morda tudi slovanski roman ceste Taksim (2009) Andrzeja Stasiuka, če ne tudi kakšen izmed t. i. road movies, recimo Easy Rider (1969).
12 Zapisano povzemam po več virih: http://www.andrejblatnik.com/, https://www.ff.uni-lj.si/zaposleni/andrej- blatnik, https://drustvo-dsp.si/pisatelji/andrej-blatnik/.
15
(1983), v kateri je opazno nihanje med modernizmom in postmodernizmom. Zbirko sestavlja šestnajst kratkih zgodb, ki večinoma govorijo o žalostnih ljudeh, razpetih med življenjem in smrtjo. Njegovi naslednji deli, roman Plamenice in solze (1987), ki velja za temeljno delo slovenskega postmodernizma in šolski primer postmodernističnega romana, ter zbirka kratkih zgodb Biografije brezimenih (1989) tehtnico prevesita v smer postmodernizma. Andrej Blatnik tako še z nekaterimi drugimi avtorji postane ena izmed osrednjih osebnosti slovenske postmoderne generacije.13 Za roman Plamenice in solze je značilen žanrski sinkretizem, tako v vsebinskem kot tudi v formalnem smislu (Zupan Sosič 2006: 70). Zbirka Biografije brezimenih vsebuje petindvajset kratkih zgodb, ki predstavljajo samo en trenutek v življenju oseb, ki niso naredile ničesar pomembnega ali so ostale prezrte. Sledi zbirka kratkih zgodb Menjave kož (1990),14 ki vsebuje deset zgodb, objavljenih že v zbirki Biografije brezimenih, in šest novih zgodb. Zbirka je tako nadgradnja prejšnje zbirke, saj se novih šest zgodb suče okoli razmerja moški–ženska, med katerima ni prave komunikacije.
Roman Tao ljubezni (1996) je, kot pove že naslov, neke vrste ljubezenska zgodba, prežeta z orientalsko duhovno tematiko, ki tematizira drobne, minimalne življenjske in tudi eksistencialne stiske (Virk 2021: 126). Zbirka kratkih zgodb Zakon želje (2000) zajema šestnajst bolj ali manj kratkih zgodb. V ospredju je nezmožnost dialoga med literarnimi osebami. Roman Spremeni me (2008) govori o odtujenih medosebnih odnosih v dobi globalizacije. Zbirka kratkih zgodb Saj razumeš? (2009) vsebuje petdeset kratkih zgodb, ki le redko presežejo stran in pol. Vsaka izmed njih na neki način odgovarja na naslovno vprašanje zbirke, ki, vsaj zdi se tako, ni zgolj retorično. V zgodbah smo zopet pogosto priča odnosu med moškim in žensko. Njegova (za zdaj) zadnja zbirka kratkih zgodb nosi naslov Ugrizi (2018) in je Blatnikovo najbolj družbeno angažirano delo. V zgodbah se pojavljajo terorizem, delavske pravice in intimna osamljenost posameznika. Zadnje Blatnikovo delo, ki je predmet analize pričujočega magistrskega dela, roman Luknje (2020), govori o glavnem junaku, ki prileze iz
13 Literarni teoretiki si o tem, kdo je slovenski postmodernist in katera slovenska dela so postmodernistična, niso enotni. Podrobneje je postmodernizem v okviru slovenske literature periodiziral Janko Kos. Prvi zametki postmodernizma naj bi se kazali pri Vladimirju Bartolu, potem konkretneje pri Dimitriju Ruplu, Dragu Jančarju in Branku Gradišniku. Sledijo pisci »slovenske nove proze« Uroš Kalčič, Boris Jukić in Emil Filipčič. Zadnji, na katerih sloni slovenski postmodernizem, so avtorji, rojeni okoli leta 1960 – Aleš Debeljak, Andrej Blatnik, Igor Bratož, Igor Zabel, Aleksa Šušulić idr. (Kos 1995: 5–6). Za temeljno delo slovenskega postmodernizma sicer velja monografija Toma Virka, Strah pred naivnostjo (2000), v kateri pregledno predstavi poetiko postmodernistične proze, postmodernizem na Slovenskem, slovenske postmoderniste in se loti tudi periodizacijskih poskusov.
14 Tudi zbirka kratke proze minimalizma, zaradi katere Blatnik po mnenju nekaterih literarnih teoretikov velja za začetnika minimalizma v slovenski kratki prozi (Perić Jezernik 2011: 94–95).
16
svoje luknje in se s svojim rešiteljem odpravi na reševanje sveta. Gre za družbeno kritično usmerjen roman, a ne tako neposreden, agresiven in nedvoumen, kot so romani nekaterih drugih slovenskih družbeno angažiranih piscev, saj Blatnik še vedno ohranja minimalizem, intimistično usmerjenost in navsezadnje tudi avtorefleksijo (Virk 2021: 147).
Blatnik piše, kot že omenjeno, tudi neleposlovje. Doslej je napisal študijo o sodobni ameriški pripovedi Labirinti iz papirja: štoparski vodnik po ameriški metafikciji in njeni okolici (1994), zbirko kulturniških komentarjev Gledanje čez ramo (1996), razmišljanja o književnosti v digitalnem času Neonski pečati (2005), učbenik Pisanje kratke zgodbe (2010), knjigo o dogajanjih v založništvu Izdati in obstati (2018) in knjigo »majhnih razmislekov« Nezbrano delo (2020). Napisal je tudi nekaj radijskih iger in prevedel nekaj del iz angleščine – prevaja dela Sylvie Plath, Paula Bowlesa idr. Blatnikova dela so prevedena v številne jezike, angleščino, makedonščino, nemščino, turščino, španščino, italijanščino, češčino, hrvaščino, madžarščino idr. ter umeščena v vrsto antologij, npr. Best European Writing 2010 in Short:
An International Anthology of Five Centuries of Short Short Stories. Leta 1984 je za svoje literarno delo prejel nagrado Zlata ptica, leta 1991 Župančičevo nagrado, leta 2002 nagrado Prešernovega sklada, leta 2016 pa rusko nagrado za najboljšo prevedeno knjigo slovanske kratke proze Premje Jugra.15
2.2.3 Značilnosti pisanja in opusa
Andrej Blatnik, čeprav je doslej napisal že štiri romane, velja predvsem za pisca kratke pripovedi oziroma kratkih zgodb, v katerih je razvil poseben, samosvoj slog pisanja, ki je značilen tudi za njegove romane. Blatnik že od začetkov svojega literarnega ustvarjanja velja za izvrstnega stilista. Njegov jezik je spretno zgoščen, besede izčiščene, brez nepotrebnega balasta. Zgoščenost jezika se kaže zlasti v njegovih kratkih zgodbah, v katerih z malo besedami pove precej več, kot se zdi. Uporablja knjižni jezik, včasih tudi slogovno zaznamovane besede, ki se pojavljajo predvsem v dialogih, s čimer skuša karakterizirati literarne osebe (npr. punčka, papa, lupčka). V njegovem jeziku zelo redko naletimo na neologizme, arhaizme, vulgarizme ali žargonizme. Dialogi so pogosto pretrgani, fragmentarni, veliko je tudi premolkov in izpustov. Lahko bi rekli, da želi avtor s stvarnim, živim jezikom, sproščenostjo in smislom za humor nagovarjati širše bralstvo, torej nikogar točno določenega.
15 Zapisano povzemam po: http://www.andrejblatnik.com/ in https://www.ff.uni-lj.si/zaposleni/andrej-blatnik.
17
Blatnik v svojo literaturo vnaša postmodernistične postopke, kot so žanrskost, metafikcija in zgodbenost. Tomo Virk (1989: 125–127) v njegovi literaturi na formalni ravni prepozna različne literarne diskurze – borgesovskega, stvarnega, patetičnega, metafikcijskega, subjektivističnega, žanrskega idr. Za Blatnikovo literaturo je sploh značilno medbesedilno navezovanje na druge avtorje, literarna dela, razna druga umetniška dela, osebe iz resničnega življenja, pop kulturo, glasbeno sceno, nekdanjo Jugoslavijo itn. Poleg tega v njegovih delih najdemo številne citate in avtorske komentarje. Velja omeniti tudi, da je Blatnikova literatura usmerjena stran od metafizičnih idej, tem (Virk 2021: 125). Ideji metafizične odsotnosti zato več kot očitno ustreza forma kratke zgodbe, fragmenta (Virk 1989: 129–139). Za literaturo Andreja Blatnika je značilen tudi minimalizem,16 ki se verjetno najizraziteje kaže kot fragment, gesta, gib, trenutek, ki o ničemer več ne odloča.17 Formalni izčrpanosti Blatnikove literature se sčasoma pridruži še eksistencialna izčrpanost subjekta, ki postane prevladujoča.
Tradicionalno akcijo sprva zamenja pogovor med literarnimi osebami, največkrat med moškim in žensko, med katerima pa produktiven pogovor ni več možen. Tema Blatnikovih kratkih zgodb, tudi nekaterih (delov) romanov, postane govorjenje samo.18 Zgodbe se začnejo sredi dogajanja, osredotočajo se na notranjost posameznika, medtem ko svet zunaj njega ni več pomemben. Konci so odprti, prepuščeni bralčevi interpretaciji. Subjekt je zreduciran, pogosto brez imena, živi za tukaj in zdaj, pogosto brez možnosti za spremembo.
Pogosta tematika Blatnikovega opusa je kriza odnosov, ki se kaže predvsem v disfunkcionalnem odnosu med moškim in žensko. Partnerja nista več zmožna produktivne komunikacije, dialog med njima je neproduktiven, prepad med njima pa vse večji. To se morda še najbolje kaže v romanu Spremeni me, kjer sprva mož zapusti ženo in otroka, ko se vrne, pa enako stori še žena. Poleg krize odnosov med moškim in žensko so pogoste teme Blatnikove literature še odnos med očetom in sinom, odnos med prijatelji/-cami, življenje in smrt, spomin, sanje, nezvestoba, odtujenost, pasivnost, globalizem, potrošništvo, pobeg, negotovost, alkoholizem. Zelo pomembna je tudi glasba, ki je pogosto močnejša od vseh besed. Kot da je neki univerzalni jezik, ki ga lahko vse literarne osebe, ne glede na
16 Andreja Perić Jezernik piše, da se minimalizem lahko kaže na ravni strukture, sloga, tematsko vsebinskih značilnosti, prostorsko-časovne določitve, subjekta itn. Največkrat se minimalizem kaže kot kombinacija več ali celo vseh naštetih elementov (2011: 40–41).
17 V minimalistično naravnani Blatnikovi prozi številni literarni teoretiki vidijo vplive tujih avtorjev, zlasti Raymonda Carverja (Virk 1997: 156), ki velja za mojstra minimalizma in neorealizma, s čimer se sam avtor morda ne strinja povsem (Horvat 2001).
18 Tako se npr. v zgodbi O čem govoriva iz zbirke Zakon želje glavna junaka pogovarjata o tem, kako se danes o poljubljanju samo še govori. Torej, ne pogovarjata se o poljubljanju, ampak o tem, kako se o »tem« danes samo še govori (Vidali 2000: 180).
18
medsebojno odtujenost ali odtujenost od družbe, razumejo. Poleg glasbene in literarne komponente se v pisanju Andreja Blatnika precej odraža tudi filmska.
19
3 O ROMANIH
3.1 CestaMcCarthyjev zadnji roman Cesta, nastal leta 2006, predstavlja precejšen odmik od McCarthyjevega dotedanjega ustvarjanja. Zgodbe z divjega zahoda tu zamenja znanstvenofantastična, postapokaliptična zgodba (Rugelj 2009: 293). Roman govori o dveh neimenovanih protagonistih, moškem in dečku, očetu in sinu, ki potujeta po razdejani, izropani, osiromašeni pokrajini, nekoč imenovani Amerika. Pred približno desetimi leti so se iz neznanega vzroka vse ure na svetu ustavile ob 1.17. V postapokaliptičnem času že skoraj izbrisane civilizacije živi le še peščica nesrečnikov, ki se bori za golo preživetje. Svet je prekrit s pepelom, nikjer več ni nobenih barv, vse je mrtvo. Edini še preživeli si morajo obraz zakrivati z maskami, ki so izdelane iz odvečnega blaga, da preprečijo vdihovanje z neba spuščajočih se saj. Turoben roman, ki ne nudi nikakršne tolažbe, na koncu vseeno pušča optimistično noto.
Protagonista romana, moškega in dečka, z razcapanimi oblačili in brez hrane, z nahrbtnikom in nakupovalnim vozičkom, v katerih hranita prtljago in hrano, srečamo nekje na sredini njunega romanja po prazni in opusteli cesti. Zunaj je najverjetneje jesen, ki se bo počasi prevesila v zimo. Deček, star od osem do deset let, izredno koščen, se življenja pred apokalipso ne spominja, vendar se spominja svoje matere, ki je kmalu po njegovem rojstvu, raje, kot da bi se spoprijela s postapokaliptičnim svetom, izbrala samomor. Njen mož, dečkov oče, je izbral drugo pot, in sicer, da poskrbi za njunega sina. Prebijata se proti jugu, proti morju, ki obljublja boljši jutri, tudi zato, ker je zima tam milejša, kar daje več možnosti za preživetje, čeprav še protagonista sama temu težko verjameta. V iskanju zadnjih ostankov hrane, sicer oborožena z omejenim številom nabojev, se morata paziti obcestnih tolp, da ne bi tudi sama postala hrana. Zasledovana in obubožana pogosto zavidata mrtvim, a vseeno vztrajata v borbi za golo preživetje. Brez hrane, brez oblačil, brez varnega zavetja, a imata vsaj drug drugega. Moški je do ljudi, ki jih srečujeta na cesti in ob njej, izrazito nezaupljiv, deček pa ravno obratno; vsakemu, ki ga srečata, želi pomagati, kljub temu da sta priča odkritemu ropanju in kanibalizmu. Roman ne pojasni, zakaj in kako to, da sta bila ravno onadva izbrana, da preživita dolgih deset let od t. i. »velikega poka«. Kakor koli, turbulentno potovanje preživi le eden izmed njiju, seveda deček, kar v podobo uničenega in propadlega sveta nedvomno vliva upanje. Tisto, kar vliva vero in daje neki eksistencialen smisel, je tudi intimen ljubezenski odnos med moškim in dečkom, ki rešuje turobno upodobitev propadanja narave in družbe; sveta, kot ga poznamo.
20
McCarthy je v enem izmed svojih redkih televizijskih intervjujev dejal, da je na oblikovanje dečka v romanu Cesta močno vplival njegov takrat osemletni sin John Francis, ki ga ima s svojo tretjo ženo (Jurc 2009). To se odraža tudi v romanu, saj se ta začne s posvetilom:
»Knjiga je posvečena Johnu Francisu McCarthyju« (McCarthy 2008: 4).
3.2 Luknje
Blatnikov najnovejši roman Luknje, izšel leta 2020, v primerjavi z njegovimi predhodnimi romani in kratkimi zgodbami, v katerih se osredotoča na odnos med moškim in žensko, predstavlja neke vrste zasuk, saj v njem ni prostora za ženske. Roman govori o človeku, ki v kataklizmičnem opustošenju (vzrok je neznan) zleze iz svoje luknje, v katero je nakopičil zaloge konzerv, doživi nasilno srečanje, nato pa se s svojim rešiteljem odpravi na reševanje sveta s pomočjo umetnosti. Zdi se, da njuna celotna akcija temelji zgolj na besedičenju, saj je dogajanje zreducirano. Distopično napovedovanje prihodnosti, ki ob odsotnosti akcije bolj kot na antiutopijo spominja na kvaziantiutopijo. V okvirno zgodbo o reševanju sveta se vključujejo poglavja, ki se nanašajo na politiko, zgodovino, vojne zločine, glasbeno sceno nekdanje Jugoslavije idr. ter delujejo kot samostojne kratke zgodbe.
Glavni junak Lukenj je neimenovani moški srednjih let, samotnež, intelektualec, brez partnerice in/ali otrok. Po starših podeduje hišo na podeželju, kjer si začne graditi zatočišče – skoplje si luknjo, saj se je na površju pojavila neka neznana in nepojasnjena nevarnost za človeštvo. V bistvu se pripravlja na izredne razmere in se celo usposablja za ravnanje z orožjem, kar je seveda mogoče razumeti dobesedno in v prenesenem pomenu. Po spletu nepojasnjenih okoliščin se s svojim t. i. rešiteljem znajde v zapuščenem nakupovalnem centru.
Skupaj se odpravita na reševanje sveta, iskanje traku, na katerem je posneta glasba, ki bo rešila svet, kar se še njima zdi precej donkihotsko. Potujeta na motorju, dokler ne zmanjka goriva, drugi lik nosi tudi nahrbtnik. Njuno potovanje, če mu tako sploh lahko rečemo, je potovanje z minimalno akcije, brez pravega dogajanja. Celotno dogajanje je razvidno skozi dialoge obeh neimenovanih literarnih likov. Lika, ki sta si diametralno nasprotna, delujeta kot celota in drug brez drugega skorajda ne (z)moreta več delovati. Na koncu potovanja se vrneta na začetek; spet se znajdeta v nakupovalnem središču, kjer tudi najdeta trak, ki sta ga iskala.
Toda na traku ni tistega, kar sta iskala. Nekdo je na trak prek glasbe, ki je bila na njem, presnel otroške glasove, ki vlivajo upanje. Nasploh skozi celoten roman upanje vlivajo ravno otroci, ki jih ni na prizorišču. Roman se konča z odločitvijo obeh literarnih likov, da je napočil čas za tišino in da morata obmolkniti.
21
Tudi Luknje, tako kot Cesta, imajo neke vrste posvetilo, samo da gre pri Luknjah za posvetilo, ki najverjetneje ni namenjeno nikomur točno določenemu, temveč vsakemu bralcu, ki se loti branja romana. Glasi se takole: »Zate. Seveda. Za koga pa? Kako si?« (Blatnik 2020: 7).
Avtor sicer trdi, da je imel pri tem posvetilu v mislih oboje – neko konkretno osebo, ki ji je to posvetilo namenjeno, po drugi strani pa je posvetilo napisano tako, da je lahko namenjeno vsakomur in da osebe, ki ji je namenjeno, ne razkrije (Božič 2020). Domnevamo lahko, da gre za posvetilo pokojnemu Alešu Debeljaku, ki je svoje knjige opremljal s precej podobnimi posvetili, kot je ta v Luknjah: »Zate, skoraj brezpogojno« (2000: 3), »Zate, tokrat brez oklevanja« (2004: 4), »tukaj, zate, tam« (2009: 5). Blatnik zase sicer trdi tudi, da se mu ne zdi, da je pisec za slehernika. Po izkušnjah, ki jih ima, njegova dela berejo »resni« bralci, tisti, ki jih ne zanima zgolj zgodba, ampak tudi način, na katerega je zgodba povedana (Vodušek 2020).
22
4 LUKNJE KOT ANTIUTOPIJA IN CESTA KOT POSTAPOKALIPSA?
McCarthyjev roman Cesta je blizu apokalipsi oziroma bolje postapokalipsi, Blatnikove Luknje pa antiutopiji oziroma, zaradi odsotnosti dogajanja in akcije, morda kvazipa antiutopiji. Pripisovanje katere koli izmed naštetih oznak oziroma zvrsti fikcije Cesti ali Luknjam zahteva resno presojo, čeprav se te oznake ponujajo tako rekoč same po sebi. Ob temeljitem pregledu razvoja, značilnosti in glavnih predstavnikov oziroma reprezentativnih del obeh zvrsti fikcije bom skušala pojasniti, zakaj bi tako Cesta kot Luknje lahko spadala v omenjeni zvrsti fikcije in zakaj se jima ti dve oznaki lahko izmuzneta.
4.1 Utopija
Utopija je predhodnica antiutopije, ki se je vzpostavila v odnosu do utopične fikcije in drugih gibanj, ki so jo obkrožale. Ob izrazu utopija nikakor ne moremo mimo Thomasa Mora, angleškega renesančnega humanista, in njegove Utopije (Utopia) iz leta 1516, v kateri opisuje namišljeno otoško skupnost, živečo v Atlantskem oceanu na otoku, ki se imenuje Utopija. Gre za kritiko tedanje Anglije in nasploh katere koli razredne družbe, temelječe na zasebni lastnini (Milić 1958: 5–13). Idealna družba Morove Utopije je drugačna od njegovega trenutnega družbenega položaja, zato je hkrati tudi kritika resnične družbene ureditve, s čimer je More v utopijo vnesel tudi satirično komponento. V utopični družbi se bodo z ukinitvijo zasebne lastnine, s pravično socialno oskrbo, možnostjo enakopravnosti spolov itn. izboljšale tudi življenjske razmere (Zupan Sosič 2017: 248). Takšna družbena ureditev obenem ne dopušča nereda, vladajo stroga hierarhija in za vse enaki natančni zakoni. Vsakršna kršitev je kaznovana. Davek, ki ga terja utopična država, je odvzem sleherne individualnosti in s tem tudi človekove svobode (Ferkolj 1978: 405–406), kar omogoča tudi vizionarsko možnost spolne enakopravnosti, ki naj bi bila dosežena z odpravo družine (Zupan Sosič 2017: 248).
Morova Utopija torej v fikciji prikazuje namišljeno skupnost kot poskus ustvarjanja popolne družbe in je bila tudi začetnica nove literarne zvrsti oziroma žanra, utopije, ki mu je More dal tudi ime, saj je termin utopija Morova skovanka, nastala iz latinskih besed eutopos (dober kraj) in outopos (nekraj oziroma kraj, ki ga ni). Njegova utopija je postala model za vse kasnejše utopije, čeprav ni bila prva; utopične ideje se v literaturi namreč pojavljajo že od antike naprej (Zupan Sosič 2017: 247–248). Leksikon Literatura utopijo opredeljuje kot v literarni obliki izdelan načrt za izboljšanje družbe, pogosto kot utopični roman, ki izhaja iz kritike obstoječih razmer in jim nasproti postavlja idealen družbeni red, idealno državo, kar velja zlasti za klasične utopije, medtem ko so moderne pogosto pesimistične in kažejo človeka
23
kot žrtev tehnike in državnih mehanizmov. Kot prvo tako delo leksikon Literatura navaja Platonovo Državo (Politeia) iz 4. stoletja p. n. š. (2009: 448),19 kjer gre ravno tako za neko imaginarno deželo, ki kot Morov otok Utopija ne obstaja.20 Morovi Utopiji so sledila še druga utopična dela, ki so predstavljala načrt idealne družbe. Francis Bacon, Nova Atlantida (New Atlantis, 1621), Tommaso Campanella, Sončno mesto (Civitas Solis, 1623), in Jonathan Swift, Guliverjeva potovanja (Gulliver's Travels, 1726), so, tako kot More, utopično vladavino prestavili na idealen otok, ki ga je popotnik že prej z lastnimi očmi videl. Premestitev na utopičen otok je izvedena prek dvogovora med popotnikom in avtorjem, ki se pozneje skrije oziroma umakne v ozadje in vajeti prepusti izdajatelju ali najditelju dnevniških zapisov, včasih o utopičnem kraju pripoveduje kar avtor sam (Zupan Sosič 1998b: 318). Predstavitev oziroma opis popotovanja na utopičen kraj je v utopični literaturi obenem tudi edino dogajanje. V utopični družbeni ureditvi namreč ni sporov, ni neuspehov, ni nereda itn., torej ničesar, kar bi povzročilo dogajanje (Ferkolj 1978: 406).
Za utopično literaturo je torej značilen utopičen otok, ki mu ustrezajo vzcvetelo mesto, zaprtost, obdana z obzidjem, izoliranost, oddaljenost, nedostopnost, socialna enakost, ki se kaže v ukinjanju stanov oziroma razredov. Zaprtost utopične države simbolizira tudi zaprtost družbene ureditve v njej. Sprva je bil utopičen kraj na Zemlji, kasneje, ko je postala Zemlja precej raziskana in na njej ni bilo več delčka, ki bi omogočal utopične predstave o idealni deželi, se utopičen otok preseli v vesolje, na druge planete in zvezde, zatem celo v oddaljen, prihodnji čas, ki v utopijah nikoli ne pomeni kronološke distance. Gre za podobo prihodnosti, ki je vedno zgolj namera (Ferkolj 1978: 405). Utopična besedila opisujejo najboljši mogoč prostor, idealističen, najvrednejši človeka in njegovega življenja. Človeka postavijo izven živega in razgibanega zgodovinskega dogajanja ter ga s tem zreducirajo zgolj na njegovo razumsko razsežnost, brez iracionalne. Človek postane del sistema oziroma je vanj vložen in se mu podreja, dela vse za skupno dobro, izgubi svojo individualnost, svoj jaz in postane podoben stroju. Človek postane zreduciran, brezoseben in zgolj številka v množici (Bajt 1982:
16–22). Po drugi strani je utopična literatura tudi ohlapna, nespecifična, kompleksna in zato izmuzljiva vsakršni točni in enoznačni definiciji. Namreč, pri utopični literaturi ne gre za neki
19 Glede tega so si mnenja različna. Nekateri trdijo, da je Platon predhodnik utopične literature, ki se je utemeljila z Morovo Utopijo, spet drugi so mnenja, da Utopija ni samostojno delo, ampak zgolj humanistična predelava Platonove Države in je potemtakem Platon začetnik utopične fikcije (Milić 1958: 21).
20 Poleg ožje definicije utopije, vezane na Morovo Utopijo, poznamo tudi širšo definicijo. Vsakršna fikcija, ki prikazuje svet, drugačen od resničnega, vsaj potencialno vsebuje tudi utopično komponento (Zupan Sosič 2017:
247–248).
24
poseben literarni žanr z določljivimi značilnostmi, ampak je pomemben poseben fenomen razumskosti; načrt idealne družbe, ki v stvarnosti ni mogoča. Utopija je lahko torej roman, pesnitev, dramsko delo, gledališka igra, operno delo in še marsikaj drugega. Zagotovo velja, da je Morova Utopija kanonsko delo utopičnega kozmosa, a je obenem treba vedeti, da se ta tudi spreminja – glede na vrsto, obdobje, avtorje ter tudi zgodovinsko spreminjanje in razvijanje literarnih zvrsti in žanrov, zato nikakor ne dopušča, da bi jo zajeli v trdno definicijo (Pagon 1993: 61–62). Poleg tega se utopična literarna besedila bistveno razlikujejo od tradicionalnih, saj je zanje značilna odsotnost mimezisa. Ne posnemajo realnega sveta, niti ne poustvarjajo idealnega, ampak poročajo o idealnem svetu, s čimer izginja tudi prostor za konkretnosti, realije, predmetnost. Utopija se je najbolj razvila v renesančnem humanizmu, razsvetljenstvu in v dobi porasta znanosti v 20. stoletju, ko je človek verjel v neizogibnost napredka, obvladovanje narave s pomočjo znanosti in razumsko uravnavanje prihodnosti (Ferkolj 1978: 406–407).
Utopična literarna besedila se v slovenski književnosti prvič pojavijo v 19. stoletju, ko smo se Slovenci ravno prek literature konstituirali kot narod, zato ne preseneča, da so tudi ta besedila narodno konstitutivno obarvana. Za prvo slovensko utopijo velja Deveta dežela (1878) Josipa Stritarja, ki je atipičen primer utopičnega besedila, saj vsebuje tudi antiutopične elemente (Zupan Sosič 2003: 86). Sledijo Indija Koromandija (1884) Antona Mahniča, 4000 (1891) Ivana Tavčarja, ki vsebuje tudi antiutopične elemente, Abadon (1893) Janeza Mencingerja, ravno tako z elementi antiutopije (Kordigel 1994: 18–19), in druga besedila, ki se bolj kot k utopiji nagibajo k antiutopiji oziroma vsebujejo njene elemente. Že konec 19. stoletja prinese tudi zaton utopičnih besedil v slovenski literaturi, kar je po svoje razumljivo, saj pisci niso mogli slediti nikakršnemu domačemu izročilu utopične literature (Ferkolj 1978: 403). Za slovenske literarne utopije so značilna kratkost, nedokončanost in fragmentarnost, kar je povezano tudi z dejstvom, da so se utopije v slovenski književnosti pogosto povezovale z elementi drugih zvrsti, kot sta zlasti satira in (znanstvena) fantastika. Utopičen svet v slovenski literarni utopiji je podoben pravljičnosti, povezan z neutopičnim obličjem avtorskih svetov in družb ter je bolj kot utopiji podoben pozitivni satiri. Slovenska literatura ne pozna (zvrstno) čiste utopije in tudi ne čiste antiutopije (Bajt 1982: 223).
4.2 Antiutopija
Booker uvod v svojo monografijo Antiutopija v moderni literaturi začne z omembo tematskega parka Disneyland, ki z drugimi podobnimi parki, ki so se v zadnjih desetletjih
25
množično razmahnili po celotnem ozemlju, omogoča beg pred resničnostjo, eskapizem in utopično fantaziranje. Ob tem Booker opozarja, da se v tem kaže tudi antiutopičen priokus.
Ljudje se v Disneylandu in njemu podobnih tematskih parkih pod budnim očesom nadzornikov, zamaskiranih v prikupne like iz risank, ubogljivo premikajo po parku, čakajo v vrstah, občudujejo najrazličnejše atrakcije, kupujejo neuporabne predmete, se nastavljajo fotografskim objektivom itn. Taki parki se odkrito oglašujejo kot potencial, ki je vključen v resničnost, a v bistvu omogočajo negativen eskapizem, saj ljudem načrtno odvračajo pozornost od resničnih družbenih težav v resničnem svetu. V resnici niti slučajno niso del resničnosti. Najbolj skrb vzbujajoča je pokornost, s katero se obiskovalci podredijo takšnim in drugačnim pravilom, ki v takih parkih veljajo (Booker 2004: 7–9), npr. ure in ure čakajo, da pridejo na vrsto. Ravno v tem smislu spominjajo na (anti)junake antiutopičnih besedil.
Antiutopija je seveda nastala kot odgovor na svojo predhodnico, utopijo. Slednja je zasnovana na kritiki sedanjosti oziroma na kritiki njenih primanjkljajih, medtem ko se antiutopija osredotoča na kritiko primanjkljajev prihodnosti.21 Leksikon Literatura navaja, da je antiutopični roman oznaka za posebno vrsto utopije, negativno utopijo, ki namesto idealnega sveta prikazuje narobe svet, svet nasilja, brezdušnosti, nadvlade tehnike nad človekom, kar najverjetneje izhaja iz teženj k napredku tehnike in civilizacije (2009: 16). Do preobrata od utopične k antiutopični fikciji je prišlo zaradi opaženih pomanjkljivosti v obstoječih družbenih in političnih sistemih (Booker 1982: 25–26); v antiutopični fikciji utopične sanje tako postanejo prava nočna mora, pri čemer je satirična komponenta še precej jasnejša kot v utopiji (Zupan Sosič 2017: 249). Antiutopija je narobe utopija, ki utopično idejo pripelje do usodnih posledic. V utopičnih družbenih ureditvah je literarnim osebam zlo prikrito, odvzeta sta jim odgovornost in spoznanje, s tem pa individualnost in svoboda. Te »sreče« se želijo osebe antiutopičnih literarnih besedil rešiti – rešijo se je lahko le z zlom (Ferkolj 1978: 407).
Antiutopija kritizira predvsem industrializacijo in birokracijo ter njuno enosmernost. Vpliv znanosti in tehnologije na družbo je v antiutopiji vedno lahko samo negativen, kar je razvidno iz spačenih in poškodovanih medosebnih odnosov (Zupan Sosič 2003: 85). Opozarja nas tudi
21 Za zvrst literarne fikcije, ki se je razvila iz utopije in pomeni njeno opozicijo, se poleg izraza antiutopija uporabljata še zlasti izraza distopija in negativna utopija (Zupan Sosič 2003: 85), vsi trije izrazi pa v večini strokovne literature pomenijo eno in isto. S to problematiko so se mdr. ukvarjali Milena Mileva Blažič, Drago Bajt, Neda Pagon, Keith M. Booker, Brian Baker, tudi Metka Kordigel in Alojzija Zupan Sosič ter številni drugi.
Aljoša Harlamov navaja, da v tujini ločijo pomensko razliko med distopijo in antiutopijo. Distopija se uporablja za prikaz družbe, ki je slabša od te, ki jo imamo trenutno, antiutopija pa prikazuje družbo, ki želi ustvariti utopijo, a ima to na koncu negativne posledice. Pri nas te razlike ni (Jerič 2020) oziroma je oznaka antiutopični roman tradicionalna slovenska oznaka (Zupan Sosič 2017: 247), zato se v magistrskem delu terminološkega razlikovanja ne bom posebej dotikala – dosledno bom za zvrst literature, ki pomeni opozicijo utopiji, uporabljala izraz antiutopija oziorma antiutopični roman.
26
na prihodnost, ki nas bo morebiti doletela, zato je po mnenju nekaterih raziskovalcev nastala iz dveh žanrov – utopije in apokalipse (Zupan Sosič 2017: 250).
Za klasike oziroma utemeljitelje antiutopije veljajo romani Mi (Мы, 1920) Jevgenija Zamjatina, Krasni novi svet (Brave New World, 1932) Aldousa Huxleyja in 1984 (1948) Georgea Orwella. Dogajanje v romanu Mi je postavljeno na nedoločen kraj tisoč let v prihodnosti, a v njem vseeno zaznamo kritiko razmer takratne postrevolucionarne sovjetske Rusije. Krasni novi svet je postavljen v daljno prihodnost v Angliji, 623 let po tem, ko je Henry Ford uvedel množično proizvodnjo in tekoči trak, uperjen pa je tudi proti množičnim izgredom, ki jih je bilo moč čutiti že takrat. Orwellov 1984 prikazuje totalitaristične države v letu 1984, ki izvajajo popolni nadzor, pri čemer je Orwell seveda izhajal iz stalinističnih in nacističnih odmevov po 2. svetovni vojni (Booker 2004: 25). S tem romanom je Orwell uvedel koncept vsevidnega, vsevednega in vedno prisotnega Velikega brata, ki se je potem pojavljal še v številnih drugih literarnih delih in tudi v popularni kulturi, v serijah in resničnostnih oddajah Big brother oziroma Veliki brat. Omeniti velja še vsaj dva antiutopična romana. V romanu Moskva 2042 (Москва 2042,1986) Vladimirja Vojnoviča glavna oseba izve, da je letalsko podjetje Lufthansa začelo prodajati lete v prihodnost. Odloči se za pot v prihodnost, čeprav je povratni let vprašljiv in negotov, in pristane v Moskvi, 60 let v prihodnosti, torej leta 2042. Deklina zgodba (The Handmaid's Tale, 1985) je zagotovo najodmevnejše in po mnenju številnih najboljše delo kanadske pisateljice Margaret Atwood.
Roman govori o dekli, živeči v republiki, kjer ženske ne smejo več brati in se lahko sprehajajo samo enkrat na dan – do trgovine, kjer namesto napisov visijo slike, seveda zato, da jim je branje tudi tam onemogočeno. Vsak mesec ženske v tej republiki upajo, da jih bo poveljnik oplodil, saj so spoštovane in cenjene le tiste ženske, ki rojevajo in tako poskrbijo za reprodukcijo človeške vrste.
V antiutopični ureditvi sveta ni prostora za individualnost, saj se vse podreja potrebam skupnosti. Antiutopična fikcija prikazuje svet, kakršnega naj ne bi bilo, a vseeno obstaja nevarnost, da se tak svet lahko zgodi oziroma da se bo zgodil. Postavljena je v oddaljen kraj in čas, čeprav so dejanski nanašalci antiutopične fikcije po navadi precej jasni in ne tako daleč stran (Booker 2004: 25). V antiutopični fikciji se povezujeta totalitarna politična oblast in škodljiv tehnološki napredek,22 s katerim bo oblast razvila vse oblike represije, ki bodo
22 Nasprotovanje znanosti in tehnologiji je značilno za antiutopije, kar je tudi realen odsev 19. stoletja. Številni dosežki, ki so se že uresničili do 19. stoletja, tako Booker, so dali slutiti, da tehnološki napredek in znanost za človeka ne bosta imela tako pozitivnega in rešilnega učinka, kot se je morda zdelo ali pričakovalo (2004: 12).
27
posameznika spremenile v stroj, s katerim se bo preprosto upravljalo in manipuliralo.
Človeški odnosi so do skrajnosti razosebljeni, spolnost nadzorovana in do podrobnosti načrtovana (Zupan Sosič 2003: 88). Junaki so ljudje z dna družbe, s »podpodja«, ki se morajo boriti in upirati preteči nevarnosti, da bo človek postal brezčutni robot, vnaprej obsojen na neuspeh (Bajt 1982: 224–225). Sploh je za vsakega posameznika, ki se v antiutopični ureditvi sveta upira ali dvomi o oblasti, značilno, da je poražen. Zaradi nasilne organizacije družbe v antiutopičnih besedilih je zanje že na začetku značilno »deterministično spoznanje o neizbežnosti poraza« (Zupan Sosič 2003: 85).
Antiutopično fikcijo številni literarni teoretiki povezujejo tudi z znanstveno fantastiko (angl.
science fiction).23 Leksikon Literatura znanstveno-fantastično literaturo, zlasti roman, definira kot poseben tip utopije, v kateri prevladujejo vidiki tehničnega razvoja, kot npr. vesoljski poleti, in znanstvene hipoteze, npr. obstoj neznanih vesoljskih bitij, ki se po 2. svetovni vojni razmahne zlasti v Združenih državah Amerike, nato tudi drugje (2009: 472). Antiutopična fikcija in znanstvenofantastična literatura se znatno povezujeta, nekatera besedila vsebujejo značilnosti obeh zvrsti fikcije in celo spadajo v obe zvrsti. Glavna razlika med omenjenima žanroma je, da antiutopična fikcija precej več pozornosti kot znanstvenofantastična usmerja v družbeno in politično kritiko, predvsem kritiko (totalitarnih) političnih sistemov (Booker 2004: 26), poleg tega znanstvenofantastična fikcija omogoča uvid v vrsto tehničnih izboljšav, ki olajšajo in/ali popestrijo življenje, antiutopična fikcija pa poudarja zlasti negativne vplive znanosti in tehnologije na razvoj družbe, življenje in človeštvo kot tako (Zupan Sosič 2003:
85).
Antiutopičnih besedil ali vsaj besedil z antiutopičnimi elementi je v slovenski književnosti še občutno več kot utopičnih, vendar je res, da se to dvoje pogosto prepleta – v slovenskem literarnem prostoru sta utopična in antiutopična proza namreč vzniknili praktično sočasno.
Slovensko (anti)utopično prozo pesti šibka zgodba z med seboj slabo povezanimi dogodki in nepredelanimi filozofskimi diskurzi, političnimi razpravami in sociološkimi analizami (Zupan 1998a: 145–146). Elemente antiutopije, kot že omenjeno, srečamo že v prvem slovenskem utopičnem besedilu, Stritarjevi Deveti deželi (1878) (Zupan Sosič 2003: 86), v Tavčarjevem 4000 (1891) in Mencingerjevem Abadonu (1893) (Kordigel 1994: 18–19). Sledita Adam in Eva na planetu starcev (1972) Vida Pečjaka (Bajt 1982: 187) in Iksion ali beg iz
23 Sodobno literarnoteoretično označevanje utopijo in antiutopijo razume kot predstopnji znanstvene fantastike, medtem ko je v slovenski literarni teoriji znanstvena fantastika razumljena kot vrsta utopije (Zupan Sosič 2017:
250).
28
prikazovalnice (1981) Mihe Remca (Bajt 2016: 238–240), ki veljata za znanstvenofantastično literaturo, vsebujeta pa antiutopične elemente. V sodobni slovenski pripovedi so se antiutopični elementi večinoma pojavljali v kratki zgodbi in noveli, redkeje v drami in romanu, spremembo so prinesla devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko vznikne pet romanov z antiutopičnimi elementi – to je povezano s spremembami na politični sceni (Zupan Sosič 2017: 251). Roman Filio ni doma (1990) Berte Bojetu vsebuje številne antiutopične elemente, vendar se ta, kot je to značilno pri klasičnih antiutopijah, ne dogaja v prihodnosti, ampak v preteklosti, saj gre za retrospektivo dogodkov. Smaragdno mesto (1991) Marjetke Jeršek bolj kot na antiutopijo spominja na ljubezenski roman z elementi utopije, Satanovo krono (1993) pa je že avtor, Miha Mazzini, označil za antiutopijo. Sledita antiutopiji Ptičja hiša (1995) Berte Bojetu, ki je v bistvu nadaljevanje antiutopičnega romana Filio ni doma, in Harmagedon (1997) Toneta Perčiča (Zupan Sosič 2001: 155) ter roman Spremeni me (2008) Andreja Blatnika, ki vsebuje antiutopične elemente. Elemente utopije in/ali antiutopije vsebujeta še Odlagališče (2010) Vesne Lemaić in Svinje letijo v nebo (2012) Iztoka Osojnika.
4.3 Luknje kot antiutopija?
Luknje, kot že omenjeno, brez dvoma kažejo vzporednice z antiutopično fikcijo. Že na platnici knjige beremo: »Čeprav je bil roman Luknje zastavljen kot antiutopija, je v nekaj kratkih mesecih začel opisovati našo sedanjost in dileme, ki se nam postavljajo.« Roman Luknje je izšel spomladi 2020, ko se je celoten svet spopadal z epidemijo nove koronavirusne bolezni Covid-19 in je večina svetovnega prebivalstva svoje dneve preživljala v karantenah in samoizolacijah. Precej podobni situaciji smo priča v Blatnikovem romanu, kjer začne v splošni zmedi in preplahu primanjkovati vsega, zato se človek zateče v svojo luknjo, kjer si kopiči zaloge hrane, in čaka, da kataklizma na površju mine. Na prvi pogled se tako zdi, da roman potemtakem ni antiutopija, saj ne prinaša neke groze za človeštvo v prihodnosti, ampak je ta groza že tu, v sedanjosti. Svet, ki ga predstavlja Blatnik, ni eden izmed tistih, ki ne bo mogel nikoli obstajati, niti ni tisti, ki bi opozarjal pred prihodnostjo ali napovedoval bližajočo se prihodnost. Ni postavljen v neki oddaljen kraj in čas, ampak je, vsaj tako se zdi, tukaj in zdaj – v antiutopični sedanjosti.
Marsikdo bi tako pomislil, da je roman nastal ravno v t. i. koronskem času, zato ga nikakor ne moremo označiti za antiutopijo, a temu ni čisto tako. Roman je, tako avtor, nastal že pred pojavom epidemije nove koronavirusne bolezni Covid-19 in ga je Blatnik začel snovati z mislijo o svetu, kjer se ljudje, ker začutijo prihajajočo kataklizmo, zatekajo v svoje različne
29
luknje, tudi konkretno, ter jih polnijo s hrano in drugimi rekviziti, ki jim omogočajo preživetje.24 Misel na to mu je dalo nekajletno spremljanje ameriškega zanosa ob kopanju zaklonišč. Precej ljudi se je zlasti v Ameriki pred leti balo nuklearne katastrofe, možne pa so seveda, kot smo občutili na lastni koži, tudi druge oblike katastrof (Golja 2020). Morda se, če do pandemije ne bi prišlo, o tem, ali so Luknje antiutopija ali ne, sploh ne bi presojalo. Ker smo enega od svetov antiutopične fikcije malce občutili tudi sami, se polemiziranje o Luknjah kot antiutopični fikciji ponuja samo po sebi. Ne glede na vse, avtor nikjer eksplicitno ne razodene, kaj je tisto, kar je povzročilo kataklizmo, zato je roman uporaben za krizo, ki smo ji priča, in še za kakšno drugo krizo, ki nas mogoče doleti v prihodnosti. Na nekaj referenc, da smo v antiutopični sedanjosti in da hkrati antiutopična prihodnost šele prihaja, naletimo tudi v romanu.
Tisto, kar se je nekdaj predstavljalo kot morebitna strašna prihodnost, je zdaj postajalo že skoraj minula lagodna preteklost, ki se je spominjaš z nostalgijo, res strašno je bilo pričakovati tisto nepredstavljivo, kar še pride. (Blatnik 2020: 117)
V romanu se kaže še nekaj antiutopičnih elementov. Že na začetku romana prvi lik25 doživi nasilno srečanje s svojim t. i. rešiteljem in se znajde na neznanem kraju, v zapuščenem supermarketu. Podobno tudi literarne osebe v antiutopičnih besedilih doživljajo nasilje, ki ga po navadi povzročijo njihovi »rešitelji«. Prvemu liku na neznanem kraju ni prijetno, želi si nazaj v prejšnje stanje, a se začne kmalu zavedati, da je vsakršen upor nesmiseln, da nima izbire in da se mora sprijazniti s situacijo, v kateri se je znašel. Sploh kar se tiče upora, je to možnost, na katero niti ne pomisli, kar ni nenavadno, saj so Luknje roman z minimalno akcije.
To ni podobno junakom antiutopičnih del, ki se po navadi poskušajo upreti, čeprav so vnaprej obsojeni na poraz. Prvi lik mora pozabiti na lastne interese (kopanje luknje, kopičenje hrane, urjenje za uporabo orožja itn.) in se povsem prilagoditi interesom svojega rešitelja, ki so usmerjeni v obče dobro, dobro celotne družbe, kar so prisiljeni storiti tudi junaki antiutopičnih del. Odnos, ki ga imata edina nastopajoča lika v romanu, sprva ni nič kaj prijateljski. Drugi lik je nadrejen prvemu, saj je on tisti, ki usmerja dogajanje, načrtuje, kam se bosta odpravila in navsezadnje tudi poseduje orožje, za kar je prvi lik prikrajšan. Prvi lik se zaveda, da je v podrejenem položaju in da nima druge izbire, kot da sledi svojemu rešitelju. Na podrejenost prvega lika kaže dejstvo, da ima njegov rešitelj v lasti orožje in je, vsaj tako trdi on, lastnik
24 Posamezna poglavja so nastala že leta 2017, roman pa je bil v celoti napisan pred začetkom epidemije koronavirusne bolezni Covid-19. A ker je roman izšel ravno v času epidemije, se je avtor nekoliko zbal, da ne bi vse skupaj izpadlo kot prvi odziv nanjo (Piletič 2020).
25 Za potrebe magistrskega dela bom neimenovanega moškega, ki doživi nasilno srečanje, imenovala prvi lik, njegovega rešitelja pa drugi lik.
