Richard Tuck
C ivilna religija Thomasa Hobbesa*
Pred dvajsetim i leti je J o h n Pocock z zanj značilno pronicljivostjo o p a zil:
»Dve kn jig i [L eviathana], v k a te rih H o b b e s raz lag a k ršča n sk o religijo in n je n o sveto z g o d o v in o , sta p o o b se g u skoraj p o v sem e n a k i I. in II.
k n jig i; v e n d a r p a so se vse p re m n o g i preu čev alci do n jiju tr a d ic io n a l
n o o b n a š a li, k o t d a, p rv ič, j u v k njigi ni, in d ru g ič , d a H o b b e s tam z a p is a n e g a p r a v z a p ra v n i m islil re s n o. « 1
Prav presenetljiva se zdi ugotovitev, d a je bila ta članek prvič objav
ljen davnega leta 1968.2 Pocock je bil že tedaj zmožen videti pot, po kate
ri se je m ogoče približati novem u razum evanju H obbesa, in to v času, ko je bila večina in terp reto v še zaposlena s tako im enovano »Taylor-Warren- derjevo« razpravo,** m ed te m ko smo mi ostali potrebovali dvajset let, ki so p retekla m edtem , d a dojam em o dom et te njegove ideje in se m u p ri
družim o. Poudaril je , da m oram o teologijo III. in IV. knjige Leviathana vzeti povsem resno, in uvidel, da navkljub dejstvu, da im a Hobbesov civil
ni suveren vsa pooblastila, da in terp retira Sveto pism o, kot se mu zdi naj
p rim e rn e je za p o treb e državljanskega m iru, v Hobbesovi misli božja bese
d a še ved n o igra določeno neodvisno vlogo.
Copyright © 1993 Cambridge University Press. Tiskano z dovoljenjem avtorja in založbe.
Č lan e k R ich a rd a '1'ucka »The civil religion o f T h o m as Hobbes« je preveden iz z b o rn ik a Political Discourse in Early Modem Britain, ur. N icholas Phillipson in Q u e n tin Skinner, C a m b rid g e U niversity Press, C am bridge 1998. Z bornik je posvečen razp rav i o te m a h po litičn e zgodovine, na katere j e v svojih delih opozoril J . G. A.
Pocock. (O p. prev.)
1 »Time, H istory a n d Eschatology in th e Thought o f T h o m as Hobbes«, v: The Diver
sity o f History: Essays in Honour o f Sir Herbert Butterfield, ur. J . H. Elliot in H. G.
K oenigsberger, L o n d o n 1970, str. 149-98, na str. 160; ponovno objavljeno v: J. G.
A. Pocock, Politics, Language and Time, L ondon 1972, str. 148-201. N a to izdajo se n an a ša jo tudi tukajšnji citati.
2 Gl. ibid., str. 151, op. 10.
Slovita raz p ra v a m e d T aylorjem in VVarrenderjent, ki je zadevala teološko m otivaci
jo H obbesove etičn e in po litičn e filozofije, ki naj bi bila priso tn a že n a ravni n je n e
ga osno v n eg a načela, človekove težnje po sam oohranitvi. (O p. prev.)
Richard Tuck
» O b last, s p o m o č jo k a te re su v e re n i n te r p r e tir a p re ro š k o b e s e d o , se p o v se m ja s n o razlik u je o d a v to rite te , s k a te ro j e ta b e s e d a iz re č e n a ; in k er ta b esed a , n je n a v sebina, n je n o p r e n a š a n je in n je n i a v to rji tv o rijo z g o d o v in o , se p o sv e tn i v la d a r z n a jd e z n o tra j z g o d o v in e , k i j e n i sam u stv a ril - ki n e d o lg u je svojega o b sto ja n a ra v n e m u ra z u m u , ki j e u s tvaril n je g a - in ki j e d eja n sk o u s m e rje n a v p r ih o d n o s t, v čas, ko bo n je g o v o oblast p o v stajen ju izvajal K ristu s. B e se d a in z g o d o v in a , n a k a te ro se ta n av ezu je, sta m u d a n i, in n je g o v a o b la st k o t in te r p r e ta izvira zgolj iz tega, d a j o sp re jm e k o t datum . H o b b e s u se to rej k o t z a s e b n e m u p o sa m e z n ik u , d rž a v lja n u in (tak o n a m p ra v i) k ris tja n u , ki se n a h a ja zn o tra j iste zg o d o v in e, zd i p o tr e b n o p o d a ti p r a v iln o in te r p r e tacijo iste d a n e b esed e , in se n e p r e d a ja b re z s k rb n e m u č a k a n ju n a to, d a j o b o zanj in te rp re tir a l su v e re n. « 3
Pocock zatem ugotavlja, da H obbesova interp retacija te d an e božje besede v bistvu pom eni, d a je sprejel p osebn o eshatološko vizijo: da se bo Kristus vrnil na zemljo v telesni obliki in zavladal oživljenim blagoslovlje
nim izbrancem . Dotlej pa je sm rt dokončna in duša p o njej ne obstaja, prav tako p a duhovni svet nim a n o b en eg a vpliva na tostranski naravni svet. Krščanstvo pom eni preprosto sprejem anje resničnosti te preroške zgo
dovine in držo ponižnega čakanja n a Kristusovo vrnitev.
N obenega dvom a ni, d a je ta eshatološka vizija p riso tn a v III. in IV knjigi Leviathana, prav tako pa ni no b en eg a dvom a tudi o tem , d a čeprav je ta vizija združljiva s Hobbesovim splošnim fdozofskim m aterializm om (na način, ki ga prepričljivo po n azori Pocock), povsem očitno ne izhaja nujno iz njega - m aterialisti konec koncev večinom a niso bili eshatološki kristjani. Torej potrebujem o neko d o d a tn o pojasnilo, da bi lahko razložili, zakaj H obbes razvije to teologijo. V skladu s Pocockovo lastno razlago je razvitje te posebne eshatologije H obbesu om ogočilo, d a j e zavrnil trditve tistih, ki so zase zahtevali duhovno oblast še p re d vrnitvijo oživljenega Kristusa:
»Taktična n a m e r a H o b b e so v e g a a r g u m e n ta j e zdaj ja s n a . U s m e r je n je tako p ro ti n o v im p re z b ite rija n c e m k o t tu d i p r o ti s ta rim d u h o v n ik o m , tako p r o ti n o v im sv etn ik o m kot tu d i p ro ti s ta rim s h o la stik o m - p r o ti v sa k o m u r torej, ki bi u te g n il trd iti, d a p o s to p e k zv eličan ja u p ra v ič u je n je g o v a p o sv e tn a d e ja n ja ali s e d a n jo o b la s t. « 4
Ibid., str. 168.
4 Ibid., str. 187.
Civilna religija Thomasa Hobbesa
A kot bom o videli in kot sem že pokazal d ru g je /’ se jasn a želja po zavrnitvi vseh zahtev p o duhovni oblasti v H obbesovem delu pojavi šele sočasno s sam o to eshatologijo - torej v Leviathanu. Hobbesova zgodnejša dela, v k aterih razpravlja o verskih zadevah dovolj obširno, Elements of Law iz leta 1640, De Cive iz let 1641-42 in Critique o f Thomas White iz leta
1643, vsa p ristajajo n a precej večjo vlogo posebne cerkvene oblasti kot Leviathan, vsa p a so bila tudi tem u p rim ern o bolje sprejeta s strani pravo
v ern ih teologov, s k aterim i si je bil (tega ne smemo pozabiti) Hobbes v Angliji v 30-tih letih 17. stoletja najbližje. Sele ko s e je pojavil Leviathan, so začeli izražati zaskrbljenost n ad Hobbesovimi idejam i - takšno zaskrb
ljenost j e najglasneje izrazil njegov stari prijatelj H enry H am m ond, bivši n a d d ia k o n C hichestra, k ije 14. oktobra 1651 pisal M atthewu Wrenu, biv
šem u škofu Elyja, »ste že videli Leviathana gospoda Hobbesa, krparijo krš
čanskega ateizm a?« T eden pozneje je poslal naslednje pism o, v katerem je zatrdil, d a s e je H obbes:
»ki so g a v F ran ciji u je zili n e k a te ri teo lo g i in se n a m e ra v a zdaj v rn iti se m k a j, o d lo č il, d a svoj p o v ra te k p o s p re m i s to knjigo, ki se, k o t so m e o b v estili n e k a te ri, n e iz p o d b itn o uvršča m e d p ro iz v o d e n ajsla b ših si
n o v C e rk v e in k ra lje v e stra n k e , in ki re sn ič n o p red sta v lja k rp a rijo n a j
bolj n o re te o lo g ije , ki j o j e bilo k d ajkoli m oč b ra ti, p o te m k o je raz ru šil T rojstvo, N e b e sa in Pekel, d o volil celo, d a cerk v en o o b la st p rim e rja z v ilin sk im k ra lje stv o m .« K
Torej m o ram o p o d a ti dve ločeni, čeprav povezani razlagi: eno, zakaj s e je H obbes v p o z n ih 40-tih letih sedem najstega stoletja odločil napasti cerkveno oblast, in drugo , zakaj se je odločil ta n a p ad povezati z obliko teologije, k ije na tako presenetljiv način p o d an a v drugi polovici Leviatha
na. Pocock nas j e opozoril na izjemen p om en teh vprašanj za pravilno razum evanje Leviathana-, sam p a bi rad v tem eseju pod al rahlo drugačen p o g led n a ta vprašanja, kot g a je predlagal on.
N ajboljše m esto, da pričnem o s preiskavo Hobbesovih verskih nazo
rov p re d letom 1651, j e njegovo delo Critique o f Thomas White. To je dolga rokopisna kritika W hiteovega dela De Mundo, ki jo je H obbes sestavil v Parizu leta 1643, a vse do leta 1973 ni bila objavljena. Ker delo celo m ed poklicnim i preučevalci H obbesa še vedno ni dobro poznano, bom iz njega
■’ Prvič v m ojem članku »W arrender’s De Cive«, Political Studies 33, 1985, str. 308-315.
ß (Anon.), »Illustrations o f th e S tate o f the C hurch d u rin g th e G reat Rebellion«, The Theologian and Ecclesiastic 9, 1850, str. 294-295.
Richard Tuck
navajal obširneje, k o tje to potrebno, ko gre za d ru g a dela. V sami Critique je bil H obbes p rim o ran pojasniti svoje p o g led e na številna teološka v p ra
šanja in njegove p rip o m b e so pogosto izjem no nazorne. Zelo ja s n o na p rim e r razloži, kaj pom enijo njegove trditve (ki se pojavljajo v vseh n jeg o vih delih), da o bogu ni m ogoče reči n ičesar resničnega razen tega, da obstaja - spotom a p a p o n u d i še nadvse izvirno razrešitev p ro b lem a zla.
»O seb n o , ker n a m re č m islim , d a j e n a ra v a b o g a n e d o u m ljiv a , in d a so trd itv e o b lik a govorice, s p o m o č jo k a te r e iz ra ž a m o n a š a p o jm o v a n ja o n a ra v i stvari, se n a g ib a m k m n e n ju , d a n e m o r e b iti re s n ič n a n o b e n a trd ite v o narav i B oga, ra z e n n a s le d n je : B o g o b sta ja , in d a n a r a v e b o ga n e o p isu je u stre z n o n o b e n naziv r a z e n b e s e d e »bitje« [ms]. Vse o s
talo p a , trd im , n e s p a d a m e d ra z la g e filozofske resn ic e , p a č p a m e d o z n a n ja n ja d u h o v n ih stanj, ki v o d ijo n a š o željo p o sla v lje n ju , p o v e li
če v an ju in ča šč e n ju B oga. P o te m ta k e m n a s le d n je b e s e d e ’B o g v id i, ra z u m e , želi, d e lu je , po v zro ča m in e v a n je ’ in d r u g e p o d o b n e trd itv e , ki im a jo za n a s le en p o m e n - ’g ib a n je ’ - n e p rik a z u je jo B ožje N arav e , a m p a k n a š o la stn o p o b o ž n o st, ki si p riz a d e v a , d a bi N je m u p rip is a la im e n a , ki so m e d n a m i n ajb o lj č a stiv re d n a . Z ato re j so [n a v e d e n e b e s e de] p ra v z a p ra v d a ritv e in n e trd itv e, in [n ašteta] im e n a , če n a j bi j i h u p o ra b ili za B oga n a tak n ač in , k o t j i h sa m i r a z u m e m o , bi zaslu žile naziv b o g o sk ru n stv a in p re g re šitv e p r o ti B ožji z a p o v e d i (ki n a m p r e p o v e d u je , d a N jeg o v o im e iz g o v a rja m o p o n e m a r n e m ) , n e p a n az iv a re sn ič n ih trditev. N iti o te h trd itv a h n iti o p o jm o v a n jih N je g o v e n a r a ve n e g re raz p ra v lja ti, p ač p a so d e l n a š e g a č a šč e n ja in so iz ra z d u h a , ki sp o štu je B oga. T rditve, ki izk azu jejo čast, so d ijo m e d u s tre z n e izjave o B o g u , n jim n a s p ro tn e p a m e d b re z v e rn e ; p o v se m sp o štljiv o in kot k ristja n i la h k o o B ogu reč em o , d a j e O n v zrok vsakega d e ja n ja , saj j e to ča stiv re d n o , m e d te m ko bi b ilo reči, d a j e ’B o g v zrok g r e h a ’, sv e to sk ru n sk o in b o g o k le tn o . V endar p a v te m n i n o b e n e g a protislovja, saj, k o t sem dejal, b esed e , o k a te rih j e govor, n iso b e s e d e filo z o fira jo č ih ljudi, p a č p a d e ja n ja tistih, ki iz k az u jejo sp o što v a n je . P ro tislo v ja p a j e m o g o č e n a jti le v trd itv a h .« '
Po H obbesovem m nenju gre torej p ri celotni teologiji predvsem za vprašanje častitljivega značaja govorice, s k atero »izkazujem o spoštova
nje« Bogu: zanj j e m ogoče upravičeno u p o rab iti katerikoli opis, za k atere
ga se nam zdi, da m u služi v čast.
Vse od začetkov svoje razvite filozofije j e H obbes priznaval, da n a d zor nad javnim pom enom predstavlja bistveni ele m en t vloge civilnega su-
^ Critique du De M undo de Thomas White, ur. J e a n J a c q u o t in H .W .Jo n e s, Pariz 1973, ff. 396-396V, ang. prev. H. W. Jo n e s, B rad fo rd 1976, str. 434, ra h lo p o p rav ljen o .
Civilna religija Thomasa Hobbesa
verena; k o tje dejal v najbolj izrazitem odlom ku v Elements o f Law, »civilni zakoni predstavljajo za vse državljane m erilo njihovih dejanj, s pom očjo k aterega se določa, ali ravnajo prav ali narobe, koristno ali nekoristno, k rep o stn o ali pregrešno; z njihovo pom očjo p a j e potrebno določiti tudi u p o ra b o in definicije vseh sp o rn ih im en, ki spodbujajo razprtije.«8 Tako v
»naravnem Božjem kraljestvu«, ki ga najbolj izčrpno opiše v XV poglavju De Cive, vsem verskim izjavam, nam enjenim čaščenju boga, podeljuje p o m en civilni suveren (XV 17). V teh zgodnjih delih j e moč zaslediti celo določeno m ero nostalgije p o odnosu antičnega sveta do vere - tako v Ele
ments o f Law H obbes opaža, da nasprotje m ed božjimi zapovedm i in ukazi suverena ne sp ad a m ed »nasprotja, ki bi jih kdajkoli bilo moč opaziti m ed G rki, R im ljani ali dru g im i drugoverci [Gentiles];* pri teh so nam reč njiho
vi posam ezni civilni zakoni predstavljali predpise, ki niso določali in o do
bravali le pravičnosti in krepostnosti, pač pa tudi vero in vnanje čaščenje Boga.«9
V endar p a H obbes v teh delih obenem trdi, da ta zm ožnost civilnih zakonov, da določajo p o m en , seže le do m eja krščanske vere in teologije, ki se ukvarjata s človekovim posmrtnim življenjem. R esje v krščanski civitas pojem »cerkev« p o m enil isto kot civitas - brez vesoljne države ne m ore obstajati niti vesoljna cerkev; v skladu s tem pa je bilo res tudi, da je bil suveren dokončni in te rp re t krščanske d oktrine v svoji vlogi cerkvenega glavarja. Toda v svojih delih iz let 1640 do 1643 j e H obbes zavračal idejo, da naj bi suveren p ri razlagi te doktrine uporabljal svoj lasten naravni razum (kot bi sicer lahko storil, če bi šlo zgolj za naravno religijo). V o d lom ku iz De Cive, na k aterega sem večkrat opozoril drugje, H obbes zapiše, da:
»Za ra z so ja n je o v p r a š a n jih Vere, torej o tistih, ki se nanašajo na Boga, in ki p re s e g a jo človeške zm o žn o sti, p o tre b u je m o božji blagoslov (d a se vsaj v n a jn u jn e jš ih stv a re h n e bi p u stili zapeljati), ki m o ra iz h aja ti iz K R IS T U S A sa m e g a s p o m o č jo p o la g a n ja rok. K ajti sm o ter, d a bi d o s e gli v e č n o O d rešitev , n a s obvezuje sp o što v ati n a d n a ra v n o D o k trin o , ki j e to rej sa m i n ism o zm o ž n i ra z u m e ti; d a bi la h k o bili tako n e b o g lje n i,
8 Elements o f Law, ur. F. T ö n n ie s, d ru g a izd., M. M. G oldsm ith, L ondon 1969, str.
188 -1 8 9 .'
* Izraz genlile p o m e n i p o g an a , b arb a ra , brezverca, nevernika, divjaka, ipd.; Zidom p o m e n i pred stav n ik e vseh nežidovskih ver, torej tudi kristjane; m orm onom prav tako p o m e n i p redstavnike vseh d ru g ih ver, enako p a seveda velja tudi za kristjane.
Zato izraz prev ajam o kot »drugoverec«. (Op. prev.)
9 Ibid., str. 145.
Richard Tick
d a bi se pu stili p r e v a ra ti celo g le d e n a jn u jn e jš ih stv a ri, bi b ilo n a m re č v n a s p ro tju z božjo p rav ič n o stjo . To n e z m o tljiv o st p a j e n a š O d re š e n ik Kristus o b ljubil (v stv a re h , ki so p o tr e b n e za O d re šite v ) svojim Aposto
lom, vse do d n e p o sle d n je so d b e; d r u g a č e p o v e d a n o , Apostolom in D u hovnikom, ki so n asle d ili A p o sto le in so m o r a li b iti b la g o slo v lje n i s pola
ganjem rok. Torej j e tisti, ki im a S u v e re n o o b la st v D ržav i, k a d a rk o li g re za v p ra ša n je , ki zadeva Skrivnosti Vere, k o t K ristja n o b v e z a n r a z la g a ti S veto P ism o s p o m o č jo za k o n ito p o sv e č e n e D uhovščine.«10
H obbes je torej v tem obdobju zagovarjal stališče, ki bi ga lahko n e koliko anahronistično poim enovali »anglikanizem « precej laudovske* ob
like: neodvisna nacionalna cerkev, k iji načeluje civilni suveren, ki p a ima dolžnost, da se pri določanju d o k trin e o p ira n a apostolsko posvečeno d u hovščino. Čeprav v nekem smislu H obbes cerkvi odvzam e avtonom ijo, pa po drugi strani okrepi njeno vlogo, saj m o ra odločanje o krščanskem p o m enu ostati v pristojnosti ljudi, ki so apostolski nasledniki K ristusa (kar ne vključuje nujno tudi suverena sam ega, čeprav ga seveda lahko - glej Elements o f Law, II. 7. 11). V svojem n asprotovanju avtonom iji cerkvene oblasti j e n apadal pojm ovanje, da cerkvi n jen ih predpisov ni treba objavi
ti pred državljani in da se lahko izogne zakonodajni pristojnosti suverena;
ni pa nasprotoval doktrinalni prevladi duhovščine.
Dejansko je bil Hobbes v tem času p rip ra v ljen pristati n a izjem no veliko vplivnost apostolske cerkve. Tudi to najjasneje in n a najbolj p rese
netljiv način izrazi v delu Critique o f Thomas White, še posebej v 39. p oglav
ju , v katerem razpravlja o razlagi T h o m asa W hitea, zakaj večina ljudi ne doseže »sreče« (félicitas). H obbes tam razlikuje m ed »posvetno srečo«, ki jo sestavljajo »bogastvo, nazivi in telesna zadovoljstva« - tu človekov neu s
p eh , da bi j ih dosegel, pojasnjuje običajna H obbesova razlaga z naključ
nostjo in nezadostno p reudarnostjo - in »resnično srečo, nam reč tisto, ki resnične vernike čaka v po sm rtn em življenju«.
Ko gre za to »resnično« srečo,
»je e d in i vzrok sovraštev [na te m m e s tu j e ro k o p is nečitljiv, u r e d n ik i p a so vpisali ’in im ic o ru m ’] p o m a n jk a n je vere. Vsi lju d je se b re z iz je m e d elijo n a tri sk u p in e : (i) n ajšte v iln ejšo , ki j o sestav ljajo tisti, ki sam i ved o , kaj j e n ajb o lje sto riti; (ii) tiste, ki sic e r n ič e s a r n e v e d o sam i, a
10 De Give: The English Version, ur. H ow ard W arrender, O x fo rd 1983, X V II.28, str.
249. Za m ojo zgodnejšo razpravo o tem o dlom ku glej m oj članek »W arrender’s De Cive«, str. 313; Hobbes, O xford 1989, str. 85.
Pridevnik se nanaša na nadškofa W illiama L auda, ta k ra tn e g a voditelja a n g lik a n ske cerkve. (Op. prev.)
Civilna religija Thomasa Hobbesa
p riz n a v a jo , d a j i h m o ra jo v o d iti m o d rejši; in (iii) tiste, ki n iti [ničesar]
n e v e d o sa m i n iti n e z a u p a jo d ru g im . V p rv i sk u p in i so tisti, ki p o z n a jo p o t d o sreč e, n a m re č tisti, ki jim j e Sveti D u h p o k az al p o t s p o m o č jo n a d n a r a v n e g a r a z o d e tja ; ta k šn i so bili A p o sto li, zdaj p a j e ta k a, in v e č n o tu d i b o , le n e k a Cerkev, z d ru ž e n a v en o osebo. V d ru g i sk u p in i so tisti, ki p riz n a v a jo , d a j i h m o ra jo zato, ker n iso bili d e le ž n i n ik a k r
š n e g a n a d n a r a v n e g a ra z o d e tja , v o d iti tisti, ki so [bili d e le ž n i te g a r a z o d etja], tj. n e k a Cerkev. V tre tji skupini p a so tisti, ki n iti sam i n e p o z n a j o p o ti d o p o s m r tn e g a življenja, n iti n e v eru je jo v kako C erkev in p ra v
ta k o tu d i n e o p ra v lja jo te g a , k a r j e p o n au k u neke C e rk v e n u jn o za za g o to v ite v sreče. T ako j e glavni razlog, zakaj so lju d je izključeni iz te v e č n e sreč e, p o m a n jk a n je vere v n e k o Cerkev, tj. en o s ta v n o p o m a n j
k a n je k ršč a n sk e v e r e. « 11
N a d ru g em m estu v delu Critique je trdil, da ni nobenega razloga, da bi se krščanska cerkev m otila glede vsebine svojega nauka, k o tje na p ri
m er narava Boga: »te dogm e j e brez razpravljanja sprejela od Apostolov, ki s o jih p red ali po tom cem , in nobenega razloga ni, zakaj naj bi Apostoli želeli neko Cerkev p oznejših časov zapeljati v zm oto.«1- V skladu s tem je v Elements o f Law brez zadržkov priznal, da »mi, ki smo Kristjani, priznava
mo, da obstajajo dobri in zli angeli; da ti spadajo m ed duhovna bitja, in da j e človekova duša duh; in da so ti duhovi nesmrtni«, in kljub tem u, d a je
»to vedeti, torej im eti m aterialn e dokaze o tem: to p a j e nemogoče«, so prav »posvečeni člani Božje cerkve, ki neprekinjeno sledijo d ru g druge
mu« tisti, ki jim m oram o zaupati, ko gre za vsebino v e re .1-’
E na od p o m em b n ih in presenetljivih značilnosti H obbesovega stališ
ča v tem času je , da si m ed d rugim prizadeva zaščititi teologijo p red filozo
fijo - k ar je bolj ali m anj prav nasprotno od tistega, za kar se običajno misli, d a je bil njegov n am en . Ker ne obstaja noben d ru g pom en od tiste
ga, ki ga določi neka oblast, tudi ne m ore obstajati nikakršen filozofski a rg u m e n t p ro ti teološkim dogm am , saj pom en vanje vključenih pojmov določa zgolj ukaz [fiat] cerkve. V 26. poglavju Critique H obbes n ap ad e ce
lo ten W hiteov projekt filozofske utem eljitve teologije kot v osnovi neustre
zen in p o litično nevaren - »ne sm em o misliti, da zapovedi vere predstav-
1 1 Critique du De M undo, ff. 444-446, prev. str. 481-483. Prevod sem popravil: p re d vsem sem n ad o m estil Jo n e so v p revod izraza Ecclesia kot »Cerkev« sp rev o d o m »neka Cerkev«; kot sem rav n o k a r opozoril, H obbes v tem času ni verjel v vesoljno cerkev kot e n o »osebo«.
1 2 Ibid., f. 337V, prev. str. 364.
1 3 Elements o f Law, str. 55, 58.
Richard Tuck
ljajo [filozofske] problem e; so zakoni, in zasebni posam eznik j ih ni u p rav i
čen razlagati nikakor drugače, kot tako, kot so zapisane.«14 N ad vsako tovrstno razpravo v 40-tih letih sedem n ajsteg a stoletja s e je dvigala G ali
lejeva senca, in H obbes s e je v Critique s to težavo soočil z dvignjeno glavo in s precej manj naklonjenosti Galilejevi stvari, kot bi bilo m ogoče p rič a kovati;
»M ogoče bo k d o v p rašal: ’Ali n a j p o te m ta k e m filo z o fo m n e b o d o v o lje n o razisk o v an je vzrokov g ib a n ja ? ’ Ali, če n e g re za to, ’Kaj j e torej tisto , k a r m o ra m o im e ti za p ra v o v lo g o filo z o fije?’ N a to o d g o v a rja m , p rv ič, d a n ič e sa r ni m o g o č e s p o z n a ti za re sn ič n o ali n a p a č n o zgolj n a osn o v i n a ra v n e g a ra z u m a , ra z e n v o b lik i d o m n e v e , saj j e m o č p o jm e in im e n a šteti za u stre z n e le v to lik šn i m e ri, k o lik o r j i h ra z u m e m o ...
Č e se torej s p re m e n i n jih o v p o m e n ali p a p o im e n o v a n e stv a ri n i m o g o če um sko d o je ti, izgine tu d i v s a k rš n a m o ž n o s t lo g ič n e g a sk le p a n ja
D ru g ič p a trd im , d a sm e filo z o f d e ja n sk o s v o b o d n o raz isk o v ati n a ra v o in vzroke g ib a n ja , v e n d a r p a bo v te k u svoje raz isk av e n a le te l n a tr d i
tve, ki j i h tre n u tn o za g o v arja K ršč a n sk a v e ra , in za k a te re se zd i, d a n a s p ro tu je jo sk lep o m , do k a te rih j e p riš e l v p o p r e jš n ji raziskavi. O b te m la h k o sk le n e (če j e d o tlej ra z m išlja l p ra v iln o ) n a s le d n je : ’N e r a z u m e m , ob k a k š n e m p o m e n u p o jm o v j e ta trd ite v re s n ič n a ’. T ako la h k o , n a p rim e r, pravi: ’N e d o ja m e m o z iro m a p re s e g a m o je u m sk e s p o s o b n o sti, k ako la h k o n e k a stvar, ki se n e g ib lje, p o v z ro č a g ib a n je n ek e d r u g e stvari, ali kako n ečesa, k a r o b sta ja , n i m o g o č e p ro s to rs k o u m e stiti, ali kako lahko n e k a n e te le s n a stv a r vidi, sliši, ra z u m e , im a voljo, ljubi, sovraži itd .’ To j e h k ra ti sta lišč e u m e r je n e g a u m a , p a tu d i, k o t sem že dejal, n ek o g a , ki raz m išlja p ra v iln o . V en d a r p a v te m p r im e r u n e m o r e p o te g n iti sklepa, d a j e ta trd ite v n a p a č n a ; k ak o la h k o n a m re č k d o rk o li ve, ali j e n e k a trd itev p ra v iln a ali n a p a č n a , če p a j e n e r a z u m e? P o tem tak e m n ih č e, ki se b o ra v n a l p o te m n a č e lu ra z isk o v a n ja , n e bo k ršil a v to rite te C erk v e, ki j o p r iz n a v a in se j i p o d r e ja , p ra v tako p a z a ra d i te g a tu d i n e b o filozofiral n ič m a n j sv o b o d n o , saj m u j e d o v o lje n o n a p re d o v a ti, d o k le r ga le v o d i p ra v iln o r a z m iš lja n je .« ,a
V 39. poglavju H obbes ponovi, da j e W hiteova tem eljn a n a p ak a v tem , da s ij e prizadeval podrediti teologijo filozofiji, in d a je , k ar se tega tiče, res prav nasprotno:
1 4 Critique du De M undo, f. 288V, prev. str. 307.
1 5 Ibid., ff. 289-289V, prev. str. 307-308. Glej tudi ff. 132V-133, prev. str. 162-163.
Civilna religija Thomasa Hobbesa
» R a zso jan je o te m , ali j e svet n esk o n če n , ali e n sam , ali o b sta ja že o d n e k d a j, ali j e v eč en ; p a tu d i ali j e človeška d u ša n e s m rtn a , ali o bstaja s v o b o d n a v o lja in ali o b sta ja jo n e te le sn e substance b re z velikosti ali n e ; p a tu d i k a te r e n az iv e m o r a m o p rip is a ti B ogu, in ali bi O n lahko u stv a ril boljši svet; p r a v ta k o p a tudi v p ra ša n ja o b la že n o sti in n esre č - n o s ti p o s m r tn e g a živ ljen ja - o d lo č a n je o v seh te h v p ra ša n jih , o k a te rih se v [W hiteovih] Dialogih ra z p ra v lja kot o filozofskih p ro b lem ih , s p a d a v p r is to jn o s t te o lo g o v ... Ta v p ra ša n ja torej ali n e p red sta v lja jo filo z o fsk ih p ro b le m o v ; ali p a m o ra b iti filozofija, celo tista resn ičn a, p o d r e je n a te o lo g iji. V e n d a r p a s te m , ko p ra v im ’te o lo g ija ’, m islim n a
’v o d ite lje n e k e C e rk v e ’, k a te r ih n a lo g a j e u ra v n a v a n je v se h d o g em ; k a jti p ra v ti so, kot b o m o v id e li, sp o so b n i, d a p o d k re p ijo ali ovržejo u v e lja v lje n a n a č e la v e re .« ,fi
H obbesovo teološko stališče v zgodnjih 40-tih letih sedem najstega stoletja s e je torej precej razlikovalo od argum entov, ki nastopajo v Leviat
hanu. D osledno s e je izogibal tem u, da bi zavzel kakšno določeno, kaj šele krivoversko stališče do vseh tistih tem, ki so pozneje postale vzrok tega, da so ga obsodili n ek d an ji p rijatelji bolj pravoverne usm eritve. Katere so bile te tem e, j e m ogoče, ne p o naključju, najjasneje razbrati iz vsebine zakona, k i j e bil p red lag an v p a rla m e n tu v letih 1666 do 1667 i n j e bil posebej n a p e rje n zo p e r Leviathana: ta naj bi predpisal kazen zapo ra ali izgnanstva za zanikanje »bistva, m oči ali lastnosti Boga Očeta, Sina ali Svetega Duha, ki so jim p rip isan e v Svetem Pismu, ali vsemogočnosti, m odrosti, pravič
nosti, m ilosti, do b ro te ali previdnosti Boga p ri Stvarjenju, Odrešitvi ali V ladanju svetu«; zanikanje »svete avtoritete katerekoli od kanonskih knjig, k i j i h vsebujeta S tara in Nova Zaveza in jih sprejem a Anglikanska C er
kev«; in zanikanje »nesm rtnosti človeških duš, oživitve telesa ter večnega po p lačila in N ebes ali večnih m uk in Pekla«.17 To so bile torej prav tiste vrste tem , za katere j e H obbes v svojh zgodnjih delih skrbno pazil, da jim ne bi oporekal; celo njegovega dobro poznanega kasnejšega »mortaliz- ma« (tj. njegovega prep ričan ja, da duša po smrti telesa ne obstaja) v teh delih (k o tje n edav no pokazal D a v id jo h n s o n 18 ) ni m ogoče najti, pač p a v
1 6 Ibid., f. 452V, prev. str. 490.
1 7 Historical Manuscripts Commission, 8th R eport 1, str. 111-112. Glej moj članek »H ob
bes a n d Locke on T oleration«, v: Thomas Hobbes and Political Theory, ur. Mary G.
Dietz, Lawrence, K ansas 1990, str. 153-171.
18 D avid Johnson, »H obbes’s M ortalism«, History o f Political Thought, 10, 1989, str.
647-663.
Richard Tick
n jih v z t r a j n o p o n a v l ja , d a n e s m r t n o s t d u š e s p a d a v p o d r o č j e k r š č a n s k e v e r e in d a o n je j o d l o č a c e r k v e n a o b la s t.
S p r e m e m b e , k i s o n a s t o p i l e v H o b b e s o v i h p o g l e d i h m e d t e m p r e v i d n i m s ta liš č e m in s ta liš č e m , k i g a p r e d s t a v i v I I I . in IV d e l u Leviathana, j e
r a z m e r o m a e n o s t a v n o o p is a ti. P o s e b e n p o l o ž a j k r š č a n s k e c e r k v e nasproti [vis-à-vis] c i v iln e m u s u v e r e n u j e z a v r n j e n , s u v e r e n p a j e p o s t a v l j e n z a i n t e r p r e t a p o m e n a S v e te g a p is m a , p r i č e m e r j e p r a v ta k o s a m o s t o j e n , k o t p r i r a z la g i v s e h o s t a l i h p o m e n o v . N a s l e d n i k i A p o s to lo v iz g u b ijo v s a k r š n o v lo g o ; r e s n ič n o , H o b b e s j e z a tr d il, d a c e lo s a m i A p o s t o l i n i s o i m e l i m o n o p o l a n a d i n t e r p r e t a t i v n o m o č jo : »k o so n a l e t e l i n a k a k o te ž a v o , s o s e z b r a li A p o s to li in s ta r e š in e C e r k v e in o d l o č i l i o t e m , k a j j e p o t r e b n o p r i d i g a t i in p o u č e v a t i t e r k a k o n a j r a z l a g a j o S v e to P is m o l j u d s tv u ; v e n d a r p a l ju d s tv u n is o v z e li s v o b o d e , d a g a b e r e in si g a r a z l a g a s a m o. « 19 V e n d a r p a j e H o b b e s h k r a t i p o n u d i l n o v o , m o č n o s a m o s v o jo in a č i c o n e k a t e r i h n a j p o m e m b n e j š i h n a u k o v k r š č a n s tv a , še p o s e b e j n je g o v e e s h a t o l o g i j e a li v iz ije p o s le d n je s o d b e . B istv o te n o v e t e o l o g i j e j e m o g o č e n a j t i v 3 8 . p o g l a v j u z n a s lo v o m » O S v e to p is e m s k e m p o m e n u V E Č N E G A Ž IV L J E N J A , P E K L A , O D R E Š I T V E , O N S T R A N S K E G A Ž IV L J E N J A i n O D K U P I T V E « . H o b b e s n a t e m m e s t u p o j a s n i s ta tu s s v o jih t e o l o š k i h s ta liš č z n a s l e d n j i m i b e s e d a m i (k i, k o t s e m p o k a z a l d r u g j e , k a ž e j o t u d i n a to , d a H o b b e s v č a s u , k o j e p is a l t a d e l Leviathana, še n i m is lil, d a j e k r a l j e v a s t v a r d o k o n č n o i z g u b l j e n a) : 2 0
»ker se bo ta n a u k (čep rav ga p o d p ir a jo n e ta k o re d k a , p a tu d i n e n e ja s n a m e sta v S vetem p ism u ) v ečin i zd e l n o v o st, g a zgolj p r e d la g am ; n e v ztra jam p ri n ič e m e r v te m , n iti v k a te re m k o li d r u g e m p a r a d o k su R eligije; p a č p a si p riz a d e v a m le za k o n e c te ra z p ra v e z m e či, ki se b ije g le d e O b lasti (in m e d m o jim i s o d rž a v lja n i še n i o d lo č e n ), in ki n aj bi odločil o sp re je m u ali za v rn itv i k a te re g a k o li n a u k a. « ^ 1
K e r p a j e b il H o b b e s o v n a m e n , d a b i Leviathana v z e l r e s n o b o d o č i s u v e r e n, 2 2 la h k o p r e d v i d e v a m o , d a s i j e ž e le l t u d i , d a b i s u v e r e n v z e l r e s n o to n j e g o v o t e o l o g i j o i n j o r a z g la s i l z a j a v n i n a u k v A n g liji . C e lo n a z a d n j i h n e k a j s t r a n e h Leviathana, k j e r ž e s p r e j m e d e j s tv o , d a j e n o v a o b la s t v A n g liji ž e t r d n o v z p o s ta v l je n a , j e še v e d n o u p a l , d a b i b i l o n j e g o v o t e o lo g ijo m o g o č e v p e l ja t i k o t n o v o v e r o d e ž e l e .
19 Moja izdaja Leviathana, C am bridge 1991, str. 355-356.
2 0 Glej ibid., str. x.
2 1 Ibid., str. 311.
2 2 Ibid., str. X X X V .
Civilna religija Thomasa Hobbesa
»V tis te m d e lu , ki se u k v a rja s krščansko sk u p n o stjo [Comvion-wealth], so p r e d s ta v lje n i n e k a te r i n ovi n a u k i, k a te rih n e d o v o lje n o ra z šiija n je bi v D rž av i, v k a te ri j e čv rsto u tr je n n e k n a s p ro te n n au k , za d rž a v lja n a p r e d s ta v lja lo p re k r š e k , saj bi p o m e n ilo n e u p ra v ič e n o p rila šč a n je v lo g e U čitelja. V te m času , ko lju d je n e strem ijo le p o M iru , p ač p a tudi p o R esnici, p a p o n u ja n je ta k šn e g a N au k a , ki ga sam šte je m za p ra v il
n e g a , in k i j e o č itn o u s m e rje n k m iru in lo ja ln o sti, v raz m isle k tistim , ki o te m še v e d n o p r e u d a rja jo , n e p o m e n i nič več, k o t p o n u ja n je N o v e g a V ina, ki n aj n a p o ln i N ovo Č ašo, d a j u bo m o g o če skupaj o h r a n i
ti. In d o m n e v a m , d a v p r im e ru , d a n o v o st n e p rin a š a s sabo n o b e n ih težav n iti n e r e d a v D rž av i, lju d je n a sp lo šn o n e kažejo toliko n a k lo n je n o sti sp o š to v a n ju p re te k lo s ti, d a bi sta ro d a v n im N a p a k a m dajali p r e d n o s t p r e d N ovo in d o b r o d o k a z a n o R e sn ic o. « 23
D ejansko j e najbolj presenetljiva značilnost Hobbesove nove teologi
je stroga ločnica, ki jo zdaj p o teg n e m ed krščanstvom in antičnim i religi
ja m i. Kot sm o že videli, j e bila v Elements o f Law prisotna določena m era nostalgije p o verskih oblikah antičnega sveta, in ta nostalgija je v m nogo- čem spom injala na stališča (recimo) Grotiusa do podobnosti m ed antični
mi in m o d ern im i religijam i - Grotius je pogosto uporabljal antične p ri
m ere, da bi pojasnil splošne resnice o religiji, saj je m enil, d a je »resnična religija, k ije bila skup na vsem Dobam«, zgrajena na štirih tem eljnih nače
lih m onoteizm a, n em aterialno sti Boga, ideje, da Bog skrbi za svet in da ga j e tu d i u stv aril.-4 To stališče je postalo vir angleškega deizm a poznega sedem n ajstega in zgodnjega osem najstega stoletja in zlahka si lahko p re d stavljam o, da bi se H obbes razvil v neke vrste angleškega grotiusovca. Le
viathan p a j e ta razvoj prekinil: njegovo 12. poglavje vsebuje ognjevito obsodbo religije drugovercev, češ da vzbuja strah v srcih ljudi. N aravnega človeka, j e trdil H obbes, neprestan o p reganja strah glede negotovega izi
d a svojih dejanj, in »ta večni strah, ki neprestano sprem lja človeštvo, ker ne p o z n a vzrokov stvari, kot da bi blodilo v M raku, nujno potrebuje nekaj kot svoj objekt ... Prav zarad i tega so najbrž nekateri od starih Pesnikov trdili, d a j e Bogove sprva ustvaril človeški strah: kar je seveda, ko gre za Bogove (to se pravi, za številne bogove drugovercev) povsem res.« Filozof
ski prem islek p a nas lahko p o drugi strani pripelje do ideje Boga brez strahu: izpeljavo Prvega Vzroka filozofi opravijo »ne da bi se ozirali na
2 3 Ibid., str. 489-490.
2 4 O f the Rights o f War and Peace ( 1738), 11.45.1, str. 442.
Richard Tuck
svojo usodo; zaskrbljenost zanjo nam reč spodbuja strah in jih tudi ovira pri iskanju vzrokov dru g ih stvari.«23
Pom em bna ideja, do katere je , kot kaže, H obbes prišel v Parizu v poznih 40-tih letih sedem najstega stoletja, je bila v tem , da bi bilo m ogoče izoblikovati različico krščanstva, ki bi se v celoti ločila o d vere d ru g o v e r
cev, če bi zavrnili tradicionalna nau k a tako o n em aterialn o sti duše kot o peklu. Splošno m nenje m ed m odernim i, grotiusovskim i teoretiki, j e bilo, da nam en Kristusovega p rih o d a ni bil razglasitev zapovedi, pač p a ta, da bi ponu dil nasvet - ta nasvet j e predstavljal p riporočilo, ne p a zakona, zato ga ni sprem ljala nikakršna grožnja s kaznijo, ki bi obvisela n a d n jeg o vim prejem nikom .26 Vendar p a je H obbes m enil, d a vsak n au k o n e m a te rialnosti duše in večnih m ukah nujno d o daja celo vrsto novih bojazni k tistim, ki so ljudem lastne že po naravi.
Ideja nem aterialne duše vodi n ep o sre d n o (kot H obbes pogo sto p o navlja) k strahu pred duhovi in okultnim i silami v tostranskem življenju (in retorična u poraba pojm a »duh« [»g/tosč«] j e v celotnem Leviathanu izra
zito opazna). Teologija Pekla pa tem u d od aja še celo vrsto novih stvari, ki naj se jih ljudje bojijo. Če nism o p o učeni o p o sm rtn em življenju, se bom o sm rti bali kot največje o d grozot; v e n d a r p a nas je ideja Pekla p rep ričala, da se m oram o prav tako bati tudi m nogo d ru g ih stvari - Pekel ni o d stran il našega naravnega strahu p red sm rtjo, pač p a m u j e dod al stra h p re d več
nim trpljenjem . V 38. poglavju H obbes zato p o d ro b n o razloži svojo novo interpretacijo (izjem no skopih) svetopisem skih odlom kov o onstranskem življenju: Sveto Pismo uči, da bodo tisti, za k atere s e je Bog odločil, da jih bo odrešil - torej tisti, ki so se držali njegovih zakonov - obujeni od m rtvih in bodo večno živeli na zemlji, m edtem ko bod o grešniki deležni sodbe in bodo kaznovani z drugo, dokončno sm rtjo. »Večne« muke za tiste, ki so grešili, o katerih Sveto pism o govori precej ja sn o (še posebej v M atejevem evangeliju, 25) H obbes spretno odpravi s pojasnilom , da bo d o celo po Sodnem dnevu grešniki lahko imeli potom stvo kot običajno, da bo do n ji
hovi potom ci lahko grešili in torej tudi bili deležni trpljenja, p re d e n bodo tudi sami um rli - in da se bo ta proces lahko nadaljeval večno. Krščanstvo, in terp retiran o na ta način, predstavlja e d in o religijo, ki ne povečuje n a ravnega brem ena strahu, ki ga p renašajo ljudje, in jim resnično p o n u ja povsem novo up an je — u panje večnega življenja.
M orda ni povsem brez p o m en a dejstvo, da so bili H obbesovi pogledi glede pekla zelo blizu pogledom sociniancev, ki so prav tako verjeli v več
2 5 Leviathan, str. 76-77.
Glej npr. O flhe Rights o f War and Peace, 1.2.9, str. 47-48.
Civilna religija Thomasa Hobbesa
no sm rt za p reklete in večno življenje za odrešene.27 Gotovo p a je p o m en ljivo, d a j e bil H obbes izjem no blizu stališčem sociniancev tudi glede d ru gih dveh n ajp o m em bnejših točk socinianske teologije, skeptičnem u dvo
m u o atanazijskem nauku o božjem Trojstvu in zavračanju običajne ideje p o k o re.28 H um anistični preučevalci Biblije so se običajno vedno nagibali k stališčem, ki so se n ahajala na samem robu socinianizm a,29 in m orda ta p o d o b n o st res ne p otreb uje no ben e d o d atne razlage; v en d ar pa se je H ob
bes m o ral povsem ja s n o zavedati, da bodo njegovi sodobniki opazili te vzporednice m ed njegovo in socianistično teologijo."10
N ekateri zagovarjajo m nenje, d a j e bil Hobbesov nam en, da bi pri ljudeh povečal strah p red kaznim i, ki jim jih je mogoče naložiti, in jih s tem p riprav il do reda in poslušnosti; in tako Pocock kot David Jo h n sto n sta zagovarjala m nenje, d a je H obbes odpravil Pekel prav zaradi želje, da bi lahko podelil suverenu izključno pristojnost nad kaznovanjem . Toda teologija Leviathana m eri v povsem drugo smer, ki se (po m ojem m nenju) bolje ujem a s H obbesovim i splošnim i nam eni. Hobbes j e želel ljudi osvo
boditi njihovih strahov; v n aravnem stanju je neprestano razsojanje o n e
v arn ostih d u hovno utrudljivo in izčrpujoče in človeku pušča (k o tje H ob
bes n e p re stan o p o udarjal) le m alo časa za karkoli drugega. Tem eljnega strahu p re d sm rtjo ni m ogoče odstraniti; to da s tem, da našo sposobnost razsojanja p ren esem o na suverena, se sami osvobodim o odgovornosti, da bi razm išljali o njem . Psihološki značaj Hobbesove teorije j e zelo podoben značaju teorij p ozn o ren esan čn ih skeptikov, ki so bili prepričani, da po t do
»modrosti« vodi p rek opustitva tako vere kot čustev, in da m oder človek ne bo dopustil, d a bi ga katerakoli mišljenjska prip ad n o st zapeljala k razb ur
ljivim in n ev arnim dejanjem . Pierre C haron, eden od teh skeptikov, kate
rega dela so povsem očitno vplivala na Hobbesa, se j e v svojem delu Les trois Veritez (1595) posvetil zagovoru prepričanja, da bo p reudaren človek p ri izbiranju svoje vere spoštoval naslednje kriterije - če j e nekdo veren, m u to psihološko g led ano vliva več samozavesti, kot če shaja brez vere; biti kristjan j e bolje, kot biti nekristjan in biti katolik je bolje, kot biti p ro te
stant. Leviathan p a zagovarja stališče, d a je religija brez onstranske kazni
2 7 Glej npr. D. 1! Walker, The Decline o/ Hell, L ondon 1964, str. 73 It.
2 8 Za to zadnje, glej m ojega Leviathana, str. 319-320.
29 P rim erjaj, kaj o ta k šn ih preučevalcih zapiše H. J . McLachlan, Socianism in Seven- leenth-Century England, O x fo rd 1951.
3 0 T akšno v zp o red n ico je m ogoče najti v: W illiam Lucy, Observations, Censures and Confutations o f Notorious Errours in Mr. Hobbes his Leviathan ... (1663), str. 291-391.
Richard Tuck
m nogo boljša od tiste, ki tako kazen vključuje in d a je takšna religija d e jansko na voljo v obliki določene in terp retacije sam ega krščanstva, ki o d
stopa od običajne.
O srednjo uganko, povezano s III. in IV delom Leviathana, n a katero nas je prvi opozoril Pocock, lahko opišem o kot vprašanje o njuni čustveni intenzivnosti. Zakaj naj bi se H obbes tako iskreno zavzem al za teologijo, opisano v III. delu knjige? Politično p o a n to bi lahko po d al neodvisno od teologije - trditev, da je suveren ed in i avtoritativni in te rp re t Svetega p i
sma, j e dovolj osupljiva in vznem irljiva že sam a p o sebi, tudi brez nove eshatologije, ki se j i pridružuje in stvari le še d o d a tn o zaplete. A če je m oja trditev, da je osrednji n am en te eshatologije osvoboditev ljudi o d strahu, pravilna, potem nam lahko začne p ostajati jasn o , zakaj s e je H o b bes tako iskreno zavzemal zanjo: psihološkega poslanstva suverena n a m reč ni m ogoče opraviti, če se ne o d stran i stra h u p re d p o sm rtn im življe
njem . O sredni nam en suverena j e p o H obbesovem m n en ju konec koncev ta, da olajša brem ena, ki težijo ljudi in jih osvobodi obveznosti, d a se rav
najo p o načelih, ki niso nedvoum no v skladu z njihovo sam oohranitvijo.
Se več, zgolj če suverena priznam o kot n jen eg a ed in eg a razlagalca, im a nova eshatologija sploh kakšno m ožnost za u speh; povsem ja s n o je , da tradicionalne apostolske cerkve takšne teologije ne bo d o sprejele, in v IV delu knjige Hobbes p o d a duhovit, a hkrati zavzet pregled zgodovine cerkve in tega, kako je vedno bolj p odlegala kvarnim vplivom vere in fdozofije drugovercev, da bi s tem pojasnil, zakaj j e tako (tudi tu naletim o n a precej ostrejšo razm ejitev m ed krščanstvom in antiko, kot j o j e bilo m ogoče najti v katerem koli od njegovih zgodnejših del). Torej bi n ajb rž lahko rekli, da razlaga, ki to teologijo dojem a kot obliko cerkvenega nauka, razum e p ro b lem povsem narobe; H obbes je prelom il z anglikansko tradicijo prav zato, ker anglikanska cerkev ni bila dovolj očiščena sestavin religij drugovercev.
Če to drži, s e je apostolski tradiciji o dp o ved al še predeti j e postavil civilne
ga suverena za edinega razlagalca Svetega pism a.
Še vedno p a se nam postavlja težje vprašanje, zakaj je n am reč do tega p reob rata p ri H obbesu prišlo v Parizu m ed letom a 1647 (k o je bila objav
ljena d ru g a izdaja dela De Cive) in 1650 (k o je odklonil dovoljenje za obja
vo njegovega angleškega prevoda).31 M nenja d ru g ih ta k ra tn ih pariških pregnancev nakazujejo, da bi bilo pojasnilo m ogoče iskati v njegovih zve
zah z dvorom kraljice H enriette M arije.32 To j e bilo n ed vom no res, koli
3 1 Moj članek »W arrender’s De Cive«, str. 311.
3 2 Glej m ojega Leviathana, str. xxiv-xxv.
Civilna religija Thomasa Hobbesa
kor gre za povsem politično p lat Hobbesovih argumentov, saj je enega od p o m e m b n ih elem ento v kraljičine politike predstavljal poskus, da bi p re pričala najprej svojega m oža, potem pa še svojega sina, da se odpovesta anglikanski cerkvi, če bi jim a to om ogočilo, da si ponovno pridobita svoj prestol. V endar p a H obbes ni imel nobenega političnega razloga za to, da bi za zagovor kraljičine stvari sprejel eshatologijo Leviathana - in re sje ta njegov korak ta prizadev an ja napravil še m anj sprejemljiva za n asp ro tn i
ke, k akršen je bil C larendo n . Kljub vsemu pa bi neka drug a značilnost k raljičinega dvora p ri tem lahko igrala pom em bno vlogo, nam reč njegovo katolištvo. Pocock j e H obbesovo teologijo povezal z radikalnim pro testan tizm om obd ob ja m edvladja [Interregnum] v Angliji; v e n d a r p a j e v 40-tih letih sedem n ajsteg a stoletja H obbes dejansko prebil precej več časa s ka
toliki kot z radik aln im i protestan ti, in zdi se, da predstavljajo nekatere od teoloških tem , ki jih j e obravnaval v Leviathanu, prav odgovor na razprave m ed francoskim i in angleškim i katoliškimi pisci.
Tako j e na p rim e r ob koncu leta 1643 Denis Petau (»Petavius«), profe
sor teologije na Sorboni in znan jezuit, začel objavljati enciklopedijo pa- tristične teologije, Theologicorum Dogmata. Knjiga je naredila takojšen vtis n a izobraženo publiko: Petauja so že dolgo občudovali ljudje, kot so bili G rotius, M ersenne in G assendi, ki so z navdušenjem sprejeli objavo prve
ga zvezka.'13 Petau j e sk rbno dokum entiral pogosto precejšnja nesoglasja glede krščanske teologije m ed prvim i cerkvenim i očeti, p ri čem er je imel (kot se zdi) dva osnovna in m ed seboj povezana nam ena. Eden je bil n a p a d na jan zen itsk o teologijo, in še posebej na njihovo izrecno opiranje na Avguštinov nauk; tako je M ersenne (z odobravanjem ) opazil, d a je Petauja h kritiki sam ega Avgušina privedlo dejstvo, d a je ta predstavljala del nje
gove širše kritike jan zen izm a, saj je bilo težko »zavrniti eno brez d ru g e
ga«.34 Najboljši način, kako oslabiti Avguštinovo avtoriteto, je bil ta, da se pokaže, da so m ed u g led nim i prvim i teologi prevladovali povsem drugač
ni p o gledi. Petaujev d ru g i nam en p a je bil pokazati, da ne m ore za ustrez
no veljati no ben a d ru g a interpretacija Svetega pisma razen tiste, ki jo u ra d no zagovarja sam a cerkev - n ikakršna zasebna m nenja, celo m nenja n a ju glednejših teologov, na koncu ne m orejo imeti nobenega vpliva na kristja
na, čeprav im ajo lahko določeno pogojno veljavo. D obri državljani (je p rip o m n il) se m orajo v m edsebojnih sporih predvsem strogo d ržati črke
3 3 M arin M ersenne, Correspondance, ur. E Tannery, C. de Waard in R. Eintard, Pari/, 1932-, zv. X III, str. 121, XIV str. 618-619, XIV str. 487, op. 3, XV str. 491; R.
E intard, La Malhe le Vayer, Gassendi, Guy Rilin, Eariz 1943, str. 60, 85.
3 4 Correspondance, zv. XI, str. 359.
Richard Tuck
zakona in si ne morejo »prisvojiti pravice do tega, da bi jo razlagali po svoji volji in prilagodili svojim nam enom «, m ed te m ko j e p re to r u p rav i
čen do tega, da zakone sprem inja, kot se m u zdi ustrezno. Cerkev se n a h a ja v enakem položaju: zasebni posam ezniki \privati] m orajo spoštovati splo
šno sprejeti p om en Svetega pism a, m ed tem ko lahko cerkev kadarkoli u p o rabi svoja pooblastila in p o d a d ru g ačn o razlago Svetega p ism a .3'’
Zvezki Petaujeve enciklopedije so torej u p o d ab ljali zgodnjo cerkev, ki s e je precej razlikovala od cerkve, kakršno je prikazovala anglikanska tra dicija. V določeni m eri celo proti svoji volji j e Petau pokazal, da prvotn i kristjani niso verjeli v trdno oblikovan nauk, ki bi p o d leg e l kvarnim vpli
vom p o Nikejskem koncilu (kar je bilo običajno anglikansko stališče), pač p a so n asp ro tn o izražali p rip a d n o st precejšnji m nožici razlikujočih se teo logij. Petau j e dokum entiral tudi n e n e h n o vključevanje grške fdozofije v te teologije: ena od njegovih poglavitnih trditev j e bila, da sta filozofiji Pla
ton a in A ristotela pokvarili krščanstvo in om ogočili razm ah herezij (glej npr. Prolegomena, poglavje III). N jegova n ep ristran sk o st p ri opisovanju teh teologij je bila vzrok tega, da so ga obtožili socinianizm a, to obtožbo p a j e seveda zlahka zavrnil; v en d ar p a j e njegovo delo p o n u jalo obširno m nožico novih spoznanj vsakomur, ki bi si želel predstaviti p reg le d krš
čanstva, očiščenega filozofskih napak; svoje delo p a je opravil v kontekstu, ki bi se H obbesu (načelom a) m oral zdeti privlačen - n am reč ideje, da m ora suveren cerkve uživati pop o ln o svobodo p ri razlagan ju Svetega p i
sma.
Ugotovitev, da H obbes nekatere od svojih idej prevzam e o d protijan- zenitov, bi se utegnila zdeti presenetljiva: n ajb rž naj bi ga njegova o p re d e litev svobode in svobodne volje precej zanesljiveje uvrščala v jan zen ističn i tabor? Konec koncev so njegovi sodobniki pogosto ugotavljali, da bi bilo H obbesa p o treb n o uvrstiti m ed kalviniste (in torej tudi m ed ja n z e n ite ), saj zagovarja precej strogo teorijo predestinacije ozirom a vnaprejšnje določe
nosti.3*’ Vendar pa so stvari m alo bolj zap leten e, kot bi bilo m ogoče skle
pati po tej preprosti razvrstitvi. Ja n ze n iti so trdili, da b o d o ljudje p o n a ra vi (vse o d izvirnega greha naprej) ved n o grešili, saj se njihovi grešni naravi zdijo psihološko privlačna prav grešna d ejanja. Da bi odv rnil te kvarne vplive, j e Bog neposredn o in z n a d n arav n o silo (s pom očjo svoje milosti) povzdignil volje izvoljenih in jih p reu sm eril k pravičnim dejanjem . Je zu iti p a so n asp ro tn o trdili, da ljudje lahko po n aravi strem ijo k pravičnosti, in to na ta način, da lahko z Božjo m ilostjo svobodno sodelujejo ali p a se ji
3S Theologicorum Dogmata, Pari/. 1644- , I Prolegomena I. 9.
3(’ Glej npr. T h o m a s Pierce, A uT O K C ttoeK pioiq or, SelJ-condemnation ... (1658), passim.
Civilna religija Thomasa Hobbesa
u pirajo. N o beno o d teh dveh stališč seveda ni kaj dosti podobno Hobbe- sovem u; presenetljivo p a je , d a je obstajala katoliška teorija, čeprav s e je n ah a ja la n a robu herezije, k i je bila izjemno blizu Hobbesovim stališčem.
To j e bila teorija, ki s o jo razvili T hom as White in njegovi privrženci, kot sta bila H en ry H o ld e n in J o h n Sargeant; po njihovem m nenju Bog ni m ogel človekove volje z n ičem er »navdihniti« - volja nam reč vedno izbere tisto, k ar j e p o sodbi u m a najboljši način delovanja glede na naravne želje delujočega. Da bi torej zagotovil, da bo človek ravnal pravično, m ora Bog ali ustrezn o u red iti osnovne m aterialne pogoje, tako da bo sam naravni proces um skega sklepanja vodil delujočega k pravem u ravnanju, ali pa m o ra n e p o sre d n o poseči v duševno življenje delujočega, v njegove »fan
tazm e in dušo«, n a d k aterim i imajo ljudje bolj m alo ali sploh nobenega prostovoljnega n a d z o ra .37 Ker to stori Bog, je to dejanje m ogoče pravilno o pisati kot »nadnaravno«; v en d ar pa deluje preko procesa naravne vzroč
nosti. V svoji izdaji R ushw orthovih Dialogues (ki jih j e m orda dejansko napisal sam) j e W hite s posm eh o m govoril o običajni predstavi milosti -
»da bi po m ag ali volji, šibki p ri izbiri motivov, kakršno si sami zamišljajo, prikličejo na prizorišče vsem ogočnega pom očnika z im enom milost«,38 To j e seveda povsem ustrezalo Hobbesovim pogledom na Božjo m ilost,39 in e d e n od W hiteovih kritikov je njega in njegove privržence obtožil, da se zavzem ajo za ideje, ki »se ne razlikujejo prav veliko od H obbesovega n a u ka«.40 W hiteova teologija je tako prečila argum ente janzenitov in proti- jan z e n ito v - H o ld e n j e nasprotoval A rnaultu, m edtem ko so W hitea in
Sargeanta n a p a d ali (ironično, z obtožbo, da sta pelagijca) jezuiti.41 Na H obbesovo razpravljanje o peklu so torej m orda v določeni m eri vplivali tu d i ti angleški katoliki. Ti so v zgodnjih 40-tih letih sedem najste
ga stoletja razvili svojo p osebn o eshatologijo, ki se j e začela oblikovati
3 7 Glej posebej W hite, Inslilulionum Sacrarum Peripaleticis Inaedijiciendis (n.p., 1652), str. 111-113.
3^ Rushworth’s Dialogues ... corrected and enlarged by Thomas While, Pariz 1654, sig.**8v.
D oločene dvom e o R ushw orthovem sodelovanju p ri sestavljanju tega dela izrazi G eorge H. Tavard, The Sevenleenth-Cenlury Tradition: A Study in Recusant Thought, L eid en 1978, str. 158-160; o W hiteovem krogu na splošno, glej J o h n Henry, »Ato
m ism a n d Eschatology: G atholicism a n d N atural Philosophy in the Interregnum «, British Journal for the History o f Science, 15, 1982, str. 211-239.
39 G lej npr. Leviathan, str. 406-407.
4 0 [Peter Talbot], Blaklnanae Haeresis, G h en t 1675, str. 250.
4 1 O H o ld en o v em n a p a d u n a A rnaulta, glej geslo o njem v DNU (angleški slovar n ac io n a ln ih biografij); W hitea in S arg ea n taje obtožil pelagijanstva jezuitski nadškof' v D ublinu, Peter lalbot, v svojem delu lilakloanae Haeresis iz leta 1675.
Richard Ђиск
prav z delom naslednjega od H obbesovih prijateljev, K enehna Digbyja.
Sprejeli so argum ente, ki jih H obbes zagovarja v vseh svojih fdozofskih delih, da lahko le m aterialni pred m eti doživljajo sprem em be; a m ed tem ko j e H obbes iz tega potegnil sklep, da m o ra biti človeški um , k aterega čutni vtisi se sprem injajo, potem takem m aterialen, so oni prišli do sklepa, da m ora biti nem aterialna človeška duša (ki jo je vsaj Digby poistovetil s kartezijanskim egom) potem takem nespo so bn a sprem injanja. Ob sm rti, sta trdila tako Digby kot W hite (ki sta se oba p oh v alno izražala o d elu d ru g drugega), duša preživi povsem n esp re m en je n a in nesprem enljiva, in Pe
kel za nepravične predstavlja stalno izkustvo nezadovoljivega h rep e n e n ja po m aterialn ih dobrinah. W hite j e m eto dičn o nanizal izjem no število sve
topisem skih in m oralnih argum entov, ki naspro tu jejo običajnim p re d sta vam o večnem ognju in drug ih telesnih kazn ih.42
Hobbesovo opustitev p e k la je torej m ogoče razum eti tu di kot zavrni
tev te teorije - vsako duševno življenje m o ra po njegovem m nenju vključe
vati sprem em bo; in v De Corpore je zatrdil, da statične »zaznave« dejansko ne m orejo biti zaznave. Če bi človek
» opazoval le e n o stvar, k i j e v e d n o e n a k e b a rv e in o blike, n e d a b i se n a njej p o ja v ila n a jm a n jša sp re m e m b a , n e bi p o m o je m m n e n ju , n a j d r u gi trd ijo k a r si že bod i, vid el n ič več, k o t m o r e m j a z sa m m isliti, d a č u tim kosti svojih u d o v z la stn im i č u tili; ... za člo v ek a j e torej d o m a la e n a k o ču titi v e d n o e n o in isto stvar, in s p lo h n e č u titi n ič e sa r. « 43
Iz tega pa sledi, da j e pekel, o k akršnem govorita Digby in W hite, nem ogoč, in če sprejm em o W hiteove a rg u m en te proti običajni predstavi pekla, nam kot m ožna in veijetna razlaga Svetega pism a preo stale le še socinianska teorija.
Tudi dru g e podobnosti m ed H obbesom in tem i pisci so p ogosto prav presenetljive. White in H olden sta se na p rim e r strinjala z arg u m e n to m iz Leviathana, da m ora priti do sprave [rapprochement] z independenti v Angliji - H old en j e bil na dvoru kraljice H e n rie tte M arije m en d a vodilni zago
vornik sporazum a z independenti,44 m ed tem k o je W hite objavil znano knji
go, ki s ij e prav tako prizadevala za to, The Grounds o f Obedience and Go-
4 2 Kenelm Digby, Two Treatises ..., l'arix 1644, str. 443-445; W hite, The Middle Slate o f Souls, n.p. 1659, str. 97 IF. (prevod dela, ki je izšlo leta 1653 in se je se o p iralo na d ru g a teološka dela W hitea iz 40-tih let se d em n a jste g a stoletja); Henry, »Atomism a n d Eschatology«, str. 223 ff.
4:5 English Works, zv. I, ur. W. M olesworth, L o n d o n 1839, str. 394.
4 4 The Nicholas Papers, zv. I, ur. G. F. Warner, C a m d e n Society 1886, str. 226.
Civilna religija Thomasa Hobbesa
vernment (L o nd on 1654). Celo po Restavraciji so m ed njim i ostajale pove
zave; ed in a, ki sta v zapisniku p arlam en tarn e razprave o Zakonu o ateiz
m u [Atheism Bill] iz leta 1666 poim ensko om enjena, sta H obbes in White, m ed te m ko so v istem času Sargeanta ostri napadi Tillotsona očitno prisi
lili, d a j e p ob eg n il v izgnanstvo.4'1 N ikakor ne bi bilo presenetljivo, da bi p rav na osnovi d olg o trajn ih in intelektualno zanim ivih razprav s tem i ka
toliki, o k a te rih je v delu Critique o f White zapustil nadvse živo pričevanje, H obbes izoblikoval svoje lastno teološko stališče - v skladu s katerim n a
cionalna cerkev, p o d reje n a svojemu civilnemu suverenu, v nekem smislu p rep ro sto prevzam e p o p o ln o oblast interpretacije, ki v katoliški tradiciji p rip a d a vesoljni cerkvi, s čim er duh rim skega cesarstva ponovno dobi m a
terialn o telo.
Toda čeprav lahko H obbesovo teologijo bolje razum em o, če p ri nje
n em preučevanju upoštevam o njeno pravkar opisano ozadje, pa s tem ne m orem o dejansko zapopasti tudi njenega duha. Hobbes s e je nam reč leta 1651 že bistveno razlikoval od vseh teh avtorjev, saj j e bil, k o tje opozoril Pocock, v nekem smislu utopist. Leviathan ne predstavlja zgolj (in m orda sploh ne) analize tega, kako so utem eljene politične družbe in kako jih je m ogoče upravljati. Prav tako predstavlja tudi vizijo o tem , kako nam lahko politična skupnost om ogoči, da postanem o bolj svobodni in srečni, k o tje bilo m ogoče kdajkoli v človeški zgodovini, saj še nikoli doslej ni nastopilo obdo bje (tako vsaj m eni Hobbes), v katerem bi bile iz družbe od stranjene vse napake fdozofov in bi ljudje lahko zaživeli brez nap ačnih verovanj.
R evolucionarna gibanja so se vedno nagibala k porajan ju utopij, in m orda sm o vse doslej spregledovali največjo od angleških revolucionarnih uto- PÜ-
Prevedel Gorazd Korošec
4 5 Tavard, The Sevenleenlh-Cenlury Tradition, str. 233.
-
