Subjekt izjavljanja kot fantazma Kantove filozofije
Razcep subjekt izjave — subjekt izjavljanja pri Kantu
Kantovo filozofijo lahko nedvom no opredelim o kot filozofijo občosti naravnega zakona in univerzalnosti m oralnega zakona, skratka, kot filozofijo u n iv e r z a ln e g a in n u jn e g a . T ak o n a te o re tič n e m p o d ro č ju k a k o r n a praktičnem področju Kant pri tem vzpostavlja univerzalno tako, da izključuje iz njegovega polja vse, kar je partikularno. Kantova teoretična in praktična filozofija je filozofija čiste form e zakona, zgrajene n a zavrnitvi sleherne vsebine p re d form o in zunaj form e. To ne pom eni, da Kantova filozofija ne p o zn a partiku larn eg a. Prav n arobe, nedvom no s e je treb a strinjati z vsemi tistim i in terp retacijam i Kanta, ki kažejo na to, d a je partikularno vpeljano v sam o je d ro tra n sc en d e n taln e zastavitve. Č ut za em piričnost je ena izmed te m e ljn ih zn ačiln o sti K antove filozofije. A n e glede n a to p rip o zn an je p artikularn ega velja, d a je za univerzalno Kantovega kriticizma konstitutivna gesta izključitve p artikularnega.
T u s e je tre b a seveda izogniti n apačni podobi o prazni univerzalni form i, ki jo n ap oln juje njej vnanja em pirična vsebina. Rekli bom o torej, da sta p ri Kantu p razna form a in em pirična vsebina neločljivo povezani, in sicer z gesto izključitve. Da bi to p o d ro b n eje izpeljali, se lahko navežem o na dvojico subjekt izjave, ki se v Kantovi perspektivi vpisuje v polje univerzalnega, in subjekt izjavljanja, ki se vpisuje v polje partikularnega. Začetno trditev o konstitutivnosti geste izključitve lahko zdaj povzamemo z naslednjo splošno form ulacijo: Kantova tra n sc en d e n taln a zastavitev je zgrajena n a razcepu m ed univerzalnim subjektom izjave in partikularnim subjektom izjavljanja, n a razcepu, k i je neprem ostljiv, kolikor je gesta izključitve partikularnega su b jek ta izjavljanja k o n stitu tiv n a za vzpostavitev univerzalnega subjekta izjave. E den od učinkov tega razcepa je tudi, da se lahko nekaj pojavi in eksistira samo, če se pojavi n a ravni subjekta izjave.
G otovo bi b ilo zan im ivo a n a lizirati različn e n a č in e , n a k a te re je p artik u larn o izključeno v Kantovi teoretični in praktični filozofiji. Nič manj zanim ivo n e bi bilo brati Kanta v nasprotju z njegovo lastno intenco in si o gledati, kje v njegovi filozofiji je m ogoče najti sledi bodisi izključenega subjekta izjavljanja bodisi operacij njegove izključitve.
Pričujoči obravnavi gre za nekaj drugega. N jena tem eljna teza se glasi takole: če upoštevam o poleg prvih dveh Kritik še treÿ o , je m ogoče Kantovo filozofijo brati tudi kot zastavitev, ki skuša z ravnijo univerzalnega subjekta izjave artikulirati ravno to, kar je iz nje konstitutivno izključeno, n am reč subjekt izjavljanja. V Kritiki razsodne moči j e n a d elu nov tip univerzalnega:
imenovali ga bom o singularno univerzalno. Gre za univerzalno, ki se lahko v svoji univerzalnosti k o n stituira le tako, da ga s u p le m e n tira n e k a n an j ire d u k tib iln a sin g u la rn o st. V tre tji K ritiki j e to re j razvit k o n c e p t u n i
verzalnega, ki ni ne instanca, ki subsum ira vse p artikularno, niti ni instanca, ki proizvaja iz sebe vse bogastvo partikularnega. Pač pa se univerzalno v tretji K ritiki k o n s titu ir a p re k m o m e n ta ir e d u k tib iln e s in g u la rn o s ti, ki ga suplem entira in tako od zunaj k o m p lem en tira v njegovi univerzalnosti. In v tem singularnem univerzalnem p ride do svoje ustrezne konceptualizacije tudi kantovsko razm erje m ed subjektom izjave in subjektom izjavljanja.
Našo tezo p a lah k o fo rm u lira m o tu d i z g led išča p s ih o a n a litsk e g a koncepta fantazme. Kotje znano, je tem eljna funkcija fantazm e v psihoanalizi lacanovske orientacije v tem, da daje subjektu v njegovem m anku-biti neko pozitivno oporo, neko m inim alno konsistenco. T a fantazm atska o p o ra je po našem m nenju v Kantovi filozofiji vsebovana prav v njeni tem eljni gesti, v gesti izključitve subjekta izjavljanja. N atančneje rečeno: v tej gesti se izključeni subjekt izjavljanja hkrati vzpostavlja kot tisti kos biti, ki daje univerzalnem u subjektu transcendentalne filozofije njegovo konsistenco. V endar pa s tem nočem o reči le, da se določa Kantova filozofija v razm eiju do neke tem eljne fantazme. Po našem m nenju gre v Kantovi filozofiji še za nekaj drugega. V njej je nam reč subjektovo razmerje do fantazm e razvito, če sm em o tako reči, kot im plicitna tem a Kantovega filozofiranja. S tem h o č e m o reči, d a j e v Kantovi tre tji K ritiki razvita lo gik a su b je k to v e g a ra z m e rja d o n e k e g a o b jek tn eg a m om enta, ki ni le im a g in a rn a o p o ra njegovega m anka-biti, im aginarno dopolnilo tega, d a je subjekt v samem sebi praznina brez lastne konsistence. Pač pa v razm eiju do tega objektnega m om enta subjekt vzame nase, d a je njegovo izginotje v tej točki nekaj realnega.
V nadaljevanju nam bo šlo za to, da našo izhodiščno tezo upravičim o nekoliko podrobneje.
Začnim o s trditvijo, s pom očjo katere lahko, čeprav le n a deskriptivni, še p re d te o re tsk i ravni, o rišem o okvir, v k a te re g a u m e šč a m o p ro b le m razm erja m ed univerzalnim subjektom izjave in p artik u larn im subjektom izjavljanja, kolikor je ta problem značilen za Kantovo filozofijo.
T rd itev im a dva dela. Prvi del se glasi: K antova m o ra la j e m o ra la univerzalnega par excellence, univerzalistično obzorje m orale pa j e danes radikalno postavljeno pod vprašaj. Če je danes še m ogoče govoriti o m orali,
n atan čn eje rečen o , o etiki, potem le n a podlagi spoznanja, da za nas ni več m ožn a etika, veljavna za vse. Kot je postavil Lacan in p re d kratkim ponovil B adiou: etik a, k o lik o r je d a n e s m ožna, j e etika, ki se vselej n an aša na specifičen diskurz. Ali, z besedam i Badiouja: »Etikaje lahko le etika procesov re sn ic e , n a p o rn e g a d ela, ki om ogoči, da v tem svetu n ap očijo nekatere resnice. Etiko j e treb a dojeti v tistem po m en u , kot jo pojm uje Lacan, ko govori, zoperstavljajoč se tako Kantu kot predstavi o splošni m orali, o etiki psihoanalize. Etika n e obstaja. Obstaja le etika česa«1 — to se pravi, obstaja le e tik a p o litik e , z n a n o sti, u m e tn o s ti in lju b ezn i, če o sta n e m o v okviru B adioujevih štirih pogojev filozofije.
Drugi del trditve pa se glasi takole: prav Kantova univerzalna m orala j e tista, ki om ogoča, še več, ki zahteva, da za nas danes ne obstaja več etika, v eljavna za vse, d a se za nas etika ne postavlja več k o t razsežnost u n i
verzalnega in v razsežnosti univerzalnega, am pak kot vselej relativna etika.
Seveda m o ra m o tej trditvi najprej d odati, d a razm erje m ed univerzalno m oralo in vselej partikularnim i, relativnimi etikami, ki ga im am o tu v mislih, ni ra z m e rje p ra z n e g a fo rm a ln e g a okvira in e m p irič n e vsebine, ki se s p re m in ja g led e n a p ro sto r in časa. Vselej relativne etike niso oblika, v k a te r ih la h k o K an to va u n iv e rz a ln a m o ra la o b staja v skladu s svojim i vsakokratnim i časovnimi in prostorskim i okoliščinami. V nasprotju s takšno razlag o, ki u stre z a, d e n im o , haberm asovski p a ra d ig m i, j e tre b a trd n o vztrajati n a n a sle d n je m : e d in o v tisti m eri, v kateri j e Kantova m o rala univerzalna, vsebinsko prazna, zgolj form alna, je hkrati vselej že »etika česa«.
D rugače reč e n o : k e r sodi k univ erzaln em u Kantove m orale neka točka ire d u k tib iln e sin gularno sti, lahko njegova m orala obstaja edino v obliki zahteve po vselej relativnih etikah.
V to sm er gre po našem m nenju tudi argum entacija, k ijo je razvil Guy L ard reau a v svoji knjigi La véracité. Je d ro te argum entacija se glasi: »Kant izjavlja naslednje: če je m orala možna, in sicer m orala z velikim M, m orala k ot taka, p o te m ni m o žn o , d a bi ne bila to, k ar pravi sam o njej«2. Kar p o m en i tudi, da strogo vzeto sploh ni m ogoče govoriti o Kantovi m orali, saj kantizem obstaja le kot izjavljanje pogojev možnosti m orale kot takšne. Zato tudi ni m ožna izbira m ed »’Kantovo m oralo’ in kako ‘d ru g o ’ moralo, ampak le m ed M oralo in kako etiko ozirom a veščino življenja«.3
1 Cf. Alain B adiou, L ’éthique. Essai sur la conscience du mal, H atier, Pariz 1993, str. 28;
slov prev. J. S.-R., Etika. Razprava o zavesti o Zlu, Problem i 1, Ljubljana 1996, str. 26.
2 Cf. Guy L ard re a u , La véracité. Essai d ’une philosophie négative, V erdier, Pariz 1993, str.
149.
3 Ibid.
Je d ro Lardreaujeve argum entacijo je po našem m nenju v o pozorilu, da m orala univerzalnega - m orala, ki n e velja za nikogar, če n e velja za vse, morala, ki se ne ozira na no b ene p artik u larn e pogoje veljavnosti - d a torej m orala univerzalnega obstaja le, ko liko r j o j e k o t takšno postavila n e k a posebna filozofija, v našem p rim eru pač Kantova. D rugače rečen o , pogoj možnosti subjekta univerzalne m orale je , da g a je proizvedel p artik u larn i subjekt, ki izjavlja univerzalnost m orale.
Funkcijo in pom en tega subjekta izjavljanjaje m ogoče ponazoriti v treh korakih. Prva dva, ki se vpisujeta v s o d o b n o d o k so o sta tu su s u b je k ta izjavljanja, sta dovolj evidentna. N ajprej bom o torej ugotovili, d a u niver
zalnega subjekta m oralne izjave ni brez p artik u larn eg a subjekta izjavljanja, ki izjavo izjavlja, da pa se ta subjekt izjavljanja ne u jem a s K antom oz. s Kantovo filozofijo, se pravi, s tistim em piričn o-p artikularnim subjektom , ki j e d e ja n sk o »izum il« u n iv e rz a ln o m o ra lo . V e rje tn o n i tr e b a p o s e b e j poudariti, da bi, če bi subjekt izjavljanja poistovetili s K antom oz. z njegovo filozofijo, ravno ne imeli opraviti z utem eljitvijo univerzalne m orale, am pak z eno izmed m ožnih, partikularnih filozofskih zastavitev m orale.
V d ru g e m k o ra k u se n e g a tiv n a d o lo č ite v , d a se n a m r e č s u b je k t izjavljanja, b rez k a te re g a ni u n iv erz aln e g a su b je k ta izjave, n e u je m a z em piričnim partikularnim subjektom, ki izjavlja univerzalni stavek, sprevrne v prvo pozitivno definicijo subjekta izjavljanja. Kot instanca, k ije n u jn a za univerzalno, subjekt izjavljanja v sam em sebi ni d ru g eg a k o t abstrakcija o d slehernega em pirično-partikularnega subjekta izjavljanja. O bstaja le kot le prazno m esto, kot točka, v kateri j e vsak e m p irič n o -p a rtik u larn i su bjek t izjavljanja izničen4.
T u je treba zdaj narediti še tretji korak. Če postavimo, d a je n a ravni univerzalnega subjekta izjave subjekt izjavljanja vselej odsoten, saj obstaja tu le kot izničenje slehernega em pirično-partikularnega izjavljalnega subjekta, moramo postaviti tudi, daje tu prav kot tak, se pravi, kot odsoten, n a specifičen način vselej tudi že prisoten. Subjekt izjavljanjaje instanca, ki zaznam uje m ožno nem ožnost univerzalnega, njegovo radikalno kontingentnost - toda to zaznam ovanje je tudi že način, n a k atereg a n em o žn o st n e obstaja le v m odusu možnosti, am pak v m odusu dejanskosti. Subjekt izjavljanjaje tako
4 Z vidika univerzalnega, za katerega obstaja ed in o to, k ar m ogoče razvrstiti v re d univerzalnega in partikularnega, zato subjekt izjavljanja ni le nekaj tujega, am pak nekaj neeksistentnega. T o d a prav kot ta točka n eeksistence j e n u je n za eksistenco univerzalnega. T rditi, d a je neeksistenca n u jn a za eksistenco sam ega univerzalnega, pa ne p o m e n i drugega kot trditi, da bi univerzalno lahko tudi ne bilo. P om eni, skratka, a firm ira ti ra d ik a ln o k o n tin g e n tn o s t u n iv e rz a ln e g a , m o ž n o st n jeg o v e nem ožnosti: subjekt izjavljanjaje v tem smislu znam enje za radikalno k o n tin g e n tn o st, za m ožnost nem ožnosti univerzalnega.
dvoje h k rati. J e p ra z n o m esto, to d a p raz n o m esto, k i j e kot takšno po- navzočeno, torej nekako »zapolnjeno«; je nem ožnost univerzalnega, toda nem ožnost, k ije postala prav kot nem ožnost nekaj realnega.
J e d ro tretjega k o ra k a je torej v naslednjem : univerzalni subjekt izjave, bistveno določen s svojim razm erjem s subjektom izjavljanjaje na višini svoje določitve le takrat, k a d a r je n a njegovi ravni artik u liran a tudi odsotnost subjekta izjavljanja, kadar j e torej ta odsotnost kot takšna ponavzočena. In prav to ponavzočenje o d so tn o stije, denim o, na delu v Kantovi tretji Kritiki, ki razvije, k ot sm o zapisali zgoraj, logiko subjektovega razm erja do nekega objektnega m om enta, v katerem subjekt vzame nase, da je njegovo izginoÿe v tej točki nekaj realnega.
Navežimo se torej zopet n a Kanta, in sicer n ep osredno z vprašanjem , kaj bi lahko bil subjekt izjavljanja Kantove univerzalne morale? Pri odgovoru n a to vprašanje se lahko o p rem o n a razmišljanje M onique David-Ménard o sta tu su K antovega u n iv e rz a ln e g a .5 Po našem m n en ju j e tre b a n a m re č subjekt izjavljanja univerzalne m orale iskati prav na tistem m estu v drugi Kritiki, n a k atereg a opozarja M. David-M énard. Gre za m esto, kjer Kant n a jp re j zav rn e m o ž n o st, d a bi b ila m o ra la u te m e lje n a z e m p irič n im določilom srečnosti, nato pa nadaljuje: «Potemtakem bodisi sploh ne obstaja n o b e n a višja zm ožnost želenja ali pa m ora biti čisti um sam po sebi praktičen, se pravi, da m ora biti zmožen določati voljo z golo form o praktičnega pravila, ne da bi predpostavljal kakršenkoli občutek, potem takem brez predstav o p rijetn em ali nep rijetn em kot m aterije zmožnosti želenja«6. Če kam, potem lahko subjekt izjavljanja Kantove univerzalne morale um estim o v izjavo »višja zm ožnost želenja bi lahko tudi ne obstajala, eksistenca praktičnega um a ni n u jna, brezpogojna«.
M onique D avid-M énardje prepričljivo pokazala, kako Kant svojo lastno h ip o te z o , d a j e m o žn o , d a bi višja zm o žn ost želen ja n e bila, zakrije s p ostopkom , ki g a je poim enovala »retorika brezpogojnega«: v njem Kant m o ra ln o n a ra v n a n o st, ki se ravna le po b rezp o g o jn ih načelih, vseskozi upravičuje z navajanjem prim erov, ki kažejo na neobstojnost, naključnost in nedoločljivost em piričn eg a delovanja. V endar pa po našem m nenju to, kar Kant sistem atično izključuje s pom očjo retorike brezpogojnega, ni sama h ipoteza o m ožni nem ožnosti praktičnega um a, se pravi, dejstvo, da v drugi Kritiki, k o t ugotavlja M onique David-M énard, eksistenca višje spoznavne zm ožnosti ni nikoli zares deduktivno izpeljana. Kantova hipoteza po našem
^ Monique David-Ménard, »L’universel chez Sade et chez Kant«, v: Passions et politique, Rue Descartes 12-13, E ditions A lbin Michel, Pariz 1995, str. 177-198; cf. naš prevod v pričujoči številki Filozofskega vestnika, str. 59 -77.
6 I. Kant, Kritika praktičnega uma, A 4 4/45; slov. prev., Ljubljana 1993.
m nenju ni teoretski spodrsljaj utem eljitve univerzalne m orale, ni m om en t, v k a te re m se za h ip razk rije n e k a te m e ljn a n e z a d o s tn o s t d e d u k tiv n e utem eljitve. Prav narobe, gre za m o m en t, v k aterem p ostan e za tre n u te k viden tisti akt utemeljitve univerzalne m orale, k ije po univerzalni meri te morale same. Akt, v katerem je izjavljena m ožnost nem ožnosti univerzalne m orale, je edina pravilna utem eljitev n jene univerzalnosti, se pravi, brezpogojnosti.
Če ta akt n a eni strani izjavlja m ožno n em o žn o st univerzalnega, p a n a drugi strani konstrukcija univerzalnega ni drugega kakor izgradnja konsistentnega sistem a, ki n e dopušča, da bi videli to n em o žn o st. D rugače re č e n o , ak t izjavljanja možne nemožnosti univerzalnegaje hkrati akt, ki sproža operacije svoje lastne izključitve - te operacije izključitve pa niso d ru geg a kakor to, kar im e n u je K ant deduktivna utemeljitev univerzalne morale. In re to r ik a brezpog o jnegaje po našem m nenju postopek, s katerim se K ant zaslepi za to, d a je sestavni del brezpogojnega, ab solutno n u jn eg a m o ralnega Z akona tudi njegova nem ožnost, ineksistenca.
Izjavljalni akt ne postavlja nem ožnosti, ineksistence praktičn ega u m a le k ot m o žn o st. P ravilneje bi b ilo reč i, d a j e izjavljalni a k t Da-sein te ineksistence. Z njim je nem ožnost prak tičn ega u m a postavljena kot njegov sestavni del: z njim je v brezpogojno m o raln eg a zakona vpeljana njegova radikalna kontingentnost. Kar K ant zakriva z reto rik o brezpogojneg a, ni toliko dejstvo, d a je brezpogojno konstrukcija, pač pa vse prej to, d a je v svoji absolutni nujnosti radikalno k o n ting en tno .
Vrnimo se zdaj k Lardreauju, ki trdi, da Kantova m orala, če j e m ožna, ne m ore ne biti to, kar o njej pravi Kant. Njegova misel nas opozarja na to, d a je univerzalna m orala bistveno povezana s svojo partikularno, kantovsko izrazno obliko. S to mislijo Lardreau zgledno izpostavi, da gre v Kantovem tipu univerzalnega za m edsebojno zvezo m ed univerzalnostjo označevalca in ireduktibilno partikularnim , singularnim subjektom izjavljanja. »Kant« kot ta subjekt izjavljanja ni em pirični individuum , am pak im a status o bjek tneg a m om enta, status tega torej, kar je označevalcu radikalno heterogeno.
Poanta pa je prav v tem, d a je »Kant« kot subjekt izjavljanja, se pravi, kot objektni m om ent, v bistvu univerzalno samo: je tista faktična eksistenca univerzalnega, k ije ni m ogoče izpeljati iz n o b e n e g a n a d re jen e g a občega in je kot taka absolutno k ontingentna. L ard reau nam torej kaže, d a obstaja K antovo u n iv erz aln o le, če o b sta ja v o b lik i svojega la stn e g a p rim e ra . N atan čn eje rečeno: Kantovo u n iv erzaln o - ki j e prav zato u n iv erz aln o m oderne in postm oderne - obstaja le, če hkrati su p lem en tira sam ega sebe v obliki ireduktibilno singularnega »to je p rim e r univerzalnega«. In prav ta točka nujne suplem entacije univerzalnega z njegovim lastnim p rim ero m - s p rim erom univerzalnega, ki nanj hkrati nikoli ni p o p o ln o m a zvedljiv, ki
nasto p a torej vedno ali k o t njegov preostanek ali njegov presežek - je tisto, k ar om ogoči vznik p o stm o d e rn ih vselej relativnih etik. D rugače rečeno, relativne etike niso zapolnitev praznega okvira zgolj form alne univerzalne m orale, am p ak so n ačin , kako je m ogoče ostati zvest singularni točki, ki vselej že su p le m e n tira Kantovo univerzalno in ga s tem naredi m ožnega.
Tretja Kritika in koncept singularnega univerzalnega
Razm erje dveh h e te ro g en ih členov, singularnega subjekta izjavljanja, ki im a status objek tn eg a m om enta, in univerzalnega subjekta izjave, pa je vsebovano, k o t sm o že dejali, v samem je d ru zastavitve tretje Kritike. Tretjo Kritiko j e m ogoče, kot n am j e to pokazal Louis Guillerem it, brati tudi kot d elo , v k a te rem K ant do k o nca izpelje nalogo, k i je zastavljena že v prvi Kritiki: gre za utem eljitev transcendentalne estetike kot znanosti vseh načel čutnosti. Problem atika transcendentalne teorije čutnosti, k o tje razvita v treh Kantovih Kritikah, je preveč kom pleksna, da b ijo lahko tu prikazali v celoti.
Zadovoljili se b o m o z n asled njo form ulacijo: razdelava transcenden taln e estetike je poskus razviti vse razsežnosti pojmovne zveze čutnost a priori.
Kaj je bistveno za to zvezo? Ni dovolj, če le ugotovim o, da sta v njej postavljena v razm erje dva pojm a, ki vsak zase m edsebojno povezovanje izključujeta, čutnost n a eni strani in apriornost oz. um nost na drugi. To, kar je bistveno za Kantovo konceptualizacijo,je vse prej, da od vsega začetka misli čutnost in u m n a podlagi njunega m edsebojnega razmerja. Drugače rečeno, pri Kan tu je razmerje m ed čutnostjo in um om pred pozitivno identiteto vsakega od obeh členov. In obratno, njuna identiteta ni drugega kot beleženje učinka, ki ga im a p red n o st razm erja n a oba člena tega razmerja.
O g lejm o si n a jp re j po jem čutnosti. Bistveno za k onceptualizacijo čutnosti v tretji Kritiki je , d a je v njej občutek u g o d ja/n eu g o d ja določen kot avtonomna, na načelih a priori utemeljena zmožnost čudi. Za to določitev je ključen o b ra t v in tencion alno sti občutka. Predstava se v občutku u g o d ja/
n eu g o d ja7 ne nanaša, tako k o tje bilo to značilno za ču tno st čuta, n a objekt, am pak n an aša razsodna m oč v občutku predstavo zgolj n a subjekt. O bčutek
7 T a ob rat p rihaja ja sn o do izraza v transcendentalni definiciji občutka v Kritiki razsodne moči. Definicija se glasi: »Ugodje je stanje čudi, v katerem se predstava ujem a sama s seboj kot razlogom , da bodisi zgolj ohranja samo to stanje (kajti stanje sil čudi, ki p odpirata dru g drugo v predstavi, ohranja samega sebe) bodisi da proizvede svoj objekt.
V prvem p rim e ru je sodba o dani predstavi estetska refleksijska sodba. V drugem pa gre za estetsko-patološko ali estetsko-praktično sodbo«, I. Kant, KdU, Uvod, prva inačica, VIII, Pripom ba; cf. slov. prevod v: Filozofski vestnik, št. 1, Ljubljana 1994.
je določen v tem obratu kot to, kar j e v predstavi ired u k tib iln o subjektivno.
J e izraz specifičnega stanja subjekta, to stanje p a je nastane kot rezultat akta razsojanja. O b ču tek vznikne to stran s le h e rn e in te n c io n a ln e dejavnosti zmožnosti spoznanja in želenja, in sicer k ot n ačin, n a k aterega učin k uje refleksija m edsebojnega razm erja zm ožnosti čudi ob d ani predstavi n a čud samo. K ant ga razum e tudi kot »dovzetnost za določitev subjekta«8.
Razsodna m oč nanaša torej predstavo »v celoti n a subjekt«, posledica tega p a je , da se subjekt pokaže kot gola dovzetnost za lastno biti-določen.
Kot pravi Kant, pri odnosu do o b ču tka ugodja in n e u g o d ja subjekt »čuti samega sebe tako, kakor ga aficira predstava«.9 Kako j e tre b a razum eti to nanašanje predstave zgolj n a subjekt? D rugače rečen o , kaj čuti subjekt, ko zaznava v občutku ugodja »samega sebe« tako, kakor ga aficira igra spoznavnih zmožnosti ob dani predstavi?
O dgovor na zastavljeno vprašanje je treb a po našem m nenju poiskati v pojmu stanja čudi, Gemütszustand. Prav s pom očjo tega pojm a10 uspe nam reč Kant rešiti težavo, povezano z nanosom predstave n a subjekt, nanosom , k ije bistven za čutnost občutka. Težavaje v tem, da občutek u g o d ja/n eu g o d ja sicer nastane tako, da reflektirajoča razsod n a m oč n a n a ša d a n o predstavo n a subjekt. V endar pa občutek ni učinek, katerega vzrok je predstava, skratka, ni re z u lta t kavzalnega u čin k o v an ja p re d sta v e p r e d m e ta n a su b jek to v o čutnost.11 O bčutek ugodja ne izraža subjektovih občutkov ob p redm etu . Vse prej izraža sam akt razsojanja: je nujni korelat akta, s katerim razsodna m oč presoja predstavo glede na medsebojno razm eije spoznavnih zmožnosti v njej.
Razsojanju daje njegov reflektiraj oči estetični značaj specifično ravnanje subjekta s predstavo. O b č u te k u g o d ja j e v to lik o z n a m e n je sp ecifičn e, nekavzalne »kavzalnosti« subjektove zm ožnosti razsojanja.
Zasnutek tega drugačnega, nekavzalnega razm erja m ed predstavo in subjektom je vsebovan v trditvi tretje Kritike, d a j e čud, ki j o igra n jen ih zm ožnosti postavlja v d o lo če n o stan je, v ed n o že id e n tič n a z o b č u tk o m ugodja ali neugo d ja12. To identiteto m ed stanjem čudi in občutkom ugodja j e po našem m n en ju treb a razum eti k o t s tru k tu rn o istovetnost n ju n e g a procesa nastanka: tako k o tje občutek proizvod reflektirajočega razsojanja
8 KdU, Uvod, prva inačica, III.
9 KdU, par. 1, A /B 3.
10 Cf. k tem u Louis G uillerm it, L ’eludicidation critique du jugement de gout selon Kant, Editions du CNRS, Pariz 1986, p. 148 f. Cf. tudi naš članek »K ončnost su b jek ta in regulativnost urna v tretji Kantovi Kritiki«, v: Problemi-Eseji 1, L jubljana 1994.
11 Kot vem o, Kant vseskozi trd n o vztraja n a tem , da ni m ogoče a prio ri dolo čiti zveze m ed predstavo p re d m e ta in občutkom ugodja, ki ga ta predstava sproža. Cf. I. Kant, KpV, A 39, A 102.
12 KdU, par. 12, B 36.
o d o ločen i predstavi objekta, tako je čud proizvod procesa identifikacije.
Č ud j e k o t sistem tre h a p rio rn ih zm ožnosti čudi - zm ožnosti spoznanja, z m o ž n o sti ž e le n ja in o b č u tk a u g o d ja /n e u g o d ja 13 - p roizvod p ro cesa id e n tifik a c ije , v k a te re m se č u d p oistoveti z en im svojih tre h delov, z občutkom ugodja.
N a p o d lag i p o v e d a n e g a lahko postavim o n a sled n jo trditev: čud v svojem stanju pravzaprav ni toliko pri sebi. Pač p a je stanje čudi v resnici gibanje čudi, v katerem ču d pride k sebi, gibanje, v katerem se kot čud šele vzpostavi.
V endar p a je treba tu poudariti naslednje: če sicer obstaja gibanje, v katerem p rihaja čud k sebi, pa pri K antu ne bom o našli noben ega »sebstva« čudi, ki bi obstajalo pred tem gibanjem . Prav narobe, čud šele v občutku u g o d ja/
neugodja, v k aterem je začuteno učinkovanje predstave n a č u d , dobesedno p rid e k sebi.
O b ču tek ugodja im a torej dvojno vlogo: na eni strani deluje kot to, kar j e ču di lastno, n o tra n je , n a d ru g i strani pa kot nekaj, kar je čudi drugo, zunanje. Zato lahko rečem o, d a čud vzpostavlja svojo notranjost zunaj sebe.
Svojo n o tra n jo s t postavlja k o t zunan jo st, ki n u jn o s u p le m e n tira n jen o n o tra n je sebstvo. D rugače rečeno: s čutnostjo občutka se v najbolj notranje je d r o čudi, rekli bom o, v sebstvo Kantovega subjekta, vpisuje neka iredukti-
biln a zunanjost.
Da bi n e k o lik o p o jasn ili to dvojno vlogo č u tn o sti občutka, lahko a n a litič n o lo čim o dve zn ačiln o sti o b ču tka, ki sta p ri K antu m ed seboj neločljivo povezani. Prva značilnost je občutek v čudi. Gre za občutek kot a p rio rn o zm ožnost čudi, se pravi, kot sestavni del sistema treh avtonom nih zm ožnosti čudi. D ruga značilnost p a je občutek kot vsebinska določitev subjekta.
G re za o b č u te n je učinka spoznavnih sil na čud. Prvo lahko im enu jem o občutek-pogoj, d ru g o pa občutek-učinek.
O g le jm o si n a p re j ob ču tek -p o g o j. G re za in stan co , k i je , logičn o g ledano , pred u čin k o m predstave pred m eta na subjektovo čud. Občutek- pogoj ni vpis u činka predstave v čud. Pač pa ta vpis šele om ogoča, in sicer tako, da najprej o d p re pro sto r zanj, da najprej »izprazni« neko mesto, kamor se lahko vpiše u čin ek predstave.
T o p razno m esto vpisa pa po našem m nenju ni drugeg a kot čud sama.
Sele ko deluje o b ču tek kot avtonom na zm ožnost čudi je nam reč, kot smo dejali, vzpostavljena tu d i č u d k o t sistem tre h zm ožnosti čudi. O b čutek u g o d ja /n e u g o d ja sodi k čudi kot njeno lastno mesto, se pravi, kot mesto vpisa a fic ir a n o s ti č u d i z re fle k s ijo d a n e p re d sta v e . O b č u te k -p o g o j la h k o razu m em o v toliko k ot p raz n o m esto, n a katerem sploh lahko prid e do
13 Za razliko m ed čudjo kot »sistemom« in golim »agregatom« cf. KdU, Uvod, 1. inačica, III.
srečan ja zm ožnosti čudi, se pravi, k o t kraj, k je r sp lo h la h k o p r id e d o konstitucije čudi kot sistema. Č utnost o b č u tk a je receptivnost subjekta, toda ta receptivnost je tako rekoč pred oz. tostran receptivnosti za p red m e te , za k atero vem o, da sodi pri K antu k ce lo ti o b jek tiv iraj oče k o n stitu cijsk e dejavnosti transcendentalne subjektivnosti.
Če in terp retiram o čutnost občutka n a tak način, nas to pripelje tudi k redefiniciji kantovskega pojm a receptivnosti. V prvi Kritiki j e receptivnost čutnosti izraz za to, d a je za subjektovo spoznavno dejavnost n u jn a n jen a aficiranost: n u je n je zor, vezan na eksistenco »zunanjih« predm etov. V endar p a je ta nujnost »zunanje eksistence« s tran scen d en taln eg a gledišča p ro b le m atična14, saj se zdi, da o h ran ja v tra n sc en d e n taln i zastavitvi p reo sta n ek realizma. Drugače rečeno, receptivnost subjekta j e v prvi Kritiki komaj kaj več kot znam enje »končnosti« subjektove spontanosti, zn am enje za to, da je »zunanjost« p red m e tn e g a sveta nekaj, k ar se subjektu sicer »dogaja«, vendar pa ga v bistvu ne zadeva: »dogajanje zunanjosti« tu ni bistveno za samo subjektivnost subjekta.
Dovzetnost za določitev subjekta v tretji Kritiki pa ni nič n e p o sre d n o danega. Prav narobe, dovzetnost je tu rezu ltat gibanja, v k aterem čud šele pride k sebi, gibanja, v katerem se k o t čud »proizvede«. V občutku-pogoju postavlja čud samo sebe kot prazno m esto dovzetnosti za aficiranost z d ano predstavo. Postavlja se kot kraj izvorne, če sm em o tako reči, »spontane«
receptivnosti. V tretji Kritiki je rec e p tiv n o st vpisana v sam o sp o n ta n o s t subjekta. Natančneje rečeno, receptivnost deluje v tretji Kritiki kot nekakšen
»prvi«, za vselej izgubljeni, tako rekoč urverdrängt, izvorno p o tla č en i akt subjektove spo n tanosti. Gre za recep tiv n o st, k i j e vpisana v sam o je d r o subjektove dejavnosti. A receptivnost j e subjektovi sp o n tanosti n o tra n ja v obliki vrzeli, ki jo v njej izdolbe: z n jo v zn ik n e v s p o n ta n i d ejav n o sti transcendentalnega subjekta neka n o tra n ja nem ožnost, prekinitev, vrzel.
Receptivnost, kakor jo razum em o tu, torej ni znam enje za subjektovo pasivnost, se pravi, za to, da ga aficirajo okoliščine njegovega em piričn ega bivanja. Prav narobe, šele s tem, k o je receptivnost postavljena kot »prvi«, izvorno potlačeni akt spontanosti, sm o na ravni, ki onem ogoča, da bi se s u b je k t d o je l k o t trp e č e b itje oz. k o t ž rte v o k o liš č in . D ejstvo, d a j e receptivnost postavljena kot »prvi« akt spontanosti p om eni n am reč, d a so objektivni konstitucijski akti tran scen d en taln e subjektivnosti m ožni šele na podlagi tega »prvega« akta. Izvornost receptivnosti p a v sami spontanosti ni prisotna drugače kakor v obliki radikalne prekinitve njen ih aktov, v obliki neprekoračljive, n o tran je meje spontanosti. R eceptivnost kot »prvi«« akt
14 Vsaj n a ravni tran scen d en taln e estetike, n a kateri se tu gibljem o.
s p o n ta n o sti vpisuje v sam o je d r o konstitutivne dejavnosti tra n sc e n d e n ta ln e g a su b je k ta točko , k jer se razbijejo vse zahteve re d a konstitucije.
Č utnost občutk a drži v red u konstituiranega smisla mesto radikalne prekinitve tega reda, m esto tega, kar j e em pirično neom ejeno in brezpogojno.
O g lejm o si zdaj d ru g o značilnost občutka, občutek-učinek. Gre za ob ču tek , ki »zabeleži«15, k o t pravi Kant, učinek m edsebojnega razm erja spoznavnih zm ožnosti ob d an i predstavi na čud. To, kar zabeleži občutek u g o d ja/n e u g o d ja , je neka specifična vsebinska določitev subjekta, povod zanjo p a je d an a predstava, n atančneje rečeno, presojanje m edsebojnega razmerja sp o z n a v n ih z m o ž n o sti v d a n i pred stav i. P redstave so po K antu vselej zakoren in jene v »priložnostnih vzrokih njihove proizvodnje v izkustvu«16, zato je tudi določitev subjekta, k ije zabeležena v občutku, vsebinsko gledano vselej »p rilo žn o stn a« , se pravi, povzročena z naključnim i okoliščinam i.
V e n d a r p a j e o b č u te k u g o d ja /n e u g o d ja zm o žn o st č u d i a p rio ri, im a tra n sc en d e n taln i status - po definiciji torej ne m ore zaznamovati nob en e em pirično-arbitrarne vsebinske določitve subjekta. V občutku kot zmožnosti čudi a prio ri je lahko zaznam ovana samo neka vsebinska določitev subjekta, ki ni em pirično-naključna, am pak je nujni pogoj možnosti subjekta. A kaj bi lahko bilo ta n eem p irična, »prazna«, »transcendentalna vsebina«?
Posam ezne subjektove določitve so spremenljive, saj so odvisne od toka
»priložnostnih« predstav. J e pa nekaj, kar ostaja v tem toku n e n e h n eg a sp re m in ja n ja n e sp re m e n je n o . To, kar se ne sprem inja, j e dejstvo, d a je subjektova ču d vedno že n a specifičen način določena. Čud je vedno že v n ek em stanju, in subjekt se tega stanja zave v občutku, v katerem stanje začuti. T ra n sc e n d e n ta ln a vsebina občutka ugodja zastopa ravno ta »vedno- že« vsebinske d o lo če n o sti čudi. D rugače rečen o , o b č u te k beleži to, kar p reostan e od začutene vsebinske določenosti subjekta, če odm islim o njeno naključno vsebinsko em piričnost. »Transcendentalna vsebina«, k ijo zabeleži o b č u te k , ni d ru g e g a k o t p ra z n in a m esta, v k atereg a se bo bilo vpisalo učinkovanje predstave n a subjekt. O bčutek-učinekje praznina, k ije čutno navzoča. Je čutna navzočnost praznega mesta, na podlagi katerega se konstituira čud. Kot tako ponavzočenje praznine p a je čutnost občutka v sebi prazna čutnost. To se pravi, je nekaj čutnega, kar je le m aterialno navzoče, kar je zgolj tu, a n im a smisla. Zato bi lahko rekli, d a občutek ugodja ni drugega k ot ponavzočenje nekega »smisla brez pom ena«.
15 » T orej lahko to subjektivno en o tn o st / m ed razum om in močjo u p o d o b itv e / zabeleži le o b čutenje«, KdU, par. 9, A /B 31.
16 KrV, A 8 6 /B 118.
Na tej točki lahko zaključimo obravnavo čutnosti občutka tako, d a zopet m ed seboj povežemo njegovi značilnosti, ki sm o j u analitično ločili. Rekli bom o torej, da občutek kot ired u k tib iln o subjektivna sestavina predstave označuje navzočnost nečesa v subjektu, k ar j e subjektivno, se pravi, kar pripada subjektu ravno v m eri, v kateri je sam o v sebi brezsm iselno. T a točka radikalnega izbrisa smisla p a j e v tretji Kritiki h k rati d o jeta kot kraj, kjer prihaja do artikulacije čutnosti in um a. D rugače rečen o , ču tn o st občutk a je v tretji Kritiki dojeta kot točka radikalne prekinitve subjektove konstitucije reda smisla, in hkrati kot kraj, kjer doseže um svojo resničn o univerzalnost.
Um pa nastopa v tretji Kritiki, k o t vem o, v obliki ideje o sm otrnosti narave za našo spoznavno zmožnost. K om pleksno problem atiko sm otrnosti pri K antu bom tu zreducirali n a dva m o m e n ta . Prvič, n a to, d a j e id eja sm otrnosti načelo a priori, ki ga daje razsodna m oč sama sebi k ot načelo za presojanje posebnega kot posebnega. In drugič, n a to, d a je šele n a podlagi ideje sm otrnosti m ogoče rešiti zahtevo po sistem atični e n o tn o sti izkustvenega sp oznanja, ki jo postavlja regulativni id eal u m a v prvi K ritiki. S kratk a, zahteva, k ije pogoj m ožnosti racionalnosti k ot ta k e ,je m ogoče uresničiti šele na podlagi transcendentalnega načela sm otrnosti, ki ga daje reflekti- ra jo č a ra z s o d n a m oč sam a sebi. U n iv e rz a ln o u m a te m e lji to re j, če uporabim o form ulacijo J. Petra, na strukturi razsodne moči17.
Kaj p a je značilno za stru ktu ro razsodne moči? Na kratko: v refleksiji razsodne m oči o dani predstavi prihaja »nenam erno«, tako rekoč »samo od sebe«18, n e da bi torej in te rv en ira l p o jem razu m a, d o takšn e uglasitve subjektovih spoznavnih sil, d a j e p ro izv ed en spoznavni u č in e k , u č in e k
»spoznanja nasp loh «19. Razsodno m oč n e vodi objektivni pojem razum a, prav tako razsodna m oč tudi ne poskuša razdelati pojm a o p red m e tu . Kljub tem u pa postavlja občutek ugodja, ki ga proizvede sp o n tan a igra spoznavnih sil ob dani predstavi predm eta, zahtevo, da velja za vse. Čeprav občutek ugodja ni elem en t objektivnega spoznanja, im a značilnost objektivnega spoznanja.
N atančneje rečeno, s tru k tu rira n je ko t racion aln o , objektivno spoznanje.
O bčutek im a sicer racionalno strukturo, vendar pa pri spoznavnosti o bčutka ne gre za občost in n u jn o st objektivnega spoznavnega akta. To se pravi, spoznavna struktura ne pripad a p red m e tu , spoznavno stru k tu rira n o j e le
i ir
Cf. Jo ach im Peter, Das transzendentale Prinzip der Urteilskraft. Eine Untersuchung zur Funktion und Struktur der reflektierenden Urteilskraft bei Kant, Kantstudien-Ergänzungsheft, Bd. 126, de Gruyter, Berlin 1992. Cf. slov. prevod (P. K lepec) o dlom ka iz n avedenega dela v: Filozofski vestnik, št. 1, L jubljana 1996, str. 115-137.
18 Cf. KdU, Uvod, 1. inačica, IX, Uvod, 2. inačica, VII.
19 KdU, Par. 9, B /A 29.
subjektivno razm erje m ed spoznavnim i zm ožnostm i. To stanje stvari pa p o im en u je K ant form alna sm otrnost narave za našo spoznavno zmožnost.
O b ču tek ugodja ob nekem posebnem p red m etu izraža na eni strani n eko »spoznanje nasploh«, tako d a je m ogoče s pom očjo občutka misliti posebno kot del en o tn ega sistema izkustva. Hkrati pa n a drugi strani posebni p re d m e t ni zares spoznan, ni subsum iran pojm u razum a, tako d a je o h ran je n a ired u k tib iln a k o n tin g e n tn o st njegove posebnosti. V občutku u g o djaje p o s e b n o sicer ra c io n a ln o zajeto, se pravi, m o žn o g a j e m isliti k o t del sistem atične e n o tn o sti spoznan ja, v en d ar j e hkrati o h ran je n o , reč e n o s K antom , k ot »na sebi naključno«20. To pa tudi pom eni, in to je za nas tu bistveno, d a j e u m n a ideja o sistem atični eno tn osti spoznanja, univerza- listična zahteva u m a torej, omogočena in utemeljena z momentom ireduktibilne kontingentnosti. U niverzalno um a je utem eljeno v naključnem spoznavnem učinku, ki ga proizvede reflektirajoča razsodna moč.
J e d ro n au k a o sm otrnosti v tretji Kritiki je torej v tem, da doseže um svojo resnično u n iv e rz a ln o st-se pravi, da postane v svoji univerzalnosti tudi dejansko m ožen — v tren u tk u , ko obsega tako univerzalnost in nujnost kakor partikularnost in kontingentnost. A kako misliti to konvergenco univerzalnega in p a rtik u la rn e g a , n u jn e g a in k o n tin g en tn eg a? E na izm ed m ožnosti je naslednji prem islek: to, kar je nujno za eksistenco univerzalnega, ni samo partikularno : p a rtik u larn o ostaja za univerzalno vedno »na sebi naključno«.
Pač p a j e za eksistenco univerzaln ega n u jn a sam a k o n tin g e n tn o st, ki jo predstavlja partikularno.
V tretji Kritiki postavlja um zahtevo po univerzalnosti, k iji nič ne m anjka - tudi n jen a radik alna k o ntingentnost ne. Um se (pred)postavlja kot univerzalno, ki obsega vse - tudi tisti nič, ki ostane zunaj njegove celosti.
In funkcija čutnosti ob ču tk aje ravno, da omogoči rešitev te nem ožne naloge.
N jeno rešitev pa om o goča ču tn o st občutka v m eri, v kateri rep re z en tira m o m e n t k o n tin g en tn o sti univerzalnega, k ije tako pogoj njegove m ožnosti kakor pogoj njegove nem ožnosti. Č utnost občutka igra torej dvojno vlogo.
N a eni strani izraža naključnost partikularnega. Na drugi strani pa zastopa rad ik aln o k o n tin g e n tn o st sam ega univerzalnega - naznačuje torej, da bi univerzalno lahko tudi ne bilo.
Kantova arg u m en tacija v tretji Kritiki dokazuje, d a je m ožno misliti vsezaobsegajoče univerzalno, univerzalno, ki m u nič n e m anjka - ne nujnost n e k o n tin g e n tn o st, n e zu nanjo st ne notranjost, ne univerzalno ne parti
kularno v njegovi ireduktibilni partikularnosti. A cena za to je , da postane univerzalno nek on sisten tno , ne-celo, da to, kar univerzalnem u ne manjka,
20 KdU, Uvod, 2. inačica,, V.
od znotraj načenja njegovo univerzalnost: resnično univerzalno se izoblikuje tako, da ga vedno suplem entira njegov p reo stan ek ali njegov presežek.
Naš zaris tretje Kritike kot dovršitve tran scen d en taln e teorije čutnosti lahko zdaj povzamemo v treh točkah.
Prvič, subjektivna dimenzija čutnosti je v občutka ugodja defin iran a kot to, kar se odteguje objektivirajočemu zajemu razum skega pojm a21: o b ču tek j e to, kar ne m ore nikoli postati spoznavna sestavina, »E rkenntnisstück«.
T o d a o b č u te k se prikaže kot nekaj ire d u k tib iln o n esp o znav neg a, p a rti
kularnega šele kot rezultat popolnega pojm ovnega zajetja čutnosti, se pravi, kot rez u lta t artikulacije ču tn o sti in u m a. Č u tn o st o b č u tk a j e n a p o jem ireduktibilni preostanek pojma, ki vznikne k o t p reo stan ek p ojm a šele, ko je pojm ovno zajetje celovito, dovršeno. D rugače rečen o , v občutku subjekt res čuti »samega sebe«. Toda to »sebstvo« ki ga subjekt čuti, je nekaj, v čem er subjekt kot instanca sam oprisotnosti in sam o tran sp aren tn o sti p resah n e. Je nekaj, kar radikalno prekinja sp o n tan o , k o nstitu tirajo čo dejavnost tran s
cendentalnega subjekta. V občutku vzame subjekt nase, da njegovo »sebstvo«
ni drugega k ot neki »smisel brez pom ena«, ta prvi, »izvorno potlačeni« akt spontanosti subjekta.
Drugič, Kantova tretja Kritika s pro blem atik o nespoznavnosti čutnosti o bču tka ne uvaja diskurza neizrekljivega in nedoločljivega. O b č u te k ni nedojem ljiv n a sebi, v njem nim am o opraviti z n eko nedojem ljivo globino subjektivnosti. O b ču tek je nekzy spoznavno n edojem ljivega,je »smisel brez p o m e n a « e d in o v ra z m e rju do u n iv e r z a ln o s ti u m a . V K a n to v i k o n - ceptualizacijije nam reč občutek kot nekaj v sebi brez-smiselnega hkrati kraj, k jer p rid e d o p o p o ln e k o n stitu cije u n iv e rz a ln e g a um a: j e tak o re k o č zastopnik sam ega univerzalnega. Kar po m en i tudi, d a je v tretji Kritiki um v zpostavljen k ot in sta n c a u n iv e rz a ln e g a tak o , d a j e s u p le m e n tir a n z m om entom kontingentnosti - z dopo ln ilo m torej, ki njegovo univerzalnost dekom pletira, naredi nekonsistentno, ne-vso.
Tretjič, čutnost in um se v n ju n em bistvenem razm erju vzpostavljata kot prekarni, še več, kot nem ožni entiteti. A k o t takšni nem ožni en titeti se prikažeta le za nazaj, se pravi, z gledišča n ju n eg a razm eija. To razm erje pa j e sam o n ek aj d o c e la m o ž n e g a . N a ta n č n e je r e č e n o , j e kraj m o ž n e nem ožnosti. Za to m ožno razm erje dveh n em o žnih e n tite t - ired uk tibiln e partikularnosti čutnosti, k ije plod n jen eg a p o p o ln eg a pojm ovnega dojetja, in u n iv e rz a ln o sti um a, ki j o o d z n o tra j k rn i m o m e n t ra d ik a ln e k o n tingentnosti - smo tu predlagali ko ncep t singularnega univerzalnega. S tega gledišča je m ogoče razdelavo tra n sc en d e n taln e teorije čutnosti razum eti
21 Cf. KdU, par. 3, A /B 9-10.
tudi k o t razdelavo načina, n a katerega lahko nem ožno prav kot nem ožno p o sta n e nekaj m o žn eg a. Ali tu di, k o t razdelavo n a č in a , na k a te reg a je m ogoče n a ravni subjekta izjave artikulirati subjekt izjavljanja, k ije iz izjavne ravni konstitutivno izključen. V artikulaciji čutnosti in um a deluje pri tem ired u k tib iln a p artik u larn o st čutnosti občutka kot m om ent, ki zastopa vselej izključenega subjekta izjavljanja. V endar pa se lahko v tej vlogi zastopnika izključen ega subjek t izjavljanja pojavi le n a podlagi univerzalnosti, ki jo om ogoča.
V razdelavi tra n s c e n d e n ta ln e teorije čutnosti se tako zarisuje kraj nekega »tretjega« kantovskega subjekta. Ta »treÿi« subjekt ni ne simbolni su b je k t, se prav i, b rez v se b in sk i tra n s c e n d e n ta ln i su b je k t = X, n iti ni im aginarni subjekt, se pravi, em pirični, vselej že objektivirani subjekt. Vse prej gre za prazen, brezvsebinski subjekt, ki p a je v svoji praznosti kljub tem u nekaj realnega. Poskušajm o n a koncu vsaj v grobem naznačiti, kje lahko pri K antu n ajd em o sled tega »tretjega«, realnega subjekta.
Kot sm o zapisali, j e univerzalno singularno kraj, n a katerem postane nem o žn o prav kot n em o žn o nekaj možnega. Pojmovna form a, ki v okviru K antove filo zo fije o m o g o č a vznik sin g u la rn e g a u n iv e rz a ln e g a , vznik nem ožn eg a k ot nem ožnega, p a je izjava »Das ist der Fall«, » to je prim er«
(pravila, občega, n o rm e): gre, skratka, za elem entarno form o reflektiraj oče razsodne moči. R eflektirajoča razsodna moč razsoja, d a je nekaj, denim o, ta dogodek, o no stanje, »prim er« tega ali onega »pravila« ali »občega«, te ali o n e »norm e«. S odba vzpostavlja razm erje m ed dvem a členom a: m ed nečem p artiku larn im , to je prim erom , in univerzalnim, to je pravilom tega prim era. V en d ar p a dojetje njunega razm erje ni postopek, v katerem bi bilo partiku larno subsum irano univerzalnem u. Reflektirajoča sodba nam reč, kot vemo, n e razpolaga z n o b en im občim, z n obeno no rm o ali pravilom, ki bo jo lahko vodili. Razsojanje n e poteka v im enu že danega univerzalnega. Pač pa univ erzaln o, v p o sto p k u , ki poskuša nekaj p artiku larn ega dvigniti na raven »prim era univerzalnega«, šele proizvede, izumi.
R eflektirajoča sodba »to je p rim er pravila« ni enostavna ugotovitev, k o n sta ta c ija . Prej j o la h k o razu m em o k o t d ek larativ ali, še bolje, ko t preskriptiv, k ot predpis. A kaj je tisto, kar sodba predpisuje? Reflektirajoča razsojanje »to j e p rim e r pravila« ni izrekanje naravnega zakona - v tem p rim e ru bi šlo za dolo ču jo čo sodbo. Prav tako razsojanje ne predpisuje rea ln o sti n je n e g a najstva, tako kot ga ni m ogoče razum eti kot rezultata o d lo č itv e s u b je k ta , ki bi že o b stajal p re d so d b o . T o, kar p re d p is u je preskriptiv reflektirajoče sodbe, lahko opišemo takole: partikularno, prim er, in njegovo univerzalno, pravilo, obstajata le, kolikor obstaja izjava oz. sodba
»to je p rim e r pravila«. T a izjava pa obstaja le toliko časa, dokler obstaja
izjavljalni akt »to j e prim er pravila«, d okler obstaja njegov subjekt izjavljanja.
Izjava nim a drugegajam stva kot svoje izjavljanje: ni utem eljena ne v realnosti ne v predstavi o njej: no sijo subjekt izjavljanja, ki nim a drug ega m esta razen izjavljanja samega. Lahko bi rekli tudi takole: preskriptivno razsojanje »to je prim er pravila« je utem eljeno ed in o v »zvestobi prim eru «, to se pravi, v tem, da subjekt vselej znova izbere reflektirajoče razsojanje »to j e p rim e r pravila« k o t n ačin , kako se u m ešča v d a n o situ acijo . S tem , ko izb e re reflektirzyoce razsojanje kot način svoje situacijske eksistence, p a izbere samega sebe kot nekoga, ki nim a d ru ge substance razen svojega izjavljanja.
V tej izbiri gre za izbiro, ki ne temelji n a n o b en em vnaprej d an em konceptu, za izbiro b rez »odločitve za«. Gre za »izbiro b rez odločitve« ozirom a, če u p o r a b im o fo rm u la c ijo A. B a d io u ja , za » iz b iro b re z k o n c e p ta « , za
»absolutno čisto izbiro, izbiro, k i je lo čen a o d vsake d ru g e predpostavke razen tiste, d a je treba izbrati«22. In Kantov »tretji«, realni subjekt se zarisuje prav v tej absolutno čisti izbiri reflektirajočega razsojanja, v kateri subjekt prekinja situacijo s tem, kar bo v njej bilo »prim er pravila«.
22 A. Badiou, Conditions, Seuil, Pariz 1992, str. 190.
