Konverzija podjetja KIK v novo poslovno cono v Kamniku – vloga vojske

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Karmen Kaplja

Konverzija podjetja KIK v novo poslovno cono v Kamniku – vloga vojske

Magistrsko delo

Kamnik, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Karmen Kaplja

Mentorica: red. prof. dr. Ljubica Jelušič

Konverzija podjetja KIK v novo poslovno cono v Kamniku – vloga vojske

Magistrsko delo

Kamnik, 2021

Konverzija podjetja KIK v novo poslovno cono v Kamniku – vloga vojske

Pričujoče delo analizira proces konverzije na študiji primera Kemijske industrije Kamnik.

Namen magistrske naloge je iskanje vzporednic med teoretičnimi okvirji in dejanskim procesom konverzije. V uvodni konceptualizaciji proučuje teoretični okvir konverzije in ga povezuje s pojmi razorožitve, obrambne diverzifikacije, obrambnega prestrukturiranja in demilitarizacije. Osredotoči se tudi na povezave med konverzijo in njenim vplivom na civilno okolje, ekološki vpliv konverzije ter vpliv, ki ga ima na obrambno industrijo in vojaško osebje.

V osrednjem delu je glavni poudarek na izbrani študiji primera. Naloga analizira zgodovinski razvoj podjetja s posebnim poudarkom na obratu pirotehnike in prehodu podjetja iz javnega v zasebno lastništvo. Cilj magistrske naloge je proučitev vsebinskih problemov konverzije na izbrani študiji primera. Ob tem se osredotoča na vlogo občine Kamnik, Civilne iniciative in Slovenske vojske, ki so omogočili, da se območje danes počasi konvertira nazaj v skupno javno dobro. Magistrsko delo temelji na obravnavani literaturi z izbranega področja, ki je prepletena s kvalitativno raziskavo pomembnih akterjev izbranega proučevanega področja.

Ključne besede: konverzija, Kemijska industrija Kamnik, stečaj podjetja, Slovenska vojska, občina Kamnik.

Conversion of company KIK into a new business zone in Kamnik – the role of the military

The present work analyses the conversion process in the case study of the Kamnik Chemical industry. The purpose of this master's thesis is to find parallels between theoretical frameworks and the actual conversion process. In the introductory conceptualization, the work focuses on the theoretical framework of conversion and connects it with the concepts of disarmament, defense diversification, defense restructuring, and demilitarization. It also focuses on the links between conversion and its impact on the civilian environment, the ecological views of conversion, and its impact on the defense industry and military personnel. In the central part, the main focus is on the chosen case study. The thesis analyses the historical development of the company with an emphasis on the pyrotechnics plant and the transition of the company from public to private ownership. The master's thesis aims to study the substantive problems of conversion on a selected case study. It focuses on the role of the municipality of Kamnik, the Civil Initiative, and the Slovenian Army, which enabled to slowly convert the area back to public goods. The master's thesis is based on the literature from the selected field and intertwined with the qualitative research of important actors in the selected field of a study.

Key words: conversion, Kamnik Chemical industry, bankruptcy, Slovenian armed forces, Municipality Kamnik

4 KAZALO

1 UVOD ... 6

2 UVODNA KONCEPTUALIZACIJA ... 9

2.1 Konverzija ... 9

2.2 Konverzija in razorožitev ... 11

2.3 Konverzija in obrambna diverzifikacija ... 11

2.4 Konverzija in obrambno prestrukturiranje ... 12

2.5 Konverzija in demilitarizacija ... 12

2.6 Konverzija in vpliv na civilno okolje ... 14

2.7 Konverzija in ekološki vpliv ... 15

2.8 Konverzija vojaškega osebja ... 15

2.9 Konverzija in obrambna industrija ... 16

3 ZGODOVINSKI ORIS PODJETJA ... 18

3.1 Obrat pirotehnike... 21

4 PREHOD PODJETJA IZ JAVNEGA V ZASEBNO LASTNIŠTVO IN STEČAJ ... 23

5 VSEBISKI POUDARKI PROCESA KONVERZIJE ... 26

5.1 Geografsko – zgodovinski vidik ... 26

5.2 Kadrovski vidik konverzije ... 27

5.3 Vpliv ogrožanja prebivalstva ... 30

6 VLOGA OBČINE KAMNIK ... 36

7 VLOGA CIVILNE INICIATIVE ... 41

8 VLOGA IN AKTIVACIJA SLOVENSKE VOJSKE ... 43

9 OBMOČJE SMODNIŠNICE DANES IN TRANSFORMACIJA OBMOČJA V SKUPNO JAVNO DOBRO ... 49

10 ZAKLJUČEK ... 52

11 VIRI ... 58

5 KAZALO TABEL

Tabela 8.1. Uničena sredstva v letu 2013. ... 46 Tabela 8.2. Skladiščena sredstva v objektih Slovenske vojske. ... 47 Tabela 8.3. Sredstva ki so ostala v kompleksu smodnišnice in so bila uničena v letu 2014 ... 488

6

1 UVOD

Po koncu hladne vojne, ko se je grožnja oboroženega konflikta umirjala, so se države po vsem svetu soočale z deformacijo, ki jo je hladna vojna ustvarila v njihovih gospodarstvih in iskale načine, kako unovčiti nove mirovne dividende. Deformacije v gospodarstvu so bile hude zlasti v državah vzhodnega bloka. Velikih specializiranih vojaških podjetij ni mogoče zlahka preoblikovati v donosno civilno dejavnost, prav tako pa delovne sile, ki je bila izobražena in usposobljena za namensko proizvodnjo. Štiri desetletja hladne vojne so pustila strukturno škodo svetovnemu gospodarstvu. Potreba po konverziji svetovnega gospodarstva in potencialni dobiček sta bila ogromna. Naloge, ki so bile v obdobju hladne vojne postavljene na drugo mesto, so postale prednostne, na primer infrastruktura, varstvo okolja, alternativna energija, obnova mest, izobraževanje itd. Hiter prenos virov, ki so bili prej skoncentrirani na vojaške potrebe, je bilo potrebno prenesti na civilne zahteve in potrošniško blago (Markusen, 1992, str.

389–390). V svoji magistrski nalogi bom proučevala proces konverzije po obdobju hladne vojne na konkretnem primeru podjetja Kemijska industrija Kamnik oziroma Smodnišnice.

Namestitev objekta, ki je primarno namenjen vojaškim potrebam, v civilno okolje zahteva velik poseg. Vplivi takšnega kompleksa se skozi čas odražajo v spremembah vsakdanjega življenja civilnih oseb in narekujejo regionalni razvoj (Prebilič 2002a). Vojaški objekti namreč niso stalnica določenega okolja, temveč je njihov obstoj povezan s potrebami države in potrebami mednarodnega varnostnega okolja (Eisler 2007). Tako kot številne druge države, se je tudi Republika Slovenija po osamosvojitvi in tranziciji političnega sistema srečala s fenomenom konverzije vojaških objektov (Šteiner 2015). Lokalno prebivalstvo se je vrsto let zanašalo na dohodek, ki ga je ustvarjalo podjetje, saj je podjetje zaposlovalo več kot 1400 ljudi. Kmalu po osamosvojitvi se je podjetje konvertiralo iz javnega v zasebno in leta 2009 propadlo (Hribar b.d.; Paladin 2018). Ker se lokalne oblasti niso zavedale časovne omejenosti vojaškega objekta, je to predstavljajo šok za celotno mesto in predvsem za zaposlene, ki so se vrsto let izobraževali v strokovnjake za eksploziv, po stečaju podjetja pa ostali brezposelni, brez možnosti ponovne zaposlitve na svojem področju (Bischak 1997; Čebašek 2017).

Problem konverzije nastane tudi pri onesnaženosti območja in v konkretnem primeru zalogah smodnika in eksplozivnih sredstev, ki so brez varnostnega nadzora ostale skladiščene na območju (Brzoska 2004). Po konverziji podjetja iz javnega v zasebno lastništvo ali pa vsaj po

7

stečaju podjetja bi se morala zagotoviti sredstva za dekontaminacijo zemljišča oziroma uničenje eksplozivnih sredstev, preden se je zemljišče razdrobilo in prodalo gospodarskim službam in podjetnikom. Do čiščenja območja je na pobudo Civilne iniciative za čisti Kamnik prišlo skoraj 4 leta kasneje v okviru Ministrstva za notranje zadeve, ki je vključevalo več resorjev, med drugim tudi Slovensko vojsko (Hieng 2013).

Cilj magistrske naloge bo proučiti vsebinske probleme konverzije na primeru smodnišnice:

- zgodovinski pregled delovanja podjetja in sprememba njegovega poslovanja;

- interesi zasebnikov in lokalne ter državne politike;

- geografski vidik;

- kadrovski vidik;

- vpliv ogrožanja prebivalstva in aktivacija Slovenske vojske;

- vpliv območja na lokalno prebivalstvo in Občino Kamnik danes v smislu skupnega javno dobrega območja.

Magistrsko delo temelji na obravnavani literaturi z izbranega področja. Zbrala sem strokovno in znanstveno literaturo, gradiva občinskih in državnih institucij, članke ter ostale vrste besedil, ki so relevantni za obravnavano problematiko. Pri tem sem uporabila deskriptivno metodo, zgodovinsko metodo in metodo zbiranja virov ter analizo in interpretacijo primarnih ter sekundarnih virov. Skozi magistrsko nalogo sem prepletala tudi kvalitativno raziskavo s pomočjo intervjujev s pomembnimi akterji izbranega proučevanega področja. Intervjuji so bili pol odprti, osnovna vprašanja so bila pripravljena, vendar so intervjuji trajali več ur in so razširili prvotno zgodbo.

Skozi nalogo me bodo vodila štiri raziskovalna vprašanja:

R1: Kako se je podjetje adaptiralo v različne politične sisteme?

R2: Kakšni so vzroki in kakšno je ozadje konverzije podjetja iz javnega v zasebno v stečaj?

R3: Zakaj je čiščenje območja opravila Slovenska vojska, navkljub dejstvu, da je bilo območje v lasti zasebnikov?

R4: Kaj se je zgodilo s strokovnjaki za eksploziv po prehodu podjetja v zasebno lastništvo in kasneje po stečaju?

8

V uvodnem delu naloge bom predstavila temeljne pojme oziroma proces konverzije in zgodovinski oris podjetja. Osrednji del naloge se prične s proučevanjem prehoda podjetja iz javnega v zasebno lastništvo in v stečaj. Sledijo glavni vsebinski poudarki procesa konverzije.

Raziskala sem tudi vlogo občine Kamnik in Civilne iniciative za čisti Kamnik ter vlogo in aktivacijo Slovenske vojske. Osrednji del naloge zaključujem z raziskavo stanja na območju po stečaju podjetja in njegovo transformacijo v skupno javno dobro. V zaključnem delu naloge sem pridobljene podatke primerjala s teorijo, interpretirala, odgovorila na zastavljena raziskovalna vprašanja in predstavila možnosti nadaljnjega proučevanja izbrane tematike.

Omejitve pri raziskovanju:

- Iz pogovorov v lokalni skupnosti sem ugotovila, da so dokumenti podjetja (varnostni dokumenti, poročila, dopisi itd.) v rokah ljudi, ki so bili zaposleni v podjetju.

- Podjetja, ki so nasledila Kemijsko industrijo Kamnik, se danes ne ukvarjajo s problematiko starih arhivskih dokumentov ter njihovih stopenj tajnosti, zato dodatne omejitve predstavlja še vedno trajajoča tajnost dokumentov.

- Skozi proučevanje študije primera in pogovori z ljudmi, ki so bili del Kemijske industrije Kamnik, lahko potrdim, da je gradivo pristno.

- Z vstopom občine Kamnik na območje in konverzije dela območja v skupno javno dobro, bi bilo prav, da bi bili vsi ti dokumenti zbrani na enem mestu.

- Še vedno ostajajo dvomi zaposlenih, ali je območje zares očiščeno vseh nevarnih eksplozivnih sredstev. Dvomi pa se povečujejo od leta 2014 dalje, ko je Slovenska vojska sama očistila območje, brez prisotnosti zaposlenih oziroma pirotehničnih strokovnjakov podjetja, ki so bili pravzaprav edini neposredno vpeti v delovanje smodnišnice.

9

2 UVODNA KONCEPTUALIZACIJA

2.1 Konverzija

Etimološke korenine izraza konverzija segajo do latinskega izraza convertio, ki se prevaja kot obračanje, vrtenje, revolucija, subverzija, sprememba ali sprememba pogleda oziroma mnenja.

Skupni sodobni slovar konverzijo opredeljuje kot postopek spreminjanja iz ene oblike v drugo.

To je izjemno široko razumevanje termina, ki posledično privablja vrsto aplikacij iz različnih kontekstov (Boemcken, 2017, str. 8). Konverzijo Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 2014) opredeljuje kot zavestno spremembo, ki vključuje oblike, vsebine, lastnosti in se lahko nanaša na spremembo državne ureditve oziroma mednarodnih odnosov ali na druge vrste sprememb. Med druge vrste sprememb štejemo ekonomske, filozofske, kemične, fizikalne, finančne in druge. Čeprav spada konverzija v slovenskem jeziku med tujke, je vsebinski prevod v povezavi z vojaškimi objekti nemogoč.

Termin konverzija je pridobil številne tehnične konotacije, na primer na področju financ. Na drugi strani pa se izraz povezuje tudi z verskim pomenom. Po katoliški dogmi se izraz konverzija nanaša na postopek, pri katerem posameznik opusti svoje staro prepričanje in sprejme »resnično vero«. V obeh izpostavljenih primerih pa izraz konverzije opisuje aktivno sproženi postopek, ki se razlikuje od mehanske ali naravne preobrazbe (Boemcken, 2017, str.

8).

Møller (1995) opiše konverzijo kot preusmeritev družbe iz vojnega obdobja v obdobje miru in kot preusmeritev proizvodnih sredstev iz vojaške v civilno sfero. Jelušič (2002a, str. 149) opisuje obrambno konverzijo kot proces preureditve družbe po oboroženem spopadu. Izraz obrambno – vojaška konverzija pa se uporablja tudi za razlago krčenja obrambnega sektorja številnih držav. Procesi potekajo na različnih področjih, najpomembnejši pa so demobilizacija, krčenje števila osebja, razoroževanje in ekonomske, psihološke, kulturne ter politične spremembe. Proces razoroževanja povzroči preusmeritev proizvodnih sredstev iz vojaškega v civilno sfero. Posledično vsi procesi privedejo do konverzije vojaških objektov (Prebilič, 2002b, str. 188–189).

Brzoska (1999, str. 131–134), ki je bil v 90ih letih prejšnjega stoletja direktor Raziskovalnega inštituta za konverzijo v Bonnu, koncept konverzije razdeli na tri skupine. V prvo skupino

10

sodijo podjetja s področja obrambne industrije, ki konvertirajo proizvodnjo iz vojaških v civilne potrebe. Tako imenovano ožje pojmovanje konverzije je bilo eno izmed glavnih značilnosti prvih znanstvenih poskusov proučevanja tega pojava (Struys 1999, str. 34, v Boemcken 2017, str. 10).¹

Konverzija se torej ne nanaša zgolj na to, da se pokrijejo ali zmanjšajo vojaške sile in obrambna industrija. Namesto tega usmerja svojo glavno pozornost na civilne koristi, ki jih taki ukrepi prinašajo. Na primer, ne zadostuje preprosto zapreti tovarno za proizvodnjo orožja in odpustiti delovno silo. Osrednje vprašanje je kako odpuščeno delovno silo usmerimo v drugo, družbeno produktivno dejavnost (Boemcken 2017, str. 9).

Proučevanje obrambne konverzije izvira iz ekonomije oziroma ekonomske šole in ima več desetletno tradicijo. Pomanjkljivosti proučevanja obrambne konverzije pa se kažejo v uporabi izrazoslovja. Ne obstaja skupen koncept konverzije, ki bi deloval kot analitični okvir, zato obstaja cela vrsta analiz pojavov, ki so povezani s konverzijo (Brzoska 1999).

Po koncu hladne vojne so se proučevanja konverzije lotile še druge družboslovne vede, vendar preko ekonomskega pristopa. Po koncu hladne vojne so nastopila velika pričakovanja ob sprostitvi obrambnih virov in preusmeritvi le-teh v zdravstvo, izobraževanje, kulturo, odpravljanje brezposelnosti itd. Ta pričakovanja so dobila tudi svoje poimenovanje in sicer mirovne dividende (Jelušič 2002a, str. 146; Brzoska 1999, str. 132). Mirovne dividende so hitro postale utopične. Obrambni proračuni evropskih držav so se zmanjšali, vendar so presežke usmerili v prestrukturiranje obrambe in povečanje učinkovitosti. Sredstva so namenili za profesionalizirane oborožene skupine in jih izpopolnili v visoko tehnološke oborožitvene sisteme. Vojaška obramba tako postane eden od profesionaliziranih javnih sektorjev, ki tekmuje na trgu delovne sile in ponuja svoje storitve na mednarodnem trgu vzdrževanja in vzpostavljanja miru ter na domačem trgu vzdrževanja stabilnosti in reda (Jelušič 2002a, str.

146–148).

V 80. letih prejšnjega stoletja je konverzija veljala za del ekonomske znanosti, pri katerem se merijo učinki, ki jih ima konverzija na blaginjo civilnega prebivalstva. Konverzija je bila koncept, ki je bil usmerjen proti vojski. V treh desetletjih od nastanka koncepta, pa se je konverzija preoblikovala in postala pojav, ki deluje v interesu vojaštva, interesu civilne družbe

1 Struys, W. (1999). Conversion: Economic Strategy or Social Fatality? Definition and Concepts. Defence restructuring and conversion:sociocultural aspects. L. Jelušič in J. Selby (ur.). Brussels: European Commission, COST Action A10.

11

in interesu storitev, ki podpirajo obrambno industrijo. Konverzije lahko danes opišemo kot povezovalni element v civilno – vojaških odnosih (Jelušič 2002b, str. 151).

Koncept prerazporeditve obstoječih obrambnih virov je bil oblikovan na bonskem mednarodnem centru za konverzijo BICC. Uporabili so šest ključnih področij za merjenje konverzije: preoblikovanje vojaštva, razpoložljivost presežkov orožja, demobilizacija in ponovno vključevanje v družbo, prerazporeditev finančnih virov, preusmeritev razvoja in raziskovanja ter zapiranje objektov, namenjenih za vojaške potrebe. Rezultati teh meritev so bili objavljeni v letni publikaciji Conversion Survey (Jelušič 2002b, str. 153).

Konverzija je proces, ki potrebuje programe in zavestno akcijo. Vključuje organizirano preusmeritev ljudi, tehnologije, opreme, ekonomskih in finančnih virov iz vojaško – obrambnih dejavnosti v civilne dejavnosti.

2.2 Konverzija in razorožitev

Konverzija in razorožitev sta procesa, ki sta se v obdobju po hladni vojni medsebojno prepletala. Razorožitev je bila delno vodeni in delno spontani proces. Vodeni proces v smislu dogovorov med nekdanjimi nasprotnicami ali drugimi zainteresiranimi državami. Spontani proces pa se je zgodil državam, v katerih je vojaško osebje zapuščalo vojaške organizacije in se zaposlovalo v civilnem sektorju. Razlog za iskanje perspektivnejših zaposlitev vojaškega osebja lahko najdemo v zniževanju življenjskega standarda. Do spontane razorožitve je prihajalo v posocialističnih državah. Na Balkanu pa je poleg odhoda velikega števila vojakov prihajalo tudi do širitve odvečnega pehotnega orožja na območja oboroženih spopadov (Jelušič 2002b, str. 152). Brzoska (2004, str. 15–16) razorožitev umesti kot začetno točko procesa konverzije. Pomembno je poudariti, da razorožitev ne pomeni zmanjšanja vojaških sposobnosti določene države. Zmanjšanje vojaških izdatkov povzroči racionalizacijo in prilagoditve vojaškega sektorja, ki vodijo v povečano produktivnost zmogljivosti.

2.3 Konverzija in obrambna diverzifikacija

Proces diverzifikacije pomeni, da se podjetje, ki je bilo primarno namenjeno za vojaško področje, preusmeri na drugo ekonomsko področje, pri tem pa ne izgubi svojih prejšnjih

12

dejavnosti. Tako kot razorožitev je tudi obrambna diverzifikacija potekala vzporedno s procesom konverzije (Struys 1999, str. 34, v Boemcken 2017, str. 10). Koncept je bil najbolj odmeven v Veliki Britaniji, kjer je vlada podprla proces in ustanovila agencije za diverzifikacijo, ki so nadzorovale prizadevanja konverzije obrambne industrije (Jelušič 2002b, str. 155).

2.4 Konverzija in obrambno prestrukturiranje

Obrambno prestrukturiranje je proces, ki vključuje vse nacionalne in nadnacionalne obrambne institucije in organizacije. Konec hladne vojne je spremenil naravo oboroženih konfliktov. Z zmanjševanjem velikosti oboroženih sil so se odprle nove priložnosti varovanja mednarodne varnosti držav. Proces obrambnega prestrukturiranja običajno vodi država, nadzirajo pa ga mednarodne organizacije. Praviloma proces vodi v preoblikovanje obrambnega sektorja, v nekaterih primerih pa je sprožil tudi procese razorožitve, demilitarizacije in konverzije (Jelušič 2002b, str. 155–156).

Proces konverzije pa lahko vodi ali državna agencija ali regionalna organizacija, celo lokalna ali zasebna organizacija, ker vlade v večini primerov niso bile zainteresirane za vlaganje finančnih sredstev v konverzijo, saj je sam proces bistveno dražji, kakor zaprtje dejavnosti (prav tam).

Kadar obstaja socialna potreba po preusmeritvi obrambnih virov v druge družbene sektorje, morata biti konverzija in obrambno prestrukturiranje obravnavana skupaj. Če pa pride zgolj do preusmeritev notranjega dela obrambnega sektorja, brez vpliva na druge, potem govorimo zgolj o obrambnem prestrukturiranju (prav tam).

2.5 Konverzija in demilitarizacija

Demilitarizacija običajno sledi mirovnemu sporazumu in je namenjena zmanjševanju oboroženih napetosti. Najožje razumevanje koncepta izhaja iz mednarodnega prava in prepoved vzpostavitve oboroženih sil ali vojaških objektov na določenem ozemlju.

Kompleksnejše razumevanje koncepta pa izhaja iz spremenjene vloge oboroženih sil v družbi, ki so posledica spremembe vrednot sodobne družbe. Haltiner (1998) pojasni demilitarizacijo

13

kot spremembo vrednot in stališč družbe do ključne vloge vojske v nacionalno varnostnem sistemu. Vojska ni več osrednja nacionalna institucija, je zgolj ena izmed institucij, ki zagotavlja nacionalno varnost. Odnos javnosti do vojske postane indiferenten. Razloge lahko najdemo v ukinitvi vsesplošne vojaške obveznosti, ki oddaljuje vojaško službo od civilnega prebivalstva (Jelušič 2002b, str. 159-160).

Po koncu hladne vojne, ko se je v številnih državah pričel proces demilitarizacije, je konverzija našla mesto med strokovnjaki za ekološka, varnostna in ekonomska vprašanja. Potreba po konverziji se je pojavljala skozi celotno zgodovino, vendar so ji nasprotovali predstavniki politične elite in obrambnih sistemov, saj je demilitarizacija dolgo časa veljala za šibkost in nezmožnost države, da vzdržuje bojne sile. S tega vidika je proces demilitarizacije ogrožal nacionalno varnost in dobiček držav proizvajalk orožja, ki so si v obdobju oboroževalne tekme ustvarile dobiček pri razvoju in prodaji orožja. Demilitarizacija tako povzroči destabilizacijo ekonomskega razvoja in socialno negotovost za zaposlene v vojaškoindustrijskih kompleksih.

Razloga, da do procesa konverzije po procesu demilitarizacije pride relativno pozno, sta dva:

- Obrambni podsistem kot upravljalec premoženja in pravni lastnik, ki je namenjen delovanju in usposabljanju oboroženih sil, ob zmanjševanju obrambnih sredstev ne more zagotoviti sredstev za postopek konverzije, niti tega ni dolžan storiti. Še več, obrambni sistem v demilitarizaciji vidi možnost za dodatna sredstva, ki lahko zapolnijo proračunski manko.

- Obrambni sistem procesu konverzije nasprotuje, zato tudi zmanjševanja sredstev ne sprejema oziroma odobrava (Prebilič 2002b, str. 188–189).

Ko se omenjenima razlogoma pridruži še politična neenotnost, gospodarske težave, pomanjkanje pravne podlage za izvedbo konverzije, pomanjkanje finančnih sredstev, nerešena lastniška vprašanja, neusklajeni zakoni na okoljevarstvenem področju, neoblikovani procesi odločanja ipd., se proces konverzije ne oblikuje oziroma ni uspešno izveden. Zato se je v številnih državah oblikoval negativen odnos do konverzije (Prebilič 2002b, str. 190).

Obrambno – vojaška konverzija je na znanstvenem področju v Sloveniji dobro raziskana in obravnavana, vendar pa se po osamosvojitvi izraz v obrambno vojaški praksi ni uveljavil.

Spremembe, ki so se dogajale v Sloveniji, so bile drugačne kot v državah z intenzivnejšimi procesi razoroževanja, demobilizacije in demilitarizacije. Vzrok lahko najdemo v tem, da so začetni procesi konverzije v Sloveniji potekali brez zgleda v mednarodnem okolju in brez

14

upoštevanja obrambno vojaške stroke. Po končanju glavnih procesov razorožitve, demobilizacije in demilitarizacije se izraz konverzija preneha uporabljati tudi na strokovnem področju. V razvojnih in dolgoročnih dokumentih obrambnega in nacionalno varnostnega sistema največkrat zasledimo izraze modernizacija, preoblikovanje ali transformacija. Izraz preoblikovanje Slovenske vojske prevladuje v letih 1999 do 2009, medtem ko Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske iz leta 2010 uporabi izraz transformacija za glavni proces sprememb (Šteiner, 2015, str. 13–18).

Izraze, ki opisujejo spremembe na obrambno vojaškem področju, lahko razdelimo v dve skupini: razvojne in revolucionarne. Med revolucionarne uvrščamo revolucijo. Definicija revolucije vojaških zadev označuje spremembe v naravi bojevanja. Med te spremembe sodijo inovacije v tehnologiji in inovacije organizacijskih ter operativnih konceptov, ki spreminjajo izvajanje vojaških operacij. Revolucija vključuje tri vidike: tehnološkega, konceptualnega in organizacijskega (Metz in Kievit 1995, str. 3). Med razvojne pa uvrščamo konsolidacijo, modernizacijo, preoblikovanje, prestrukturiranje, reformiranje, reorganizacija in konverzija (Šteiner, 2015, str. 20).

2.6 Konverzija in vpliv na civilno okolje

Vplive, ki so rezultat obstoja in delovanja vojaškega kompleksa, je mogoče meriti šele po koncu njegovega obstoja. Vojaški kompleksi, bodisi vojaška baza ali vojaško podjetje, namreč niso stalnica v določenem okolju, temveč se njihova lokacija in obstoj v določenem okolju spreminjata glede na potrebe države. Države pa sledijo varnostnim spremembam v mednarodnem okolju. Številne države, med njimi tudi Slovenija, so se po koncu hladne vojne soočale s fenomenom konverzije vojaških objektov, ki so jih države opustile po prenehanju napetosti. Vplive, ki jih povzroči vojaški objekt ob upoštevanju časovne komponente, je nemogoče opredeliti kot zgolj pozitivne ali negativne. Za kvalitativno vrednost vplivov vojaških objektov na okolje je v študiji potrebno proučiti tudi stanje v regiji. Namestitev vojaškega objekta v civilno okolje zahteva velik poseg v vsakdanje življenje civilnih oseb, narekuje pa tudi regionalni razvoj. Zanašanje na dohodek, ki ga ustvari vojaški kompleks v regiji, povzroči po konverziji številne negativne ekonomske vplive. V številnih primerih se celotni regionalni razvoj podredi potrebam vojaškega podjetja ali baze. Če ustvarjeni dohodek ni pravilno investiran, nastane po zaprtju kompleksa finančni šok za regijo. Izpad dohodka,

15

povezanega z brezposelnostjo kadra, ki je na prostem trgu težko zaposljiv, ter propad vseh dejavnosti, ki so bile posredno povezane z vojaškim objektom, predstavljajo težave v postopku konverzije, ki so lahko usodne za nadaljnji razvoj regije (Prebilič 2002a, str. 443–447).

2.7 Konverzija in ekološki vpliv

Merjenje vpliva vojaškega kompleksa na okolje je nemogoče v času njegovega obstoja.

Najpomembnejši dejavnik, ki povečuje ekološko škodo, povzročeno s strani vojaškega kompleksa, je njegovo časovno delovanje. Ob procesu konverzije mora zato regija oziroma država zagotoviti sredstva za dekontaminacijo območja. Ob konverziji vojaških baz v ZDA je fiskalno poročilo za leto 1999 ugotovilo, da je izmed 497 vojaških baz 206 zahtevalo različne ekološke posege. 112 vojaških baz je bilo prizadetih z ekološko najbolj oporečnimi onesnaževalci. Ker je dekontaminacija izredno drag proces, je v večini primerov slabo izveden.

V obdobju od leta 1993 do leta 2001 so v ZDA namenili 5,6 milijard dolarjev za ekološko sanacijo območij. Stopnjo onesnaženosti določata njihova količina in tip. Na področju odstranjevanja oziroma sanacije okoljske škode oboroženih sil sta dejavna tako Severnoatlantsko zavezništvo kakor Evropska unija. V obliki finančnih pomoči sta obe organizaciji najbolj prizadetim državam v obdobju med letoma 1994 in 1999 zagotovili 980 milijonov dolarjev pomoči. Ta finančna pomoč pa je namenjena zgolj za države, v katerih je prišlo do konverzije vojaških baz (Prebilič 2004, str. 604–605).

2.8 Konverzija vojaškega osebja

Vojaški sociologi so se po koncu hladne vojne ukvarjali z demobilizacijo vojaškega osebja, ki se je zgodila kot posledica konca hladne vojne in krčenja obrambnih izdatkov. Demobilizacija vključuje zmanjšanje števila osebja redne vojske, paravojaških sil in civilnega osebja, ki ga zaposlujejo oborožene sile (Jelušič 2002b, str. 160). Haltiner (1998, str. 7) pojav opiše kot erozijo koncepta množične vojske, ki je temeljila na vojaški obveznosti. Širši proces pa predstavlja demobilizacijo profesionalnega vojaškega osebja, ki mora zaradi krčenja obrambnih izdatkov države poiskati službo na civilnem trgu delovne sile. Prihaja do ponovne vključitve vojaškega osebja v civilno okolje, ki pa se lahko konča tudi z razpustitvijo vojakov.

16

Ponovna zaposlitev je prvi korak v procesu ponovne vključitve ljudi, ki imajo le specifično znanje in veščine (Jelušič 2002b, str. 162).

Eisler (2007, str. 41) ugotavlja, da se skozi zgodovino ponavljajo vprašanja, ki so ključna pri vzpostavitvi vojaško – civilnih razmerij:

- Pomanjkanje doslednosti metodologije pri določanju nujnosti za določene položaje in funkcije.

- Pomanjkanje enotnega in celostnega pristopa za določanje proračunskih sredstev vojaškega in civilnega osebja.

- Parlamentarna zakonodaja, ki omejuje konverzijo na poklicnih področjih.

- Nižanje režijskih stroškov vojaških služb, ki vplivajo na preoblikovanje in izgubo položajev.

- Vrzeli delovne sile, ki jih je povzročila konverzija. Na eni strani vojaško osebje prehaja v civilno okolje, na drugi strani pa civilne osebe ne popolnjujejo spremenjenih položajev.

- Dejavniki upravljanja s človeškimi viri, ki presegajo stroške in na ta način vplivajo na odločitev zaposlitve v obrambno – vojaških strukturah.

Vojaške sociologe je pri procesu konverzije zanimal socialno-kulturni vidik demobilizacije in reintegracije vojaškega osebja. Kvalitativna pretvorba ni obravnavana le kot stranski produkt prestrukturiranja sil, temveč tudi kot dosežek razvijajočega se odnosa med vojaškim in civilnim okoljem. Države, v katerih je bil proces konverzije uspešen, so razvile nove socialne perspektive za tiste, ki so ostali v vojaškem poklicu ali službah, povezanih z vojsko, kakor tudi za tiste, ki so vojaški poklic zapustili in jih družba sprejema kot presežek vojaške zmogljivosti.

Proučevanje konverzije pa je pokazalo, da v novejši zgodovino kvalitativna pretvorba ni samoumevna, temveč zgolj luksuz najbogatejših držav (Jelušič, 2018, str, 427 – 430).

2.9 Konverzija in obrambna industrija

Konec hladne vojne je obrambno industrijo pustil na veliki prelomnici. Ob koncu druge svetovne vojne se je v večini držav razvila ideja, da je glavna prioriteta varnostne politike obrambno industrijska baza. Države so tako ohranile lastno obrambno industrijo, ki je bila nenehno pripravljena na odziv na grožnje. Konstantna grožnja, ki je bila prisotna v

17

mednarodnem okolju je pomagala tako obrambnim načrtovalcem kot obrambno – vojaškim podjetjem. Na ta način so imela podjetja jasne prednostne naloge, dolgoročno vizijo in stabilne programe. Po padcu berlinskega zidu pa se je prisotnost grožnje v mednarodnem okolju zmanjšala. Obrambni izdatki držav so se med leti 1989 in 1996 zmanjšali za približno tretjino.

Narava vojskovanja je spodbudila prehod z velikih arzenalov tradicionalnega orožja na nove inovativne sisteme orožja, ki so spodbujali hitro uporabo in natančnost. Novi mednarodni sporazumi, strateška zavezništva in združevanja podjetij so povzročili razvoj obrambne industrije. Na drugi strani pa je v letih med 1990 do 1998 štiriindvajset od sto največjih obrambno – vojaških podjetij propadlo. Tista podjetja, ki so ostala, so se na podlagi združitev povečala. Večina manjših podjetij pa ni sledila tempu mednarodnega trga in večjih podjetij.

Sprememba proizvodnje, pomanjkanje investicij, kapitala in modernizacije so povzročili, da podjetja niso bila več konkurenčna na globalnem trgu (Hooke 2005).

Na zunaj je konverzija le ena izmed oblik procesa spreminjanja obrambnih sistemov, vendar pa lahko v njej najdemo globlji pomen – procesi konverzije kot odziv na globalizacijo.

18

3 ZGODOVINSKI ORIS PODJETJA

Smodnišnica v Kamniku je pomembno zaznamovala občino Kamnik, saj je delovala 156 let.

70 ha veliko območje smodnišnice, ograjeno z zidovi je zaradi svoje nedostopnosti od nekdaj veljajo za svoje mesto znotraj mesta, pridih skrivnostnosti pa se razblinja šele zadnji nekaj let (Paladin 2018).

V sredini 19. stoletja, ko je ozemlje današnje Republike Slovenije pripadalo Avstrijskemu cesarstvu, je generalna direkcija artilerije na Dunaju kupila območje, na katerem se je pričel začetek industrije v Kamniku. Pred tem so na tem območju 250 let delovale fužine. Cesarska in kraljevska tovarna smodnika Kamnik (Die k.k. Pulverfabrik zu Stein in Krain) je bila prva kamniška tovarna. Objekte črnega smodnika so razporedili s precejšnjo medsebojno oddaljenostjo, da bi omejili širjenje nenačrtovanih eksplozij in požarov. Ker je zidanje objektov, vodnih naprav ter betonske ograje trajalo kar nekaj let, je smodnišnica začela obratovati s polno močjo leta 1871. Začetki tovarne segajo v leto 1849, ko je avstrijska armada v Lombardiji zaplenila tamkajšnjo tovarno smodnika in iskala primerno lokacijo za selitev.

Med leti 1852 in 1922 so v podjetju izdelovali le črni smodnik. Proizvodnja gospodarskih razstreliv in vžigalne vrnice se je začela leta 1922, leta 1955 pa je pričel delovati obrat pirotehnike (Slokar 1961).

V smodnišnici so sprva delali samo vojaki, ki so bili na služenju vojaškega roka. V obdobju do 1. svetovne vojne so v tovarni večinoma služili vojaki iz čeških polkov. Izdelovali so več vrst smodnika: lovski, rjavi in rudarski. Desetmesečna proizvodnja je pri polnem obratovanju bila približno 400 ton smodnika za puške in 200 ton smodnika za ostalo strelno orožje (npr. topove).

Zaradi specifične proizvodnje je v smodnišnici od začetka proizvodnje veljal posebni red notranje in zunanje varnosti. Varnostna straža je podnevi delovala ob zunanji strani zidu, ponoči pa znotraj območja (Rifel, Urankar in Kumer 2018, str. 21–23).

Leta 1870 se je vojaška uprava zaradi stalnih menjav delavcev v tovarni in nenehnega izobraževanja odločila, da sprejme na delo tudi civilno prebivalstvo iz Kamnika in njegove okolice. Odnos lokalnega prebivalstva do tovarne se je spremenil, saj je tovarna nudila stalni zaslužek prebivalcem Kamnika. Pred tem so se kamniški meščani pritoževali in želeli, da jim tovarna izplačuje odškodnino, saj so bili zaradi prisotnosti smodnika prikrajšani za razvoj turizma (prav tam).

19

Večina zaposlenih je svoje življenje posvetila delu v tovarni. Vsak delavec se je smel zadrževati le v območju svojega delovnega mesta, zapustil ga je lahko samo v času malice. Vojaške stražarje in vratarje so zamenjali civilisti, ki so bili do leta 1914 oboroženi s sulicami, kasneje pa so dobili revolverje. Celotno območje je varovalo 14 stražarjev (prav tam).

V smodnišnici je bil že od samega začetka delovanja razvit močan čut kolektivnosti in odgovornosti. Vsaka najmanjša napaka je bila lahko usodna za delavce, podjetje in nenazadnje za Kamnik ter bližnjo okolico. Delo je bilo izredno naporno, umazano in nevarno. Smodnik so na začetku razvažali s konjskimi vpregami v posebnih sodih. Za transport so veljali zelo strogi varnosti ukrepi: konji so morali biti na primer podkovani z bakrenimi podkvami, da se niso kresale iskre, ki bi lahko povzročile požar. Pred vsakim transportom je pešačil vojak s črno zastavo in poskrbel za varnost. Leta 1891 so transport preusmerili na železnico, smodnik so prevažali v zaprtih in posebej označenih vagonih (Paladin 2018 ; Štih 2019).

Med prvo svetovno vojno so zaradi bližine soške fronte celotno proizvodnjo s stroji in delavci preselili v avstrijsko mesto Trofaiach, po koncu vojne se je proizvodnja vrnila v Kamnik in tovarna je prešla pod upravo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, od leta 1929 pa pod Kraljevino Kugoslavijo, poimenovali so jo Barutana. V medvojnem obdobju si je mesto Kamnik močno prizadevalo, da bi proizvodnjo preselili drugam. Skrbel jih je razvoj industrijskega in letoviškega mesta, saj je bilo turiste in obrtnike strah bližine smodnišnice.

Območje so želeli konvertirati v tekstilno industrijo, upravno poslopje pa v hotel ali sanatorij.

Ministrstvo za vojsko in mornarico je ugodilo prošnji, vendar pod pogojem, da na stroške mesta Kamnik preselijo tovarno v Srbijo. Do realizacije zaradi pomanjkanja finančnih sredstev mesta ni nikoli prišlo (Štih 2019; Rifel, Urankar in Kumer 2018, str. 36).

Tik pred drugo svetovno vojno je takratna uprava začela skrivati pomembne dokumente in onesposabljati pomembnejše stroje. Tehnično dokumentacijo so v zabojih odpeljali v Sarajevo, uničili pa so tudi surovine za izdelovanje črnega smodnika in razstreliva. Nemci so okupirali dokaj onesposobljeno tovarno, v kateri še nekaj časa ni stekla normalna proizvodnja. Zaposleni so pod vodstvom okupatorja čistili ruševine in počasi usposobili tovarno za proizvodnjo smodnika. V tovarni je bilo zaposlenih veliko simpatizerjev odporniškega gibanja, zato je kmalu začelo prihajati do sabotaž. Smodnik in razstrelivo je le malokrat ustrezalo željenim standardom, zaposleni pa so kakovostno razstrelivo in smodnik s ponarejenimi dokumenti pošiljali k partizanom. Maja leta 1944 je nemška vojska iz zasedenih ozemelj v smodnišnico pripeljala devetdeset vagonov različnega streliva, letalskih bomb in topovskih granat, ki so jih

20

želeli skupaj s smodnišnico uničiti. To uničenje bi imelo za mesto katastrofalne posledice.

Takratni župan je dosegel dogovor, da Nemci niso uničili tovarne, postavili pa so pogoj, da se letalske bombe in topovske granate deaktivirajo (Hieng 2013; Rifel, Urankar in Kumer 2018, str. 38–39).

V prvih letih po koncu 2. svetovne vojne so zaposleni v smodnišnici zaradi pomanjkanja surovin razstavljali vojaške eksplozive, ki so jih Nemci pustili na območju. Na ta način so pridobili ustrezne surovine, s katerimi so izdelovali razstrelivo, ki so ga uporabili v rudarstvu in gradbeništvu, ter s tem pripomogli k povojni obnovi območja, ter ponovnemu začetku proizvodnje. Leta 1950 se je dobava surovin zopet vzpostavila in tovarna je pričela delovati s polnimi zmogljivostmi. Naslednje leto je tovarna dobila status vojaške industrije, proizvodnja pa se je razcvetela. Z izdelki so oskrbovali predvsem nekdanjo Jugoslovansko ljudsko armado, kasneje, leta 1954 pa so na območju zgradili tudi vojašnico, v kateri so bili nastanjeni vojaki na služenju vojaškega roka, ki so varovali območje. Veliko njih se je po koncu služenja vojaškega roka zaposlilo v smodnišnici. V tistem obdobju je Kemijska industrija Kamnik začela izvažati izdelke tudi na druge trge – države Bližnjega vzhoda in Evrope. Območje je postajalo samozadostno. V tistem obdobju je območje veljalo za »mesto v mestu«. Ob hitrem razvoju proizvodnje se je začelo zelo bogato kulturno in prosvetno življenje. Kemijska industrija Kamnik je imela svoj pevski zbor, folklorno skupino in dramsko sekcijo, tudi radioamatersko, strelsko, telovadno, šahovsko in pozneje še planinsko in kolesarsko sekcijo.

Znotraj podjetja so potekali najrazličnejši izobraževalni tečaji. Prav tako je podjetje imelo svoj tovarniški časopis, številne počitniške kapacitete v hribih in ob morju. Zaradi narave dela je bilo malo medsebojnega druženja, zato se je družabno življenje dogajalo v tedanjem Kino domu Kamnik, ki so ga zgradili zunaj tovarniškega območja leta 1953. Dom je postal center kulturnega in družabnega dogajanja za vse krajane, v njem sta bila kuhinja in glavna jedilnica podjetja (Štih 2019; Rifel, Urankar in Kumer 2018, str. 41–43).

Za težko in nevarno delo so bili v smodnišnici solidno plačani, zaposleni pa so imeli številne druge ugodnosti, med drugim beneficirano delovno dobo. Podjetje ni bilo nikoli posebej priljubljeno med krajani, delno zaradi izredno strogih varnostnih ukrepov, delno zaradi skrivnosti, ki so ovijale namensko vojaško proizvodnjo pa tudi zaradi stalnega strahu pred morebitno nesrečo, ki bi lahko »v zrak dvignila cel Kamnik«, kot je bilo pogosto slišati med ljudmi (Hribar b.d.). Velik del dohodka, ki ga je ustvarila tovarna, se je razporedil med

21

preostale republike nekdanje federacije in je bil namenjen industrijsko manj razvitim delom države (Rifel, Urankar in Kumer 2018, str. 41–43).

Po osamosvojitvi Republike Slovenije je podjetje oskrbovalo Slovensko vojsko (predvsem s šolskimi, vadbenimi in bojnimi sredstvi) in kot eno redkih v Evropi izdelovalo kakovostni črni smodnik, ga prodajalo ter skladiščilo eksplozivne in druge nevarne snovi (Hribar b.d.).

V letu 1990/1991 je podjetje izgubilo 70 % trga. Podjetje je imelo uveljavljeni dve blagovni znamki »Kamnik Črni Smodnik« in »Amonal«, ki so jih v povečanem obsegu plasirali z izvozom na zahod ter ob sklenitvi velikih naročil za aluminij in plastiko uspeli obdržati podjetje. Kljub izgubi trga je delničarjem podjetja uspelo do leta 1996 ponovno poslovati z dobičkom. Generalni direktor družbe Bogdan Matija Cerar je na 1. skupščini delniške družbe 10. julija 1997 predstavil kratkoročne usmeritve podjetja. Z zmanjševanjem stroškov in povečanjem tržnega deleža do leta 2000 se bo podjetje približalo pogojem, ki veljajo v Evropski uniji. Investicije v razstrelivo, aluminij in plastiko bodo privedle, da bo Kemijska industrija Kamnik postala ena izmed vodilnih v Evropski uniji, prav tako pa morajo obdržati 5

% trg z ZDA in pridobiti nove trge za pirotehniko. Do leta 2000 je podjetju to tudi uspelo (Cerar 1997).

3.1 Obrat pirotehnike

Obrat pirotehnike, kjer so izdelovali različne polizdelke, galanterijske izdelke, ognjemetno, filmsko in industrijsko pirotehniko, je pričel s proizvodnjo leta 1956. Pri pripravi pirotehničnih izdelkov so se uporabljale različne surovine, kot so oksidanti, snovi za obarvanje plamena, goriva, snovi za kemično stabilnost ter flagmatizatorji², ki so se pripravljale in mešale ročno.

Priprava je bila izredno nevarna, varnostni standardi pa so bili na izredno nizkem nivoju z izjemo znanja zaposlenih. Leta 1963 se je obrat pirotehnike preselil na severni del tovarne, v prostore vojašnice. V novem obratu je stekla proizvodnja šolskih, vadbenih in bojnih minsko–

eksplozivih sredstev. Varnostni standardi so bili poostreni. Proizvodnja vadbenih minsko – eksplozivnih sredstev je obsegala protipehotne mine, protitankovske mine ter imitacije učinkov različnega orožja. Po letu 1978 se je v obratu prenehala izdelovati ognjemetna pirotehnika, proizvodnja se je osredotočila le na industrijsko in vojaško pirotehniko. V obratu so za policijo

2 Snovi, ki so imele vlogo veziva in so zmanjšale občutljivost na trenje in udar.

22

izdelovali ročne šok bombe, ki so bile namenjene za obvladovanje demonstracij. V obdobju osamosvojitvenih vojn v nekdanji Socialistični federativni republiki Jugoslaviji pa je potekala proizvodnja ročne bombe ROB. V sklopu obrata je delovala tudi skupina strokovnjakov, ki so po naročilu izvajali ognjemete. Izguba vojaškega trga po osamosvojitvi Republike Slovenije oziroma po letu 1992 je povzročila, da se je obrat počasi začel zaustavljati, leta 2005 pa dokončno zaprl svoja vrata (Rifel, Urankar in Kumer 2017, str. 87–99).

Proizvodni program v obratu pirotehnike:

- industrijska pirotehnika (minerske vžigalice, lovski naboji, termit vžigalice, minerski tulci, parafinske bakle, pentolitne detonatorje itd.);

- galanterijska pirotehnika (vložke za cigarete s pokom, pasje bombice, konfeti bombice, čudežne svečke in vžigalice s pokom);

- ognjemetna pirotehnika (petarde, vžigalniki za ognjemete, rimske svečke, fontane, rakete, rakete s padalom itd.);

- polizdelki za ognjemetno pirotehniko (vžigalniki za ognjemetne bombe, žvižgači, pirotehnične vžigalne vrvice, petarde za ognjemetne bombe itd.);

- šolska in vadbena mikroeksplozivna sredstva (dimni vložki, vžigalniki, detonatorji, imitacije topovskega udara, šok bombe, frikcijske vžigalnike itd.);

- ubojna sredstva (Mina PMA-3 in ročne bombe);

- delaboracija (ročne bombe) (prav tam).

23

4 PREHOD PODJETJA IZ JAVNEGA V ZASEBNO LASTNIŠTVO IN STEČAJ

V svoji dolgi zgodovini je podjetje zamenjalo kar nekaj imen, investitorjev in lastnikov:

- 1852 – 1918 Cesarska in kraljevska tovarna smodnika Kamnik, do leta 1867 v lasti Avstrijskega cesarstva, nato v lasti Avstro–Ogrske;

- 1918 – 1941 Barutana Kamnik, v lasti Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, nato Kraljevine Jugoslavije;

- 1941 – 1945 Barutana Kamnik, v lasti nemškega podjetja Dynamit Nobel AG;

- 1945-1991 Kemijska industrija Kamnik, do leta 1963 v lasti Federativne ljudske republike Jugoslavije, nato Socialistične federativne republike Jugoslavije;

- 1991-2000 Skupina Kemijska industrija Kamnik, v lasti Republike Slovenije in zaposlenih od leta 1997 dalje po certifikatski privatizaciji;

- 2000-2008 Skupina Kemijska industrija Kamnik, v lasti Marka Smoleta, Jureta Prebila in Franca Glihe.

- 2008-2014 Skupina Kemijska industrija Kamnik d.d. v stečaju, poleg omenjenega podjetja pa je delni lastnik območja še Iskra Mehanizmi d.o.o.

- 2014 - … Razdrobljenost območja med številne podjetnike (Rifel, Urankar in Kumer 2017, str 156).

Oktobra leta 1993 je bilo prebivalstvu izdanih za 567 milijard tolarjev brezplačnih lastniških certifikatov, ki so potekli junija leta 1997. Po certifikatski privatizaciji, so bili sprva lastniki podjetja tudi zaposleni (delnice) v proizvodnji, ki so svoj delež prodali paradržavnim skladom KAD, SOD, Atena in Maxima, na podlagi priporočil neodvisnega sindikata. Tako je leta 2000 nastala delniška družba, ki so jo kupili Marko Smole, Jure Prebil in Franc Gliha (Zobavnik, osebni intervju, 2021, april).³

V obdobju pred lastninjenjem (1998 – 1999) je bila aktivna ideja Začasnega nadzornega sveta, da bi se Kemijska industrija Kamnik konvertirala nazaj v vojaško podjetje. Vendar je zamisel

3 Intervju je v pisni obliki na voljo pri avtorici.

24

propadla zaradi upadanja vojaške proizvodnje v Republiki Sloveniji in nekonkurenčnosti na mednarodnem trgu (prav tam).

Leta 1999 je nadzorni svet Kemijske industrije Kamnik d.d. obravnaval možnost ustanovitve podjetja KIK-BH d. d. Na ta način bi podjetje pridobilo trg s 5 milijonov prebivalcev in nerazvito infrastrukturo, ki bi jo bilo potrebno zgraditi. Razstrelivo in plastika sta ena od osnov izgradnje infrastrukture in porajajočega se gospodarstva. Ustanovitev podjetja v Bosni in Hercegovini bi bila na podlagi investitorjev v Tuzli. Ocena je bila, da bi lahko podjetje pričelo delovati v septembru leta 1999. Vendar so imeli predstavniki Republike Slovenije, paradržavni skladi in trojica, ki bo predstavljena v nadaljevanju, drugačne načrte, zato do ustanovitve podjetja v Tuzli ni nikoli prišlo (Kemijska industrija Kamnik d. d. 1999, 5. julij).

Leta 2000 je 80-odstotni delež podjetja kupila družba Equity, v kateri so bili Marko Smole, Jure Prebil in Franc Gliha tretjinski lastniki. Po slednji so bili lastniki tudi v Kemijski industriji Kamnik d.o.o, kjer sta imeli večji delež tudi družbi TP Consulting, katere lastnik je bil Miha Prebil, direktor pa Jure Prebil in Ekonos, ki je bil v lasti Sonje Gliha – zakonska žena Franca Glihe. V letih od 2003 do 2007 je poslovanje bremenil dolg do Banke Celje v višini 4,7 milijonov evrov, revizija pa je ugotovila, da ima podjetje tudi prikrito izgubo. Prihajalo je do prikritega lastninjenja na račun družbe. Podjetje je poslovalo z izgubo, saj je odplačevalo kredit, zato je leta 2004 Igor Kren, direktor Kemijske industrije Kamnik d.o.o., prodal 30 ha zemljišča podjetju Iskra Mehanizmi za ceno 6,4 milijonov evrov. Podjetje Iskra Mehanizmi so v tem obdobju lastniško obvladovali Marko Smole, Jure Prebil in Franc Gliha. Po mnenju trojice je Igor Kren zemljišče prodal prepoceni. To je bila tudi osnova za tožbo zoper Iskro Mehanizme v višini 40 milijonov evrov s strani lastnikov Kemijske industrije Kamnik. Direktor podjetja Igor Kren je del zemljišča prodal na osnovi cenitve pooblaščenega cenilca in na podlagi soglasij nadzornih organov podjetja (Intervjuvanec 3, osebno pismo, 2021, marec⁴).

Sodni cenilec je v nadaljevanju tožbe potrdil realnost cene, zaradi izčrpanosti podjetja pa je direktor Igor Kren kazensko ovadil Marka Smoleta. Delavci so zahtevali stečaj zaradi spornega poslovanja Skupine KIK, znotraj katere so Marko Smole, Jure Prebil in Franc Gliha ustanovili poleg Kemijske industrije Kamnik d.o.o. še 12 družb z omejeno odgovornostjo. Direktorje družb je nastavil Marko Smole. V nadaljnjih letih propadanja podjetja je prihajalo do trenj med lastniki (Glücks, 2015, 23. marec).

4 Osebno pismo je na voljo pri avtorici.

25

Zaposleni so poleg drugih upnikov (družbe Iskra Mehanizmi, Davčne uprave Republike Slovenije, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in mnogih drugih) zahtevali stečaj podjetja. Stečajni upravitelj je priznal 4 milijone evrov od prijavljenih 27 milijonov evrov terjatev. Kemijska industrija Kamnik d.o.o je leta 2008 šla v stečaj, naslednje leto pa še Skupina KIK (Delo, 2009, 28. maj).

Družba Iskra Mehanizmi, katere lastništvo si je delila omenjena trojica od leta 2001 in ki je bila od leta 2004 dalje vpeta na območje smodnišnice, je imela pred lastniškim vstopom Jureta Prebila in Marka Smoleta dolg v višini 50 tisoč evrov. Čez nekaj let je dolg narastel na 18 milijonov evrov. Bila je podobna zgodba kakor v primeru smodnišnice. Omenjena akterja sta na račun družbe oziroma podjetja pridobila kredit za poslovno nepotrebne naložbe, ki ga je odplačevalo podjetje, kateremu je zmanjkovalo sredstev za plačila zaposlenih. V boju za večinsko lastništvo družbe je zmagal sedanji direktor Marjan Pogačnik. Tretjinski solastniški delež v družbi Iskra Mehanizmi pa je trojici blokiralo sodišče zaradi številnih kazenskih postopkov. Leta 2007 je bilo podjetje tik pred stečajem, vendar so ga uspeli revitalizirati in podjetje deluje še danes (Glücks, 2015, 23. marec).

Pri podjetju Kemijska industrija Kamnik poglavitni razlog stečaja oziroma zaustavitve delovanja ni bila nelikvidnost ali pomanjkanje naročil, temveč lastniki, ki so se na račun podjetja finančno okoristili. K ohranitvi podjetja niso pripomogli niti pritiski največjega kupca črnega smodnika, nemškega podjetja Holstein. Tako se je proizvodnja v smodnišnici po 156 letih obratovanja zaustavila (Rifel, Urankar in Kumer 2017, str. 131).

26

5 VSEBISKI POUDARKI PROCESA KONVERZIJE

5.1 Geografsko – zgodovinski vidik

Na umestitev industrijskih objektov v obdobju industrializacije so najbolj vplivali možnost odlaganja odpadkov, bližina energetskih virov in dostopnost do trgovskih središč. Zaradi omenjenih dejavnikov so bile tovarne zgrajene ob pomembnih cestah, rekah ali v pristaniščih.

Pomemben faktor je tudi bližina mestnih in upravnih središč, ki so nudila bančne in druge usluge. Z izgradnjo železniškega sistema pa so se velike tovarne začele graditi tudi v bližini železniške proge, večji industrijski kompleksi pa so običajno imeli tudi svoje železniške tire, ki so omogočali transport surovin in izdelkov (Mihelič 2002, v Vodlan, 2016, str. 23).⁵

Smodnišnica je bila ustanovljena na območju, kjer so od leta 1737 delovale fužine. Območje je bilo relativno malo poseljeno z izjemo dvorca Katzenberg in kmetijskih objektov. Na zahodu je območje omejeno s pobočjem, na vzhodu pa meji na reko Kamniško Bistrico. Na severnem delu območja je bil zgrajen jez, s pomočjo katerega so speljali vodo v notranjost fužin. Okoliški gozdovi pa so poskrbeli za zadostno količino lesa. V 19. stoletju v Kamniku še ni bilo razvite industrije. Mesto je bilo dovolj majhno, da je bila lokacija zaposlenim (ko so civilisti zamenjali vojake) dostopna peš, zato ni bilo potrebe po gradnji bivalnih objektov za delavce. V začetku 20. stoletja je smodnišnica energijo pričela pridobivati iz elektrarne, katera je v tistem obdobju oskrbovala tudi del mesta Kamnik. V drugi polovici 20. stoletja je smodnišnica doživela svoj razcvet. Z novo nastalim delavskim upravljanjem se je večja pozornost namenjala kvaliteti življenja zaposlenih. V bližini so se zgradili stanovanjski bloki, znotraj smodnišnice so bila zgrajena igrišča in umivalnice. Pred industrializacijo je bilo mesto Kamnik v slabem stanju zaradi vpadov Turkov, požarov, kuge ter vzpostavitve prometne povezave Trst – Ljubljana – Dunaj, ki je prekinila dolgoletno srednjeveško uspešnost Kamnika. Z industrializacijo je mesto dobilo novo priložnost navkljub nasprotovanju lokalnega prebivalstva in uprave. Zaradi smodnišnice je bila v Kamnik že leta 1891 pripeljana železniška proga, ki je mesto povezovala z Ljubljano. Kompleks smodnišnice je bil tako povod za nastanek tovarn, ki so zaznamovale mesto in njegov nadaljnji razvoj: Utok (tovarna usnja), Eta (tovarna gorčice), Svilanit (tovarna tekstila), Svit (keramično – kemijska tovarna), Titan (tovarna kovinskih izdelkov) in Stol

5 Mihelič, B. (2002) Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: vodnik po arhitekturi. Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

27

(tovarna pohištva). Posledično se je mesto pričelo širiti, gradila so se stanovanjska naselja, ki so se skozi leta vzdolž mesta (sever – jug) združila in zaključila v današnjo podoba mesta Kamnik (Rifel, Urankar in Kumer 2017, str. 160–174).

Območje smodnišnice je bilo v celoti ograjeno z betonsko in žičnato ograjo, severno od mesta in slab kilometer stran od srednjeveškega mestnega jedra Kamnik. V sklopu območja je bilo 108 različnih objektov, med njimi tudi stavbe za zaposlene in Kino dom, ki so bile v sklopu podjetja zgrajene zunaj zidov. Na južnem delu smodnišnice je poleg vratarnice oziroma glavnega vzhoda v kompleks tudi tovorna železniška postaja, vendar pa danes tega omrežja ni več (Vodlan, 2016, str. 22–24).

Kemijski industriji Kamnik se lahko danes zahvalimo za kulturni dom, ki je v lasti Občine Kamnik. Razcvet smodnišnice in ostalih kamniških tovarn je v Socialistični federativni Republiki Jugoslaviji povzročil selitev prebivalstva na območje Kamnika, kar je povzročilo širitev mesta tudi proti severu (Stolnik, Mekinje, Stranje, Jeranovo itd.). Vendar pa so bila ta naselja v primeru nesreče znotraj smodnišnice izjemno ogrožena. Vpliv ogrožanja prebivalstva bom podrobneje raziskala v poglavju 5.3.

5.2 Kadrovski vidik konverzije

V podjetju je delovalo mnogo strokovnjakov za piro tehnologijo. Ti strokovnjaki so postali vodje tedanje namenske proizvodnje, v kateri so bili obrati za črni smodnik in pirotehniko, kamor so poleg minsko-eksplozivnih sredstev spadali tudi izdelki za ognjemete, oddelek za pripravo embalaže za transport smodnika in streliva ter oddelek za goreče vrvice in delaboracijo oz. razstavljanje vojaških sredstev (Rifel, Urankar in Kumer 2017, str. 44).

Intervjuvanec 1 (osebni intervju, 2020, 4. december)⁶ je poudaril, da so pri delu z razstrelivom pomembne tri stvari: gram, milimeter in sekunda, saj gre pri vsakem parametru lahko kaj narobe. Pri delu v obratih so bile tako najbolj pomembe lastnosti natančnost, zbranost in previdnost. Sogovornik (prav tam) poudarja in pove, da so se strokovnjaki za razstrelivo v

6 Intervju je na voljo pri avtorici.

28

smodnišnici dolgo časa izobraževali in praktično usposabljali. To je veljalo tako za črne mlinarje⁷ kot za minerje in strokovnjake za razminiranje.

Strokovnjaki piro tehnologije so velik del svojega časa posvetili tudi ozaveščanju in izobraževanju širše javnosti o pirotehničnih sredstvih. Ozaveščali so zaposlene v podjetjih, otroke v šolah, ki so se navduševali nad petardami in ognjemeti, zaposlene v trgovinah, ki so prodajali pirotehnična sredstva, in vse druge, ki so s pirotehničnimi sredstvi in strelivom prihajali v stik. To so bili lovci, rudarji, minerji, gradbeni in cestni delavci ter predstavniki civilne zaščite. Intervjuvanec 1 (prav tam) s ponosom pripoveduje o pripravi številnih ognjemetov, ki so bili nekoč v Sloveniji izredno priljubljeni. Vsakega ognjemeta so se lotili temeljito s pripravo terena, elaborata in same izvedbe.

Strokovnjaki so se izobraževali vrsto let. Sodelovali so pri različnih razminiranjih in uničevanju najrazličnejšega orožja. Pečat strokovnega znanja so pustili tudi na izobraževanjih, v številnih strokovnih člankih, brošurah, navodilih, knjigah in v množici praktičnih prikazov na terenu (Intervjuvanec 1, osebni intervju, 2020, 3. december; Intervjuvanec 2, osebni intervju, 2020, 4.

december).⁸

Pogovor z zaposlenimi v proizvodnji je pokazal slabe razmere v podjetju od leta 2001 dalje.

Za objektivno predstavo razmer sem opravila intervju z zaposlenim v proizvodnji, vodjo varnostne službe in zaposlenim, ki je bil tudi predstavnik sindikata.

Vodja varnostne službe (Korošec, osebni intervju, 2021, april)⁹ pove, da je tovarna leta 1992 izgubila status objekta posebnega družbenega pomena. Pred tem je bilo varovanje na izredno visokem nivoju, po letu 1992 pa je varovanje izgubljalo na pomenu. Do leta 2001 je v Kemijski industriji Kamnik delovala varnostna gasilska služba, ki je prva ukrepala v primeru nesreče.

Po besedah namestnice poveljnika Civilne zaščite Kamnik (Vavpetič, osebni intervju, 2021, 30. marec)¹⁰ je v primeru nesreče do leta 2002 posredovanje potekalo zelo dobro. Ko je ekipa prvih posredovalcev Gasilskega društva Kamnik prišla do vhoda v objekt oziroma do vratarnice, je vodja varnostne gasilske službe predal vse informacije prvim posredovalcem:

vzrok eksplozije, lokacija nesreče oziroma številka objekta ter prve odzive zaposlenih za zamejitev požara. Ko je varovanje objekta prevzela zasebna varnostna služba, so nesreče

7 Strokovnjaki, ki so pripravljali smodnik.

8 Intervju je na voljo pri avtorici.

9 Intervju je na voljo pri avtorici.

10 Intervju je v pisni obliki na voljo pri avtorici.

29

znotraj objekta postale veliko bolj zahtevne tudi za Gasilsko društvo Kamnik. Varnostniki zasebnega podjetja niso poznali območja oziroma objektov znotraj smodnišnice, prav tako pa so podajali napačne informacije. Namestnica načelnika Civilne zaščite omeni, da sta bila požara leta 2005 in 2009 ena izmed najtežjih ravno zaradi pomanjkanja informacij. Leta 2005 je prišlo do eksplozije in požara objekta, leta 2009 pa do požara opustošenega lesenega objekta.

Dodaten problem v primeru nesreče so predstavljale tudi podrte ograje, vozički s črnim smodnikom ter detonatorji, ki so bili nenadzorovani znotraj območja (Vavpetič, osebni intervju, 2021, 30. marec; Korošec, osebni intervju, 2021, april).

Na prelomu tisočletja se je na direktorsko mesto Kemijske industrije Kamnik povzpel Marko Smole, ki je bil tudi tretjinski lastnik podjetja. Med direktorjema Markom Smoletom in Igorjem Krenom so bila od leta 2003 do leta 2008 konstantna nesoglasja in tožbeni postopki (Intervjuvanec 3, osebno pismo, 2021, marec).¹¹

V obdobju od leta 2000 do 2003 je direktor Marko Smole zaposlenim odtegoval od 10 % do 20 % plače za plačilo prispevkov, katerih ni plačeval. Kasneje, ko je bil direktor Igor Kren, je vložil prošnjo na Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje in pridobil potrdilo za zamik plačila socialnih prispevkov. Če podjetje 3 mesece ne plača socialnih prispevkov za zaposlene, mora iti v stečaj. Direktorji so zato na vsake tri mesece plačali delne prispevke za zaposlene in na ta način podaljševali obstoj podjetja (Zobavnik, osebni intervju, 2021, april).

Pod vodstvom direktorja Igorja Krena mesečno plačilo za zaposlene ni nikoli zamujalo. Od leta 2009 dalje, ko je direktorsko mesto prevzel Aleš Erbežnik, pa se je poleg neplačevanja socialnih prispevkov pridružilo še neplačevanje mesečnega plačila za opravljeno delo zaposlenih. Leta 2009 je sindikat napovedal stavko delavcev preko Slovenske tiskovne agencije. S. Zobavnik (osebni intervju, 2021, april) pove, da pred stavko niso prejeli 6 plač.

Predstavniki sindikata so napisali pismo o nevzdržnih razmerah v podjetju in ga naslovili na državni vrh (Predsedniku države, Predsedniku Vlade, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za obrambo, Državni zbor itd.). Vsi pozivi so bili brez odgovora, odzvala se je le takratna poslanka Julijana Bizjak Mlakar. Razmere se še vedno niso izboljšale, zato je sledil stečaj podjetja.

Sogovorniki so me opozorili tudi na »mobing« oziroma trpinčenje na delovnem mestu s strani nadrejenih in na nevzdržne delovne razmere. Vodstvo podjetja ni vlagalo niti v modernizacijo

11 Osebno pismo je na voljo pri avtorici.

30

proizvodnje niti v redna vzdrževalna dela zaradi kredita, ki je bremenil podjetje. Državne in občinske institucije so popolnoma zatajile, sodni postopki pa so trajali predolgo. Nekateri še danes niso zaključeni. Veliko zaposlenih, med njimi tudi intervjuvanec, bi morali po stečaju podjetja izpolnjevati pogoje za upokojitev. Vendar so zaradi neplačanih socialnih prispevkov bili primorani še dve leti čakati na upokojitev in preko Zavoda za zaposlovanje iskati zaposlitev s kompetencami, ki se jih ni več potrebovalo. Delavci podjetja še danes čakajo na odpravnino (Poljanšek, osebni intervju, 2021, april¹²; Korošec, osebni intervju, 2021, april; Zobavnik, osebni intervju, 2021, april).

5.3 Vpliv ogrožanja prebivalstva

V svoji dolgi zgodovini delovanja ni podjetje nikoli uživalo posebnega navdušenja lokalnega prebivalstva zaradi številnih nesreč, ki so se zgodile znotraj smodnišnice. Kamničanke in Kamničani so se počutili ogrožene, ta občutek pa se je ob vsaki nesreči še povečal (Rifel, Urankar in Kumer 2017, str. 100).

Največje nesreče v smodnišnici:

- 6. 12. 1957 je prišlo do eksplozije dimnih tablet v ročni stiskalnici.

- 16. 1. 1961 je med ročnim nabijanjem pirotehnične rakete prišlo do vžiga zmesi v stari pirotehniki, ki je povzročila večji požar. Objekt je bil skoraj popolnoma uničen.

- 26. 9. 1966 je prišlo do požara in eksplozije v sušilnici objekta 105 lokal 33 in 34. V sušilnici so se sušile pirotehnične zvezde, pirotehnična vžigalna vrvica, smodnik, vžigalnik za motorje, mešanica za detonatorje in dimni vložki ŠTAM - 3.

- 4. 11. 1968 je prišlo do eksplozije frikcijskih delov za ŠUPAM 1A v sušilniku, pri tem sta delavki utrpeli lažje poškodbe.

- 9. 12. 1968 je prišlo do vžiga pirotehnične mase pri formiranju v tulce, pri tem je lažje poškodbe utrpela ena delavka.

- 9. 10. 1969 je prišlo v srednjem lokalu sušilnice do vžiga in manjše eksplozije polizdelka pirotehničnih zvezdic. V nesreči ni bil udeležen nobeden od zaposlenih, prišlo pa je do večje materialne škode.

12 Intervju je na voljo pri avtorici.

31

- 3. 4. 1970 je v lokalu številka 11 objekta 101 pri izdelavi železniških razpočnikov prišlo do eksplozije. V eksploziji je delavko vrglo iz lokala. Utrpela je hude opekline po obrazu, rokah, dobila rano od tršega tujka pod in nad desnim očesom ter številne manjše rane od lesenih tujkov po obrazu in obeh rokah.

- 9. 7. 1970 so se med delom delavki vžgali frikcijski vžigalniki.

- 30. 10. 1970 je v lokalu 10, objekta 101 prišlo pri robljenju razpočnika do eksplozije, pri tem je delavcu v levi roki eksplodiral železniški razpočnik.

- 28. 1. 1971 je prišlo do vžiga frikcijskih vžigalnikov.

- 19. 4. 1971 je prišlo do vžiga in posledično eksplozije pirotehničnih polizdelkov v obliki zvezd, petard PODŠ–M2 in pirotehnične vžigalne vrvice v objektu 105 (lokal 32, 33 in 34), ki se je zaradi odboja od opornega zidu prenesla v nekaj sekundah na objekt 106 (lokal 35, 36 in 37). Tako sta v kratkem časovnem razmiku nekaj sekund odjeknile dve eksplozije. Pri nesreči je izgubila življenje ena delavka. Ostale udeleženke pa so utrpele hujše poškodbe. Ob tem je nastala huda materialna škoda, saj je bil objekt 106 v celoti porušen, objekt 105 pa zelo poškodovan. Manjše poškodbe pa so utrpeli skoraj vsi objekti v obratu Pirotehnika. Udarni val eksplozije je bil tako močan, da so manjše poškodbe utrpeli tudi objekti v sosednjem obratu črnega smodnika.

- 8. 6. 1973 je prišlo pri sestavljanju ognjemetnih bomb do vžiga zvezd v objektu 85, pri tem sta dva delavca utrpela zelo hude opekline po obrazu in telesu.

- 20. 12. 1973 je zaradi vžiga frikcijske zmesi dobila opekline po roki ena delavka.

- 11. 2. 1976 je prišlo med kompletiranjem do vžiga vžigalnikov VUPROM – 1.

- 11. 10. 1976 se je med izdelavo vžgal frikcijski vžigalnik.

- 19. 10. 1977 je prišlo med delom do vžiga frikcijskega vžigalnika.

- 28. 11. 1985 je prišlo do eksplozije pri preizkušanju IDAZ v roki kontrolorja, ki je pri tem utrpel opekline po obrazu in lažje poškodbe po rokah.

- 21. 4. 1986 se je pri odpiranju sušilnika vžgalo 1700 kosov vžigalnikov, pri tem je delavka dobila opekline po obrazu in rokah.

- 13. 1. 1987 je v jutranji izmeni v objektu 83 kmalu po pričetku z delom pri kontroli vžigne zmesi za vžigne kapice minerskih vžigalic prišlo do vžiga, pri tem je delavec utrpel lažje opekline po obrazu in rokah.

- 10. 1. 1989 je prišlo v objektu 85 do vžiga pirotehnične zmesi, pri tem je delavec utrpel lažje opekline.

32

- 19. 8. 1997 je pri remontu ročne obrabne bombe (ROB) prišlo do eksplozije udarnega detonatorja, pri tem sta bila delovodja in delavka lažje poškodovana (Intervjuvanec 1, osebni intervju, 2020, 3. december ; Rifel, Urankar in Kumer 2017, str. 101–124).

Leta 2007 se je na območju poligona za neeksplodirana ubojna sredstva Polhova jama v bližini Pivke zgodila nesreča pri uničevanju vžigalnikov za ročne bombe. Postopek uničevanja vžigalnikov je, da med njih položijo strelivo, vse skupaj zasujejo z zemljo in nato z žicami z varne razdalje sprožijo eksplozijo. Tistega dne pa je eksplodiralo še pred zasutjem. V nesreči so življenje izgubili trije pirotehnični strokovnjaki. Ob eksploziji sta bili poškodovani še dve osebi: direktor pirotehnike in pirotehnični strokovnjak. Nihče od peterice ni bil začetnik, ampak so bili eni izmed najboljših strokovnjakov z večletnimi izkušnjami pri delu z eksplozivnimi sredstvi (Latarner in Širca 2007).

Inšpektorat za delo je v preiskavi po nesreči ugotovil več nepravilnosti glede varnosti in zdravja pri delu, vzrok za hude posledice nesreče pa so pripisali človeškemu dejavniku. Delo ni potekalo po predpisih, zaposleni niso nosili predpisane zaščitne opreme in na kraju, kjer je potekalo uničevanje, so bili hkrati prisotni trije, čeprav bi smel biti zgolj eden (Delo 2014, 21.

oktober). Svojci pokojnih pirotehnikov so po ugotovitvah inšpektorata krivdo za nesrečo pripisali podjetju, ki je po stečaju in sklenitvi sodne poravnave priznalo obstoj terjatev in državi. Svojci so s tožbenim zahtevkov terjali državo za 57 tisoč evrov odškodnine in mesečno rento. Okrožno in višje sodišče sta zavrnila tožbo. Ugotovljeno je bilo, da je tožečim strankam nastala pravno priznana škoda, vendar za nastalo škodo ni odgovorna država. Svojci so po odločitvi okrožnega in višjega sodišča vložili zahtevek za revizijo še na vrhovno sodišče. Po mnenju vrhovnih sodnikov noben zakon ne nalaga posebnega nadzora pri opravljanju gospodarske dejavnosti podjetja. Kemijska industrija Kamnik je takrat izvajala svojo dovoljeno dejavnost na poligonu na podlagi medsebojnega dogovora z Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje, škoda pa izvira iz te dejavnosti. Novembra 2020 je tožbo s strani svojcev zavrnilo tudi ustavno sodišče. S tem so svojci izčrpali vsa pravna sredstva v Republiki Sloveniji, zato so v letošnjem letu vložili tožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. V tožbi se sklicujejo na drugi člen konvencije – kršitev pravice do življenja.

Republiki Sloveniji očitajo, da ni nadzirala aktivnosti, ki so se izvajale na vojaškem poligonu, prav tako pa ni imela država sprejete nobene zakonodaje, ki bi to zahtevala (Račič 2021).

Okoliščine dogodka so bile tudi povod, da je takratni obrambni minister Anton Grizold imenoval posebno delovno skupino, ki je predlagala več ukrepov za preprečevanje podobnih