UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
EVA MEVLJA
Ohranjanje tradicionalne kraške stavbne dediščine v občini Sežana
Zaključna seminarska naloga
Ljubljana, 2021
2
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
EVA MEVLJA
Ohranjanje tradicionalne kraške stavbne dediščine v občini Sežana
Zaključna seminarska naloga
Mentor: dr. Dejan Rebernik Dvopredmetni študijski program geografije in sociologije
Ljubljana, 2021
3 Zahvala
Najprej bi se rada zahvalila svojemu mentorju red. prof. dr. Dejanu Reberniku za njegovo pomoč in strokovne usmeritve pri pisanju te diplomske naloge.
Zahvalila bi se rada tudi višji svetovalki za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Katji Fedrigo, ki si je vzela čas in odgovorila na vsa vprašanja in z mano delila izkušnje njenega dela.
Hvaležna sem tudi predsednici sveta krajevne skupnosti Dutovlje gospe Nevi Filipčič, ki mi je razkazala prostore Bunčetove domačije. Zahvaljujem pa se tudi gospodu Borisu Lisjaku in gospodu Izidorju Škerlju za prijazen sprejem in predstavitev njunih kraških domačij; Domačije Lisjak in Turistične kmetije Škerlj.
4 Izvleček
Ohranjanje tradicionalne kraške stavbne dediščine v občini Sežana
V tej zaključni nalogi sem želela predstaviti ohranjanje kraške stavbne dediščine v naseljih znotraj občine Sežana. Najprej sem orisala naravne razmere na Krasu, njihov vpliv na položaj in velikost naselij ter družbeno-geografske dejavnike, ki so prav tako botrovali k razvoju kraških naselij. Kot so naravni dejavniki vplivali na nastanek in razvoj posameznih naselij, tako so vplivali tudi na samo kraško arhitekturo, saj je bil kamen glavno gradivo pri gradnji hiš.
Sodobne novogradnje so kraško podeželje v zadnjih desetletjih precej spremenile; opazna je ekonomska, socialna in morfološka preobrazba podeželja. Pomemben element pri ohranjanju stavbne kulturne dediščine je vzdrževanje in obnavljanje starih kraških zgradb, tu pa se postavi vprašanje kako primerno in pravilno obnoviti oziroma prenoviti kraško hišo.
Ključne besede: Kraška hiša, kulturna dediščina, arhitektura, podeželje, Sežana
Abstract
Preservation of traditional karst architectural heritage in the municipality of Sežana
This diploma thesis aims to present the Karst architectural heritage in the settlements within the municipality of Sežana. Firstly, I outlined the natural conditions in the Karst region and their impact on the position and size of the settlements. I followed with the descriptions of socio-geographical factors that contributed to the development of Karst settlements. As natural factors influenced the formation and development of individual settlements, they also influenced the karst architecture itself, as stone was used as the fundamental material while building a house. In recent decades, modern constructions have significantly changed the Karst region countryside. The rural Karst area has undergone a noticeable economic, social, and morphological transformation. It is crucial that the traditional Karst houses be protected and preserved during these changes, as this would ensure that the Karst identity of the settlements is not lost. A key element in the preservation of cultural heritage is the maintenance and renovation of old Karst buildings. Consequently, the question of how to properly restore or renovate a Karst house arises.
Key words: Karst house, cultural heritage, architecture, countryside, Sežana
5
Kazalo vsebine
1. Uvod ... 7
1.1 Namen in cilji dela ... 7
1.2 Metodologija ... 8
2. Splošni oris občine Sežana ... 9
3. Slovensko podeželje in njegove tendence ... 11
4. Podeželska naselja na Krasu ... 12
4.1 Razvoj izoblikovanega prostora ... 12
4.1.1 Naravne razmere in začetki poselitve ... 12
4.1.2 Obmejna lega in bližina mesta Trst ... 13
4.1.3 Razvoj kraškega podeželja po 1. svetovni vojni ... 14
4.1.4 Sekundarna bivališča in turizem ... 14
4.2 Značilnosti kraških naselij ... 14
5. Kraška arhitektura ... 15
5.1 Arhitekturne značilnosti kraške kulturne krajine ... 16
5.1.1 Gradovi, utrdbe in tabori ... 16
5.1.2 Sakralni objekti ... 16
5.1.3 Pastirske hiške in zidovi ... 17
5.1.4 Kraške domačije... 17
6. Preobrazba kraškega podeželja ... 18
6.1 Stavbarstvo agrarnega obdobja ... 18
6.2 Sodobne transformacije ... 19
6.2.1 Organizacijska in oblikovna preobrazba podeželja ... 20
7. Prenova hiše ... 20
7.1 Postopek za začetek prenove kraške hiše ... 20
7.2 Trajnostna zgradba ... 21
7.3 Prenova posameznih delov kraške hiše ... 21
7.3.1 Kamnite zunanje stene ... 21
7.3.2 Fasada ... 22
7.3.3 Streha ... 22
8. Infrastrukturne omejitve in zakoni gradnje in obnove stavb ... 23
8.1 Mednarodni dokumenti ... 23
8.2 Državni, regionalni, občinski dokumenti ... 23
8.2.1 Državni dokumenti ... 23
8.2.2 Regionalni dokumenti ... 24
8.2.3 Občinski dokumenti ... 24
6
8.3 Pogovor z višjo svetovalko za ohranjanje naravne in kulturne dediščine ... 25
9. Kraški naselji: Dutovlje in Tomaj... 27
9.1 Izbrane kraške hiše ... 28
9.1.1 Bunčetova domačija ... 29
9.1.2 Domačija Lisjak ... 30
9.1.3 Turistična kmetija Škerlj ... 31
10. Ozaveščenost prebivalcev o ohranjanju in varstvu stavbne kulturne dediščine ... 33
11. Sklep ... 38
12. Seznam literature in virov ... 40
12.1 Viri slik ... 42
13. Seznam slik in preglednic ... 43
7
1. Uvod
Slovensko podeželje je predvsem od druge polovice 20. stoletja naprej doživljalo velike socialne in ekonomske spremembe, ki so posledično vplivale na spremenjeno morfologijo naselij. Ti procesi so preoblikovali slovenska naselja, nekatera bolj, druga malo manj. Naselja v bližini večjih regionalnih središč so podlegla intenzivnejši preobrazbi, t. j. suburbanizaciji (obmestja) in urbanizaciji. V toku teh sprememb so se začele pojavljati novogradnje, ki s tradicionalno gradnjo niso imele veliko skupnega, izražale pa so moderno arhitekturo, ki jo lahko najdemo drugod po svetu. Te gradnje se torej niso skladale s svojim okoljem in niso odražale regionalnih posebnosti prostora. Kljub tem procesom pa lahko rečemo, da se je v urbaniziranih naseljih znotraj občine Sežana v neki meri ohranil agrarni in podeželski značaj. K temu v veliki meri prispeva obstoječa tradicionalna kraška arhitektura, ki naseljem daje značilno kraško identiteto. Ta se je skozi leta ohranila zaradi določenih prostorskih in kulturno- varstvenih določil, ki varujejo ter ohranjajo kulturno nepremično dediščino (lahko posamezne objekte ali pa dele naselij/naselja kot taka). Prav tako k ohranjanju tradicionalne arhitekturne dediščine močno pripeva razumevanje krajanov, da je vsaka gradnja v naselju del celote in se mora zato skladati s svojim okoljem. Sodobne poselitvene značilnosti kažejo, da se novogradnje na podeželju pojavljajo na robu naselij, velikokrat na območjih rodovitnih zemljišč. Medtem, ko se stanovanjske hiše širijo na robovih naselij, pa v jedru vasi propadajo nekatere stare hiše. S prenovo le teh bi ohranili kulturno dediščino in ponovno uporabili sicer neizkoriščen prostor. Take prakse so torej zaželene, vendar se prebivalci zaradi različnih dejavnikov, med drugim tudi lastnih preferenc, tega ne poslužujejo pogosto. Kljub temu pa je mogoče opaziti pozitiven trend povezovanja kulturne dediščine in turizma. Povečuje se namreč povpraševanje po sekundarnih (počitniških) bivališčih in pa po turističnih kmetijah oziroma domačijah, ki mestnemu prebivalstvu nudijo avtentično doživetje Krasa, katerega pomemben element predstavlja kraška arhitektura.
1.1 Namen in cilji dela
V tej zaključni nalogi sem si zastavila sledeče cilje:
1. Prikaz nastanka in razvoja kraških naselij pod vplivom naravnih, zgodovinskih in družbeno-geografskih dejavnikov ter sočasno oblikovanje tradicionalne kraške arhitekture in kraške kulturne krajine.
2. Primerjava med agrarnim in sodobnim stavbarstvom ter pregled organizacijske in oblikovne preobrazbe kraškega podeželja.
3. Pregled mednarodnih, državnih, regionalnih in občinskih zakonov, določil oziroma usmeritev na področju varovanja in ohranjanja kulturne stavbne dediščine.
4. Ogled treh kraških domačij in predstavitev njihove vloge, ki jo imajo v kraškem prostoru.
5. Analiza rezultatov ankete o ozaveščenosti prebivalcev občine Sežana na področju ohranjanja in varovanja kraške stavbne dediščine.
8
1.2 Metodologija
Pri pisanju zaključnega dela sem si postavila glavno raziskovalno temo, ki je bila rdeča nit moje naloge, znotraj tega okvirja pa sem poskušala izpolniti zastavljene cilje. S pomočjo virov in osnovne literature ter strokovnih člankov in občinskih dokumentov sem sestavila teoretični del, ki je podlaga za empirični del seminarske naloge. Po pregledu in analizi virov in literature sem ugotovljene podatke in informacije z deskriptivno metodo vključila v zaključno seminarsko delo.
Empirični del je znotraj terenskega dela vključeval intervjuvanje, anketiranje in fotografiranje.
Intervju, ki je potekal na daljavo zaradi trenutnih razmer, sem najprej opravila z višjo predstavnico za ohranjanje naravne in kulturne dediščine za občino Sežana. Opravljen pogovor mi je dal boljši vpogled v razumevanje dejanskega delovanja na področju ohranjanja stavbne kulturne dediščine. Intervju sem opravila tudi s tremi lastniki kraških domačij v dveh kraških vaseh: Dutovlje in Tomaj. Po opravljenih intervjujih sem želela pridobiti še splošno mnenje občanov na temo ohranjanja kraške stavbne dediščine v občini Sežana. S spletnim anketiranjem sem pridobila odgovore 60 anketirancev, kar je relativno majhen vzorec, vendar vseeno menim, da je možno iz odgovorov povleči nekaj zaključnih ugotovitev.
Vse elemente seminarske naloge sem na koncu oblikovala v enotno vsebino, teoretični in empirični del pa sem poskušala povezati s fotografijami, kartami, preglednicami in grafi. Med drugim sem skozi primerjavo kart iz italijanskega franciscejskega katastra in kart novejših prikazov (PISO, iObčina) opazovala spreminjanje rabe tal oziroma spreminjanje velikosti vasi Tomaj in Dutovlje. S pomočjo preglednic in grafov pa sem poskušala bolje prikazati glavne ugotovitve oziroma rezultate spletne ankete.
9
2. Splošni oris občine Sežana
Občina Sežana je del Obalno-kraške regije in leži v središču slovenskega Krasa. Na prebivalstveno in poselitveno podobo Krasa so najbolj vplivale naravne razmere in geopolitični ter prometni položaj. V zadnjih letih je moč opaziti, da postaja območje Krasa privlačno za naselitev, kar se odraža v prostorskih spremembah; nekdanja kmečka območja se spreminjajo v bivalna oziroma spalna naselja, stalna bivališča pa se spreminjajo v sekundarne oziroma počitniške nastanitve (Kladnik, Urbanc, 2008).
Kras, ki se razprostira okoli mesta Sežane lahko označimo kot urbanizirano podeželje, z oddaljevanjem od mesta pa je podeželje tudi manj urbanizirano oziroma so prisotna tradicionalna podeželska naselja. Naselja v bližnji okolici Sežane, ki sodijo pod urbanizirano podeželje so zaradi vpliva mesta, industrializacije in deagrarizacije ekonomsko, socialno in morfološko preoblikovana, vseeno pa se je ohranil agrarni in podeželski značaj. V teh naseljih so prisotna mešana gospodinjstva, ohranila pa se je tudi agrarna podoba, ki se danes izmenjuje s sodobnimi novogradnjami. Nasprotno je pri manj urbaniziranih naseljih morfološka preobrazba manj prisotna, pogosto pa prihaja do zmanjševanja števila prebivalcev, saj se ob deagrarizaciji prebivalstvo seli v urbanizirana območja (Rebernik, 2019).
Zaradi obmejne lege z Italijo in veliko prometnih povezav je to območje izrazito prehodno, kar je pomembno vlogo igralo tudi v preteklosti. Lega občine je v bližini (zaradi dobrih prometnih povezav) hitro dostopnih večjih zaposlitvenih centrov kot so Trst, Tržič, Koper in Ljubljana. Občina na območju Krasa tako predstavlja regionalno središče, hkrati pa ima vlogo nacionalnega prometnega vozlišča na relacijah Koper - Nova Gorica in Trst - Ljubljana. Število prebivalcev v občini je 13.802 (SURS, 2021), velikost občine pa znaša 217,4 km2; gre za eno izmed večjih občin v Sloveniji. Gostota naseljenosti je 60 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar jo uvršča med redko naseljena območja. Kot je razvidno iz tabele na desni je v občini razmerje med mlajšim in starejšim prebivalstvom dokaj neugodno, nasprotno pa je izobrazbena struktura zaradi visokega deleža prebivalstva z višjo ali visoko izobrazbo precej ugodna. Občino lahko na podlagi ekonomsko demografskih značilnosti razdelimo na tri območja: Sežana z okolico, Dutovlje z
okolico in območje doline reke Raše in Vrhe (Uradni list RS, 2016).
Naselje Sežana je edino mesto v občini in velja za gospodarsko, prometno, izobraževalno, znanstveno in kulturno središče slovenskega dela Krasa. Skoznjo potekajo pomembne prometne povezave, ki so v preteklosti poskrbele za razvoj mesta in njegovega obrobja (izgradnja železnice Dunaj - Ljubljana - Trst). Po drugi svetovni vojni se je mesto zaradi intenzivnega razvoja različnih industrijskih panog močno povečalo, današnji razvoj pa je
Slika 1 Občina Sežana (Vir: Gis občina, 2021)
Slika 3 Prebivalstvo občine Sežana po spolu (Vir podatkov: SURS, 2021)
Slika 2 Prebivalstvo občine Sežana po starostnih skupinah (Vir podatkov: SURS, 2021)
10
povezan z obmejno lego, saj imajo tu sedež prevozniška in zunanjetrgovinska podjetja. Mesto Sežana ima širši mestni pas, severno od nje pa sta nastali manjši suburbanizirani območji;
Šmarje in Dane pri Sežani. »Na tem območju živi ca. 68% vsega prebivalstva občine (41,5%
vsega prebivalstva živi v Sežani) ter zagotavlja 84% (75% v Sežani) vseh delovnih mest v občini«
(Uradni list RS, 2016, str. 2463). Opazimo lahko, da se urbanizirana podeželska naselja prepletajo z demografsko ogroženimi podeželskimi naselji; v občini Sežana so ta urbanizirana naselja Lokev, Šepulje in Dutovlje. Najdaljša zračna oddaljenost naselij (v občini) od Sežane je 15km, večina vasi pa leži v pasu do 7,5km zračne oddaljenosti. Zaradi relativne bližine, večina prebivalcev naselij v občini kot delovna sila gravitira v Sežano. Ker je večina kraških naselij oziroma njihovih starih jeder zavarovanih in jih zaradi kulturnovarstvenih omejitev ni mogoče bistveno spreminjati, so se začela razvijati tista naselja, ki imajo v bližini možnost za zidavo novih hiš (Urbanc, 2008).
Območje Dutovelj je prepoznano po ohranjenem območju tipične kraške kulturne krajine, za to območje pa je značilen tudi prostorski razvoj ob regionalni prometnici Sežana - Nova Gorica.
Na tem območju živi 24% prebivalcev občine, delovnih mest pa je le 12%. Tretje območje specifičnih demografskih značilnosti je dolina reke Raše in Vrhe, kjer v enaindvajsetih naseljih živi 8% prebivalcev občine. Tukaj ni večjega zaposlitvenega območja, saj so tu prisotna zelo majhna podeželska naselja, ki večinoma ne presegajo 50 prebivalcev (Uradni list RS, 2016).
Od leta 2007 naprej je opaziti pritiske na poselitev v območju Sežane in njene okolice ter v območju Dutovelj, kar je posledica selitev iz obalnega območja in omejenega števila zazidljivih zemljišč v zaledju Trsta. Kot posledica visokega selitvenega prirasta iz območij izven občine se število prebivalcev
postopoma zvišuje, naravni prirast pa je skozi daljše obdobje negativen. Občina Sežana predstavlja zaposlitveno območje tudi za sosednje občine, kot so Divača, Komen, Koper, Hrpelje - Kozina, Postojna ... prav tako pa veliko sežanskih občanov delovno migrira v druge občine (Ljubljana, Koper, Divača …). Kot že prej omenjeno ima naselje Sežana (z okolico) vlogo zaposlitvenega centra, z oddaljevanjem od njega pa se število delovnih mest zmanjšuje. To vpliva tudi na demografske značilnosti posameznih območij, saj demografsko najbolj zaostajajo tisti deli občine, ki imajo najmanj delovnih mest (Uradni list RS, 2016).
Slika 4 Selitveno gibanje v občini Sežana (Vir podatkov: SURS, 2019)
Slika 5 Število prebivalcev po občinah, ki so zaposleni v občini Sežana (Vir podatkov: SURS, 2020)
Slika 6 Število prebivalcev občine Sežana, ki so zaposleni v drugih občinah (Vir podatkov: SURS, 2020)
11
Občino Sežana zaznamujejo številne naravne in kulturne znamenitosti, ki predstavljajo velik turistični potencial. V zadnjih letih je poudarek na razvoju turizma na širšem prostoru Krasa in povezovanju s sosednjimi turističnimi območji kot so Brkini, Obala in Notranjska, poudarja pa se tudi čezmejno povezovanje z italijanskimi občinami. Pri vključevanju naravne in kulturne dediščine v turistično ponudbo je še veliko prostora za izboljšave, prav tako pa so pomanjkljivosti v ponudbi prenočitev, saj se večina nastanitev za goste nahaja le v Sežani in Lipici. Pozitiven trend pa se kaže z razvijanjem ponudbe turističnih kmetij predvsem v severnem delu občine, kar pripomore k ohranjanju kraške kulturne krajine (Uradni list RS, 2016).
3. Slovensko podeželje in njegove tendence
Slovensko podeželje je v drugi polovici 20. stoletja in na začetku 21. stoletja doživelo velike spremembe, ki so posledice naravno- in družbeno-geografskih dejavnikov. Te spremembe je mogoče opaziti v obliki zmanjšanja kmečkega prebivalstva, spremenjeni rabi tal, dobri infrastrukturni opremljenosti, spremembi življenjskih navad, prisotnosti turizma, nižji kakovosti življenja za manj mobilno prebivalstvo, povečanju pozitivne simbolnosti podeželja in vračanju posameznikov na podeželje (Potočnik Slavič, 2018).
Te omenjene spremembe so posledica spremenjenih funkcijskih značilnosti slovenskega podeželja. Tako je bila za agrarno dobo temeljna funkcija proizvodnja, v industrijski dobi proizvodno-bivalna, danes, v postindustrijski dobi pa so na podeželju v ospredju tako proizvodna in bivalna kot tudi rekreacijska in okoljsko-varstvena funkcija. Za obdobje po drugi svetovni vojni je za slovensko podeželje sprva značilna industrializacija, potem modernizacija in nazadnje še terciarizacija kot posledica informacijske tehnologije in razpršene koncentracije poselitve ter gospodarskih dejavnosti (Klemenčič, 2006).
Podeželska naselja so največjo ekonomsko, socialno in morfološko preobrazbo doživela v obdobju industrializacije in urbanizacije. Prej kmečka naselja tako postanejo sodobna podeželska naselja, kjer kmetijstvo ni več osnovna gospodarska dejavnost. Posledično je večina aktivnega prebivalstva zaposlena v sekundarnih in terciarnih dejavnostih v bližnjih mestnih središčih. Sodobna podeželska naselja imajo tako pretežno bivalno funkcijo. Kljub funkcijski preobrazbi pa so podeželska naselja ohranila značilno morfološko zgradbo oziroma tradicionalno podobo. Vse to se odraža tudi v značilnostih vaške skupnosti, saj je večina vaščanov zaposlenih v mestu, v vasi najdemo proizvodne in storitvene dejavnosti, značilna je socialna in ekonomska heterogenost prebivalstva ter večja individualnost in anonimnost (Rebernik, 2019).
Demografska struktura prebivalstva se je pomembno spremenila; prebivalstvo na podeželju se stara, mladi se odseljujejo v mesta, v številnih naseljih se prebivalstvo naglo zmanjšuje, predvsem zaradi težke prometne dostopnosti. Kot že prej omenjeno, se je kmetijska vloga podeželskih naselij zelo zmanjšala, predvsem zaradi zmanjšanja števila kmečkega prebivalstva in slabšanja demografske strukture. Funkcijske spremembe se odražajo tudi v zunanjem izgledu naselij. Pojavi se nova tlorisna zasnova, ki je nadomestila prejšnjo organsko. Danes imamo vasi, ki so razdeljene na novi in stari del, naselja se dograjujejo z novimi stanovanjskimi hišami, ki pa niso prilagojene starejšim. Spremenila se je tudi funkcija podeželskih naselij, regionalne značilnosti naselij se izgubljajo, nadomeščajo jih stanovanjske soseske.
Fiziognomske spremembe so tiste, ki nam pokažejo regionalno izgubljanje identitete naselij;
12
novogradnje ne sledijo tradicionalnim vzorcem in nemalokrat se s tem izgublja pomen kulturne krajine (Kladnik, Ravbar, 2003).
Pomembno je poudariti, da je slovensko podeželje doživelo svojevrsten razvoj, saj se s temeljnimi procesi kot so industrializacija, modernizacija in terciarizacija ter z razpršeno in dekoncentrirano poselitvijo razlikuje od zahodnoevropskih držav. Značilne so dnevne migracije delovne sile v zaposlitvena središča, gospodinjstva pa so mešana, saj se kmetijska dejavnost ohranja, del članov gospodinjstva pa je zaposlenih v nekmetijskih dejavnostih.
Proces, ki je pomembno preoblikoval slovensko podeželje je suburbanizacija, s katero so se v podeželska naselja naselili prebivalci iz mest in s seboj prinesli urbani način življenja. Velik del slovenskega podeželja lahko označimo kot manj urbanizirano podeželje, v bližini večjih mest pa se pojavi suburbanizirano obmestje ter urbanizirano podeželje (Rebernik, 2019).
Sodobne tendence kažejo na to, da se človekove dejavnosti širijo iz mest na podeželje, kar povzroča preobrazbo demografske, zaposlitvene in socialne sestave prebivalstva ter funkcijsko sestavo in podobo obmestne pokrajine. Opazno je povečanje stanovanjskih objektov in povečanje števila majhnih in večjih podjetij ter trgovskih dejavnosti. Podeželje oziroma obmestna pokrajina predstavlja tudi pomemben prostor za rekreacijo in preživljanje prostega časa, vedno večjo vlogo pa ima turizem (Ravbar, 2007).
4. Podeželska naselja na Krasu
4.1 Razvoj izoblikovanega prostora 4.1.1 Naravne razmere in začetki poselitve
Prve človeške skupnosti so se na Kras naselile predvsem zaradi ugodne klime in lege ter tudi drugih privlačnih značilnosti, kot so podzemne votline in spodmoli, ki so predstavljali naravna zatočišča. Tudi kasneje, ob prihodu Slovencev na Tržaški Kras na prelomu 6. in 7. stoletja, so bile naravne razmere tiste, ki so v največji meri določale naseljevanje. Naseljevali so se namreč v bližini zemlje, ki so jo že staroselci prej usposobili za obdelavo. Današnja naselja so se tako razvila v bližini sklenjenih površin zemlje primerne za obdelavo, prav tako pa je obseg rodovitne prsti vplival tudi na velikost naselij. Številna današnja naselja so se že pred 11.
stoletjem izoblikovala na sedanjih lokacijah ali v njihovi neposredni bližini. Za strukturno sestavo vaškega zemljišča je bila značilna »…središčna lega naselja skupaj z najkvalitetnejšimi obdelovalnimi površinami, ki proti mejam prehajajo v vse manj kvalitetne kmetijske površine:
travnike, pašnike in gmajne« (Renčelj, Lah, 2004, str. 59). Poleg bližine obdelovalnih površin so bile pri lociranju naselij pomembni tudi osončenost, lega v zavetju in dostopnost do vode (Renčelj, Lah, 2004).
Kljub temu, da gručasto oblikovane kraške vasi dajejo vtis, da so nastale brez načrtovanja in reda, so naselja premišljeno zasnovana. Najpogosteje so vasi locirane na razglednih višinah ob rodovitnih ravnicah in med obdelanimi vrtačami. Prilagodljivost reliefnim značilnostim lahko opazujemo skozi ohranjanje rodovitnih površin znotraj stavbnega tkiva, uporabljanje naravnih globeli za zadrževalnike vode, pri zasnovi naselij pa tako, da so ščitila ostale dele vasi pred burjo. Kraška naselja so se skozi čas nenehno dopolnjevala in razvijala, vendar pri tem uspela ohraniti celovito in enotno podobo (Renčelj, Lah, 2004).
Današnja kraška kulturna krajina je posledica tako naravnih razmer kot tudi političnih in družbeno-geografskih dejavnikov. »Skope razmere so dovoljevale dokaj redko, čeprav presenetljivo enakomerno poseljenost, zgoščeno v tipičnih, na tesno pozidanih in medsebojno
13
enakomerno oddaljenih vaseh, katerih prebivalci so obvladovali vmesna kmetijska zemljišča, ki so v skoraj identičnih okoliščinah zelo podobnega ustroja« (Kladnik, Rejec Brancelj, 1999, str.
192). V neposredni bližini Trsta se dolgo niso razvila naselja, predvsem zaradi strmega roba planote, pa tudi zaradi namernega zaviranja razvoja bližnjih naselij, ki so Tržačanom predstavljali konkurenco (Kladnik, Rejec Brancelj, 1999).
4.1.2 Obmejna lega in bližina mesta Trst
Kras je imel zaradi obsežnega krčenja gozda od 14. stoletja pa vse do sredine 19. stoletja popolnoma drugačno podobo kot danes, o čemer pričajo tudi opisi iz 17. stoletja, ki Kras opisujejo kot pust, kamnit in gol (Panjek, 2006).
V 14. in 15. stoletju se je Kras poleg krize, ki je zajela Evropo, soočal tudi z neugodnimi lokalnimi značilnostmi. Podeželje Krasa je bilo takrat že naselbinsko zapolnjeno in ni bilo več mogoče pridobivati novih obdelovalnih površin na račun krčenja gozda ali pa preusmerjanje v druge gospodarske panoge. Ker večjih mest razen Trsta v bližini ni bilo, so se prebivalci začeli zatekati vanj. Proti koncu 14. stoletja, ko se je Trst priključil Habsburžanom in se začel močneje povezovati s kraškim zaledjem, se je razvilo kraško prevozništvo in razvoj trgovine, kar so omogočile tudi dobre cestne povezave na Krasu. Na opuščenost marsikatere kmetije so, poleg odhajanja ljudi s podeželja, vplivali tudi turški vpadi v 15. in 16. stoletju. Na začetku 16. stoletja se je zapuščanje podeželja nadaljevalo predvsem zaradi preusmerjanja številnih prebivalcev v prevozništvo za tržaško pristanišče; za potrebe beneške države je potekalo obsežno sekanje lesa. Ob koncu 16. stoletja se je število opuščenih kmetij sicer zmanjšalo, položaj kmečkega prebivalstva pa je ostal dokaj neugoden. Načrtno državno urejanje razmer na Krasu se je začelo v drugi polovici 18. stoletja, predvsem z načrtnim pogozdovanjem. Pomembno gospodarsko panogo je predstavljalo kamnoseštvo, ki se je razvilo že v prejšnjih stoletjih. Leta 1719 je bilo mesto Trst razglašeno za svobodno luko in kmalu zatem dobilo redno prometno povezavo z Dunajem. Državna odločitev o razvoju pomorskega prometa je pomembno vplivala na Kras, saj sta se še dodatno okrepila prevozništvo in trgovina, uveljavljala se je tudi predelovalna industrija. Vse to je vplivalo tudi na razvoj kmetijstva (Marušič, 1999).
V drugi polovici 18. stoletja je mesto Trst že pomembno vplivalo na svojo ruralno okolico in s tem na razvoj podeželja, saj sta gospodarska rast in povečanje prebivalstva vplivala na okolico s povpraševanjem po kmetijskih pridelkih in z novimi možnostmi za delo. Obseg obdelovalnih površin v zaledju Trsta se je začel povečevati, kmetje pa so zato morali slabša rodovitna zemljišča ustrezno prilagoditi za kmetovanje; nastale so t.i. delane doline. Vse večji pritiski na zemljo bi lahko bili posledica postopne rasti števila prebivalstva in pa upadanja neagrarnih virov dohodka. V istem obdobju že poročajo o gradnji kmečkih domov s suhim zidom. Ker je bilo obdelovanje zemlje takrat precej naporno zaradi slabo rodovitne zemlje, so si kmetje del prihodka prislužili s prodajo drv za ogenj, kar je prispevalo k pretirani sečnji gozda (Panjek, 2006).
V 19. stoletju so se poleg pogozdovanja osredotočili tudi na napredovanje kmetijstva na Krasu, vendar zaradi plitvih kraških tal in slabše rodovitne prsti ni bilo večjih uspehov na tem področju. Na Krasu je do 19. stoletja pomembnejšo vlogo igrala ovčjereja, poleg te pa se je razvila tudi konjereja v Lipici. Prav tako pomembna dejavnost je bilo vinogradništvo; to se je razvilo na tržaško-komenskem Krasu. Ker je Kras predstavljal prehodno območje med notranjostjo in morjem in je bilo čez Kras speljanih veliko prometnih poti, je za Kraševce pomemben vir zaslužka prihajal iz prevozništva. Z izgradnjo železniške proge Dunaj - Trst, ki je sicer povečala dostopnost Krasa, je ta panoga izgubila svoj pomen in mnogo kraških
14
prebivalcev si je zaposlitev moralo poiskati v Trstu, nekateri pa so se zaposlovali tudi pri izgradnji železnice (Marušič, 1999).
4.1.3 Razvoj kraškega podeželja po 1. svetovni vojni
Zaradi naravnih dejavnikov, ki so onemogočali dodatno kultivacijo zemljišč, je po 1. svetovni vojni prišlo do zmanjševanja gostote naseljenosti in hkrati do opuščanja oddaljenih kmetijskih zemljišč. V tem obdobju in obdobju, ki sledi lahko govorimo o deagrarizaciji. Kasneje se v 60.
in 70. letih prebivalstvo stabilizira, vendar poselitev variira glede na prometno dostopnost in bližino delovnih mest določenih naselij. Za sodobno poselitev kraških naselij so prisotne določene omejitve predvsem zaradi strnjeno pozidanih kamnitih hiš, ki pa jih ni mogoče bistveno prenavljati. Posledično so postala privlačnejša tista naselja, ki so omogočala širitev zunaj strnjeno pozidanega jedra. V obdobju med letoma 1961 in 1991 opazimo precejšnje povečanje prebivalstva v neposredni bližini mesta Sežana (Dane pri Sežani), ter ob pomembnejših cestah in železniških progah (Divača, Križ). Hkrati pa v oddaljenejših, kmetijskih naseljih (Kostanjevica na Krasu) opazimo upadanje števila prebivalcev (Kladnik, Rejec Brancelj, 1999).
4.1.4 Sekundarna bivališča in turizem
Kot je značilno za sodobna naselja, tudi kraško podeželje prevzema vlogo bivalnega okolja, vse bolj pa je opaziti selitev storitvenih dejavnosti iz mest na podeželje. Povečuje se vloga turizma, predvsem v obliki turističnih kmetij, pogosta pa je tudi prenova starih kraških hiš in gospodarskih poslopij za namene sekundarnih (počitniških) bivališč za mestno prebivalstvo.
Podeželje s tem vedno bolj postaja tudi prostor za meščansko prebivalstvo, ki ga uporablja za rekreacijo, počitniška bivališča, vlaganje v nepremičnine in za podjetniške dejavnosti (Rebernik, 2019).
Kras, zaradi njegove obmejne lege, pogosto obiskuje italijansko prebivalstvo. Večinoma gre za enodnevne obiske lokalnih gostiln in igralnic. Glavne turistične atrakcije na Krasu so kobilarna Lipica, jamski turizem in kraška naravna ter kulturna dediščina. Veliko obiskovalcev vsako leto privabijo različne prireditve kot je na primer praznik terana in pršuta v Dutovljah. Priljubljene so tudi kraške osmice, različne degustacije vin in obiski turističnih kmetij (Kladnik, Rejec Brancelj, 1999).
4.2 Značilnosti kraških naselij
Do sredine 20. stoletja je večina kraških naselij imela vaški značaj, na povečanje njihovega pomena pa je vplival predvsem prometni položaj. Večino naselij sestavlja strnjena poselitev
Slika 8 Počitniška hiša na Krasu (Vir: Miren Kras, 2021) Slika 7 V počitniško hiško prenovljen hlev (Vir: Kambra, 2021)
15
pozidanih kamnitih hiš z nepravilnim tlorisom, ki so krožno razporejene okrog izstopajoče točke v naselju. Opazimo, da je »…zasnova kraških vasi strnjeno naselje nepravilne oblike z ozkimi in vijugastimi potmi, ki sledijo reliefu tal in obenem blažijo moč sunkov burje« (Panjek, 2006, str. 56). Naselja so gručasta in razdeljena na več delov. Poleg teh naselij so prisotni tudi zaselki in samostojne vasice, ki so posledica drugotne kolonizacije (Lah, 1999).
Kraško podeželje sestavljajo gručasta, strnjena naselja, kjer so »…večje skupine stavb sestavljene kot združene skupine samostojnih domačij, ki navadno ležijo na rahlem pobočju ali ravnini« (Luthar, Ebner, Fakin Bajec, 2008, str. 262). Za zaščito pred burjo so bila naselja grajena tako, da so bile v smeri burje fasade zaprte, v smeri sonca oziroma proti jugu in zahodu pa odprte. Tloris naselij, v katerih so skupine hiš povezane v strnjene vrste, se je oblikoval skozi prilagajanje terenu, odpiranju proti svetlobi in zapiranju pred burjo, vplivala pa je tudi parcelacija in
mentaliteta čim manjše izrabe kmetijskih površin. Kraške vasi imajo veliko podobnosti tudi z mesti, predvsem zaradi značilne arhitekture in zgoščenosti ter ulic, ki se prilagajajo terenu in stavbam, velikokrat pa jih povezujejo prehodi, mostovi in klanci. Ulice potekajo ob severnih fasadah oziroma ob zidovih okrog borjačev in značilno vijugajo med stavbnimi nizi. Razlike med mestnimi in vaškimi naselji pa je mogoče opaziti v kvaliteti posameznih elementov, kar odraža ekonomsko in družbeno diferenciacijo mestnega in podeželskega prebivalstva (Luthar, Ebner, Fakin Bajec, 2008).
5. Kraška arhitektura
Na Krasu je še bolj kot drugod izrazita svojevrstna arhitektura, katere vzroke je potrebno iskati tako v naravnih kot tudi zgodovinsko-geografskih dejavnikih. Skromne naravne danosti so izoblikovale bivališča, ki so bila grajena iz domačega kamenja za zaščito pred burjo in močnim soncem. Močna burja je skupaj z dežjem pogosto spirala rodovitno prst, zato so bivališča gradili v njeni bližini. Kraška arhitektura je torej odražala prilagoditev človeka geomorfološkim in klimatskim značilnostim ter uporabo lokalnih materialov za gradnjo. Še bolj kot naravne značilnosti pa so na specifično arhitekturo vplivali dejavniki zgodovinsko-geografskih značajev.
Skozi Kras so bile že v antičnih časih speljane pomembne prometne poti, ki so vodile iz Jadrana v notranjost Srednje Evrope. Kraška pokrajina je takrat imela prehodno in robno vlogo, kar se je odražalo v gradnji utrjenih začasno in stalno obljudenih naselij. Kljub tej prehodnosti in vplivu italijanskih ter sredozemskih arhitekturnih slogov je kraškim naseljem uspelo ustvariti lastno identiteto in arhitekturno podobo (Fister, 1999).
Za kraška naselja je značilna strnjena gradnja, gručasta naselja pa so se razvila večinoma na pobočjih. Značilne so domačije, ki so sestavljene iz bivalnih in gospodarskih enot. Osnovni gradbeni material je kamen, prevladuje pa flišni peščenjak. Premožnejši kraški prebivalci so si lahko privoščili zidove ometane z belim apnenim premazom, ki je zavaroval kamen. Stavbe so eno in dvonadstropne, strehe pa položne eno- ali dvo-kapne, pokrite s korci. Značilna so zunanja ali notranja stopnišča. Za kmečke hiše 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja je bila
Slika 9 Naselje Tomaj (Vir: Eva Mevlja, 2021)
16
značilna tlorisna razporeditev, pri kateri je imela kuhinja z ognjiščem najpomembnejšo vlogo.
Ta je bila vedno locirana v pritličju, sosednji prostori pa so bili namenjeni za spalnice in shranjevanje živila in orodja. Ta funkcionalna zasnova je ostala precej nespremenjena. Zaradi močne in mrzle burje je bila pomembna tudi lega oziroma oblika stanovanjskih hiš;
razpotegnjene so bile v smeri vzhod-zahod, glavna fasada pa je bila obrnjena proti jugu. Fasade usmerjene proti severu so imele malo ali skoraj nič oken (Deu, 2001).
5.1 Arhitekturne značilnosti kraške kulturne krajine 5.1.1 Gradovi, utrdbe in tabori
Gradove in utrdbe na Krasu so začeli graditi že v zgodnjem srednjem veku, v času fevdalizma pa so služila predvsem kot upravna in gospodarska središča. Kot taka so bila locirana na strateških in zavarovanih legah, ki so nudile zaščito. Razgledne in težko dostopne lege so služile tudi za nadzorovanje in varovanje trgovskih poti, ki so v srednjem veku vodile od morja čez Kras in obratno. Njihova obrambna funkcija pa ni edina, ki jih je oblikovala; z gradnjo gradov in utrdb se je razvijala tudi kultura stavbarstva, ki se je počasi prenesla tudi v mesta in na podeželje. Tak primer predstavljata kamin in zidana peč, ki sta bila sprva značilna samo za arhitekturo gradov, kasneje pa sta se ta dva elementa pojavila tudi v preprostih kmečkih hišah.
V občini Sežana so bolj prepoznani gradovi; grad Štanjel, grad v Lipici in dvorec v Sežani, ki je bolj poznan kot Stari grad (Renčelj, Lah, 2004).
Poleg gradov so na Krasu pogoste še druge utrdbe in tabori, ki so v času turških vpadov služili kot utrjena pribežališča za zaščito kmečkega prebivalstva pred napadalci. Nekateri tabori mlajšega izvora so iz časa beneških vojn. V smereh kjer so Turki prečkali Kras, je nastal obrambni sistem več kot tridesetih utrdb, ki so opozarjale pred nevarnostjo. Ena izmed poti je vodila od Škocjana, Povirja, Lokve, Sežane, Tomaja, Dutovelj, Repentabra do Štanjela, Lipe in Vojščice. Do danes se je ohranilo le majhno število delno ohranjenih taborov kot je na primer Stolp v Štanjelu, Tabor v Lokvi in Tabor nad Sežano (Renčelj, Lah, 2004).
5.1.2 Sakralni objekti
Sakralne objekte oziroma cerkve lahko na Krasu srečamo skoraj na vsakem koraku in skoraj vse sodijo pod pomembnejšo stavbno kulturno dediščino, saj močno sooblikujejo kraško arhitekturo in identiteto. Da so cerkve res pomemben del stavbne dediščine nam pove dejstvo, da so v preteklosti zaradi vrhunske arhitekture in oblikovne dodelanosti služile za zgled in vzor ostalemu kraškemu stavbarstvu. Največ cerkva je bilo zgrajenih po obdobju turških upadov.
Zaradi prehodnosti, je bilo kraško stavbarstvo pod različnimi vplivi, največ pa pod italijanskim (Oglej, Benetke, kasneje tudi Trst). Od 16. do 18. stoletja je na Krasu prevladovala renesančna gradnja, kar poimenujemo tudi kraška renesansa (Renčelj, Lah, 2004).
17
Pod sakralne objekte štejemo tudi kapelice, pile in križe, ki so igrali vlogo označevalcev prostora in izkazovali nabožnost. Tako kot pri drugih kraških objektih je tudi tukaj kamen glavno gradivo. Pogosta so tudi reliefna znamenja, ki so vzidana v fasade (Renčelj, Lah, 2004).
5.1.3 Pastirske hiške in zidovi
Eden izmed najbolj prepoznavnih elementov kraške pokrajine, del kulturne dediščine, so gotovo pastirske hiške in kraški zidovi. Slednje so gradili tako, da so gmajno očistili kamenja in ga nato zlagali v suhe zidove, katerih namen je bil označevanje meje med parcelami, ograjevanje živine in varovanje rodovitne zemlje. Sestavni del kulturne dediščine so iz apnenčastih kamnov grajene pastirske hiške, ki so predstavljale začasna bivališča kmetovalcem in pastirjem na bolj oddaljenih območjih ter jim nudila zavetje pred burjo in dežjem. Hiške imajo notranjost okrogle oblike, zunanjost pa je lahko kvadratna ali pravokotna.
Njihova številčnost priča o intenzivni rabi gmajn in travnikov ter na splošno kažejo na obsežne melioracije kraške gmajne. Kljub njihovi preprostosti so se številne ohranile in ostajajo del kraške (ruralne) arhitekture (Renčelj, Lah, 2004).
5.1.4 Kraške domačije
Sestavni del kraškega naselja so kraške domačije. Delimo jih na zaprte in odprte domačije.
»Zaprte domačije so organizirane/zraščene okrog borjačev, do dokončne oblike pa se je ta tip razvil šele v 19. stoletju« (Luthar, Ebner, Fakin Bajec, 2008, str. 260). Značilnosti tega tipa domačij so položna streha krita s skrlami ali korci, zidana zunanja stopnišča in kamnoseški detajli. Za zaščito pred močno burjo je stavba odprta proti jugozahodu. Podobne značilnosti
Slika 11 Cerkev v Tomaju (Vir:
Eva Mevlja, 2021)
Slika 12 Cerkev v Križu (Vir: Eva Mevlja, 2021) Slika 10 Reliefno znamenje (Vir:
Slovenski etnografski muzej, 1969)
Slika 14 Pastirska hiška (Vir: Eva Mevlja, 2021)
Slika 15 Okrogla pastirska hiška (Vir: Eva Mevlja, 2021)
Slika 13 Kraški zid (Vir: Eva Mevlja, 2021)
18
veljajo tudi za kraške domačije odprtega tipa, ki so razvrščene v strnjenih nizih ob cesti. Glavna značilnost tega tipa je, da je domačija odprta vsaj na eni strani v javni prostor naselja (Luthar, Ebner, Fakin Bajec, 2008).
Kraške domačije so se skozi leta neprestano razvijale in povečevale svoj obseg z dograjevanjem. Domačija naj bi bila sprva etažna stavba, sestavljena iz osrednjega bivalnega dela (hiše), štale, skednja in manjše sobice (kamre). Od 17. stoletja dalje se začne pojavljati nov stavbni člen imenovan spahnjenca, to je kuhinjski prostor v obliki izzidka z visokim dimnikom, kjer je bilo kurišče na tleh, postopoma pa so ga dvigovali v zidana ognjišča. Dve stoletji kasneje je prišlo do pomembnejše izboljšave, in sicer uvedbe krušne peči in zidanega štedilnika (Renčelj, Lah, 2004).
Kraško domačijo sestavljajo mnoge razpoznavne značilnosti oziroma stavbni členi, ki ji dajejo kraško identitetno podobo. Pri vstopu v domačijo naprej opazimo kalono oziroma vhod v dvorišče, ki je največkrat iz klesanega kamna. Pojavljati so se začele že na začetku 16. stoletja, takrat so bile precej nizke in ozke. Skozi stoletja so jih lastniki širili in višali, da so lahko skoznje peljali vedno večje kmečke vozove. Kalona vodi naprej na kraško dvorišče oziroma borjač, ki je pogosto obogaten s štirno (kamnit vodnjak). Opečnata kritina oziroma korci so se začeli uveljavljati v 16. stoletju, pred tem pa so do preloma 20. stoletja prevladovale strehe, krite s ploščami slojevitega apnenca oziroma s skrlami. Slednjih je danes vedno manj, prevladujejo torej korci z lažjim ostrešjem (Renčelj, Lah, 2004).
6. Preobrazba kraškega podeželja
6.1 Stavbarstvo agrarnega obdobja
V preteklosti so oblikovanje človekovega bivališča narekovale predvsem naravne razmere;
struktura tal, materialno gradivo, podnebje … Prav tako je notranjost bivališča, skupaj s tlorisno razporeditvijo prostora, odražala takratni predvsem kmečki način življenja in dela, zato je bila s tem povezana tudi funkcionalna zasnova stavb. Iz tega načina življenja sta se razvila znanje in vrednote, ki sta se prenašala v naslednje generacije, hkrati pa so se oblikovale tudi arhitekturne posebnosti, ki so odražale posamezna območja. Kljub temu, da oblikovna oziroma umetniška stran ni bila na prvem mestu pri gradnji bivališč, so objekte, da bi se razlikovali od drugih, velikokrat popestrili z okrasno operemo zunanjosti kot je na primer okrasje iz kamna ali pa slikanje fasad (Deu, 2001).
Skupne značilnosti tradicionalnega arhitekturnega stavbarstva so torej vključevale prilagojenost naravnim danostim, pri gradnji so upoštevali izročila iz preteklosti in uporabljali
Slika 18 Spahnjenca (Vir: Slovenski etnografski muzej, 1969)
Slika 17 Kamnito zunanje stopnišče (Vir: Slovenski etnografski muzej, 1969)
Slika 16 Kalona (Vir:
Slovenski etnografski muzej, 1969)
19
avtohtono gradivo iz neposredne bližine. Prilagojenost takratnemu življenju in delu se je izražala v funkcionalni zasnovi in povezavi notranjosti in zunanjosti ter oblikovanju fasad.
Bivališča so bila prilagojena človeku, kar se je kazalo v dimenziji in razmerju posameznih prostorov, prav tako pa so bile gradnje po videzu del narave oziroma posameznega okolja (Deu, 2001).
6.2 Sodobne transformacije
Po drugi svetovni vojni je prišlo do popolnega zanemarjanja in ignoriranja tradicionalne stavbne dediščine. Za povojno obdobje je značilna t. i. socialistična modernistična transformacija, ki je v veliki meri izhajala iz socialističnega egalitarizma. Ta tip transformacije ni ohranil osnovnih značilnosti tradicionalne dediščine in je posledično močno skazil kulturno krajino. Arhitekti ugotavljajo, da sta tipološko neustrezna gradnja in nezainteresiranost takratnih arhitektov za projektiranje enodružinskih hiš pripeljali do škatlastih individualnih novogradenj. Tudi kasnejši konservatorski posegi niso spremenili stanja. Večji premik k smotrnejšemu načinu gradnje je zavedanje, da je le interdisciplinarni pristop tisti, ki lahko omogoči dolgoročne rešitve. Pri obnovi in novogradnji je potrebno upoštevati različne komponente, ključno pa je poznavanje t. i. duha kraja (Luthar, Luthar, 2008). To je »potreba po razumevanju nekdanjega ravnanja Kraševcev pri oblikovanju lastne arhitekture ter razvojnih zakonitosti obravnavanega prostora« (Luthar, Luthar, 2008, str. 268).
Prej omenjeno povojno obdobje je zaznamovano s strani individualne stanovanjske gradnje, ki je bila ločena od celote poselitvenih jeder. Samograditeljstvo je povzročilo nenadzorovano širjenje in razmah novogradenj na zemljiščih, ki so bila prej namenjena za pašnike, travnike in gmajne; torej za kmetijsko rabo. Širjenje je bilo omejeno le na boljših kmetijskih zemljiščih njiv in vinogradov, ki so veljala za zaščitene površine. Tudi zunanji izgled novonastalih stanovanjskih stavb ni sledil nobenemu načrtu, oziroma se je njihova podoba precej razlikovala od identitete avtohtone kraške arhitekture. Mnoge vasi so zaradi novogradenj sestavljene iz starejšega in novejšega dela. Posledično je pri
prostorskem urejanju potrebno ubrati dva različna pristopa, kjer se bo prvi nanašal na stara jedra vasi, ki so uspela ohraniti avtohtono kraško arhitekturno dediščino, drugi pa bi se navezoval na novo oblikovane dele naselij. Tudi slednjim je mogoče in potrebno postaviti neke usmeritve in omejitve, ki bi poskrbele za koherenten izgled, tudi če z značilnostmi avtohtone kraške arhitekture ne bi imele močne povezave. Pri tem pa je pomembno sodelovanje odgovornih oblasti, institucij in seveda stroke (Renčelj, Lah, 2004). »Potrebna je volja in prepričanje, da je vsaka zgrajena hiša tudi sestavni del skupne podobe in zato si je njen graditelj, še posebej pri njenem zunanjem izgledu, ne more absolutno lastiti« (Renčelj, Lah, 2004, str. 214).
Slika 19 Star in nov del naselja Plešivica (Vir: PISO, 2021)
20
6.2.1 Organizacijska in oblikovna preobrazba podeželja
Po drugi svetovni vojni prostorsko načrtovanje podeželja ni bilo prioriteta, zato je bil razvoj nenačrtovan in različno hiter. Poudarjalo se je urbano načrtovanje mestnih naselij, kjer so se z industrijsko revolucijo razvijala nova industrijska območja, v katerih so okoliški kmetje našli dodaten vir zaslužka. Ravno ti so v podeželskih naseljih prvi začeli zidati stanovanjske hiše po zgledu mestnih hiš, ki so bile zaradi urbanih struktur seveda v neskladju z zidavo v vaseh. Želja po urbanem se ni kazala samo v arhitekturnem slogu, vedno več podeželskih prebivalcev se je namreč hotelo preseliti v mestna naselja. S postopnim opuščanjem kmetovanja se je spremenil slog življenja in dela, kmečka arhitektura pa je postala simbol zaostalosti (Deu, 2001).
Sodobna podoba podeželja je drugačna kot nekoč. Zaradi tehnoloških zmožnosti novogradenj se stavbarstvo ne prilagaja naravnim danostim kot toliko, kot se je nekoč, poleg tega pa je uporaba tradicionalnega gradiva zapostavljena, saj jo je izpodrinila ponudba novega gradbenega materiala. Videz podeželskih hiš je zaradi neupoštevanja izročila iz preteklosti postal posplošen in poenoten; kvadraten tloris in velike steklene površine. Ta arhitekturna merila se niso prenesla ustrezno lokalnemu okolju. Neprilagojenost nove gradnje načinu življenja in dela se kaže v prevelikih oziroma vedno večjih hišah, za katere je značilna nepovezanost zunanjih in notranjih prostorov. Sodobne podeželske gradnje pogosto ne upoštevajo identitete prostora, saj z okolju neprilagojenim zunanjim izgledom in neprimerno lokacijo (izven strnjenega jedra vasi) kvarijo tradicionalno podobo naselij. Prav tako so zaradi neznanja, drugačnih vrednot in industrijske ponudbe značilne prenove, ki do nerazpoznavnosti spreminjajo stavbe na podeželju (Deu, 2001).
7. Prenova hiše
Zakaj je prenova stavb boljša rešitev kot pa gradnja novih objektov? Prvič, prenova je cenejša, porabi manj energije in je posledično manj okoljsko obremenjujoča. Prenova nam omogoči, da ponovno uporabimo poseljen prostor in zgrajeno infrastrukturo. Drugič, s prenovo ohranjamo kulturne vrednote, ki predstavljajo identitetno arhitekturo in naselju dajejo razpoznavno podobo. S tem ko so starejše tradicionalne stavbe zapuščene in se namesto obnove gradi nove objekte, se izgublja naselbinska in stavbna dediščina. Ni pa vsaka prenova dobra, pri tem postopku je potrebno namreč upoštevati posebne značilnosti objektov, ohraniti pa se mora zgodovinska oziroma kulturna vrednost (Deu, 2004).
V dokumentu Arhitektura za ljudi je zapisano, da prenova starejših stavbnih objektov, poleg ohranjanja kulturne identitete, pripomore tudi k oživljanju središča naselij in ohranjanju poselitve. Pomembna je celostna prenova, torej prenova stavb z energetskega, ekološkega, tehnološkega in arhitekturnega vidika. Pri kakovostni prenovi je treba ponovno vključiti kakovostne materiale, ki so trajnostni, kot so opeka, les in keramika (Ministrstvo za kulturo RS, 2018).
7.1 Postopek za začetek prenove kraške hiše
Zakonodaja za večino primerov prenov kraške hiše, kot so na primer posegi v konstrukcijo stavbe, dozidave, nadzidave in podobno, zahteva pridobitev gradbenega dovoljenja. Slednje pa se lahko pridobi le na osnovi projektne dokumentacije, ki je za različne vrste gradnje različno obsežna. Za projektno dokumentacijo je potrebnih več korakov. Najprej je potrebno zaprositi za lokacijsko informacijo, ki pove kateri posegi so dovoljeni na določeni parceli ali objektu oziroma kateri prostorski akti veljajo za ta prostor, na primer ali spada objekt pod
21
kulturno dediščino. Cilj prostorskih aktov je »omogočati skladen prostorski razvoj z obravnavo in usklajevanjem različnih potreb in interesov razvoja z javnimi koristmi na področjih varstva okolja, ohranjanja narave in kulturne dediščine, varstva naravnih virov, obrambe in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami« (Torbica, 2012, str. 141). Pri usklajevanju različnih interesov s katerimi se srečujemo v prostoru, je pomembna figura izkušen in usposobljen arhitekt. Nadalje je potrebno pripraviti geodetski načrt, s katerim pridobimo podatke o poteku parcelarnih mej, dimenzijah in obliki objekta, in posnetek obstoječega stanja. Ker je veliko kraških naselij zabeleženih pod naselbinsko dediščino, je za gradbeno dovoljenje potrebno pridobiti tudi kulturno-varstveno soglasje. Projektna dokumentacija vključuje tudi projekt za izvedbo, ki predstavlja podlago, da se gradnja lahko izvaja. Dober načrt izvedbe je pomemben za tekočo gradnjo in za izogib nepričakovanim posegom in stroškom (Torbica, 2012).
7.2 Trajnostna zgradba
Pri novogradnji in prenovi tradicionalne stavbne dediščine je za trajnostno gradnjo potrebno upoštevati tudi okolje in stremeti k čim manjši ekološki obremenitvi. Okolju prijazna stavba je grajena iz naravnih gradiv kot so les, kamen in opeka, torej iz gradiv avtohtonega izvora. Taka gradiva so kakovostna, okolju primerna in preprosta za vzdrževanje, poleg tega pa gospodarna in varčna. Pomembna karakteristika trajnostne stavbe je pasivna solarna zasnova oziroma čim večja izraba sončne energije. Slednjega so se posluževali že v tradicionalni arhitekturi, kjer so s kakovostno izrabo sončne energije sledili naravnim dejavnikom in pogojem. V takih naseljih je lega stavb odvisna od vremenskih razmer, fasade so odprte proti jugu in zahodu oziroma proti soncu, notranji prostori so razporejeni glede na lego stavbe v prostoru, velikost in število fasadnih odprtin je odvisno od pomenske vrednosti prostorov, njihova razporeditev pa od močnih vetrov oziroma burje (Deu, 2004).
7.3 Prenova posameznih delov kraške hiše 7.3.1 Kamnite zunanje stene
Na Krasu se je kamen, zaradi skrčenih gozdov in posledičnega pomanjkanja lesa, popolnoma uveljavil v stavbarstvu. Naravni kamen (kamnine uporabljene v naravnem stanju) mora biti za uporabo v stavbarstvu zdrav, kar pomeni, da ne sme imeti prelomov in razpok, preperelih mest. Kamen stavbi doda tudi lepotno vrednost, zaradi domačega kamenja pa se zgradba najlepše ujema z okolico. Zato različno obdelani naravni kamni prispevajo k lokalnim značilnostim identitetnega stavbarstva. Kamen je tako kot ostala gradiva podvržen vremenskim vplivom, ki po določenem času poškodujejo kamnite stene. Včasih so to poskušali omejiti z izdelavo ometa in barve. Ta zaščitni sloj čez kamnite stene so redno vzdrževali in obnavljali. Zato je pri obnovi potrebno neometane kamnite stene zaščiti z ometom. Slabo vzdrževanje in nepravilnosti v izvedbi privedejo do številnih napak povezanih z prevelikim namakanjem in zadrževanjem vlage v gradivu (Deu, 2004).
22 7.3.2 Fasada
Za oblikovanje fasadnih ploskev v tradicionalni arhitekturi so značilna lepa in skladna razmerja, med katerimi prevladujejo enostavna in jasna kompozicijska razmerja. Fasado kraških stavb bogatijo tudi okrasi stavbnih členov sredozemskega vpliva. V sodobnih prenovah in gradnjah je velikokrat prisotno pomanjkanje znanja in nepoznavanje meril, zanemarjena pa so načela identitetno oblikovanih stavb ter njihovih skladnih razmerij. Zato se v slovenskem prostoru prevečkrat pojavljajo stavbe nepravilno oblikovanih fasadnih odprtin, kar povzroči neprivlačen videz stavb. Za sanacijo oziroma prenovo takšnih objektov je potrebna podrobna analiza stanja pred nepravilnimi posegi, zato da se posamezni gradnji vrne pravilno kompozicijo in harmonijo. Kakovostna prenova je torej tista, ki ohranja identitetna razmerja stavbe (Deu, 2004).
V kraški pokrajini kamnoseški okras sooblikuje identitetno stavbarstvo, kjer so arhitekturni členi likovno oblikovani v kamnu. Za kraško arhitekturo je ena od osnovnih značilnosti identitete arhitekturnega oblikovanja kakovostno oblikovan zidan ali kamnit vhod na dvorišče imenovan porton. Značilni so tudi okenski in vratni okvirji, ki so kazali umetnostno izražanje kamnosekov. Likovno oblikovane stavbne kamnite člene je potrebno ohranjati in obnavljati, pri prenovi pa je pomembno, da se ohrani velikost in oblika kamnitih stavbnih členov, saj so tudi ti vpeti v arhitekturno kompozicijo zgradbe. Taka sanacija stavnih členov je zahtevna in jo zato lahko opravi le strokovni kamnosek, zaželeno pa je posvetovanje z institucijami za varstvo naravne in kulturne dediščine (Deu, 2004).
7.3.3 Streha
Značilne so položne eno- ali dvokapne strehe, kjer naklon ne presega 30 stopinj. Pod vplivom sredozemske kulture se je na Krasu razvila žlebičasta opečna kritina oziroma značilna kraška streha, pokrita s korci. Vrste streh se razlikujejo glede na identitetne oziroma lokalne značilnosti okolja in so z naklonom ter samo kritino prilagojene vremenskim razmeram. Tako kot ostale elemente hiše, je tudi streho potrebno redno vzdrževati, morebitne poškodbe pa pravilno sanirati. Pri obnovi hiše nikakor ni primerno spreminjati naklona in števila strešin ter barve in teksture kritine, torej tistih značilnosti, ki dajejo stavbi specifično identitetno podobo.
Potrebno je ohraniti obliko strehe, razmerje med fasadnimi ploskvami in višino strehe ter barvo in teksturo kritine (Deu, 2004).
Slika 22 Obnovljen in neobnovljen del fasade (Vir: Eva Mevlja, 2021)
Slika 20 Vrata (Vir: Eva Mevlja,
2021) Slika 21 Kraško okno (Vir: Eva
Mevlja, 2021)
23
8. Infrastrukturne omejitve in zakoni gradnje in obnove stavb
Vsaka posamezna stavba je del širše celote, ki vpliva na končno podobo določenega naselja.
Vedno bolj lahko opažamo razlike med novogradnjami in avtohtono arhitekturo, poleg posameznih objektov pa se drugačnost od tradicionalnega stavbarstva kaže tudi v podobi naselij. Čeprav so arhitekturne usmeritve in omejitve določene v prostorskih, planskih in izvedbenih dokumentih, so te velikokrat neupoštevane, prav tako pa se pogosto spregleda različne cilje znotraj trajnostnega razvoja, ohranjanja in varstva arhitekturne dediščine ter drugih mednarodnih usmeritev. Zanemarjanje ustreznih prostorskih določil se kaže v različnih oblikah. Sodobni trendi kažejo, da postajajo obnove in prenove stavb sekundarnega pomena, pogostejša praksa pa je gradnja novih objektov, kljub temu, da bi morala imeti prenova prednost pred novogradnjo. Medtem ko arhitekturno tradicionalni objekti propadajo, so vse pogostejše sodobne gradnje, ki niso v skladu z lokalno identiteto naselja in izražajo globalne trende ter oblikovne arhitekturne značilnosti. Poleg pomanjkanja ohranjanja tradicionalne stavbne dediščine se kršitve torej pojavljajo tudi pri sami novogradnji, kjer vidijo lastniki priložnost za unikatno arhitekturo, ki bo izražala njihovo identiteto, pri tem pa zanemarijo identiteto pokrajine (Deu, 2009).
8.1 Mednarodni dokumenti
Pojem, ki zaobjame uravnotežen, ohranjajoč in sonaraven razvoj okolja je trajnostni razvoj. To pomeni, da se pri posegih v prostor (vključno z razvojem grajenih struktur) upošteva več različnih dejavnikov, kot so okoljska varčnost, ohranjanje kulturne dediščine in regionalnih značilnosti … Dva pomembna dokumenta, v katerih je poudarjeno upoštevanje regionalne krajinsko arhitekturne tradicije in razvojno obnavljanje obstoječih stavb, sta Agenda Habitat in Carigrajska deklaracija o mestih in drugih naseljih. »Spodbujali bomo ohranjanje, obnavljanje in vzdrževanje stavb, spomenikov, odprtih prostorov, krajin in strukture naselij, ki so zgodovinske, kulturne, arhitekturne, naravne, verske ali duhovne vrednote« (Agenda Habitat, Carigrajska deklaracija …, 1997, str. 16). »Trajnostni razvoj je nujno potreben pri razvoju človekovih naselij in v polnem obsegu upošteva potrebe po doseganju ekonomske rasti, socialnega razvoja in varstva okolja (Agenda Habitat, Carigrajska deklaracija …, 1997, str. 31).
Ti dokumenti narekujejo, da gradnja in obnova objektov ni le delo arhitektov, temveč mora biti vključeno tudi znanje iz drugih področij in upoštevane vrednote identitetnega stavbarstva.
Razvojno načrtovanje naselij mora torej izhajati iz vrednot naselbinske dediščine (Deu, 2004).
Leta 2018 je bila na konferenci v Davosu podpisana deklaracija Za kakovostno kulturo gradnje (Baukultur), v kateri so vključeni tudi cilji kulturne dediščine in sodobne arhitekture ter gradnje. V Deklaraciji je poudarjena skupna odgovornost politike in družbe, zato zahteva oblikovanje skupne in celovite evropske politike na področju kulturne gradnje (Deklaracija iz Davosa, 2018).
Ena od vizij za kakovostno kulturo gradnje se glasi: »Kulturna dediščina je pomemben sestavni del kakovostne kulturne gradnje. Način, kako danes uporabljamo, ohranjamo in varujemo našo kulturno dediščino, bo ključen za razvoj kakovostnega grajenega okolja v prihodnosti«
(Deklaracija iz Davosa, 2018, str. 3).
8.2 Državni, regionalni, občinski dokumenti 8.2.1 Državni dokumenti
Leta 2017 je bila sprejeta arhitekturna politika Slovenije, imenovana Arhitektura za ljudi, kjer so zapisani cilji, skladni z evropskimi razvojnimi politikami za obdobje 2014-2020 in Deklaracijo
24
iz Davosa. Predstavljena je nova arhitekturna politika, ki poudarja večjo družbeno odgovornost pri posegih v prostor ter višjo kakovost bivanja. Zastavljeni cilji vključujejo tako kakovostno arhitekturo, ki je uporabna, varna, okolju prijazna in ekonomična, kot tudi trajnostno rast in razvoj ter vključujočo arhitekturo. Znotraj kakovostne arhitekture so vključeni tudi cilji za ohranjanje arhitekturne dediščine in kulturne identitete skupnosti. Za varovanje kulturne dediščine je danes napisanih kar nekaj mednarodnih in državnih konvencij, vendar so zastavljeni cilji uresničeni samo takrat, ko je v svojem lokalnem okolju vključena v razvojne potrebe in postane enakovredna sestavina prostora. Za trajnostni razvoj in rast naselij je potrebno poudarjanje pomena prenove stavb in območjih kulturne dediščine, saj je s tem omogočena ponovna raba že obstoječe arhitekture, poskrbljeno pa je tudi za večjo učinkovitost stavb. Pri obnovi stavbne kulturne dediščine pa je ključno ohraniti neokrnjenost in identiteto stavbnih arhitektur (Ministrstvo za kulturo RS, 2018).
8.2.2 Regionalni dokumenti
Kulturna dediščina je vključena tudi v razvojnih prioritetah regije znotraj Regionalnega razvojnega programa Istre, Brkinov in Krasa za obdobje 2021-2027. Tu so določeni različni cilji, ki zajemajo izgradnjo ali obnovo potrebne infrastrukture in vzpostavitev programov ter storitev. Zastavljeni cilji vključujejo tudi revitalizacijo kulturne dediščine (tudi za namene vključevanja v turistično ponudbo), revitalizacijo ter obnovo starih mestnih in vaških jeder ter usposobitev objektov kulturne dediščine za turistično ponudbo. V tem šestletnem obdobju je zastavljen tudi cilj digitalizacije kulturne dediščine, ki stremi k razvoju novih, digitalnih turističnih produktov, prepletenih s slovensko kulturno dediščino. Cilji za ohranjanje kulturne stavbne in naselbinske dediščine se v veliko pogledih povezujejo s turizmom (Regionalni razvojni program …, 2020).
8.2.3 Občinski dokumenti
V Občini Sežana je večina kraških hiš varovanih znotraj območij naselbinske dediščine, ki jo predstavljajo vasi oziroma njihova jedra,
prav tako pa je veliko kraških hiš označenih kot stavbna dediščina. Status kulturne dediščine se dodeli na podlagi avtentičnosti, ogroženosti, ohranjenosti, redkosti in starosti objekta oziroma območja. Objekte, označene kot nepremična dediščina, se varuje na podlagi tipa enote dediščine;
naselbinska dediščina, stavbna sakralna ali profana dediščina in kulturna krajina.
Poseganje v nepremično kulturno dediščino se torej razlikuje glede na tip enote dediščine, za vsako enoto pa so
predpisani pravni režimi varstva, ki opredeljujejo, kaj pri posamezni dediščini varujemo in na kakšen način. Pri poseganju v objekte znotraj naselbinske dediščine je za izdajo gradbenega dovoljenja najprej potrebno pridobiti kulturno-varstvene pogoje in soglasje. To velja tudi za vzdrževalna dela, kot je na primer zamenjava stavbnega pohištva. Podobno velja za poseganje v stavbe na območju stavbne dediščine, kjer je za kakršenkoli poseg potrebno pridobiti kulturno-varstveno soglasje. V primeru celotne obnove stavbe pa je potrebno naročiti izdelavo
Slika 23 Nepremična dediščina v občini Sežana (Vir: PISO, 2021)
25
konservatorskega programa, kjer so natančno določeni in opredeljeni posamezni elementi dediščine (Torbica, 2012).
Za območje občine Sežana so iz leta 2008 napisane strokovne zasnove varstva kulturne dediščine. V tem dokumentu je navedeno, da se kulturna dediščina varuje in ohranja na mestu samem, z namenom preprečitve negativnih vplivov na dediščino pa se varuje tudi območje okoli dediščine. Zaželene so prostorske rešitve, ki prispevajo k trajni ohranitvi dediščine, prepovedani pa so tisti posegi, ki bi prizadeli varovane objekte. Posledično je za posege v objekte kulturne dediščine potrebno pridobiti kulturno-varstvene pogoje in soglasje. Za varovanje stavbne dediščine se posebej varuje tlorisno in višinsko zasnovo, gradivo in konstrukcijsko zasnovo, oblikovanost zunanjosti, funkcionalno zasnovo v notranjem in zunanjem prostoru, komunikacijsko in infrastrukturno navezavo na okolico, prostorski kontekst ter že prej omenjeno širšo okolico varovanega objekta (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2008).
Občina Sežana je v preteklih letih sprejela številne akte in predpise, ki so v skladu z veljavno slovensko zakonodajo, kot je na primer Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo in Zakon o varstvu kulturne dediščine. Posledično bi morala ovrednotiti naravno in kulturno dediščino na svojem območju in poskrbeti za obnovo kulturnih spomenikov, med katere spadajo objekti sakralne, etnološke, arheološke, arhitekturne in naravoslovne dediščine. Zato je v letu 2021 za sofinanciranje obnove kulturnih objektov namenjenih 20.000 evrov, ki bodo upravičencem razdeljena prek javnega razpisa. Načrtovano je tudi subvencioniranje obnove kraških suhih zidov, ki se jo uspešno izvaja od leta 2018. Cilj je ohranjanje avtentične kraške kulturne krajine, za ta projekt pa je za leto 2021 načrtovanih 15.000 evrov (Občina Sežana, 2021).
Na področju trajnostnega bivalnega urejanja prostora je še vedno prisotno veliko razvrednotenja in zanemarjanja kulturne dediščine, saj večina usmeritev in zastavljenih ciljev ostaja samo na papirju. Za konkretne spremembe bi bilo potrebno uskladiti obstoječo zakonodajo in doseči soglasje o nadgradnji in izboljšanju obstoječega sistema ter napisati podrobnejše in konkretnejše cilje za prostorsko urejanje naselij. Uvesti bi morali spodbude in omejitve ter predstaviti podrobna navodila in primere dobre prakse, pri tem pa bi morali dosledno izvajati nadzor in upoštevati ukrepe (Deu, 2004).
8.3 Pogovor z višjo svetovalko za ohranjanje naravne in kulturne dediščine
Za boljše razumevanje delovanja občine Sežana na področju varstva in ohranjanja stavbne kulturne dediščine sem nekaj vprašanj zastavila višji svetovalki za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Katji Fedrigo.
Poleg ohranjana kulturne dediščine je v domeni položaja višje svetovalke tudi področje ohranjanja naravne dediščine in pripravljanje ter izvajanje različnih razvojnih projektov povezanih s to tematiko. Trenutno poteka izvedba treh javnih razpisov; za sofinanciranje obnove kulturnih spomenikov, za subvencioniranje obnov kraških suhih zidov in za sofinanciranje programov veteranskih in domoljubnih organizacij. Izvajajo se tudi različne investicije povezane z ohranjanjem naravne in kulturne dediščine. Delo prav tako vključuje pripravo občinskih predpisov oziroma aktov za razglasitev izbranih objektov za kulturni spomenik lokalnega pomena.
