UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA
Ana Smolič
POZNAVANJE TEORETIČNIH VSEBIN TEMELJNIH POSTOPKOV OŽIVLJANJA PRI OSNOVNOŠOLCIH:
PRIMERJAVA ZNANJA PRED IN PO UDELEŽBI NA ZDRAVSTVENOVZGOJNI DELAVNICI O
OŽIVLJANJU
diplomsko delo
THEORETICAL KNOWLEDGE OF BASIC LIFE SUPPORT AMONG SCHOOLCHILDREN BEFORE
AND AFTER IMPLEMENTATION OF
CARDIOPULMONARY RESUSCITATION TRAINING
diploma work
Mentor: viš. pred. Robert Sotler Somentor: Urban Mesec
Recenzent: doc. dr. Damjan Slabe
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
V prvi vrsti gre iskrena zahvala družini, ki mi je tekom študija vedno stala ob strani, me podpirala in nudila motivacijsko podporo.
Zahvaljujem se mentorju viš. pred. Robertu Sotlerju in somentorju Urbanu Mescu, ki sta mi s svojimi izkušnjami in strokovnim znanjem pomagala pri nastajanju diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem doc. dr. Damjanu Slabetu za recenzijo diplomskega dela.
Zahvala gre tudi predsednici Društva prijateljev mladine Mojca, ki je omogočila anketiranje v sklopu počitnikovanja otrok v taboru Mojca.
Zahvala je namenjena tudi Miroslavu Strniši za pomoč pri obdelavi anketnih vprašalnikov in interpretaciji rezultatov.
IZVLEČEK
Uvod: Nenadni srčni zastoj predstavlja 20 % celotne smrtnosti v razvitih državah. Ključni dejavnik, ki omogoči preživetje, je čimprejšnje izvajanje kakovostnih temeljnih postopkov oživljanja (TPO). Z zgodnjo defibrilacijo lahko povečamo možnost za preživetje. Zato se stremi k temu, da bi osnove TPO in uporabe AED poznal prav vsak. To znanje bi povečalo možnost preživetja, saj so velikokrat laiki prvi prisotni ob obolelem. S poučevanjem otrok v osnovnih šolah lahko povečamo ozaveščenost in znanje o TPO in uporabi AED in zajamemo pomemben del populacije. Namen: Namen diplomskega dela je ovrednotiti vpliv zdravstvenovzgojne delavnice na teoretično znanje osnovnošolcev o TPO in uporabi AED.
Metode dela: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu. Za raziskovalni instrument smo uporabili anketni vprašalnik, ki je vseboval 23 vprašanj. V času od julija do avgusta 2020 so ga v fizični obliki osnovnošolci reševali v sklopu počitnikovanja v Taboru Mojca. Anketirani so bili stari od 9 do 15 let. Anketni vprašalnik so rešili pred in po izvedbi dvourne zdravstvenovzgojne delavnice o TPO in uporabe AED, ki sta jo izvedli medicinski sestri iz Zdravstveno vzgojnega centra Zdravstvenega doma Novo mesto.
Rezultate smo ročno vnesli v spletni program 1KA in Microsoft Excel 2013, s pomočjo katerih smo podatke obdelali in analizirali. Rezultati: Ugotovili smo odstopanje v nivoju teoretičnega znanja o TPO in uporabi AED pri osnovnošolcih pred in po zdravstvenovzgojni delavnici. Vidna je razlika in napredek v znanju, pridobljenem po zdravstvenovzgojni delavnici, v primerjavi z znanjem, ki so ga imeli pred njo. Razprava in zaključek:
Anketirani so po izvedeni zdravstvenovzgojni delavnici pokazali višji nivo pridobljenega znanja kot pred delavnico, kar kaže na to, da je izvajanje tovrstnih delavnic/izobraževanj lahko učinkovito. S poučevanjem otrok lahko zajamemo velik del populacije in jih že zgodaj seznanimo z osnovami TPO in uporabe AED, ki bi jih moral poznati prav vsak. To znanje bi povečalo možnost preživetja oseb s srčnim zastojem zunaj bolnišnice. Pri srčnem zastoju življenje rešujejo prisotni, ki čim prej pričnejo s TPO, saj vsaka izgubljena minuta brez oživljanja zmanjša možnost preživetja.
Ključne besede: oživljanje, avtomatski zunanji defibrilator, znanje, otroci.
ABSTRACT
Introduction: In developed countries, sudden cardiac arrests account for 20% of all deaths.
The key factor for survival is to provide quality cardiopulmonary resuscitation (CPR) as soon as possible. Early defibrillation can also increase the chances of survival. Therefore, we should strive that everyone is familiar with the basics of CPR and the use of AEDs. Such knowledge would increase the chances of survival because laymen are most often the first to be present on site of a cardiac arrest. As children represent a significant part of the population, it is necessary that we increase the awareness and teach children in primary schools about the importance of CPR and the use of AEDs. Purpose: The purpose of this thesis is to evaluate the impact of the health education workshop on the theoretical knowledge of primary school pupils about CPR and the use of AEDs. Methods of work:
The research was based on a quantitative research approach. We used a 23-question questionnaire that primary school pupils filled out in the period from July to August 2020 as a part of the activities during their holidays spent at Camp Mojca. The pupils were between 9 and 15 years old. The questions were answered before and after the two-hour health education workshop about CPR and the use of AED, which was conducted by nurses from the Health Education Centre from the Novo mesto Health Centre. The results were manually entered in the web program 1KA program and Microsoft Excel 2013 that we used to process and analyse the data. Results: We compared the level of theoretical knowledge about CPR and the use of AED of primary school children before and after the health education workshop. We determined that the level of their knowledge has significantly risen.
Discussion and conclusion: In comparison to the results before the health education workshop, pupils have gained a lot of new knowledge during the workshop and the level of their knowledge after the workshop has improved. This shows that the implementation of such workshops/trainings can be extremely effective. Hence, we should start teaching young children, and in such way reach a large part of the population, about the basics of CPR and the use of AEDs, which also everyone else should know. This knowledge would increase the chances of survival of people with sudden cardiac arrests outside the hospital. It is very important to start with CPR as soon as possible and in this way contribute to saving someone’s life because every minute lost without resuscitation reduces the chances of survival.
Key words: resuscitation, automated external defibrillator, knowledge, children.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Prva pomoč ... 1
1.1.1 Etični in pravni vidiki nudenja prve pomoči ... 2
1.2 Nenadni srčni zastoj ... 2
1.3 Pristop k ponesrečencu oziroma nenadno obolelemu ... 3
1.3.1 Veriga preživetja... 5
1.3.2 Klic na 112... 5
1.4 Temeljni postopki oživljanja... 6
1.4.1 Temeljni postopki oživljanja odraslega ... 6
1.4.2 Temeljni postopki oživljanja otroka in utopljenca ... 7
1.5 Avtomatski zunanji defibrilator ... 8
1.5.1 Uporaba avtomatskega zunanjega defibrilatorja ... 9
1.6 Izobraževanje otrok o temeljnih postopkih oživljanja ... 10
2 NAMEN ... 12
3 METODE DELA ... 13
3.1 Raziskovalni inštrument... 13
3.2 Raziskovalni vzorec ... 13
3.3 Potek raziskave ... 14
3.4 Etični vidik raziskave ... 14
4 REZULTATI ... 15
5 RAZPRAVA ... 27
5.1 Anketiranje, izvedeno pred zdravstvenovzgojno delavnico ... 27
5.1.1 Teoretično znanje s področja pristopa k poškodovancu ... 27
5.1.2 Teoretično znanje s področja TPO ... 28
5.1.3 Teoretično znanje s področja uporabe AED ... 28
5.1.4 Teoretično znanje s področja TPO in uporabe AED ter želja po dodatnem
izobraževanju ... 29
5.2 Anketiranje, izvedeno po zdravstvenovzgojni delavnici ... 29
5.2.1 Teoretično znanje s področja pristopa k poškodovancu ... 29
5.2.2 Teoretično znanje s področja TPO ... 30
5.2.3 Teoretično znanje s področja uporaba AED ... 30
5.3 Omejitve raziskave... 31
5.4 Prispevek diplomskega dela ... 31
6 ZAKLJUČEK ... 32
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI ... 33
8 PRILOGE
8.1 Privolitveno soglasje 8.2 Anketni vprašalnik
KAZALO SLIK
Slika 1: Interakcija med dispečerjem, očividci, ki nudijo TPO in uporabo AED... 3
Slika 2: Pristop k poškodovancu ... 4
Slika 3: Veriga preživetja ... 5
Slika 4: Algoritem temeljnih postopkov oživljanja pri odrasli osebi ... 7
Slika 5: Spol anketirancev, ki so rešili anketni vprašalnik pred in po izobraževanju. ... 15
Slika 6: Starost anketiranih v letih, ki so reševali anketni vprašalnik pred in po zdravstvenovzgojni delavnici. ... 15
Slika 7: Delež anketiranih glede na regijo bivanja. ... 16
Slika 8: Predhodno sodelovanje anketiranih pri predavanjih o TPO in uporabi AED. ... 17
Slika 9: Delež anketiranih otrok, ki so v preteklosti že izvvajali TPO na vadbeni lutki. ... 17
Slika 10: Prikaz deleža anketiranih, ki bi pristopili do osebe, ki negibno leži na tleh, in ji pomagali. ... 18
Slika 11: Odgovori anketiranih v deležih, glede na to, katero številko bi poklicali, ko bi potrebovali pomoč reševalcev. ... 18
Slika 12: Prikaz rezultatov anketiranih na vprašanje: Kaj je prva pomoč. ... 19
Slika 13: Prikaz rezultatov anketiranih, kaj bi naredili, preden bi pristopili k poškodovancu/oboleli osebi, ki negibno leži na tleh. ... 20
Slika 14: Prikaz rezultatov anketiranih, kaj bi najprej naredili, ko bi že bili ob poškodovani/oboleli osebi. ... 20
Slika 15: Prikaz rezultatov anketiranih, kaj bi storili po tem, ko bi ugotovili, da je oseba neodzivna in na zunaj ne kaže znakov življenja. ... 21
Slika 16: Prikaz rezultatov anketiranih, koliko časa se preverja dihanje. ... 21
Slika 17: Prikaz rezultatov anketiranih, postopek ukrepanja v primeru, ko je oseba neodzivna in diha. ... 22
Slika 18: Prikaz rezultatov anketiranih, ukrepanje v primeru, ko smo sami ob poškodovancu/oboleli osebi, ki ne kaže znakov življenja in ne diha. ... 22
Slika 19: Prikaz rezultatov anketiranih, pravilno razmerje med stisi prsnega koša in vpihi pri oživljanju odrasle osebe. ... 23
Slika 20: Prikaz rezultatov anketiranih, v katerih dveh primerih se oživljanje vedno prične s petimi vpihi. ... 23
Slika 21: Prikaz rezultatov anketiranih, ali je oživljanje dovolj učinkovito, če izvajamo le stise prsnega koša brez vpihov? ... 24 Slika 22: Prikaz rezultatov anketiranih, v katerem primeru bi uporabili AED. ... 24 Slika 23: Mesto namestitve elektrod pri odrasli osebi. ... 25 Slika 24: Prikaz rezultatov anketiranih, pravilni mesti namestitve elektrod pri odrasli osebi.
... 25 Slika 25: Prikaz rezultatov anketiranih, kje lahko najdemo AED. ... 26 Slika 26: Prikaz rezultatov anketiranih, ali bi znali uporabiti AED. ... 26
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
AED Avtomatski zunanji defibrillator KPO Kardiopulmonalno oživljanje TPO Temeljni postopki oživljanja
1
1 UVOD
Srčni zastoj je še vedno velik izziv za tvorce in izvajalce javnozdravstvene politike. V industrializiranih državah nenadni srčni zastoj predstavlja 20 % celotne smrtnosti (Josephson, 2014). Pri njem je ključni dejavnik preživetja izvajanje kakovostnega kardiopulmonalnega oživljanja (KPO) (Poole et al., 2018) – z zgodnjo defibrilacijo znotraj 3 do 5 minut po zastoju se za 50 do 70 % poveča možnost za preživetje (Gradišek et al., 2015). Otroci predstavljajo pomemben del populacije, ki ima lahko od izobraževanja iz prve pomoči koristi (Markenson et al., 2016). Izobraževanje otrok o oživljanju je zelo enostavno in učinkovito ter lahko vodi v splošno povečanje stopnje oživljanja s strani laikov. V nekaterih državah je izobraževanje šolskih otrok o temeljnih postopkih oživljanja (TPO) že obvezno, v mnogih pa so začeli izvajati lokalne, regionalne in nacionalne pobude (Böttiger, Van Aken, 2015). Učenje TPO z uporabo avtomatskega zunanjega defibrilatorja (AED) se je pokazalo kot izvedljivo tudi pri mlajših otrocih. Obstajajo dokazi, da so ustrezni programi uspešni za izboljšanje izidov obolelih na ravni populacije. Zgodnje usposabljanje lahko privede do bolj trajnostnih rezultatov (Bohn et al., 2015). Javnost bi bilo treba nenehno spodbujati k pridobivanju spretnosti izvajanja TPO. Te cilje lahko pomagajo doseči nove pobude, kot so sporočila javnih služb, inštitucionalni programi ter vladne spodbude. Vsakdo bi moral kadar koli znati izvajati ukrepe TPO, ko se ob zastoju srca pojavi potreba po njih (Leong, 2011).
1.1 Prva pomoč
Prva pomoč je takojšnja pomoč, ki jo nudimo oboleli ali poškodovani osebi vse do prihoda strokovne pomoči. Ne ukvarja se le s telesnimi poškodbami, temveč tudi z drugo začetno oskrbo, vključno s psihosocialno podporo ljudem, ki trpijo zaradi čustvene stiske, ki jo je povzročilo doživljanje ali priča travmatičnemu dogodku. Posegi prve pomoči so namenjeni ohranjanju življenja, lajšanju trpljenja, preprečitvi nadaljnje bolezni ali poškodbe ter spodbuditvi okrevanja (Markenson et al., 2016).
2
1.1.1 Etični in pravni vidiki nudenja prve pomoči
Prva pomoč ne obsega le postopkov za oskrbo nenadno obolelih ali poškodovanih.
Predstavlja rešitev do splošne državljanske odgovornosti in je dejanje humanosti. K dajanju prve pomoči posameznika zavezuje tudi zakonodaja (Slabe, 2008).
Drugi člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ
»zavezuje, da je vsakdo poškodovanemu ali obolelemu v nujnem primeru dolžan nuditi prvo pomoč po svojih močeh in sposobnostih ter mu omogočiti dostop do nujne medicinske pomoči«. KZ-1 – Kazenski zakonik v 130. členu (opustitev pomoči) opredeljuje kazensko odgovornost posameznika, ki ne pomaga osebi v neposredni smrtni nevarnosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega. Takega posameznika se kaznuje z zaporom do dveh let. Omenjeni zakon v 128. členu (povzročitev nevarnosti) definira kazensko odgovornost zoper posameznika, ki pusti koga brez pomoči v smrtni nevarnosti, ki jo je sam povzročil in se prav tako kaznuje z zaporom do dveh let.
1.2 Nenadni srčni zastoj
Nenadni srčni zastoj je stanje, pri katerem srce nenadoma in nepričakovano preneha biti.
Povzroči prekinitev dotoka krvi do možganov in ostalih organov. Prizadene lahko ljudi vseh starosti, kjer koli in kadar koli (Sundeep, Venugopal, 2016). Nenadni srčni zastoj lahko povzroči akutni miokardni infarkt, miokardno ishemijo in/ali srčno aritmijo (ventrikularna fibrilacija) in predstavlja 50 % smrtnih žrtev bolnikov z boleznimi srca in ožilja ter 20 % vseh naravnih smrti v zahodnih družbah. V primeru, da ga ne zdravimo v nekaj minutah, je smrten. Večinoma se zgodi izven bolnišnice, kjer pomoč ni takoj na voljo. V osemindvajsetih evropskih državah je bil od oktobra do decembra leta 2017 delež oživljanja s strani mimoidočih med 13 % in 82 %. Skupaj je bilo potrjenih 37.054 zunajbolnišničnih zastojev srca, od tega so v 25.171 pričeli s TPO. Stopnja preživetja po odpustu iz bolnišnice je bila 8 %, v primeru, ko so očividci poleg stisov prsnega koša nudili tudi vpihe, se je preživetje po odpustu iz bolnišnice dvignilo z 8 % na 14 % (Gräsner et al., 2020). V Sloveniji zaradi zunajbolnišničnega srčnega zastoja letno umre okoli 1500 prebivalcev (Markota, Gradišek, 2017).
3
Pregled dokazov kaže, da je preživetje po srčnem zastoju odvisno od hitrega prepoznavanja srčnega zastoja, zgodnjega dostopa do pomoči, zgodnjega visokokakovostnega izvajanja TPO in zgodnje defibrilacije. Smernice poudarjajo pomen interakcij med zdravstvenim dispečerjem nujne medicinske pomoči, očividci, ki izvajajo TPO, in uporabo AED (Markenson et al., 2016).
Slika 1: Interakcija med dispečerjem, očividci, ki nudijo TPO in uporabo AED (Gradišek et al., 2015).
V Evropi je skupna incidenca zunajbolnišničnega srčnega zastoja, kjer so izvajali TPO, znašala 56 na 100 000 prebivalcev. V študiji EuReCa ONE je znašala letna incidenca 49 na 100 000 prebivalcev (Gräsner et al., 2020).
1.3 Pristop k ponesrečencu oziroma nenadno obolelemu
Oseba, ki nudi prvo pomoč, mora najprej poskrbeti za lastno varnost. V primeru, da varnost ni zagotovljena, se umaknemo, da se ne znajdemo v nevarnosti in na ta način ustvarimo dodatne žrtve. Pristopimo le, če smo bili posebej izučeni za reševanje ponesrečencev iz nevarnih območij. Najpomembnejša področja osebne varnosti so splošna varnost, varnost na prizorišču ter preprečevanje prenosa bolezni med oskrbo (Markenson et al., 2016).
Zavarovati moramo sebe, poškodovanca in opazovalce. Nevarnosti, ki nam grozijo iz okolja, so lahko: dim, ogenj, deroče reke, električni tok, kabli daljnovodov, kemikalije, tekoči promet, vnetljive snovi, nevarnost okužbe, eksplozije in tako dalje (Vlahovič, 2006). Če nevarnosti ne moremo odstraniti ali zmanjšati na raven, ki bi omogočala varen pristop k poškodovancu, se moramo umakniti in počakati na prihod ekipe nujne medicinske pomoči (Malić et al., 2019).
4
Ko je varnost zagotovljena, pristopimo k ponesrečencu in preverimo njegovo odzivnost s tem, da ga nežno stresemo za ramena in ogovorimo. Če se odzove in je okolica varna, ga pustimo v istem položaju, vprašamo, kaj se je zgodilo in po potrebi pokličemo pomoč. Do prihoda pomoči preverjamo njegovo stanje. V primeru, da se ne odzove, poškodovanca obrnemo na hrbet, sprostimo dihalno pot in preverimo, ali diha. Dihalno pot sprostimo tako, da eno roko položimo na čelo, glavo nežno zvrnemo nazaj, z drugo dvignemo brado. Glavo prislonimo k obrazu poškodovanca in 10 sekund opazujemo dvigovanje prsnega koša, poslušamo dihanje in poskusimo začutiti sapo (vidim, čutim, slišim). Pri 50 % žrtev srčnega zastoja lahko v prvih minutah opazimo tako imenovano agonalno dihanje. Gre za nenormalen vzorec dihanja, ki ga laiki pogosto napačno razumejo, kot znak življenja. Laiki ga opisujejo kot smrčanje, težko dihanje, vzdihovanje … Agonalno dihanje predstavlja največjo oviro za prepoznavanje zunajbolnišničnega srčnega zastoja (Olasveengen et al., 2021). Če nismo prepričani, ali diha normalno, ukrepamo, kot da ne diha, pokličemo številko 112 – in pričnemo s TPO. V primeru, da je neodziven in diha, ga namestimo v stabilni bočni položaj (Gradišek et al., 2015).
VODDO (varnost, odzivnost, dihalna pot, dihanje in obtok), ki ga vidimo na Sliki 2 je zlati standard začetnega pristopa k poškodovancu. Zadnja točka preverjanje utripa (O-obtok) se laičnim reševalcem odsvetuje, saj imajo s tipanjem utripa velikokrat težave tudi izkušene in za to izurjene osebe. (Vlahovič, 2006).
Slika 2: Pristop k poškodovancu (Vir: Vlahovič,2006).
5
1.3.1 Veriga preživetja
Veriga preživetja je sestavljena iz štirih členov, ki so pomembni za uspešen izid oživljanja, vidimo jih lahko na Sliki 3. To so:
1. Zgodnja prepoznava in klic na številko 112. Ključnega pomena je zgodnja prepoznava srčnega zastoja.
2. Zgodnje nudenje TPO s strani očividcev (neodložljivi ukrep).
3. Zgodnja defibrilacija znotraj 3-5 minut z AED.
4. Zgodnji dodatni postopki oživljanja, ki jih izvajajo usposobljeni zdravstveni delavci (Nolan et al., 2006).
Slika 3: Veriga preživetja (Monsieurs et al., 2015).
1.3.2 Klic na 112
Ko pridemo na kraj nesreče ali potrebujemo pomoč nujne medicinske pomoči, pokličemo številko 112, na kateri dobimo Regijski center za obveščanje – ReCo (Ahčan, 2007). Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje (2014) je na spletni strani objavila vprašanja, na katera odgovorimo in si z njimi pomagamo ob klicu na številko 112. Odgovorimo na naslednja vprašanja: kdo kliče, kaj se je zgodilo, kje in kdaj se je zgodilo, koliko je ponesrečencev, kakšne so poškodbe, kakšne so okoliščine na kraju nesreče (nevarne snovi, požar ...), kakšno pomoč potrebujemo.
6
1.4 Temeljni postopki oživljanja
TPO so zaporedje postopkov, ki jih izvajamo v primeru srčnega zastoja (navidezna smrt). Z namenom, da bi osebi rešili življenje, vzdržujemo s TPO krvni obtok in dihanje (Kobilšek, Fink, 2017). Pri srčnem zastoju je ključni dejavnik preživetja izvajanje kakovostnega kardiopulmonalnega oživljanja. Izvajanje učinkovitih stisov prsnega koša je pogosto zahtevno, podvrženo utrujenosti in nedosledno izvedeno (Poole et al., 2018).
Glavno – splošno priporočilo je, da očividci izvajajo stise prsnega koša. Če se osredotočimo na otroke, so bistveni tudi vpihi (Markenson et al., 2016).
1.4.1 Temeljni postopki oživljanja odraslega
Sledimo načelu VODDO. Če ne diha oziroma ne diha normalno in smo sami ob njem, takoj pokličemo nujno medicinsko pomoč na številko 112. V primeru, da je prisotnih več oseb, nekdo drug pokliče 112, nekdo pa gre po najbližji AED. Pričnemo s stisi prsnega koša.
Pokleknemo k poškodovancu s strani. Eno roko položimo na sredino prsnega koša (spodnji del prsnice), drugo dlan roke položimo na prvo in jo objamemo s prsti. Prepričamo se, da med izvajanjem stisov prsnega koša s prsti ne pritiskamo na sosednja rebra. Roke moramo imeti v komolcih ves čas iztegnjene. Prepričamo se, da ne pritiskamo na trebuh. Med izvajanjem stisov prsnega koša morajo biti naša ramena vertikalno nad poškodovancem (Malić, 2019; Šalda, Zidar, 2016; Piazza, 2014).
Za odraslo osebo mora biti globina stiskanja prsnega koša približno 5 in ne več kot 6 cm.
Hitrost stiskanja prsnega koša naj bo med 100 do 120 stisov na minuto. Če smo usposobljeni in zmožni, damo po 30 stisih prsnega koša 2 vpiha. V nasprotnem primeru neprekinjeno izvajamo le stise prsnega koša (Perkins et al., 2021). Čas, ko prekinemo izvajanje stisov srca zaradi dajanja dveh vpihov, ne sme biti daljši od 10 sekund. Glavo zvrnemo in dvignemo brado, da na ta način sprostimo dihalno pot. S palcem in kazalcem roke, ki je na čelu, zatisnemo nosnici, glavo ves čas držimo zvrnjeno. Pustimo, da so usta odprta, vendar še vedno dvigujemo brado. Globoko vdihnemo in svoje ustnice položimo okoli ust poškodovanca, tako da zagotovimo popolno tesnjenje. Enakomerno vpihujemo eno sekundo in opazujemo dvigovanje prsnega koša. Nato ponovno vdahnemo in damo še en vpih. Po
7
dveh vpihih takoj nadaljujemo s stisi prsnega koša (Markenson et al., 2016; Gradišek et al., 2015). Algoritem temeljnih postopkov oživljanja pri odrasli osebi lahko vidimo na Sliki 4.
Slika 4: Algoritem temeljnih postopkov oživljanja pri odrasli osebi (Vir: Malić et al., 2019;Gradišek et al., 2007).
1.4.2 Temeljni postopki oživljanja otroka in utopljenca
V primeru oživljanja dojenčka, otroka in utopljenca sledimo načelu VODDO (Malić et al., 2019). Oživljanje otroka in dojenčka pričnemo s 5 začetnimi vpihi, v primeru, da ni jasnih znakov življenja, nadaljujemo oživljanje v razmerju 15 stisov prsnega koša : 2 vpiha. Za namen zmanjšanja števila menjav je lahko razmerje oživljanja tudi 30:2. Če ne moremo zagotoviti vpihov, nadaljujemo samo s stisi prsnega koša (Van de Voorde et al., 2021). Pri utopljencu prav tako oživljanje pričnemo s 5 začetnimi vpihi in nadaljujemo v razmerju 30 stisov prsnega koša : 2 vpiha (Perkins et al., 2021; Kobilšek, Fink 2017).
8
Če ne moremo zagotoviti vpihov, nadaljujemo le s stisi prsnega koša (Perkins et al., 2021;
Van de Voorde et al., 2021). Posebnost pri dajanju vpihov dojenčku je ta, da glavico držimo v nevtralnem položaju, s svojimi usti objamemo njegova usta in nos hkrati, ter vpihnemo.
Stise prsnega koša pri dojenčku izvajamo s pritiskom dveh prstov (kazalca in sredinca) na spodnjo polovico prsnice, 4 cm globoko. Pri otroku od enega leta starosti do pubertete izvajamo vpihe na enak način kot pri odrasli osebi. Stise prsnega koša izvajamo s peto dlani na spodnji polovici prsnice, 5 cm globoko. Stisi prsnega koša ne smejo biti globlji od meje odraslih 6 cm, to je približno dolžina palca odrasle osebe. V vseh treh primerih izvajamo stise prsnega koša s frekvenco 100-120 stisov na minuto. Oživljanje otroka ali dojenčka pričnemo s 5 začetnimi vpihi in nadaljujemo s stisi prsnega koša, razen če smo ugotovili jasne znake delujočega krvnega obtoka (Markenson et al., 2016). V primeru, če smo pri oživljanju sami in imamo ob sebi mobilni telefon, najprej pokličemo pomoč (številko 112) in vzpostavimo funkcijo prostoročnega telefoniranja ter nemudoma pričnemo s TPO (Perkins et al., 2021). V primeru, da nas je več, nekdo takoj pokliče številko 112 (Kobilšek, Fink, 2017).
1.5 Avtomatski zunanji defibrilator
Za povrnitev spontanega bitja srca po navadi stisi prsnega koša ne zadostujejo, zato je potrebna defibrilacija, s katero sprožimo električni sunek skozi srce in poskušamo na ta način srcu pomagati, da zopet vzpostavi normalen srčni utrip (Šalda, Zidar, 2016) – AED se uporablja pri odraslih, otrocih in dojenčkih za popravo srčnega ritma s sprožitvijo električnega šoka (Piazza et al., 2014; Markenson et al. 2016). V kombinaciji s TPO predstavlja ključni del verige preživetja (Page, 2011) – Aparat naredi analizo srčnega ritma in na podlagi te poda pisna in ustna navodila glede nadaljnjega ukrepanja. Lahko se ga varno in enostavno uporabi tudi brez predhodnega usposabljanja – (Piazza et al., 2014). AED se nahajajo na javnih mestih, kjer se zadržuje večje število ljudi. Najdemo jih lahko v nakupovalnih središčih, zdravstvenih ustanovah, javnih kopališčih, športnih dvoranah, na železniških postajah, letališčih … (Piazza, 2014; Gradišek et al., 2007).
Pravilnik o službi nujne medicinske pomoči (2015) v 23. členu opredeljuje, da je naloga lokalne skupnosti, da na svojem območju osvešča, izobražuje in usposablja laike za uporabo AED. Visoko stopnjo preživetja lahko dosežemo le, če osebe z zunajbolnišničnim srčnim zastojem defibriliramo v prvih minutah po zastoju srca. Le nekaj odstotkov je defibriliranih
9
z AED, ki so javno dostopni (Ringh et al., 2018). Uporaba AED je v Evropi še vedno nizka.
Register teh ima le 75 % evropskih držav (Gräsner et al., 2021).
1.5.1 Uporaba avtomatskega zunanjega defibrilatorja
Pri osebi, ki je v srčnem zastoju, bi moral biti AED uporabljen čim prej. Ko izvajamo TPO, se moramo vedno vprašati, ali je kje v bližini na voljo AED (Markenson et al., 2016). Za dojenčke in otroke do 8. leta starosti se uporablja pediatrični/otroški AED, v primeru, ko ta ni na voljo, uporabimo standardnega s pediatričnimi elektrodami. Če tudi to ni na voljo, se uporabi standardni AED z elektrodami za odraslega (Perkins et al., 2021).
Takoj, ko je AED na voljo, ga uporabimo. Če je prisotnih več oseb, ena neprekinjeno izvaja TPO, medtem druga odpre in vključi AED ter prilepi elektrodi na prsni koš. Ves čas sledi govornim in slikovnim navodilom. Oseba, ki je odgovorna za AED, zagotovi, da se med analizo srčnega ritma nihče ne dotika poškodovanca. V primeru, da aparat ugotovi, da je električni sunek potreben, se mora oseba, zadolžena za AED, prepričati, da se nihče ne dotika žrtve in šele, ko je prepričana, sproži električni sunek s pritiskom na gumb. Ko je električni sunek sprožen, takoj nadaljujemo s TPO in sledimo navodilom aparata (Gradišek, 2015). Pri odraslih eno elektrodo namestimo tik pod ključnico na desni strani prsnega koša., drugo pod pazduho na levo stran prsnega koša. Paziti je potrebno, da je pričvrščena z daljšo osjo elektrode vzporedno z vzdolžno osjo poškodovančevega telesa (Piazza, 2014) – pri dojenčku in mlajšem otroku namestimo eno elektrodo spredaj na sredino prsnega koša, drugo pa zadaj na sredino hrbta med lopaticama. Pri večjih otrocih se elektrodi namesti na enaki mesti kot pri odrasli osebi, in sicer spredaj na zgornjo desno stran tik pod ključnico ter drugo na otrokovi levi strani tik pod pazduho (Van de Voorde et al., 2021; Markenson et al., 2016;
Piazza, 2014) – pozorni moramo biti, da poškodovanec leži na suhi podlagi, saj lahko v nasprotnem primeru električni tok poškoduje osebo, ki izvaja TPO ali kogar koli, ki je ob poškodovancu. Prav tako – preden namestimo elektrodi, mokro kožo obrišemo, saj lahko ta povzroči prevodnost električnega toka po površini kože prsnega koša (Kobilšek, Fink, 2017).
V primeru, ko AED ni na voljo, oživljamo dokler lahko, dokler se ne začne poškodovana/
obolela oseba prebujati oziroma kazati znakov življenja (dihanje, srčni utrip), dokler zdravstveni delavec ne reče, da prenehamo (Gradišek, 2006). Uporaba AED na kraju dogodka privede do občutnega skrajšanja časa do prvega šoka in s tem podvojitev preživetja
10
z dobrim nevrološkim izidom po zunajbolnišničnem srčnem zastoju na 50 % (Berdowski et al., 2011).
Znanje o TPO povečuje samozavest po pristopu in pomoči drugim. Po izobraževanju osnovnošolcev o TPO je opazen viden napredek v znanju. Sklepa se, da je zgodnje usposabljanje otrok ključnega pomena (Pivač et al., 2020).
1.6 Izobraževanje otrok o temeljnih postopkih oživljanja
Po pregledu slovenskih osnovnošolskih učnih načrtov smo zasledili, da so posamezne vsebine prve pomoči obravnavane pri predmetu biologija v 8. razredu. Del vsebin se nanaša tudi na bolezni srca in ožilja (Vihar et al., 2011). Manjši del prve pomoči je vključen v učni načrt predmeta Naravoslovje in tehnika v 4. razredu (Vodopivec et al., 2011). Samostojnega predmeta, pri katerem bi otroci podrobneje spoznali vsebine prve pomoči, v osnovnošolskih učnih načrtih nismo zasledili.
V šolskem letu 2016/2017 se je v Sloveniji začelo v sklopu zdravstveno-vzgojnih programov primarnega zdravstvenega varstva sistematično izobraževanje. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije je nacionalne organizacije pozvalo, da dvourno učenje TPO umesti v obstoječi šolski program. Pilotni projekt preureditve učnega načrta je potekal na osnovni šoli Trebnje in se izkazal za izvedljivega. Vsebine TPO in uporabe AED bi bilo smiselno umestiti v redni šolski program, saj le-ta dopušča določeno stopnjo avtonomije učitelja in šole, ki bi te vsebine lahko samostojno vključila v šolski program (Šalda, 2017).
Usposabljanje o TPO z uporabo AED v okviru primernega zdravstvenega varstva se je izkazalo kot odlična možnost, saj so tu že zagotovljene organizacijske, kadrovske in finančne zahteve. Glede na predlog Svetovne zdravstvene organizacije, ki predlaga dvourno usposabljanje za otroke od 12. leta starosti naprej, so se odločili, da bodo usposabljali učence 8. razreda ter dijake 1. letnika srednje šole. (Šalda, Zidar, 2016).
Plant in Taylor (2013) sta na podlagi pregleda literature ugotovili, da dokazi kažejo na to, da je usposabljanje o TPO, ki se izvaja na različne načine pri širokem razponu starosti otrok, uspešno. Prišli sta do ugotovitev, da so bili mlajši otroci sposobni opravljati osnovne naloge, vključno z uporabo AED, medtem ko so bili starejši otroci boljši pri testih. Globina izvajanja
11
stisov srca je bila odvisna od višine, teže in indeksa telesne mase otroka. S treningi naj bi otroci začeli že zgodaj in jih ponavljati tekom šolanja.
Vsi šolarji, stari 12 let in več, bi morali vsako leto redno opravljati dve uri usposabljanja o oživljanju. Otroke, stare 4 leta in več, se že lahko nauči preverjati in klicati, otroke, stare 12 let in več, pa sistem: preveriti, klicati in izvajati stise prsnega koša. Usposobljene šolarje je potrebno spodbujati k nadaljnjemu usposabljanju prijateljev in družinskih članov.
Usposabljanje šolarjev za oživljanje bi moralo biti zakonsko obvezno po vsej Evropi in drugod (Semeraro et al., 2021).
Pivač in sodelavci (2020) so izvedli raziskavo na 15 slovenskih osnovnih šolah, ki ponujajo usposabljanje iz TPO. Populacija je zajemala otroke, stare med 12,5 in 14,5 let, ki so bili v raziskavo vključeni pred in po usposabljanju. Ugotovili so, da je pri poznavanju oživljanja najbolj napredovala najmlajša starostna skupina, starih 12,5 let. Ta raziskava pomembno prispeva k politiki javnega zdravja. Navaja merila za poučevanje šolarjev o TPO, kar je eden ključnih dejavnikov preživetja pri srčnem zastoju.
12
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je ovrednotiti vpliv zdravstvenovzgojne delavnice na teoretično znanje osnovnošolcev o TPO in uporabi AED.
Cilj diplomskega dela je ugotoviti nivo teoretičnega znanja o TPO in uporabi AED pri osnovnošolcih pred zdravstvenovzgojno delavnico in po njej.
Hipoteza
Po izvedeni zdravstvenovzgojni delavnici iz TPO in uporabe AED bodo imeli otroci več znanja o TPO in uporabi AED kot pred njo.
13
3 METODE DELA
Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu smo literaturo iskali v podatkovnih bazah CINAHL, Medline, PubMed in iskalniku Google, s pomočjo ključnih besed v angleškem (children, CPR, AED, Kids save lives in knowledge) in slovenskem jeziku (otroci, TPO, avtomatski zunanji defibrilator, otroci rešujejo življenja ter znanje). Literaturo smo iskali tudi v knjižnici Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani in knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu. Uporabili smo vire, skladne s temo, stare do 10 let, z izjemo temeljne literature, saj določenih podatkov nismo zasledili v novejši literaturi.
Eden od pogojev vključitve literature je bila dostopnost celotnega besedila v slovenskem ali angleškem jeziku. Metoda dela je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu.
3.1 Raziskovalni inštrument
Za raziskovalni instrument smo uporabili anketni vprašalnik, ki smo naredili samostojno.
Vsebino smo oblikovali na podlagi strokovne literature. Končno obliko vprašalnika smo oblikovali s pomočjo predhodno izvedene pilotne študije, ki je bila prav tako izvedena v sklopu počitnikovanja v taboru. V pilotni študiji je sodelovalo 35 anketirancev. Z njo smo preverjali razumljivost zastavljenih vprašanj, jih spreminjali in dodajali ter po popravkih pripravili končno obliko anketnega vprašalnika. Vprašalnik je na začetku vseboval vprašanja o socialno-demografskih podatkih, nato so sledila vprašanja zaprtega in odprtega tipa, ki so se navezovala na TPO in uporabo AED. Skupno je vseboval 23 vprašanj. Reševanje anketnega vprašalnika je potekalo 15‒20 minut, bilo je anonimno in prostovoljno.
3.2 Raziskovalni vzorec
Ciljna skupina so bili osnovnošolci, stari od 9 do 15 let, ki so prihajali iz dvanajstih slovenskih regij. Anketni vprašalnik je pred zdravstvenovzgojno delavnico iz TPO in uporabe AED skupaj izpolnilo 172 osnovnošolcev in 170 po njej. Zaradi izključitvenih kriterijev je bilo v raziskavo vključenih 108 vprašalnikov rešenih pred in 133 rešenih po zdravstvenovzgojni delavnici. Izključitveni kriteriji so bili pomanjkljivo rešeni anketni vprašalniki in vprašalniki, ki so jih reševali otroci, starejši od 15 oziroma mlajši od 9 let.
14
3.3 Potek raziskave
Anketni vprašalnik so otroci reševali , v času od julija do avgusta 2020 v sklopu počitnikovanja v Taboru Mojca, v Dolenjskih Toplicah. Tabor poteka v sklopu Društva prijateljev mladine Mojca Novo mesto. V fizični obliki so anketni vprašalnik rešili pred in po izvedbi dvourne zdravstvenovzgojne delavnice iz TPO in uporabe AED, ki sta jo vodili medicinski sestri iz Zdravstveno vzgojnega centra iz Zdravstvenega doma Novo mesto.
Rezultate smo vnesli v spletno anketo 1ka, v kateri smo podatke obdelali in analizirali. S pomočjo programa Microsoft Excel 2013 smo naredili podrobnejšo analizo.
3.4 Etični vidik raziskave
V raziskavo se bile vključene mladoletne osebe, zato smo predhodno pridobili soglasja staršev otrok, ki so bili vključeni v raziskavo, ter privoljenje vodje Tabora Mojca. Za pridobitev soglasja staršev smo uporabili poseben obrazec (glej priloge: 8.1. Privolitveno soglasje).
15
4 REZULTATI
V raziskavi je pred zdravstvenovzgojno delavnico iz TPO in uporabe AED sodelovalo 108 anketirancev, od tega je bilo 38 (35 %) moških in 70 (65 %) žensk. Po delavnici pa 133, od tega 53 (40 %) moških in 80 (60 %) žensk.
Slika 5: Spol anketirancev, ki so rešili anketni vprašalnik pred in po izobraževanju.
Na Sliki 6 vidimo, da so v raziskavi sodelovali anketiranci, stari od 9 do 15 let. Največ anketirancev je bilo starih 12 let (26 anketirancev pred, 24 %; 33 anketirancev po, 25 %), najmanj pa je sodelovalo 15-letnikov (3 anketiranci, 3 %; 5 anketirancev, 4 %).
Slika 6: Starost anketiranih v letih, ki so reševali anketni vprašalnik pred in po zdravstvenovzgojni delavnici.
35%
65%
40%
60%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (M) 2 (Ž)
PRED PO
3%
19%
9%
24%
15%
22%
7%
4%
20%
8%
25%
16% 18%
9%
0%
5%
10%
15%
20%
25%
30%
15 let 14 let 13 let 12 let 11 let 10 let 9 let
PRED PO
16
Na Sliki 7 je razvidno, da so anketiranci prihajali iz 12 slovenskih regij. Največ jih je prihajalo iz Jugovzhodne (38 anketirancev, 35 %; 52 anketirancev, 39 %) in Osrednjeslovenske regije (33 anketirancev, 31 %; 37 anketirancev, 28 %).
Slika 7: Delež anketiranih glede na regijo bivanja.
V nadaljevanju bomo grafično predstavili rezultate raziskave. V grafih bomo predstavili rezultate posameznih odgovorov na vprašanja, rešena pred in po zdravstvenovzgojni delavnici iz TPO in uporabe AED.
17
Iz Slike 8 je razvidno, da je pred zdravstvenovzgojno delavnico iz TPO in uporabe AED, ki smo jo izvedli v sklopu počitnikovanja v Taboru Mojca, 89 (82 %) anketirancev že poslušalo vsebino o TPO, 68 (63 %) tudi vsebine o uporabi AED.
Slika 8: Predhodno sodelovanje anketiranih pri predavanjih o TPO in uporabi AED.
Na Sliki 9 lahko vidimo, da je 82 anketiranih (76 %) pred zdravstvenovzgojno delavnico že izvajalo TPO na vadbeni lutki.
Slika 9:Delež anketiranih otrok, ki so v preteklosti že izvvajali TPO na vadbeni lutki.
82%
12%
6%
63%
29%
8%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Da.) 2 (Ne.) 3 (Se ne spomnim.)
TPO AED
76%
22%
2%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Da.) 2 (Ne.) 3 (Se ne spomnim.)
PRED
18
Na Sliki 10 je razvidno, da bi do osebe, ki negibno leži na tleh, pristopilo in ji pomagalo pred zdravstvenovzgojno delavnico 86 (80 %) anketiranih in 110 (83 %) po njej.
Slika 10: Prikaz deleža anketiranih, ki bi pristopili do osebe, ki negibno leži na tleh, in ji pomagali.
Iz Slike 11 je razvidno, da bi 99 (92 %) anketiranih pred in 130 (98 %) po zdravstvenovzgojni delavnici v primeru, ko bi potrebovali pomoč reševalcev, poklicali številko112.
Slika 11: Odgovori anketiranih v deležih, glede na to, katero številko bi poklicali, ko bi potrebovali pomoč reševalcev.
80%
13%
7%
83%
11% 6%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Da.) 2 (Ne.) 3 (Ne vem.)
PRED PO
6%
92%
1% 1%
1%
98%
1% 1%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (113) 2 (112) 3 (221) 4 (Ne vem.)
PRED PO
19
Iz Slike 12 lahko razberemo, da je na vprašanje Kaj je prva pomoč? pravilno odgovorilo 85 (79 %) anketiranih pred in 108 (81 %) po zdravstvenovzgojni delavnici.
Slika 12: Prikaz rezultatov anketiranih na vprašanje: Kaj je prva pomoč.
15%
1%
79%
5% 1%
14%
1%
81%
2% 2%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 Prva pomoč je takojšnja pomoč, ki
jo lahko nudi poškodavani/oboleli
osebi, le oseba ki je bila kadarkoli na tečaju prve pomoči.
2 Prva pomoč je pomoč, ki jo nudimo
sosedi pri opravljanju nujnih
hišnih opravil.
3 Prva pomoč je takojšnja pomoč, ki
se jo nudi poškodovani ali
oboleli osebi.
4 Prva pomoč je pomoč, ki jo nudijo
samo zdravniki in reševalci z zdravili in drugimi pripomočki.
5 Ne vem.
PRED PO
20
Iz Slike 13 je razvidno, da bi 57 (53 %) anketirancev pred zdravstvenovzgojno delavnico in 117 (88 %) po njej pravilno odgovorilo na vprašanje, da bi se najprej prepričali, da je varno in šele nato pristopili k osebi.
Slika 13: Prikaz rezultatov anketiranih, kaj bi naredili, preden bi pristopili k poškodovancu/oboleli osebi, ki negibno leži na tleh.
Iz Slike 14 je razvidno, da je 73 (68 %) anketirancev pred in 118 (89 %) po delavnici pravilno odločilo, da bi najprej preverili odzivnost poškodovanca s tem, da bi ga nežno stresli za ramena in ga vprašali, če je v redu.
Slika 14: Prikaz rezultatov anketiranih, kaj bi najprej naredili, ko bi že bili ob poškodovani/oboleli osebi.
4%
53%
0%
41%
3%
3%
88%
0% 8%
2%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Pokličemo starše.)
2 (Najprej se prepričamo, da je
varno, in na to pristopimo k
osebi.)
3 (Počakamo da ustane.)
4 (Takoj stečemo do osebe, ki leži na
tleh, da ne izgubljamo dragocenega
časa.)
5 (Ne vem.)
PRED PO
68%
21%
5% 0% 1% 6%
89%
8% 1% 0% 0% 2%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Preverimo odzivnost poškodovanca s
tem, da ga nežno stresemo za ramena in ga vprašamo, če je
v redu.)
2 (Najprej ga obrnemo na bok in potem
preverimo njegovo odzivnost.)
3 (Preverimo odzivnost poškodovanca
tako, da ga naglas zaploskamo
zraven njegovega
ušesa.)
4 (Preverimo odzivnost poškodovanca
tako, da ga poškropimo z
vodo po obrazu.)
5 (Preverimo odzivnost poškodovanca
tako, da ga poškropimo z vodo po prsih.)
6 (Ne vem.)
PRED PO
21
Iz Slike 15 lahko razberemo, da bi 79 (73 %) anketirancev pred in 101 (76 %) po zdravstvenovzgojni delavnici pri osebi, ki je neodzivna in ne kaže znakov življenja, pravilno ukrepalo. Najprej bi sprostili dihalno pot in preverili, ali diha.
Slika 15: Prikaz rezultatov anketiranih, kaj bi storili po tem, ko bi ugotovili, da je oseba neodzivna in na zunaj ne kaže znakov življenja.
Iz Slike 16 lahko vidimo, da bi dihanje pravilno preverjalo (10 sekund) 38 (35 %) anketiranih pred in 90 (68 %) po zdravstvenovzgojni delavnici.
Slika 16: Prikaz rezultatov anketiranih, koliko časa se preverja dihanje.
0%
21%
73%
0% 6%
1%
17%
76%
2% 4%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Preverimo, ali ga poznamo.)
2 (Takoj začnemo s stisi prsnega koša in po dveh
minutah sprostimo dihalno
pot.)
3 (Najprej sprostimo dihalno
pot in preverimo, ali diha.)
4 (Pogledamo, ali se premika.)
5 (Ne vem.)
PRED PO
29%
17%
35%
19%
19%
8%
68%
5%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Do 30 sekund.) 2 (Do 2 minuti.) 3 (Do 10 sekund.) 4 (Ne vem.)
PRED PO
22
Iz Slike 17 lahko razberemo, da bi 77 (71 %) anketiranih pred in 119 (89 %) po zdravstvenovzgojni delavnici neodzivno osebo, ki diha pravilno, namestili v stabilni bočni položaj.
Slika 17: Prikaz rezultatov anketiranih, postopek ukrepanja v primeru, ko je oseba neodzivna in diha.
Iz Slike 18 lahko razberemo, da bi 67 (62 %) anketiranih pred in 118 (89 %) po zdravstvenovzgojni delavnici pri poškodovancu, ki ne kaže znakov življenja, takoj pričelo TPO. V primeru, da bi bili sami ob poškodovancu.
Slika 18: Prikaz rezultatov anketiranih, ukrepanje v primeru, ko smo sami ob poškodovancu/oboleli osebi, ki ne kaže znakov življenja in ne diha.
5%
71%
11% 4% 9%
1%
89%
3% 2% 5%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Jo pustimo pri miru in jo ne premikamo.)
2 (Namestimo jo v stabilni bočni
položaj.)
3 (Namestimo jo v sedeči položaj, saj tako olajšamo
dihanje pri neodzivnih.)
4 (Poležemo jo na hrbet in ji dvignemo noge.)
5 (Ne vem.)
PRED PO
10% 6%
62%
10% 5% 6%
3% 3%
89%
3% 1% 2%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Jo pokrijemo in ob njej počakamo do
prihoda reševalcev.)
2 (Če smo sami, takoj stečemo po pomoč, ki je
odaljena 500 metrov.)
3 (Takoj pričnemo s temeljnimi postopki življenja.)
4 (Namestimo jo v položaj za nezavestnega.)
5 (Ničesar ne storimo, raje počakamo na pomoč odrasle
osebe.)
6 (Ne vem.)
PRED PO
23
Iz Slike 19 lahko razberemo, da bi 61 (56 %) anketiranih pred in 91 (68 %) po zdravstvenovzgojni delavnici oživljalo odraslo osebo v pravilnem razmerju 30 stisov prsnega koša in 2 vpiha (30 : 2).
Slika 19: Prikaz rezultatov anketiranih, pravilno razmerje med stisi prsnega koša in vpihi pri oživljanju odrasle osebe.
Iz Slike 20 je razvidno, da bi pred zdravstvenovzgojno delavnico le 17 (16 %) anketiranih pričelo oživljanje s petimi vpihi pri odrasli osebi in utopljencu. Po zdravstvenovzgojni delavnici pa bi to storilo 73 (55 %) anketiranih.
Slika 20: Prikaz rezultatov anketiranih, v katerih dveh primerih se oživljanje vedno prične s petimi vpihi.
14%
6% 8%
56%
14% 16%
5% 6%
68%
8%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (30 stisov prsnega koša, 5
vpihov (30:5))
2 (2 stisa prsnega koša, 30 vpihov
(2:30))
3 (15 stisov prsnega koša, 2
vpiha (15:2))
4 (30 stisov prsnega koša, 2
vpiha (30:2))
5 (Ne vem.)
PRED PO
20% 16%
2%
20%
42%
12%
55%
4%
14% 15%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Nosečnica in otrok.)
2 (Odrasli utopljenec in
otrok.)
3 (Opečenec in otrok.)
4 (Nosečnica in utopljenec.)
5 (Ne vem.)
PRED PO
24
Iz Slike 21 je razvidno, da je le 18 (17 %) anketiranih pred in 50 (38 %) po zdravstvenovzgojni delavnici odgovorilo, da je oživljanje dovolj učinkovito, če izvajamo le stise prsnega koša brez vpihov.
Slika 21: Prikaz rezultatov anketiranih, ali je oživljanje dovolj učinkovito, če izvajamo le stise prsnega koša brez vpihov?
Iz Slike 22 lahko razberemo, da 75 (69 %) anketiranih pred in 110 (83 %) po zdravstvenovzgojni delavnici ve, da se AED uporablja pri osebi, ki je doživela srčni zastoj.
Slika 22: Prikaz rezultatov anketiranih, v katerem primeru bi uporabili AED.
17%
63%
20%
38%
52%
11%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Da.) 2 (Ne.) 3 (Ne vem.)
PRED PO
1%
69%
4% 9%
17%
0%
83%
1%
9% 8%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Osebi, ki jo boli glava.)
2 (Osebi, ki je doživela srčni
zastoj.)
3 (Osebi, ki je doživela možgansko kap in
govori.)
4 (Nezavestni osebi, ki diha.)
5 (Ne vem.)
PRED PO
25
Iz Slike 24 lahko razberemo, da bi 76 (70 %) anketiranih pred in 126 (95 %) po zdravstvenovzgojni delavnici elektrodi pravilno namestilo na prsni koš pri odrasli osebi.
Slika 23: Mesto namestitve elektrod pri odrasli osebi.
Slika 24:Prikaz rezultatov anketiranih, pravilni mesti namestitve elektrod pri odrasli osebi.
70%
30%
0%
95%
5% 1%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1) a 2) b 3) c
PRED PO
26
Iz Slike 25 lahko razberemo, da je 71 (66 %) anketiranih pred in 112 (84 %) po zdravstvenovzgojni delavnici vedelo, da AED lahko najdejo na mestih, kjer se zadržuje večje število ljudi, ne zgolj v zdravstvenih ustanovah ali reševalnih vozilih.
Slika 25: Prikaz rezultatov anketiranih, kje lahko najdemo AED.
Iz Slike 26 lahko razberemo, da bi 57 (53 %) anketirancev pred in 108 (81 %) po zdravstvenovzgojni delavnici znalo uporabiti AED.
Slika 26: Prikaz rezultatov anketiranih, ali bi znali uporabiti AED.
14%
66%
6%
14%
8%
84%
2% 5%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Najdemo ga lahko samo v zdravstvenih
ustanovah.)
2 (Najdemo ga na mestih, kjer se zadržuje
večje število ljudi.)
3 (Imajo jih samo reševalci v reševalnih
vozilih.)
4 (Ne vem.)
PRED PO
53%
22% 25%
81%
5%
14%
0%
20%
40%
60%
80%
100%
1 (Da.) 2 (Ne.) 3 (Ne vem.)
PRED PO
27
5 RAZPRAVA
Z izvedeno raziskavo smo želeli ovrednotiti vpliv zdravstvenovzgojne delavnice na teoretično znanje osnovnošolcev o TPO in uporabi AED. V raziskavo so bili vključeni osnovnošolci, stari od 9 do 15 let. Anketni vprašalnik so rešili pred in po zdravstvenovzgojni delavnici. Rezultati, pridobljeni po zdravstvenovzgojni delavnici, so zelo optimistični in kažejo visok nivo pridobljenega znanja. Optimistično je, da so imeli anketirani precej predhodno pridobljenega znanja, ki so ga z zdravstvenovzgojno delavnico še utrdili in nekoliko nadgradili.
Tematike prve pomoči so le delno vključene v učnem načrtu – pri predmetih biologija (8.
razred) in naravoslovje (4. razred) (Vihar et al., 2011; Vodopivec et al., 2011). Kljub temu, da osnovnošolski učni načrt posebej vsebin o TPO in uporabi AED ne vključuje, se je večina anketiranih predhodno že seznanila z vsebinami TPO (82 % anketirancev), uporabe AED (63 %), več kot tri četrtine anketiranih pa je že izvajalo oživljanje na lutki. Vidno je odstopanje o seznanjenosti z vsebinami glede uporabe AED v primerjavi s TPO.
5.1 Anketiranje, izvedeno pred zdravstvenovzgojno delavnico
5.1.1 Teoretično znanje s področja pristopa k poškodovancu
Vzpodbuden je podatek, da bi anketirani v visokem deležu (nad 80 %) pristopili do osebe, ki negibno leži na tleh in ji pomagali. Iz tega podatka lahko razberemo, da so mlade generacije ozaveščene o pomenu pomoči sočloveku. Delež pripravljenosti otrok je bil večji, od deleža pripravljenosti nuditi prvo pomoč s strani odrasle populacije. Slabe (2016) je v raziskavi ugotovil, da bi 74,4 % anketiranih odraslih bilo pripravljenih nuditi prvo pomoč.
Pred pristopom k poškodovancu bi le 53 % anketiranih preverilo, ali lahko varno pristopijo k poškodovancu. V raziskavi izvedeni med naključno izbranimi polnoletnimi osebami bi v primeru iskanja nujne medicinske pomoči 90 % anketiranih poklicalo telefonsko številko 112 (Slabe, Medja 2009). V naši raziskavi je bil delež otrok, ki bi poklicali številko 112 malo višji, in sicer 92%. Pravilno bi odzivnost preverilo 68 % anketiranih. Zelo nizek je delež anketiranih, ki bi si za preverjanje dihanja vzeli 10 sekund (35 %). Večina bi jih dihanje preverjala dlje časa, kar bi v primeru dejanskega oživljanja osebe v srčnem zastoju pomenilo
28
izgubo dragocenega časa. V raziskavi, izvedeni med laično populacijo, bi si za preverjanje dihanja 10 ± sekund vzelo 42,1 % anketiranih (Vidmar, 2012).
5.1.2 Teoretično znanje s področja TPO
V primeru, da bi bili sami ob poškodovancu, bi takoj pričelo z oživljanjem 62 % vprašanih.
Odraslo osebo, ki ne diha, bi v pravilnem razmerju 30 stisov prsnega koša in 2 vpiha oživljalo le 56 % anketiranih – v podobni raziskavi, izvedeni med srednješolci tretjega in četrtega letnika, je poznalo pravilno razmerje med stisi prsnega koša in vpihi prav tako 56 % srednješolcev (Kolar, 2014). Hari (2011) je prišla do rezultata, da bi v pravilnem razmerju oživljalo le 30 % anketiranih laikov iz Pomurja. V raziskavi, ki je bila izvedena med polnoletnimi prebivalci Republike Slovenije so ugotovili, da bi le 25,2 % anketiranih oživljalo v razmerju 30 : 2 (Slabe, 2016). Na vprašanje, v katerih dveh primerih bi oživljanje pričeli s petimi začetnimi vpihi, je bilo kar 42 % anketiranih neopredeljenih ter pravilno odgovorilo, da bi oživljanje s petimi začetnimi vpihi pričeli pri utopljencu in otroku oz.
dojenčku, le 16 % anketiranih. Zgolj slaba petina vprašanih meni, da je oživljanje učinkovito tudi, če izvajamo le stise prsnega koša.
5.1.3 Teoretično znanje s področja uporabe AED
Skoraj 70 % anketiranih ve, da AED uporabimo pri osebah v srčnem zastoju. Elektrodi bi pravilno namestilo na prsni koš 70 % anketiranih. Vedo, da se AED nahaja na javnih mestih, kjer se zadržuje večje število ljudi (66 %). Pred zdravstvenovzgojno delavnico bi AED uporabila polovica anketiranih, kar se nam zdi vzpodbuden podatek. Delež le-teh se je po zdravstvenovzgojni delavnici še povečal. Kolar je ugotovil, da bi bilo 91 % srednješolcev tretjega in četrtega letnika pripravljenih poiskati in uporabiti AED. V primerjavi z raziskavo, v kateri bi osnovnošolci na šoli, ki ni imela predhodno izvedene masovne edukacije, AED uporabilo le 27,4 % anketiranih (Krajnc, 2017).
29
5.1.4 Teoretično znanje s področja TPO in uporabe AED ter želja po dodatnem izobraževanju
Rezultati naše raziskave kažejo na nekoliko slabše predznanje s področja TPO in uporabe AED, ki so ga anketirani pokazali pred v primerjavi po zdravstvenovzgojni delavnici. Težko je pričakovati visok nivo znanja, saj gre za specifične vsebine, ki jih brez učenja ne morejo poznati. Krajnc (2017) je v raziskavi ugotovil, da si več kot polovica anketiranih osmega in devetega razreda želi, da bi izobraževanja TPO in uporabe AED potekala enkrat letno. Kolar (2014) je prišel do rezultatov, da bi bilo 79 % srednješolcev zainteresiranih za dodatno spoznavanje vsebin in učenje o TPO.
5.2 Anketiranje, izvedeno po zdravstvenovzgojni delavnici
5.2.1 Teoretično znanje s področja pristopa k poškodovancu
Pivač in sodelavci (2020) so v raziskavi ugotovili, da se je teoretično znanje šolarjev po usposabljanju povečalo – prav tako tudi namera o pomoči drugim. Ugotovili so, da so večinoma vsi šolarji vedeli, na katero številko poklicati v primeru klica v sili. Do enake ugotovitve smo prišli tudi v naši raziskavi, in sicer bi v primeru, ko bi potrebovali pomoč reševalcev anketirani znali poklicati na pravo številko. Po delavnici bi številko 112 poklicalo kar 98 % anketrianih. Zelo pomembno je, da pred nevarnostmi, ki nam grozijo iz okolja zavarujemo tako sebe, kot poškodovanca in opazovalce (Vlahovič, 2006). Zavedajo se, kako pomembno je, da pred pristopom k poškodovancu/oboleli osebi najprej poskrbijo za lastno varnost. Bolje je, da imamo enega poškodovanca kot dva ali več.
Ko smo prepričani, da je varno pristopiti k poškodovancu, pristopimo in preverimo odzivnost s tem, da ga nežno stresemo za ramena in vprašamo, ali je v redu. V primeru, da se poškodovanec ne odzove, ga obrnemo na hrbet, sprostimo dihalno pot in preverimo ali diha (Gradišek et al., 2015). Anketirani bi znali pravilno preveriti odzivnost poškodovanca.
V primeru, da se ne bi odzival, bi sprostilo dihalno pot in preverilo dihanje 76 % anketiranih.
Pomembno je, da si za preverjanje dihanja (gledamo, čutimo, poslušamo) – vzamemo 10 sekund in nič več. Gledamo dvigovanje prsnega koša, poslušamo dihanje, ter čutimo sapo.
(Olasveengen et al., 2021). Le 68 % bi se pravilno odločilo in si za preverjanje dihanja vzelo do 10 sekund časa.
30
5.2.2 Teoretično znanje s področja TPO
Osebo, ki diha in je neodzivna, bi anketirani namestili v stabilni bočni položaj, ter v primeru, da ne diha, takoj pričeli s TPO. Oživljamo v razmerju 30 stisov prsnega koša in 2 vpiha (30:2) (Olasveengen et al., 2021). Nekoliko slabše je poznavanje razmerja med stisi prsnega koša in vpihi pri oživljanju odrasle osebe. Pravilno razmerje je po zdravstvenovzgojni delavnici poznalo le 68 % anketiranih. V primeru oživljanja otroka, dojenčka ali utopljenca oživljanje vedno pričnemo s petimi začetnimi vpihi in nadaljujemo oživljanje otroka in dojenčka v razmerju 15 : 2, zaradi zmanjšanja števila menjav lahko oživljamo tudi v razmerju 30 : 2 (Van de Vodre et al., 2021). Utopljenca oživljamo v razmerju 30 : 2 (Markenson et al., 2016). Nekoliko slabše je tudi poznavanje pomena pričetka oživljanja pri utopljencu in otroku, ki se vedno prične s petimi začetnimi vpihi. To je vedela le dobra polovica anketiranih (55 %). Nove smernice ERC narekujejo, če vpihov ne znamo, ne moremo ali ne želimo nuditi, izvajamo neprekinjeno stise prsnega koša (Olasveengen et al., 2021). V raziskavi smo ugotovili, da je le 38 % anketiranih seznanjenih s tem, da je oživljanje učinkovito tudi v primeru, ko izvajamo le stise prsnega koša, brez dajanja vpihov.
5.2.3 Teoretično znanje s področja uporaba AED
Anketirani vedo, da se AED nahaja na mestu, kjer se zbira večje število ljudi in obstaja večja verjetnost, da pride do zastoja srca. Sklepamo lahko, da bi anketirani znali uporabiti AED in kar v 95 % pravilno namestili elektrodi na prsni koš. V primerljivi raziskavi so ugotovili, da bi osnovnošolci v 98,7 % pravilno namestili in uporabili AED. Prav tako so po preverjanju nivoja znanja pri osmo- in devetošolcih po masovni edukaciji ugotovili, da bi v veliki večini izvajali TPO z uporabo AED v skladu z veljavnimi ERC smernicami (Kranjc, 2017).
Hipoteza »Po izvedeni zdravstvenovzgojni delavnici iz TPO in uporabi AED bodo imeli otroci več znanja o TPO in uporabi AED, kot pred njo« se je izkazala za pravilno. Iz pridobljenih rezultatov, ki smo jih grafično ponazorili, je vidna razlika v znanju pred in po izvedeni zdravstvenovzgojni delavnici. Otroci so po izvedeni zdravstvenovzgojni delavnici pokazali več znanja kot pred njo.
31
5.3 Omejitve raziskave
Slabost izvedene raziskave je v velikosti vzorca. Z večjim vzorcem bi dobili realnejši vpogled v znanje osnovnošolcev. Dobro bi se bilo usmeriti in raziskati znanje posamezne starostne skupine, ne le celote. Usmeriti se torej na določeno starostno skupino otrok ter glede na to prilagoditi težavnost anketnega vprašalnika. Ob starostnem razponu, kot smo ga imeli v raziskavi, je težko narediti vprašalnik, da ne bi bil nekaterim prelahek in istočasno drugim pretežaven za reševanje. Omejitev raziskave je bila tudi ta, da je bilo veliko število anketnih vprašalnikov zaradi nepopolne izpolnitve izključenih iz raziskave. Možnosti izboljšave so v izvedbi podobne raziskave z usmeritvijo in preverjanjem praktičnega in ne le teoretičnega znanja o TPO in uporabi AED. Od izvedbe raziskave so se nekoliko spremenile tudi smernice za TPO. Tovrstne raziskave bi pomembno prispevale k oblikovanju učnega načrta in vključitvi tega v obvezni osnovnošolski učni program.
5.4 Prispevek diplomskega dela
Iz raziskave lahko razberemo, da je zdravstvenovzgojna delavnica o TPO in uporabi AED pomembno dvignila nivo teoretičnega znanja anketiranih osnovnošolcev. Tovrstne delavnice bi bile uspešne za poučevanje osnovnošolskih otrok. Na ta način bi zajeli veliko populacijo prebivalstva. Po Evropi in v Sloveniji že potekajo pobude za uvedbo teh vsebin v osnovnošolski učni program.
Diplomsko delo pomembno prispeva k stroki s področja učinkovitega usposabljanja osnovnošolcev iz TPO in uporabe AED. Predstavlja podlago za izvajanje nadaljnjih raziskav.
