Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia et Sociologia, 26, 2016, 1

(1)

ANNALES Series His toria e t Sociologia, 26, 20 16, 1

ISSN 1408-5348

Cena: 11,00 EUR 8

7 6

5

Anali za istrske in mediteranske študije

Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies

Series Historia et Sociologia, 26, 2016, 1

UDK 009 Annales, Ser. hist. sociol., 26, 2016, 1, pp. 1-192, Koper 2016 ISSN 1408-5348 4 3 2 1

(2)

KOPER 2016

Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies

Series Historia et Sociologia, 26, 2016, 1

UDK 009 ISSN 1408-5348

(3)

ISSN 1408-5348 UDK 009 Letnik 26, leto 2016, številka 1 UREDNIŠKI ODBOR/

COMITATO DI REDAZIONE/

BOARD OF EDITORS:

Simona Bergoč, Furio Bianco (IT), Milan Bufon, Lucija Čok, Lovorka Čoralić (HR), Darko Darovec, Goran Filipi (HR), Vesna Mikolič, Aleksej Kalc, Avgust Lešnik, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Darja Mihelič, Edward Muir (USA), Claudio Povolo (IT), Vida Rožac Darovec, Mateja Sedmak, Lenart Škof, Tomislav Vignjević, Salvator Žitko

Glavni urednik/Redattore capo/

Editor in chief: Darko Darovec Odgovorni urednik/Redattore

responsabile/Responsible Editor: Salvator Žitko

Uredniki/Redattori/Editors: Mateja Sedmak, Gorazd Bajc, Tina Rožac Gostujoči urednik/Guest editor Peter Sekloča, Mojca Pajnik

Tehnična urednica/Redattore tecnico/

Technical Editor: Urška Lampe

Prevajalci/Traduttori/Translators: Petra Berlot (it., ang., slo.) Oblikovalec/Progetto grafico/

Graphic design: Dušan Podgornik , Darko Darovec Tisk/Stampa/Print: Grafis trade d.o.o.

Izdajatelja/Editori/Published by: ZgodovinskodruštvozajužnoPrimorsko - Koper/Societàstorica delLitorale - Capodistria©

Za izdajatelja/Per Editore/

Publisher represented by: Salvator Žitko Sedež uredništva/Sede della redazione/

Address of Editorial Board: SI-6000 Koper/Capodistria, Kreljeva/Via Krelj 3, tel.: ++386 5 62 73 296, fax 62 73 296;

e-mail: annaleszdjp@gmail.com,internet: http://www.zdjp.si/

Redakcija te številke je bila zaključena 30. 6. 2016.

Sofinancirajo/Supporto finanziario/

Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS)

Annales - Series historia et sociologia izhaja štirikrat letno.

Maloprodajna cena tega zvezka je 11 EUR.

Naklada/Tiratura/Circulation: 300 izvodov/copie/copies

Revija Annales, Series historia et sociologia je vključena v naslednje podatkovne baze / La rivista Annales, Series historia et sociologia è inserita nei seguenti data base / Articles appearing in this journal are abstracted and

indexed in: Thomson Reuters (USA): Arts and Humanities Citation Index (A&HCI) in/and Current Contents / Arts

& Humanities; IBZ, Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); Sociological Abstracts (USA);

Referativnyi Zhurnal Viniti (RUS); European Reference Index for the Humanities (ERIH); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL).

Vsi članki so prosto dostopni na spletni strani: http://www.zdjp.si.

/ All articles are freely available via website http://www.zdjp.si.

(4)

Aleksandr A. Cherkasov, Vladimir G. Ivantsov, Roin V. Metreveli &Violetta S. Molchanova:

The Destruction of the Christian Historical-Cultural Heritage of the Black Sea Area: Trends

and Characteristics (the Late 18^th and First Half

of the 19^th centuries) ... 1 La distruzione del patrimonio storico-culturale

cristiano dell’area del Mar Nero: tendenze

e caratteristiche (tardo ’700 e prima metà dell’800) Uničenje krščanske kulturnozgodovinske dediščine v pokrajinah ob Črnem morju: težnje in značilnosti (konec 18. in prva polovica 19. stoletja)

Dragana Kujovic: Oriental-Islamic Cultural Identity in Montenegro – A Museum Artefact Story... 13 Identità culturale orientale-islamica

in Montenegro – una storia di manufatto museale Islamska orientalska kulturna identiteta

v Črni Gori – zgodba muzejskih artefaktov Tina Košak: Sv. Didak iz Alkale ozdravlja bolne.

Oltarna slika Pietra Mere v cerkvi sv. Ane v Kopru in njen slogovni ter ikonografski kontekst ... 25 San Diego d‘Alcalà guarisce i malati. Aspetti stilistici ed iconografici della pala d’altare di Pietro Mera nella chiesa di Sant’Anna a Capodistria

St. Diego of Alcalá’s Miraculous Healing.

The Altar Painting by Pietro Mera in the Church of St. Anne in Koper and its Stylistic

and Iconographic Context

Sanja Reiter: Delimitations Regarding Fishing in the Adriatic Sea between Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes and Kingdom of Italy after the First World War. The Brijuni

Convention From 1921 ... 43 Delimitazioni relative alla pesca nel mare

Adriatico tra il Regno dei Serbi, Croati e Sloveni e Regno d’ Italia dopo la prima guerra mondiale.

L’Accordo di Brioni dal 1921

Razmejitev v zvezi z ribolovom v Jadranskem morju med Kraljevino Srbov, Hrvatov

in Slovencev in Kraljevino Italijo po prvi svetovni vojni. Brionski sporazum iz leta 1921

Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies

VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS

UDK 009 Letnik 26, Koper 2016, številka 1 ISSN 1408-5348

Borut Žerjal: Società cooperativa per la costruzione di case in Capodistria:

Primer ljudske gradnje v Kopru ... 53 Società cooperativa per la costruzione

di case in Capodistria: Un esempio dell’edilizia sociale a Capodistria Società cooperativa per la costruzione di case in Capodistria: A Case Study of Social Housing in Koper

Zvonko Kovač: Razvoj slavistike – od slovanske filologije do interdisciplinarne solidarnosti ... 67 Sviluppo della slavistica – dalla filologa slava

fino alla solidarietà interdisciplinare

Slavic studies development – from the Slavic philology to an interdisciplinary solidarity Nada Šabec: Language, Literature and Ethnic Identity: the Case of the Vancouver

Slovene Community ... 75 Lingua, letteratura e identità etnica: Il caso della comunità slovena di Vancouver

Jezik, književnost in etnična identiteta v vancouverski slovenski skupnosti

Agnieszka Będkowska-Kopczyk & Špela Antloga:

Ključne besede slovenske kulture.

Interdisciplinarni pristop ... 85 Le parole chiave della cultura slovena. Un

approccio interdisciplinare Key words of Slovene culture. An interdiscipinary approach

Melita Zemljak Jontes & Alenka Valh Lopert:

Pismenost v teoriji in praksi – temeljni cilj slovenskega institucionalnega

izobraževalnega Sistema ... 95 Alfabetismo in teoria e pratica – Obiettivo

fondamentale del sistema educativo istituzionale in Slovenia

Literacy in Theory and Practice – a Fundamental Objective of the Slovenian Institutional

Education System

(5)

Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies Peter Sekloča: Politična učinkovitost

digitalnih državljanov: komuniciranje

v strukturirani hierarhiji moči ... 107 Efficacia politica dei cittadini digitali:

comunicazione nella gerarchia strutturale del potere

Political effectivness of digital citizens:

communication in the structured hierarchies of power

Tanja Oblak Črnič: Mladi državljani in institucionalna politika v kontekstu

participativne digitalne kulture ... 119 Giovani cittadini e la politica istituzionale nel

contesto della cultura digitale partecipativa Young Citizens and Institutional Politics in the Context of Participatory Digital Culture Majda Hrženjak & Mojca Pajnik:

(Samo)percepcije mladih v polju političnega:

izzivi za državljanstvo ... 133 (Auto)percezione dei giovani nel campo

politico: sfide per la cittadinanza

(Self) Perception of the Young in the Political Field: Challenges for Citizenship

Jernej Amon Prodnik:

The instrumentalisation of politics

and politicians-as-commodities: A qualitative analysis of Slovenian parties’ understanding

of political communication ... 145 La strumentalizzazione della politica

e politici–come–merce: analisi qualitativa delle posizioni dei partiti sloveni

sulla comunicazione politica

Instrumentalizacija politike in politiki-kot-blaga:

kvalitativna analiza stališč slovenskih strank o političnem komuniciranju

Marko Ribać: The Slovenian political field

and its constraints ... 159 Ambito politico sloveno e i suoi vincoli

Slovensko politično polje in njegove omejitve Peter Berglez: Few-to-many communication:

Public figures’ self-promotion on Twitter through “joint performances” in small

networked constellations ... 171 Comunicazione “da pochi a molti”:

autopromozione delle persone pubbliche su Twitter attraverso “l’azione comune”

nelle piccole costellazioni collegate Komunikacija od peščice k mnogim:

Samopromocija javnih osebnosti na Twitterju s skupnim nastopanjem v malih

spletnih konstelacijah

Kazalo k slikam na ovitku ... 185 Indice delle foto di copertina

Index to images on the cover

Navodila avtorjem ... 186 Istruzioni per gli autori ... 188 Instructions to authors ... 190

(6)

67

original scientifi c article DOI 10.19233/ASHS.2016.6

received: 2015-03-31

RAZVOJ SLAVISTIKE – OD SLOVANSKE FILOLOGIJE DO INTERDISCIPLINARNE SOLIDARNOSTI

Zvonko KOVAČ

Sveučilište u Zagrebu, Filozofski fakultet, HR-10000 Zagreb, Ivana Lučića 3 e-mail: zkovac@ffzg.hr

IZVLEČEK

Namen prispevka je razumevanje koncepta slovanske fi lologije in fi lologije nasploh, zato pa je pomembno po- znavanje stanja slovanske fi lologije v Jagićevem obdobju in razvoja slavistike do današnjih dni, ko se težišče prenese na posamezne nacionalne fi lologije. Poleg pogleda v preteklost je v članku utemeljena potreba po svojevrstni inter- disciplinarni solidarnosti tako znotraj humanističnih in družboslovnih znanosti kot tudi v sodobnem organiziranju univerzitetnih študijev jezika in književnosti.

Ključne besede: slavistika, fi lologija, univerzitetni študij jezika in književnosti, interdisciplinarna solidarnost

SVILUPPO DELLA SLAVISTICA – DALLA FILOLOGA SLAVA FINO ALLA SOLIDARIETÀ INTERDISCIPLINARE

SINTESI

Per capire il concetto della fi lologia slava e della fi lologia in generale che stanno al centro della nostra attenzione, si deve rivedere lo stato della fi lologia slava nel periodo di Vatroslav Jagić e lo sviluppo della slavistica fi no ai giorni nostri, quando sono le fi lologie nazionali quelle che vengono sottolineate. Oltre lo sguardo al passato nell‘articolo viene spiegata anche la neccessità di una certa solidarietà interdisciplinare cosí nell‘ambito delle sienze umanistiche e sociali come anche alle università quando si organizzano gli studi di lettere.

Parole chiave: slavistica, fi lologia, studi di lettere, solidarietà interdisciplinare

(7)

68

Zvonko KOVAČ: RAZVOJ SLAVISTIKE – OD SLOVANSKE FILOLOGIJE DO INTERDISCIPLINARNE SOLIDARNOSTI, 67–74

UVOD

Za razumevanje koncepta slovanske fi lologije in fi lologije nasploh se je zelo pomembno spomniti slovanske fi lologije kot discipline v Jagićevem obdobju v drugi polovici 19. stoletja. Znanstveniku je bilo takrat na voljo celotno fi lološko, tako jezikoslovno kot tudi literarnovedno, predmetno področje, zato se je od stro- kovnjaka pričakovala širša slavistična izobrazba, od stare cerkvene slovanščine do posameznih nacionalnih jezikov, kot tudi širša literarnozgodovinska, tekstološka, pa tudi komparativna strokovna kompetenca. V kasnej- šem razvoju se je slovanska fi lologija najprej razdelila na strokovnjake za slovanske jezike in slovanske knji- ževnosti – danes se srečujemo s specializacijami za posamezne slovanske fi lologije – in še ožje na literarne zgodovinarje in literarne teoretike na eni ter lingviste na drugi strani, ki se specializirajo za posamezna področja na korpusu ene književnosti oziroma enega jezika. Pri- hajamo v situacijo, v kateri o slavistiki kot študijskem in znanstvenem področju lahko še komajda govorimo, zato se postavlja vprašanje nadaljnjega razvoja moder- nih slavističnih študijev. V nadaljevanju prispevka¹ pri študiju slovanskih jezikov in književnosti zagovarjamo interdisciplinarno solidarnost, ki vključuje dvo- in več- disciplinarne študije, s čimer se zagotavlja večjezična, medkulturna in multiliterarna izobrazba.

SLAVISTIKA V PLUSKVAMPERFEKTU

Tradicionalna slovanska fi lologija oz. poenostavlje- no rečeno slavistika v pluskvamperfektu, tj. slavistika Miklošičevega in Jagićevega obdobja, je bila omejena in obogatena z dvema mejnima nalogama, nacionalno in vseslovansko. Pa vendar, tako kot so skoraj neopazni prehodi med slovanskimi dialekti, kjer šele kulturno- -zgodovinski in politični dejavniki določajo pripadnost nekemu slovanskemu diasistemu, tako ni bilo ostrih mej in razmejevanj v strokovnem in znanstvenem interesu med slavisti. Še bolj aktualno od premislekov o odnosu med slovansko in južnoslovansko oz. nacionalno fi lologijo v razpravi Slovanska fi lologija in slovanske fi lologije v Jagićevem obdobju (Kovač, 1998) se danes zdi dvoje mišljenj, in sicer tisto, ki ga je kasneje zastopal Jagićev naslednik Josip Hamm, in pa pogled samega Ja- gića. Hamm je opozarjal, da naj odnos naše posamezne nacionalne fi lologije ne bi bil določen samo z južno- slovanskim kontekstom, temveč tudi z odnosi do drugih posameznih slovanskih fi lologij in slavistike v celoti.

Jagić pa je na primeru zgodaj preminulega Vatroslava Oblaka sugeriral, da je naravna pot mladega slavista od njegove materinščine do postopnega pridobivanja pre- gleda nad »celoto slovanstva«, s čimer bi lahko opazo- val posameznosti v soodvisnosti s celoto.

Ker se danes zdi, da se možnost obvladovanja »celote slovanstva« neponovljivo izgublja, še zlasti celote slovanskih književnosti, nas zanima, ali ne bi bila mogoča določena kompromisna rešitev, da bi lahko predmetna področja manj različnih enot, kot so vzho- dnoslovanska, južnoslovanska in zahodnoslovanska, še zlasti, če bi se organizirala kot študiji, bila uspešna sre- čevališča splošne in primerjalne slavistike s preučeva- njem nacionalnih jezikov in književnosti. Sprašujemo se torej, ali ne bi posamezne slavistične in znanstvene discipline lahko postale trajni mostovi slavistike v ne- slovanskih, večinoma zahodnih državah, in slavistike v slovanskih državah, ki so prepogosto obremenjene s posameznimi, matičnimi slovanskimi jeziki in književ- nostmi. Pri tem kroatistika ali slovenistika kot posamezna nacionalna študija seveda nikakor nista bili posta- vljeni pod vprašaj.

Glede na to, da se je študij slavistike na Filozofski fakulteti v Zagrebu hočeš-nočeš razvil zgolj v študij južne slavistike – ki je bila v Jagićevem obdobju afi rmirana kot enotna južnoslovanska fi lologija – pogosto kot uspešna zamenjava za raziskovanje in študij »srbohrvaškega«

jezikovnega in kulturnega prostora, z izdvojeno kroatistiko, nas na tem mestu zanimajo predvsem vprašanja literarne komparativistike znotraj južnoslovanskih knji- ževnosti. Potem ko smo pridobili tudi lektorat bolgar- ščine, smo lahko končno zaokrožili kompleksno predmetno področje južnoslovanske fi lologije in poiskali vzore znotraj stare in aktualne primerjalno-slavistične prakse; poleg Vatroslava Jagića nam lahko vzor pred- stavlja tudi razvito južnoslovansko delovanje sodobnih nemških slavistov, predvsem Reinharda Lauerja. Kot iz- obraženim učiteljem hrvaškega jezika in književnosti, s specializacijami iz južnoslovanskih fi lologij, nam ni bilo težko, pa čeprav samo na komparativnih ravneh, v študij vključevati tudi domicilno kulturno problema- tiko, to razumemo celo kot eno naših ključnih nalog. V tistem času sem se zato zanimal tudi za primerjalna dela Vatroslava Jagića. Breda Kogoj - Kapetanić, ki je pisala o Jagiću kot začetniku literarne komparativistike pri nas, je poudarila, da je Jagić ravno v pripravljenem gradivu videl začetke komparativne zgodovine evropskih litera- tur, od katere se je nadejal takega uspeha, s kakršnim se je ponašala že komparativna lingvistika (Kogoj – Ka- petanić, 1968). Ne da bi podrobneje ocenjevali Jagića kot literararnega komparativista, ob tej priložnosti pou- darjamo samo rezultate raziskovanja, ki je temeljilo na Jagićevih primerjalnih delih. Gre za obdobje historizma v znanosti in kulturi, ki temelji na široko zasnovanem in izvedenem raziskovanju z objektivizacijo, zato lahko pri Jagiću govorimo o kritičnem historicizmu, ki avtor- ju omogoča odprte in utemeljene odgovore na številna sporna vprašanja. Slovanska literarna komparativistika, čeprav še daleč od posebne discipline ali posebne kom- 1 Prispevek je razširjeni prevod prispevka Slavistika u Jagićevo doba i u budučnosti. Slavistika između slavenske fi lologije i interdisciplinarne

solidarnosti (Kovač, 2014).

(8)

69

parativistične metode, je v Jagićevih opažanjih in prak- tični uporabi služila najboljšim tradicijam preučevanja književnosti kot književnosti, ki jo razdvajajo samo raz- lični jeziki (z gledišča Jagićeve prevodne komparativistike je toliko hujše, če jo razdvajajo tako bližnji jeziki, kot so slovanski). Še posebej zanimivi so se nam zdeli Jagićevi termini skupni pregled ali paralelno preučeva- nje slovanskih književnosti, ki ob specifi čnosti slovan- ske prevodne problematike ponujajo razlog za zasnovo specifi čne interslovanske komparativistike, ki ji sicer številni teoretiki literarne komparativistike in literarni zgodovinarji nasprotujejo (Kovač, 1998).

SLAVISTIKA V PERFEKTU

Medtem pa je razvejana slavistična praksa, še zlasti na zahodnih študijih slavistike, kjer se je slavistika štu- dirala še zmeraj kot relativna celota, vsebovala številne primere medsebojnega primerjalnega preučevanja slovanskih književnosti. Eden najaktivnejših, še zlasti na južnoslovanskem področju, je bil znameniti nemški sla- vist akademik Reinhard Lauer, ki je za svoje delo v kroatistiki in slavistiki na Hrvaškem slavističnem kongresu v Varaždinu (2006) dobil prestižno nagrado Hrvaškega fi lološkega društva – Medaljo Vatroslava Jagića. Čeprav jih ni veliko, so zelo zanimiva tista Lauerjeva dela, ki problematizirajo literarno-zgodovinsko preučevanje književnosti, označuje pa jih zaupanje v tradicional- no historiografi jo posamezne nacionalne književnosti, kombinirano s sodobnimi pristopi k besedilu, problema- tiko prevoda in primerjalnimi kulturno-zgodovinskimi koncepti. V njegovih analizah naletimo na afi rmativne članke o posameznih pomembnih ali atipičnih avtorjih določene nacionalne književnosti pa tudi primerjalno- -kulturne sinteze, ki se niso umikale pred določeno socialno aktualnostjo, pa naj bo to »zadeta« sredina ali perspektiva širše družbene javnosti nemške kulture, za katero je v glavnem pisal ali predaval. Tako tudi v La- uerjevi hrvaški knjigi Nove kroatističke studije (2011) njegovo potrpežljivo in dolgotrajno raziskovalno delo, njegov enakovredni smisel za analizo in sposobnost sin- tetičnega uvida dajejo njegovim razpravam privlačnost avtentičnega razvoja naše stroke v tujih okoliščinah in prispevajo k podobi hrvaške književnosti in kulture iz gledišča, ki že dolgo ni več tuje, temveč je domače, pristno, prijateljsko, kakršno bi moralo biti vsako pravo fi lološko raziskovanje. Seveda nas ne sme zapeljati na pot medsebojne nekritičnosti: natančne avtorjeve inter- pretacije tistih fenomenov, ki so nam povsem znani že na prvi pogled, so za hrvaško slavistiko in kroatistiko izrednega pomena, in sicer, ker se odmerjajo v parame-

trih velike (nemške) kulture in pod pogoji vseobsežne slavistične odprtosti (Kovač, 2013).

Z Lauerjevim delovanjem, ki v marsičem spominja na Jagićevo, ker sta oba imela potencialno na voljo celotno slovansko kulturno področje kot študijsko celoto (pri čemer je Jagić bil predvsem slovanski fi lolog, Lauer pa sodobni literarni teoretik in zgodovinar slovanskih knji- ževnosti, s katerimi se je intenzivneje ukvarjal), se kot da se zaključuje dolgo obdobje razvoja slavistike, ki bi ga lahko poimenovali slavistika v perfektu, označujejo pa jo različne slavistične prakse od neposrednih Jagićevih učencev, kot sta bila Matija Murko in Milan Rešetar, do številnih še živih slavistov v pokoju, ki so svoje delovanje specializirali na različne načine, tako da so razvijali posebne znanstvene discipline, pri čemer se niso odda- ljevali od posameznih delov slovanske fi lologije ali slavistike kot celote. Zgodovinsko gledano govorimo o obdobju od razpada Avstro-Ogrske do razpada več slovanskih dvo- in večnacionalnih slovanskih držav, Češkoslovaške, Jugoslavije in Sovjetske zveze, oziroma od oktobrske revolucije do padca berlinskega zidu (od leta 1917 do 1989), ki jih označujejo eksperimenti s komunizmom in večnacionalnimi državami v vzhodni Evropi, v katerih je ekstenzivno gospodarstvo v kombinaciji s socialistično in federalistično retoriko in prakso zagotovo prispevalo k ohranitvi in razvoju študijev in strokovnjakov za več slovanskih jezikov in književnosti. S strani Zahoda je takšno stanje vzdrževal trajni spopad z evropskim Vzhodom pa tudi ideološka in vojna blokovska razdelitev po drugi svetovni vojni. Morda bi se lahko vprašali, a ni slavistika za vzhodno Evropo bila – podobno kot orientalizem, kakor ga je v kolonialni perspektivi tolmačil Edward Said – tudi svojevrsten hegemonističen pogled na svet, ki vsebuje dve kljub različnim medsebojnim variacijam praviloma nepresečni skupini: »nas,« ki smo subjekt interakcije, in

»njih,« ki imajo pravico zgolj, da privzamejo vlogo njenega objekta (Kozak, 2011, 154).²

SLAVISTIKA V PREZENTU

Pa vendar lahko v teh zgodovinskih okoliščinah za- znamo stalnico, in sicer določen prenos poudarka z naj- širše razumljene slovanske fi lologije kot discipline do njenega skrčenja na slovansko fi lologijo v ožjem smislu, slavistično lingvistiko in slavistično literarno vedo. Josip Hamm, za njim pa Radoslav Katičić, pa tudi Vladimir Biti, kot hrvaški nasledniki na Jagićevi, dunajski slavistiki, precej dobro izražajo prav vse tri razvojne trenutke;

ne glede na (ne)slučajnost in nepovezanost njihovih iz- bir vsi trije zelo dobro predstavljajo to, kar se je medtem dogajalo s slavistiko v svetu. Izbrani so bili kot odlični 2 »Said ga je dokazal«, nadaljuje Krištof Jacek Kozak, »ne samo kot odkrito oblastno držo kolonizatorjev, temveč kot veliko bolj rafi nirano, latentno epistemološko držo tudi na drugih področjih, denimo v književnosti in znanosti. Evropejci niso skrivali, da so si v stiku z drugimi ljudstvi in njihovimi kulturami vse od začetka prizadevali, da bi svojo civilizacijsko vzvišenost vsilili preostalim delom in ljudstvom sveta, kar jim je preko njihovega imperializma tudi uspelo. Za kolonizatorji so na novo zasedena področja kmalu prišli popotniki, raziskovalci, katerih cilji so bili natančni in objektivni popisi neznanih področij. Njihov deklarirani namen je bil spoznati, preučiti, opisati in predstaviti tujo deželo domači (evropski) publiki.« (Kozak, 2011, 154)

(9)

70

strokovnjaki, ki so bolje predstavljali celoto svoje discipline kot celoto slavistike, celo njene posamezne manj- še dele, eden fi lologijo v ožjem smislu, drugi jezikoslovje in tretji literarno vedo. S tem stanjem smo prispeli v obdobje slavistike v prezentu oz. v današnje tranzicijsko obdobje, ki na področju tujih slovanskih študijev išče nove oblike in načine organiziranja in – preživetja.

Istočasno, vsaj kot je pokazal razvoj dogodkov na Fi- lozofski fakulteti v Zagrebu, so se močno okrepile tendence in moči, ki slavistiko preobražajo v niz posameznih študijev slovanskih jezikov in književnosti, za katere se oblikujejo programi in izobražujejo strokovnjaki skoraj brez zveze z ožjim ali širšim slavističnim predmetnim po- dročjem. Ne samo, da so se razvejani nacionalni študiji razvili v posameznih slovanskih nacionalnih kulturah v novih državah, po podobnem modelu so se v okviru sla- vističnih študijev spodbujali tudi študiji in izobraževali strokovnjaki za polonistiko in rusistiko, ukrajinistiko ali slovakistiko, bohemistiko ali za katere od južnoslovanskih jezikov, književnosti in kultur, pri čemer je med znanstveniki ostala razdelitev na jezikoslovce in strokovnjake za književnost. Namesto uvoda v slovansko jezikoslovje ali slavistično znanost o književnosti kot da danes cvetijo uvodi v posamezne slovanske kulture in civilizacije, pri čemer povprečni študentje in učitelji niti ne pridejo dlje od »uvodnega« poznavanja posamičnega jezika in kulture in so istočasno onesposobljeni in neopogumljeni za kompleksnejšo interdisciplinarno problemsko interpreta- cijo izbranega fenomena iz splošnoznanstvene perspekti- ve ali glede na širšo slovansko, zgodovinsko ali geograf- sko področje. V konkurenci z domicilnimi strokovnjaki posameznega slovanskega jezika ali književnosti se taki strokovnjaki, ki študirajo ali proučujejo nek slovanski jezik kot drugi ali tuj jezik oz. književnost kot drugo/tujo, počutijo kot drugorazredni »imitatorji« znanstvenikov, ki se kot rojeni govorci intenzivno ukvarjajo s svojo mate- rinščino ali svojo domačo književnostjo, in to toliko bolj, kolikor je posamezna slovanska kultura glede na število govorcev svojega jezika kvantitativno maloštevilna. Zelo malo je poskusov, da bi se določeni jezikoslovni ali literarni ali kulturno-znanstveni problemi interpretirali na širši, komparativni ravni. Najbolj gre na roko takim iz- biram ekstenzivni razvoj študijev posameznih slovanskih jezikov z majhnim številom učiteljev in z majhnim šte- vilom (pogosto celo s cikličnim vpisom) študentov. Ven- dar pa se, če se že doseže taka »idealna« situacija, hitro ugotovi, da je na področju jezikoslovja intenzivno ukvar- janje z enim jezikom pomanjkljivo za resnejše splošnoje- zikoslovne uspehe. Na področju zgodovine književnosti pa za obvladovanje korpusa besedil iz ene, pa četudi po številu del manjše slovanske književnosti ni dovolj samo ena znanstvena kariera, množina besedil namreč presega

vse posamezne možnosti. Lep primer je sto let razvoja slovenskega romana: iz situacije, ko je Ivan Cankar s še kakšnim pisateljem v prvem desetletju preteklega stoletja objavil deset romanov, smo prišli v položaj, ko v Sloveniji letno izide od 100 do 150 romanov. Zagovorniki specializacije v nacionalnih fi lologijah se bodo soočili z dej- stvom, da zapiranje strokovnjakov v okvire enega jezika nikakor ni prava rešitev, saj to ne bo pomagalo pri ob- vladovanju celote korpusa. Količina dela pa nikakor ni v razmerju z marginalnim položajem v družbi in znanstveni skupnosti. Tak primer je naše pogosto nezadovoljstvo z razvojem kroatistike na posameznih katedrah v svetu.

Pa vendar, kako bi se lahko nekdo v Berlinu in Hambur- gu, kjer se slavistika pretežno še zmeraj razvija v tradici- onalnih nemških okvirih, ukvarjal izključno s hrvaškim jezikom ali s hrvaško književnostjo, če pa lahko študentje samo s širšimi slavističnimi in interdisciplinarnimi znanji računajo na vsaj približno zaposlitev v humanističnih oz.

tamkajšnjim duhovnozgodovinskih disciplinah in institu- cijah; in še pomembneje: ali lahko nekdo, ki se posveti samo kroatistiki, konkurira razviti sodobni kroatistiki po različnih delih Hrvaške in ali ima tako »tekmovanje« smisel tako za hrvaško kot za drugo, tujo kulturo? Ni slučaj- no, da Gayatri Chakravorty Spivak (2011), tudi z vidika sodobne komparativistike, poziva na nujne strukturne in epistemološke spremembe.³

Kljub temu, ali morda ravno zato, smo tako v Zagre- bu kot Ljubljani priče razvoja študijev, strok in strokovnjakov v glavnem po tem nacionalnem principu. Poleg Oddelka za kroatistiko delujejo na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu od leta 2003 Oddelek za vzho- dnoslovanske jezike in književnosti, Oddelek za juž- noslovanske jezike in književnosti in Oddelek za zaho- dnoslovanske jezike in književnosti. Na institucionalni ravni nas od prej povezujeta zgolj skupna knjižnica in tajništvo. Po letu 2005, po prenovi v skladu z bolonjsko reformo, je organiziranih celo pet samostojnih študijev slovanskih jezikov in književnosti z enim južnoslavi- stičnim, ki je sicer tudi koncipiran tako, da se močno naslanja na štiri katedre, strokovnjake in usmeritve v odnosu do nacionalnih fi lologij. Poskus reformiranja študija južne slavistike, ki so se ga lotili nekateri kolegi v smeri še večje eksponiranosti posameznega jezika in književnosti, govori o tem, kako so enostavne rešitve, ali bolje, stranpoti privlačnejše od redefi niranja slavističnih študijev v luči aktualnih globalizacijskih sprememb in izzivov. Napovedovati, kakšen bo nadaljnji razvoj in kaj prinaša bodočnost, je nehvaležno početje, še zlasti, če se posamezni študiji enkrat razvijajo po diplo- matskih intervencijah in glede na politične okoliščine, drugič pa glede na vse bolj omejena sredstva; vzrok za zmanjšan interes za take ekstenzivne študije, tudi spričo

3 »Pojem jezikovne in književne skupnosti marginaliziranih (subaltern) izven zamejenosti nacionalnega jezika ni enostaven. Če želimo različne izključene (subaltern) ali manj proučevane jezike odmakniti od enklavistične ali kolektivistične pedagogike in politike, kompar- ativno književnost pa osvoboditi nepriznanih in ekskluzivističnih primerjav, so nujne strukturne in epistemološke spremembe.« (Spivak, 2011, 174–175)

(10)

71

vse manjših družbenih potreb po takih strokovnjakih, je seveda tudi ekonomska kriza. Hrvaški model nikakor ni poseben ali slab primer, obstaja še več hujših in improviziranih rešitev, tako je na primer v Beogradu in Novem Sadu lektorat slovenščine organiziran v okviru študija jezikoslovja, slovenska književnost pa v sklopu študija primerjalne književnosti; tudi tu pa je, podobno kot v Parizu, slovenistika izpadla iz študijev in institucij južnoslovanske fi lologije ali slavistike.

Z bolonjsko reformo se je pojavil tudi poseben primer, ki se odraža v razvoju »enopredmetnih«, monodi- sciplinarnih študijev, uvedenih z naivnim prepričanjem, da bodo študentje sami prepoznali svoje interdisciplinarne interese, dovolj je, da se jim ponudi samo večje število izbirnih predmetov. Dodati je treba, da so učitelji posameznih oddelkov poskrbeli, da jih usmerijo v žele- no smer, če jih niso prepoznali že študentje sami. Čisto konkretno: rezultat je dejstvo, da se na zagrebški fi lozofski fakulteti že deveto leto vpisujejo študentje, ki štu- dija južne slavistike ne povezujejo s kroatistiko, razen izjem, pa da zgodovine nikakor ni mogoče več študirati z obema omenjenima študijskima skupinama, ker je pri historiografi h prevladala enopredmetnost. Prisilni jopiči bolonjske reforme so na prvi in drugi stopnji študija, še posebno pa na enopredmetnih študijih vsem enako tesni ali preohlapni, nikakor pa jih ni mogoče sleči.

Pa vendar: pustimo pretresanje stanja slavistike v sedanjosti, saj smo tudi sami njegovi neveseli sodelavci in sokreatorji, ne glede na to, če se – celo nekoliko slavistično konzervativno – zavzemamo za dvojezične in večliterarne, primerjalne in interkulturne študije (glej Kovač, 2001, 2011, v zadnjem delu predvsem razpravi Kriza slavistike in Modeli dvopredmetnoga studija južne slavistike). Sodili nam bodo tako in tako tisti, ki prihaja- jo za nami, zato se poskušajmo vprašati, kam bo razvoj slavistike zavil v prihodnosti in kaj moramo storiti, da bosta Jagićeva in Katičićeva slavistika jutri razumljivi tudi za naše potomce.

SLAVISTIKA V FUTURU ALI KONCEPT INTERDISCIPLINARNE SOLIDARNOSTI

Če se strinjamo, da je glavna lastnost slavistike v bližnji preteklosti bila razdelitev na strokovnjake za jezikoslovje in strokovnjake za književnost (pri čemer iz- vzemamo lektorje kot zastopnike nacionalnih fi lologij), kot tudi, da je glavni koncept študija temeljil na študiju dveh ali treh jezikov s književnostmi kot izraz svojevr- stne relativne specializacije s pogledi na vse manj dose- gljivo celoto znanja o jeziku ali književnosti (z razvojem interslovanske komparativistike, ki so jo v večnacional- nih družbah enakovredno podpirali tudi večjezikovni študiji tako v slovanskih državah kot v svetu), potem je jasno, da je to bil izraz stanja v slavistiki, ki so jo vse

bolj obremenjevala znanja iz posameznih fi lologij na račun neke večje celote, pri čemer se je istočasno izgu- bljal značaj razvojnih zvez in medkulturne izmenjave.

Glavne lastnosti slavistike v sedanjosti so torej nee- notnost modela, nepreglednost in raznolikost slavističnih študijev, z dvema glavnima tendencama: ena je tendenca študijev in specializacij po posameznih slovanskih jezikih in književnostih (še zlasti v slovanskih deželah), druga pa je vključevanje študija slovanskih jezikov v splošno- jezikoslovne ali kulturološke študije, vse do organizacije interdisciplinarnih študijev (ne samo z razvojem običaj- nih dvopredmetnih, dvodisciplinarnih študijev, pač pa z razvojem edinstvenih interdisciplinarnih študijev, npr. v Hrvaški in Sloveniji za študije kroatistike in slovenistike v svetu). Potemtakem bi bil najprikladnejši, kot najmanj- ša enota študija, študij južne in/ali zahodne slavistike (v smislu Slavia latina) v kontekstu zgodovine srednje in ju- govzhodne Evrope. Kaj moramo narediti, da bomo more- bitnemu takemu konceptu šli na roko?

Kako bo videti slavistiko v prihodnosti, kakšna bo slavistika v futuru? Smo lahko tako zelo prepričani, da bo polje slavistike še naprej obdelano kot neka relativna celota ali bo slavistika povsem razpadla v okviru rasto- čih globalizacijskih procesov ali nacionalnih obramb- nih mehanizmov? Težko je predvideti, a želeti bi bilo, da se poleg tendence, ki je splošno sprejeta, to je razdelitev na jezikoslovce in strokovnjake za literarno vedo, razvijejo študiji v smeri nove fi lologije ali interkulturne semiotike s strokovnjaki za kulturne, literarne in zgodo- vinske procese »v regiji«, tj. na določenem sorodnem zgodovinskem ali kulturnem področju. S ciljem celovi- tejšega uvida v strokovno področje bi se študiji (pa tudi strokovnjaki za posamezne jezike in književnosti) morali nujno povezati v obliki dvo- in interdisciplinarnih študijev, radikalno povedano, prekiniti bi morali z iz- vajanjem enopredmetnih študijev, še posebej enopredmetnih študijev nacionalnih jezikov s književnostmi in nacionalne zgodovine. Ne samo slovanskih. Pri tem je posebej pomembno, da učitelji in znanstveniki delijo strokovno usodo študentov, da trajno razvijajo svojo interdisciplinarnost ali širijo področje izbranega gradiva, kot se to zahteva na njihovem študiju in na študijih, ki se jih lotevajo v kombinacijah. Če učitelj ne ve, kakšni štu- dentje sedijo na njegovih predavanjih in v seminarjih, ni dober učitelj, prav tako mora biti vsaj minimalno odprt za njihove interdisciplinarne izbire in poglede. Kot je natančno zapisal Homi K. Bhabha, po izkušnji analitike kulturne razlike »vstop v interdisciplinarnost kulturnih besedil izključuje kontekstualizacijo nastajajoče kulturne oblike z umestitvijo na podlagi izvora ali neke prej utemeljene diskurzivne vzročnosti. Vedno je treba pu- stiti dodaten prostor za artikulacijo kulturnih znanj, ki so bližnja in dodatna, ne pa tudi nujno akumulativna, teleološka ali didaktična« (Bhabha, 2007, 278).⁴

4 »Interdisciplinarnost je priznanje nastajajočega znamenja kulturne razlike, ustvarjenega v ambivalentnem gibanju med pedagoškim in performativnim naslavljanjem. Nikdar ni le preprosto harmonično dodajanje vsebin ali kontekstov, ki krepijo pozitivnost domnevne

(11)

72

Kaj nas je privedlo do takšnih razmišljanj? Meni- mo namreč, da je mogoča neka višja solidarnost med strokami, med disciplinami, saj se nam, kakor iz neke pozabe, kaže dejstvo, da imamo vsi, ki smo del fi lolo- ških ali humanističnih znanosti, na univerzi, pa tudi na kompleksni fi lozofski, družbeno-humanistični fakulteti, isti cilj, isti opravek. Vsi raziskujemo – in potem prena- šamo – posamezne celote znanja, ukvarjamo se z razu- mevanjem celote sveta, poznanega in še nepoznanega.

Študij posameznega jezika ali posamezne književnosti je pravzaprav samo del študija, majhen del spoznanja o celoti jezika in celoti književnosti. Prav tako kot je štu- dij nacionalne zgodovine samo del svetovne zgodovine, celo več kot to – samo majhen del študija preteklosti, nedosegljive zgodovine celote sveta. Prav tako študij fi - lozofi je ni postal študij gole zgodovine fi lozofi je, temveč je še zmeraj navdihujoč izvir kritične misli, ki ne samo družbeno-humanističnim, pač pa vsem znanostim naj- bolje zavaruje polje univerzalne znanosti, če ga ni na Hrvaškem ponovno zavzela teologija oz. verouk. Tudi študij psihologije bi lahko bil interdisciplinarno koristen in odprt za vse študijske skupine in študijske smeri, pre- den bo postal le študij za samopomoč deprimiranemu narodu. Podobno se študij sociologije ne bi smel skrčiti na »enopredmetne anketarje«, temveč bi nam moral po- magati razumeti krize in spremembe, predvidevati tren- de, da bi dojeli, v kakšni družbi živimo in kam se giblje- mo, kot narodi, kulture in kot posamezniki. Za vsakogar so nujna tudi znanja o sociologiji književnosti, estetiki, multikulturnosti, zaradi katere se ubijajo nedolžni ljudje, o najbližje sorodnih jezikih Indije ali Skandinavije, če se nam že sorodni slovanski jeziki srednje in jugovzho- dne Evrope zdijo tako različni, da se težko študirajo in preučujejo skupaj, v okviru enotnega študija, kot tudi v paru, npr. češki in slovaški, bosanski in srbski, bolgarski in makedonski, temveč samo posamično. Nismo naklo- njeni specializaciji strokovnjakov, ki bi segla preko meje ene fi lologije, enega jezika ali književnosti.

Ciljamo torej na izgubljeno enotnost strok, ki se je v hrvaščini še pred kakšnim letom pogovorno imenovalo – študij fi lozofi je. To je označevalo študij na fi lozofski fakulteti, ki so ga danes že močno zamenjali posamič- ni študiji, kroatistike ali kroatologije kot privilegirani nacionalni študiji, anglistike in/ali amerikanistike kot privilegirani globalni študiji, študiji psihologije kot privilegirani študiji človekove duše v živčevju, ki ne želi ničesar vedeti o duhovnosti, ki jo razširja književnost.

Kot da književnost zares nima zveze z našimi realnimi življenji, našimi slabimi živci, omahovanjem in nav-

dušenostjo, pa tudi – z ljubeznimi. Filo- namreč lahko razumemo tudi kot fi lija-logijo, torej kot prijateljsko znanost, a žal se to prijateljstvo že znotraj fi lologije težko udejanja. Posamezne nacionalne fi lologije so se v toli- kšni meri razvile in razdelile na majhne, kratkotrajne

»ljubezni«, toliko so se razdvojile, da smo izgubili celo smisel njihovega notranjega prijateljstva, medsebojne

»ljubezni« med jezikom in književnostjo. Med jeziko- slovci in strokovnjaki za književnost, kjerkoli je to osta- lo še enotno, se razvija odkriti boj, skupaj pa jih držijo samo glave študentov, v katerih se znanja o jeziku in spoznanja o književnosti, pa tudi o fi lologiji v ožjem smislu, združujejo z nejasnim ciljem. Zato nenazadnje ni nepričakovano, da študentje pogosto želijo več jezikoslovja, pravzaprav več jezika, kar pomeni jezikovnih vaj, kot pa pridobivanja kompetenc o književnosti, če- prav je pogosto prav književnost bila razlog za njihov študij »fi lozofi je« oz. študija na fi lozofski fakulteti. Sem sodi na primer tudi želja študentov južne slavistike na Filozofski fakulteti v Zagrebu, ki so zahtevali lektorske vaje iz srbskega jezika, resnim jezikoslovnim predme- tom pa se redno izogibajo, če so izbirni. Z »izhodnimi kompetencami« oz. s »pričakovanimi predmetnospeci- fi čnimi kompetencami« o znanju iz književnosti imamo že učitelji probleme. Ali je doseganje celote znanja npr.

iz zgodovine italijanske književnosti res več vredno od razumevanja književnosti kot take, ali je res več vredno kot pridobivanje hermenevtične in interkulturne dimen- zije v študiju, ki mu je lahko študij druge, romanske ali vsake druge, tudi kvantitativno zelo majhne književno- sti, kot je npr. slovenska, lahko v pomembno »dobroso- sedsko« komplementarno pomoč? Kako se je lahko zgo- dilo, da študiji splošnega jezikoslovja ali komparativne književnosti težijo k enopredmetnosti? Ali ne zanikajo s tem svoje imanentne inter- in transdisciplinarnosti? Ali je res možno, da uprava zagrebške fi lozofske fakultete nima interesa za nove splošne študije, kot sta študij novinarstva ali pisanja? Ali ne bi ravno taki študiji, v kombinaciji z drugimi študijskimi skupinami, priklicali smisel celote študija, pa čeprav bi bili pragmatično ori- entirani »samo« na pridobivanje kompetenc v pisanju, ki je s tako lahkoto odstopilo mesto oblikam govorjene ali napol govorjene komunikacije prek pametnih tele- fonov in spleta. Čeprav to ne pomeni, da se moramo odpovedati tehnološkemu napredku, ravno nasprotno;

z razvojem modernega študija digitalne humanistike, ki se po svetu nezadržno širi,⁵ se enako kot pri virtualni komunikaciji brišejo skoraj vse meje in omejitve med jeziki, strokami in disciplinami.

disciplinarne ali simbolične prisotnosti. V nemirnem prizadevanju po kulturnem prevajanju hibridni kraji pomena v jeziku kulture od- prejo razpoko, da podobnost simbola, ki se kaže v različnih prostorih kulture, ne sme zamegliti dejstva, da je ponavljanje znaka v vsaki družbeni praksi hkrati različno in razločevalno« (Bhabha, 2007, 278–279).

5 Na to nas vztrajno opozarja Miran Hladnik v slovenističnem in slavističnem diskusijskem forumu SlovLit; eno od njegovih obvestil je zajemalo serijo člankov v glasilu Fundacije A. von Humboldt Kosmos:

„http://www.humboldt-foundation.de/web/kosmos-titelthema-102-1.html http://www.humboldt-foundation.de/web/kosmos-titelthema-102-2.html

(12)

73

Pod takimi pogoji postaja vse po malem neobvezno.

Z bolonjsko reformo se je po evropskih univerzah raz- širila novica, da reforma zahteva enodisciplinarnost in študijsko enopredmetnost, v tem nepreverjenem refor- mnem nalogu pa je tičala administrativna potreba, da se nekateri študijski programi prikažejo kot nekonkurenčni in celo odvečni. Nekateri prodekani ali predstojniki so v tem videli priložnost boljše organizacije študija. Is- točasno z izgovorom nezadovoljivega urnika pri dvopredmetnih študijih je pri tržiščno propulzivnejših ali popularnejših študijih na žalost prevladalo zavedanje o samozadostnosti, o občutku, da se z njihovim študijem dosega relativno pomembna celota znanja, še posebej v nacionalnih in globalizacijsko gledano »vladajočih«, prestižnih ali po čem drugem posebnih študijih (kot so kroatistika za učitelje, psihologija in antropologija ipd.).

SKLEPI

Tudi na področju študijev južne slavistike je potemtakem mogoče uporabiti zelo enostavno formulo: koncept interdisciplinarnih študijev, pri čemer je mogoče študirati dva enakovredna študija hkrati ali enega z dvema vzporednima predmetoma, danes bi rekli moduloma. Po drugi strani pa se je na slavistikah v tujini ta formula opuščala v korist še širših kulturoloških študijev ali pa se je, če se je pretirano individualizirala, slavistika ukinila zaradi prenizkega števila študentov. Sorazmerje potrebnih učiteljev za posamičen študij posameznega slovanskega nacionalnega jezika in književnosti in šte- vilo vpisanih študentov sčasoma ni bilo dobro, ni se fi - nančno izplačalo. Kljub temu pa so, kot smo videli, pri nas še zmeraj močno razvite težnje po posameznih nacionalnih študijih, vse z upanjem, da bi lahko reciproč- no pričakovali študij kroatistike tudi v drugih državah.

Rezultat je, da se nad usihanjem slavističnih študijev in konzerviranjem slavističnih knjižnic upravičeno zgra- žamo. Kje je izhod, kako premagati zablode bolonjske reforme pri nas in v Evropi, da pri tem ne izgubimo ti- stega, kar nam je prinesla dobrega, to pa je predvsem možnost, da iz semestra v semester razvijamo in me- njujemo svoje predmete in študij, da ga naredimo tako za učitelje in študente kreativnejšega, inovativnejšega in fl eksibilnejšega, prav z ozirom na spremenljiv trg dela in vse večjo negotovost sveta.

Rešitev se torej kaže v konceptu interdisciplinarne solidarnosti. Kaj bi morali narediti za njegovo realizaci- jo? Najmanj troje:

Zaradi globoke socialne in zelo pomembne interdisciplinarne solidarnosti bi bilo treba enkrat za vedno uki- niti enopredmetnost, s tem pa tudi termin dvopredme- tnost ali dvodisciplinarnost, ker bi s tem vsi univerzitetni študiji bili urejeni samo kot dvo- ali večdisciplinarni, glede na odrejena načela kombinacije študija (največ- krat v svobodnih kombinacijah, deloma pa usmerjeni ali priporočeni, glede na urnik, prostorske probleme ali družbeno upravičenost študijev dveh bližnjih predmetnih področij ali dveh disciplin).

Poleg dveh enakovrednih študijev bi bilo treba uvesti tudi možnost asimetričnega študija, torej možnost študi- ranja enega glavnega predmeta z dvema vzporednima predmetoma ali moduloma ali kombinacijami modulov, usmeritev ipd. (kot vemo, se to pogosto dogaja v praksi, ko en študij s svojimi pretiranimi in nekontrolirani- mi zahtevami »svojim« študentom naloži skoraj dvakrat več obveznosti kot drugi študij).

Z vpisno politiko omogočiti in rezervirati, poleg na- čelno prostega izbora kombinacij, določeno število mest za manj atraktivne kombinacije, študije »večjih« skupin z »majšimi«, da se ne bi dogajalo, da zaradi zapolnje- nosti študijskih mest več let prav nihče ne bi vpisal npr.

kombinacije južne slavistike z anglistiko, fi lozofi jo, ar- heologijo ali umetnostno zgodovino, niti ne s primerjalno književnostjo ali celo ne z rustistiko, oziroma da se v osnovi prepreči absurd, ki se nam je zgodil v imenu bolonjske reforme, da profesor hrvaškega jezika ne more biti ali je lahko zelo težko v isti osebi tudi učitelj bosan- skega ali srbskega jezika in književnosti, kar je danes na vseh hrvaških fakultetah, verjetno kot naš poseben prispevek k integracijskim težnjam v Evropski uniji.

Ali ni, če takole pogledamo, morebitna interdisciplinarna solidarnost na fakulteti že prvi korak tako k večji socialni solidarnosti, če že ne enakopravnosti med nami (med strokami in učitelji, med projekti, kot tudi v aka- demski hierarhiji med učitelji in študenti v odnosu do dekana in prodekanov, rektorja in prorektorjev), pa tudi kot pol koraka proti socialno-razredni, stanovski solidarnosti doma in tudi v svetu? Ali ni taka solidarnost lahko tudi zagotovilo boljšega socialnega in medkulturnega dialoga v Evropski uniji?

http://www.humboldt-foundation.de/web/kosmos-titelthema-102-3.html -- Lilo Berg: Rotkäppchen 2.0 Humboldt Kosmos 102 (2014). Iz članka o vzponu digitalne humanistike prepisujem podatke, da je v Nemčiji mogoče študirati DH na 15 univerzah, da je v DH dejavno okrog 10 % nemških humanistov, da je od svetovne knjižne dediščine, ki naj bi obsegala 140 mio knjig, digitalizirano 25 mio ali 18

%. O 2000 variantah pravljice o Rdeči kapici pa, da nimajo enega skupnega izvora, ampak več vzporednih. Na klik tudi v angleščini«

(Hladnik, 2014).

(13)

74

SLAVIC STUDIES DEVELOPMENT – FROM THE SLAVIC PHILOLOGY TO AN INTERDISCIPLINARY SOLIDARITY

Zvonko KOVAČ

University of Zagreb, Faculty of Humanities and Social Sciences, HR-10000 Zagreb, Ivana Lučića 3 e-mail: zkovac@ffzg.hr

SUMMARY

For the understanding of the concept of Slavic philology and philology in general it is important to recollect brief- ly what Slavic philology as a discipline was like during Jagić‘s lifetime. A literary scholar used to make use of entire philological area of study, in terms of language and literature, which naturally required a broader knowledge of Slavic studies, ranging from Old Church Slavic and national languages to a number of competences in literary history, tex- tology, comparative literature, etc. In the further development of Slavic philology, the latter was divided into distinct areas of study, i.e. Slavic languages or Slavic literatures. Unfortunately, today we witness even stronger specialization, i. e. for various Slavic philologies, and even more specifi c, to literary historians and literary theorists or linguists, spe- cialising in a distinct fi eld of study within one particular Slavic literature or one particular Slavic language. We have come to the point where Slavic studies are almost extinct as a distinct scientifi c and university study programme, and a question rises whether further development of modern Slavic studies is still possible. In our paper, an interdisci- plinary solidarity is advocated, to be achieved by double disciplinarity or multidisciplinarity, which would provide a multilanguage, intercultural and multiliterary education and, maybe, even appearance of a new philology.

Keywords: Slavic studies, philology, language and literature university study programme, interdisciplinary solidarity

VIRI IN LITERATURA

Bhabha, H. K. (2007): DisemiNacija: čas, naracija in robovi moderne nacije. V: Jeffs, N. (ur.): Zbornik postko- lonialnih študij. Ljubljana, Krtina.

Hladnik, M. (2014): SlovLit - drugi odstavek. SlovLit, 22. 8. 2014.

Http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2014/004903.

html (22. 8. 2014).

Kogoj-Kapetanić, B. (1968): Komparativna istraživa- nja u hrvatskoj književnosti. Zagreb, Rad JAZU.

Kovač, Z. (1998): Slavenska fi lologija i slavenske fi - lologije u Jagićevo doba. V: Šivic-Dular, A. (ur.): Vatro- slav Oblak: mednarodni simpozij „Obdobja“, Ljublja- na, 12. in 13. december 1996. Obdobja 17. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 43–52.

Kovač, Z. (2001): Poredbena i/ili interkulturna povi- jest književnosti. Zagreb, Književna smotra.

Kovač, Z. (2011): Međuknjiževne rasprave, Pored- bena i/ili interkulturna povijest književnosti. Beograd, Službeni glasnik.

Kovač, Z. (2013): Književna znanost prijatelja.

Kolo, 3/4, 304–309. http://www.matica.hr/kolo/393/

Knji%C5%BEevna%20znanost%20prijatelja%20/ (20.

5. 2015).

Kovač, Z. (2014): Slavistika u Jagićevo doba i u bu- dučnosti. Slavistika između slavenske fi lologije i interdisciplinarne solidarnosti. V: Radovi Zavoda za znanstveni rad HAZU Varaždin, 23, 115–129.

Kozak, K. J. (2011): »Pod egido ruskega orla« ali ori- entalistični izleti A. Aškerca. Primerjalna književnost, 34, 3, 153–172. Http://sdpk.si/revija/PKn_2011_3.pdf (20. 5. 2015).

Lauer, R. (2011): Nove kroatističke studije, Inozemni kroatisti. Zagreb, Matica hrvatska.

Lešić-Thomas, A. (ur.) (2011): O studiju južnosla- venskih književnosti (tematski sklop). Sarajevske sveske, 35–36, 187–230. Http://www.sveske.ba/bs/broj/35-36- 0 (20. 5. 2015).

Nečak, D. (ur.) (2010): Pogledi. Humanistika in družboslovje v prostoru in času. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Spivak, G. Ch. (2011): Nacionalizam i imaginacija i drugi eseji. Zaprešić, Fraktura.