SOCIALNE ZADEVE

SPLOŠNO

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve:

V zvezi s splošnimi ugotovitvami o socialnih zadevah, kjer Varuh med drugim izpostavlja tudi problematiko starejših, ki niso več sposobni skrbeti zase, njihovi sorodniki pa se iz različnih razlogov ne morejo dogovoriti, kdo bi prevzel skrbniške naloge in nadalje Varuh navaja, da odvzem poslovne sposobnosti v takšnih primerih ni najboljša rešitev, temveč bi morali v postopku mediacije razrešiti spore med sorodniki, posamezniku pa postaviti primernega skrbnika, ki bo poskrbel za uveljavitev njegovih potreb in interesov, MDDSZ pojasnjuje, da je postopek postavitve skrbnika namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, oziroma osebe, ki ji je postavljen skrbnik za posebni primer, zato ima položaj stranke samo oseba, ki ji je skrbnik postavljen, ter oseba, ki je postavljena za skrbnika.

Druge osebe (npr. sorodniki) nimajo položaja stranke, četudi s svojimi predlogi sodelujejo v postopku, saj v takem postopku ne varujejo svojih pravic in koristi in se o teh niti ne odloča.

ZZZDR v drugem odstavku 216. člena določa, da je postopek za postavitev pod skrbništvo in za postavitev skrbnika nujen. V skladu z navedenim so centri za socialno delo dolžni posamezne postopke za zaščito pravic in koristi varovancev izvesti brez nepotrebnih zavlačevanj, ob upoštevanju procesne in materialne zakonodaje. Centri za socialno delo so dolžni želje sorodnikov upoštevati le do določene mere, saj predolgo usklajevanje interesov med sorodniki ni v korist varovanca.

MDDSZ tudi pojasnjuje, da je odločanje o tem, ali bo center za socialno delo posamezni osebi postavil skrbnika za posebni primer ali ne, in za katere naloge ga bo postavil, odvisna od okoliščin vsakega konkretnega primera. Odločanje o odvzemu poslovne sposobnosti pa je v skladu z veljavno zakonodajo (Zakon o nepravdnem postopku) v pristojnosti sodišč. V primerih, ko posamezna oseba trajno potrebuje celovito pomoč pri zaščiti pravic in koristi, je center za socialno delo dolžan pred pristojnim sodiščem predlagati uvedbo postopka za delni oziroma popolni odvzem poslovne sposobnosti, v katerem sodišče kot pristojni organ presoja ali oseba dejansko potrebuje varstvo v obliki skrbništva. Na tem mestu pa velja še izpostaviti, da je na referendumu zavrnjen Družinski zakonik (tudi iz razlogov, ki jih navaja Varuh) predvideval ukinitev dveh institutov, tj. podaljšanje roditeljske pravice in odvzem poslovne sposobnosti in jih nadomestil s primernejšo obliko varstva, tj. postavitvijo pod skrbništvo.

2.13.3 Domovi za starejše

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve:

Cilj obnove domov je izboljšati kvaliteto življenja v domovih za starejše in hkrati prilagoditi prostorske možnosti novim konceptom dela s starostniki, ki se v velikem delu domov že uvajajo.

Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za izvajalce socialnovarstvenih storitev, UL RS, št.

67/2006 z dne 29. 6. 2006 v Prehodnih določbah v 123. členu določa, da se morajo objekti, v katerih se ob uveljavitvi tega pravilnika socialnovarstvene storitve že opravljajo, prilagoditi zahtevam iz tega pravilnika v roku 15 let, to je do leta 2021. Na podlagi le tega morajo vsi izvajalci v tem obdobju odpraviti več posteljne sobe ter zagotoviti ustrezen bivalni standard.

Sredstva za prenovo in adaptacije javnih zavodov naj bi skladno z zakonom zagotavljala država kot ustanoviteljica. Zaradi vse večje gospodarske krize se sredstva, namenjena za investicije v javnih zavodih, iz leta v leto znižujejo. Tako so domovi prisiljeni poiskati rešitve v okviru svojih zmožnosti in v majhnem delu so nekateri projekti sofinancirani tudi iz proračuna RS.

Ministrstvo je v tem letu pripravilo celovit pregled bivalnega standarda v vseh domovih za starejše ter od vodstev zahtevalo, da podajo rešitve odprave večposteljnih sob v svojih zavodih s terminskim in finančnim planom. Trenutno vzpostavljamo register kapacitet tudi za javne zavode, kar bo povečalo pregled števila kapacitet in bivalnega standarda v posameznem zavodu.

2.13.4 Plačilo institucionalnega varstva za osebe z motnjami v duševnem razvoju Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve:

Osebe, ki jim je bil priznan status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, morajo – če so po polnoletnosti (in najdlje do dopolnjenega 26. leta) vključene v celodnevno institucionalno varstvo otrok in mladostnikov z zmerno, težko in težjo motnjo v duševnem in telesnem razvoju – prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva v višini njihovega ugotovljenega dohodka. Če po koncu rednega šolskega programa ostanejo v zavodu in se vključijo v institucionalno varstvo odraslih oseb, se pri izračunu njihove plačilne sposobnosti sicer upošteva meja socialne varnosti, vendar morajo kljub temu prispevati pretežni del svojega dohodka. V obeh primerih pa morajo k plačilu storitve prispevati tudi dodatek za tujo nego in pomoč oziroma za pomoč in postrežbo, če ga prejemajo. Nekateri varovanci so več dni na leto v domači oskrbi, ker jih starši ali drugi sorodniki vzamejo k sebi, da npr. skupaj preživijo praznike. V preteklosti so socialnovarstveni zavodi za usposabljanje otrok in mladostnikov varovancem za čas, ki so ga preživeli v domači oskrbi, znižali prispevek k oskrbnim stroškom (za stroške živil) in povrnili sorazmerni del dodatka za tujo nego in pomoč, s čimer se je spodbujalo in podpiralo strokovno utemeljeno vračanje varovancev v matične družine. Zdaj veljavni predpisi te podlage ne dajejo več. Tako se varovancem za čas, ko so v domači oskrbi, cena oskrbe zniža le za stroške živil, pri čemer se prispevek k oskrbnim stroškom zmanjša

»zadnjemu« plačniku storitve, ki je navadno občina. Čeprav ti varovanci tudi v domačem okolju potrebujejo pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb stalno pomoč in postrežbo drugega, ki jim jo družinski člani (npr. ostareli starši) pogosto ne morejo dati, ne razpolagajo s sredstvi, da bi si jo lahko plačali oziroma zagotovili. Prebivanje varovanca v domačem okolju je povezano s stroški, ki jih sam ne more poravnavati. Poleg tega pa ima varovanec tudi takrat, kadar je v zavodu, določene potrebe (npr. obleka, obutev), za katere mu ne ostane dovolj sredstev. Če nima prihrankov ali premoženja, postane povsem odvisen od dobre volje bližnjih, da mu bodo pomagali. Zato Varuh predlaga, da se proučijo možnosti za drugačne rešitve, s katerimi se bo omogočilo varovancem vračanje v matične družine, predvsem pa naj se jim o se jim omogoči čim bolj samostojno in dostojno življenje, tako v ustanovi kakor zunaj nje.

MDDSZ se strinja z Varuhom, da je treba omenjeno problematiko urediti na ustrezen način. V pripravi je Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki naj bi z bolj fleksibilnim načinom financiranja omogočil različne oblike dolgotrajne oskrbe (na domu, v instituciji, z denarnim nadomestilom, z osebnim pomočnikom,..), pri čemer je poudarek na bivanju v domačem okolju in šele na drugem mestu v instituciji. V postopku pa je tudi Zakon o socialnem vključevanju invalidov, ki naj bi v zvezi s tem tudi prinesel nekaj novih rešitev.

POVZETEK PREDLOGOV IN PRIPOROČIL Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve:

Ministrstvo bo reševanje problematike brezdomstva opredelilo v novem Nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2012-2020.V navedenem dokumentu bo konkretno opredelilo regionalno pokritost programov pri reševanje brezdomstva, opredelilo kapacitete pri namestitvah, se dodatno usmerilo v programe podporne namestitve za brezdomce in razširilo mrežo ostalih programov pomoči in podpore za brezdomce.

PRIMERI

140. Ko odpust iz zavoda ni mogoč

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve:

Odpust uporabnika storitev iz zavoda ureja Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (Ur. list RS, št. 42/07) v členih od 30. do 34. V primeru hujših kršitev, ki so opredeljene v internih aktih zavoda, je lahko sankcija za kršitelja tudi odpust iz zavoda.

Gre za skrajne primere, ki se v zavodih le redko izvajajo in to predvsem v primerih, ko je treba zagotovi varno in mirno bivanje ostalim stanovalcem zavoda. Izjemoma odpust uporabnika iz zavoda ni dopusten, če uporabniku storitve zunaj zavoda ni mogoče zagotoviti na drug način.

Ali je uporabnika mogoče odpustiti v sodelovanju s strokovno službo zavoda ugotavljajo za vsak posamičen primer strokovni delavci pristojnega Centra za socialno delo. V posebnih zavodih je odpust uporabnika še posebno problematičen, saj so hujše kršitve pogostejše, ukrepi, ki jih ima zavod na razpolago pa omejeni. Strokovni pristop k reševanju problemov posameznika je verjetno edina možnost reševanja konfliktnih situacij, saj sankcije in ostala opozorila v praksi niso učinkovita.