kdaj so nastali kozolci?

(1)

Gorazd Makarovi~

IZVLE^EK

Umestitev razvoja kozolcev v okvir dejanskih zgodovinskih okoli{~in poka`e: da so kozolci nastali v 16. stoletju; da so se uveljavili v 17. stoletju; da so dosegli veliko tipsko raznovrstnost, oblikovalski vrh in najve~jo raz{irjenost v 19. stoletju.

Klju~ne besede: kozolec, stog, ostrvi, Slovenija, Santonino, 16. stoletje, 17. stoletje

ABSTRACT

Placing the development of the kozolec in the framework of actual historical circumstances shows that kozolci ﬁ rst appeared in the 16^th century, became common in the 17^th century, and reached a great variety of types, their peak in design, and widest spread in the 19^th century.

Key words:kozolec, stog, ostrvi, Slovenia, Santonino, 16^th century, 17^th century

O deﬁ niciji kozolca

Zavoljo rabe istega imena za kozolce in kozolcem podobne naprave so v strokovnih razpravljanjih nejasnosti in nesporazumi. Tudi zato je deﬁ niranje kozolca pomembno.

Najustreznej{a opredelitev je v temeljnem delu o kozolcu (Melik 1931: 5–8). S funkcionalnega vidika je bistvo kozolca njegova gospodarska naloga, ki je v tem, da je posebna naprava za su{enje nekaterih poljedelskih proizvodov. S formalnega vidika tvorijo bistveni del kozolca mo~nej{i visoki koli ter po~ezni, vodoravno polo`eni drogovi.

Opredelitev je dopolnjena z opisi delov in del, povezanih s kozolci, ter informacijo, da imajo nekateri kozolci lahko {e razli~ne shrambne naloge, vendar je poudarjeno, da so to sekundarne funkcije. Omenjeno je, da streha ni bistven del kozolca, ~eprav jo imajo na Slovenskem skoraj vsi.

Ta opredelitev je kakovostna, vendar hoté ni koncizno oblikovana v smislu logi~ne defi nicije, kar je (namenoma) spregledalo kar nekaj piscev, ki so kozolec defi nirali pozneje. Le na metafori~no ozna~eno obliko in najva`nej{e funkcije je naslonjena defi nicija, da je kozolec veliko leseno ogrodje, podobno ro~nemu ra~unalu, za su{enje sena, ìta in krmnih zalog (Haberlandt 1953: 65). Polnopomenska razlaga pojma kozolec,

209

Etnolog 17 - 14.indd 209

Etnolog 17 - 14.indd 209 12/6/07 12:21:00 PM12/6/07 12:21:00 PM

(2)

210

ki je bila prvi~ objavljena leta 1975, naj bi bila: lesena, od strani odprta stavba za su{enje

`ita, krme (SSKJ 1994: 444). To dvoumno tolma~enje je bilo ve~krat sprejeto (gl. Snoj 1997: 266; Snoj 2003: 316), ~eprav prezre bistvene Melikove ugotovitve, hkrati pa seveda zajema {e nekatere druge stavbe predindustrijske kme~ke kulture, kot so tisti skednji, podi in svisli, ki imajo zatrepno odprto ostre{je, v Istri tudi tetoje z dvokapno ali piramidno stre{ico na {tirih kolih.

V leto 1985 sodi defi nicija, po kateri je kozolec stavba kme~kega doma, ki stoji v njegovi bliìni in je stalno, veliko lestvasto ogrodje iz drogov, v~asih oblikovano kot hi{a in namenjeno su{enju poljskih pridelkov in krme (Moser 1985: 96, 97). Sorodna je opredelitev, po kateri je kozolec “naprava, praviloma s streho, za su{enje nekaterih poljskih pridelkov, zlasti ìta v snopih, detelje, fi òla ali sena in sodi h kme~kemu domu” (Cevc 1991: 356). Pri tej defi niciji je pomembno poudarjena streha. Nekoliko druga~no je defi niranje, po katerem je kozolec “zna~ilno spremljajo~i objekt slovenskega kme~kega doma, ki spada med gospodarska poslopja in je namenjen predvsem su{enju sena, ~eprav se je razvil z namenom su{enja ìt” (Kladnik 1999: 101). Na zadnji dve defi niciji je naslonjena opredelitev, ki pa ne zajema strehe kot bistvene prvine kozolca (gl. Cevc 2004: 244, 245). Ob upo{tevanju ve~ine omenjenih opredelitev je nastala z analiti~no razlago podprta defi nicija: Kozolec je samostojna in stalna, vertikalna, prete`no lesena in odprta, pokrita naprava za su{enje in spravilo (Juvanec 2007: 42, prim. 11).

Pri tej deﬁ niciji je pomembno poudarjena dvojna temeljna funkcija, vendar zajema npr.

tudi koruznjake, ker ne upo{teva latne konstrukcije kozolcev.

Z vidika logike so navedene deﬁ nicije operacionalne; ker so hkrati omejene na sodobnost (oz. bli`njo preteklost) in ne upo{tevajo kozolcev gospo{~inskih posestev, vsebujejo tudi prvino arbitrarne definicije. Glede teh definicij (razen Melikove opredelitve) velja omeniti, da ne vklju~ujejo vrstne razlike: seveda je vsak kozolec naprava za su{enje, ni pa vsaka naprava za su{enje kozolec.

Tehtno kritiko Melikove opredelitve pomeni le pisanje Franja Ba{a. Ta raziskovalec je z njemu lastno bistrostjo opazil, da je med kozolci in kozolcu podobnimi napravami, ki imajo tudi stebre in po~ezne late, bistvena razlika. Pripombo je oprl na kme~ko lo~evanje med enimi in drugimi, sam pa je poudaril, da jih formalno lo~i streha, ki je zna~ilna za kozolce (Ba{ 1984: 332). Tako je pokazal na vidno razliko med raznimi zasilnimi, ob~asnimi in nesamostojnimi su{ilnimi kozol~astimi ogredji, ki so (bila) v rabi za razli~ne namene marsikdaj in marsikje, in med kozolci, ki so edinstvena gospodarsko stavbna kulturna oblika; hkrati pa tudi – kljub nekaterim podobnim in istim funkcijam – na razliko med njihovimi zelo razli~nimi pomeni v zgodovinskem razvoju in agrarnem `ivljenju.

O opredeljevanju in skupnem imenu za kozolcu podobne naprave za su{enje {e ni dogovora. V sistemati~nih in slikovnih predstavitvah teh ogredij (gl. zlasti Melik 1931:

21–27, 50, 51, 59–77, sl. 31–41, 49–66; Cevc 1993a: 23–41; prim. Smole 1996: 311) so uporabljani termini (primitivni) kozolec brez strehe in prislonjeni ali rudimentarni kozolec ali ogredje su{ilne naprave in lokalna imena kot kozel, kazu, koza, kozlovi{~e, lesa, rante na ganku, {tant, branica in tujejezi~na imena za tak{ne naprave v tujini (gl. npr. Moser 1974: 119), vendar tudi kozolec in stog. Ista imena dostikrat pomenijo

(3)

211 razli~ne tipe objektov. Gre za konstrukcije, ki imajo po ve~ vodoravnih drogov, ki imajo lahko le`i{~a v predrtinah stebrov ali na veznih pre~kah tesnih dvojic stebrov ali so pribiti (ali privezani) na navpi~ne ali po{evne nosilce ali polo`eni (in privezani) na konzolice, ki jih nosijo razli~ni nosilci. Brez nadrobnej{e obravnave tak{nih naprav je mogo~e opozoriti le na njihovo skupno lastnost: ~e so samostojne, so brez strehe, ~e so priklju~ene neki drugi stavbi, so pod njenim pristre{kom ali streho. Nekateri tipi teh konstrukcij so najbr` starej{i od kozolcev, drugi so mlaj{i, od katerih naj tu omenim le razli~na kozol~asta ogredja za su{enje koruze, ki se je na Kranjskem po~asi in le ponekod uveljavljala {ele v 18. stoletju, na [tajerskem pa {e pozneje (gl. Britov{ek 1964:

204–218; GDZS 1970: 261).

Z upo{tevanjem kriti~nih pripomb moremo z vidika logike kozolec eksplicitno realno, z najbli`jim vi{jim rodnim pojmom in vrstno razliko deﬁ nirati kot samostojno, s streho pokrito trajno stavbo z nosilnim stebrovjastim ogredjem (ali ogredjema), v katerem so v isti navpi~ni ravnini enakomerno, za debelino `itnega snopa razmaknjeni vodoravni drogovi, in je namenjena su{enju in hranjenju predvsem nekaterih poljskih pridelkov in krme.

Domneve o starosti kozolca

V slovenski strokovni in drugi javnosti je precej raz{irjeno mnenje, da je kozolec zelo stara kulturna prvina; pri tem najve~krat ni pojmovnega lo~evanja med kozolci in kozolcu podobnimi napravami. Pogosto je osnovano na predstavah, ki segajo vsaj v sredino 18. stoletja. Znameniti slovenski izobraènec Janez Sigismund Popovi~ je v knjigi Untersuchungen vom Meere, ki je iz{la leta 1750 v Leipzigu, napisal, da so Slovenci (Wenden) spoznali druga~no su{ilno napravo pri germanskih sosedih na severu, jo prilagodili svojim potrebam in jo ob selitvi na jug kot kozolec prinesli s seboj (gl. Stabej 1954: 38, 39). Leta 1791 je Anton Linhart omenil mnenje nem{kega zgodovinarja Karla Antona, v knjigi objavljeno leta 1783, da so kozolci preostanek nomadskega ìvljenja Slovanov, ko niso poznali ne skednja, ne gumna, vendar je ob tem dvoumno zapisal, da Kranjci zdaj nalagajo ìta v kozolce (Linhart 1981: 287). Pravilnost mnenja Karla Antona je ob opisu gorenjskih kozolcev deset let pozneje poudaril Balthasar Hacquet (Hacquet 1801: 31). Na podlagi posami~nega pojavljanja kozolcem podobnih naprav v Rusiji je nastalo mnenje, da gre za skupno staroslovansko prvino, ki so jo alpski Slovani pri selitvi v novo domovino prinesli s seboj (Rhamm 1908: 1083).

Melik je `e zavrnil mnenji, da je kozolec prastar izum, ki se je kot relikt ohranil le ponekod, in da so Slovenci sistem kozolca prinesli s seboj ob naselitvi (Melik 1931: 88, 89, 97). Po temeljitem pretresu razli~nih strokovnih in znanstvenih obravnav in navedb je sklenil, da podatki {e ne dovoljujejo trdne sodbe o starosti slovenskega kozolca. Vendar je opozoril na nekaj indicev, po katerih bi ta naprava lahko bila zelo stara in bi lahko nastala ne zelo dolgo po naselitvi Slovencev v vzhodne Alpe (Melik 1931: 100).

To dopu{~anje mo`nosti visoke starosti kozolca – ob sicer pomanjkljivih dejstvih, ki ka`ejo druga~e – je izraz znanstvene vestnosti, vendar je nekoliko vplivano tudi s simbolnimi vrednostmi kozolca v slovenski narodni zavesti. Predstavo o kozolcu kot zna~ilnosti slovenske pokrajine je najprej v Ljubljani leta 1902 vzpostavila druga razstava

(4)

212

Slovenskega umetni{kega dru{tva, na kateri so bile tudi upodobitve krajin s kozolci.

Kozolec kot izraz ~love{kega ustvarjalnega posega v naravo je najbr` najprej upodobljen na eni izmed najodli~nej{ih slovenskih slik; leta 1903 je Ivan Grohar naslikal Pomlad, podobo, na kateri – razen dveh praznih kozolcev – vsa pokrajina ~udovito brsti. Ta slikar je {tiri leta pozneje naslikal Sejalca; na podobi ima ob setvi hkraten simbolni pomen plodnosti tudi kozolec, poln `itnega snopja. Pozneje se je narodno simbolni pomen kozolca le {e utrjeval (prim. Ku~an 1998: passim). Med svetovnima vojnama so na Slovenskem nastajali za~etki okusa, oblikovanega z estetiko arhitekturnega funkcionalizma; na kozolce so za~eli gledati tudi kot na odli~ne konstrukcije, plod izvirne ustvarjalnosti slovenskega ~loveka (gl. zlasti Mu{i~ 1970).

V tak{nem vzdu{ju so bili indici nekajkrat sprejemani kot dokazi. Na nejasnih predstavah o arhai~nosti preprostih naprav temelji mnenje, naj bi bil kozolec na Slovenskem star okoli tiso~ let (Stabej 1954: 35, 37) in bi torej nastal v obdobju zgodnjega fevdalizma. Glede na sorodnost konstrukcij in funkcij kozol~astih naprav v vzhodnoalpskem prostoru, severni Evropi in drugod, izpri~anih iz 19. in iz prve polovice 20. stoletja, je postavljena domneva, da gre za prasorodnost oziroma isti izvir kulturne prvine, ki naj bi bila prine{ena s severa in naj bi bila znana v vzhodnih Alpah è v prazgodovini ali najmanj v zgodnjezgodovinskih ~asih (Gavazzi 1969: 122); to mnenje ne upo{teva vpra{anja kitajskih in japonskih kozolcev ali povsod znanih vodoravnih drogov za razli~na su{enja, ki kaèjo na samostojna nastajanja tak{nih naprav. Na podlagi etimolo{ke raz~lembe besede kozolec, ki je lahko nastala tudi ob domnevnem kriànju s preromansko ali romansko osnovo, je postavljena domneva, da so alpski Slovani v zgodnjem srednjem veku poznali in rabili enojni kozolec (Cevc 1993a: 18; Cevc 1993:

103; prim. Bezlaj 1982: 77); to mnenje ne upo{teva starej{ega pomena izpeljank iz te osnove, ki so imena za kopice. Nedavno je pomembni ekonomist opozoril na gospodarski pomen kozolca, ko je mimogrede omenil domnevo, da so ga najbr` uvedli v prvi polovici 14. stoletja in da se je zato tedaj na Slovenskem pove~ala gospodarska rast, ker se je pove~alo {tevilo ko{enj (Kri`ani~ 2006: 4).

Stanje znanih zgodovinskih pri~evanj je omejevalo gibanje tak{nih in podobnih mnenj na spekulativno raven; seveda pa so bistrine, obzorja in interesi raziskovalcev hkrati omogo~ili zastavljanja pomembnih vpra{anj, ki ve~krat presegajo ozko problematiko kozolca. Vendar so obstajala tudi prizadevanja videti nastanek kozolca v povezavi z dejanskimi zgodovinskimi okoli{~inami; tako sta nastali mnenji, da je ta naprava nastala sredi 17. stoletja (Pirkovi~ 1964: 289, 299–301; Kniﬁ c 1995: 82).

Pri~evanje o hranjenju `itnega snopja leta 1485

Nekajkrat je izra`eno mnenje, da sodi prvo pri~evanje o kozolcih v pozno 15.

stoletje; ker bi pomenilo prvo omembo, ga je treba skrbno pretresti.

Kancler oglejskega patriarha Paolo Santonino je kot spremljevalec pomo`nega {kofa na vizitacijskem potovanju med 1. oktobrom in 9. novembrom leta 1485 hodil po zemljepisnem obmo~ju velikega dela Zilje in po zgornji Dravski dolini. O obiskanih krajih, poteh, gostiteljih, opravljenem {kofovem delu, posebnostih in dogodkih, ki so se mu zdeli pomembni, je pisal dnevnik. Ob koncu potovanja je zapisal {e nekaj splo{nej{ih

(5)

213 opa`anj o ljudeh in njihovih zna~ilnostih v obiskanih krajih. Med drugim je zapisal:

Segetes omnes post messem, suspenduntur palis ligneis, in aperto et aprico loco dispositis.

To besedilo je opremil z marginalijo: De Segetum conservatione (Vale 1943: 170).

To Santoninovo besedilo je bilo ve~krat prevedeno; iz prevodov so razvidna razumevanja izvirnega besedila. Vendar je ostalo nejasno, kaj dejansko pomenijo pali, ki niso dobesedno prevedeni kot koli (Pfahlen ali Pfosten), ampak kot drogovi: Nach dem Schnitte wird, was sie ernten, auf Holzstangen gehängt, die an freiem und sonnigem Platze gesetzt werden (Egger 1947: 74). Temu razumevanju sledi tudi slovenski prevod:

Kar poànjejo, po ètvi zloìjo na drogove, razpostavljene na odprtih in prisojnih krajih (Santonino 1991: 37), le da zdaj suspendo ni preveden kot hängen/obesiti, ampak kot zloìti. Izrecno mnenje, da je Santonino videval kozolce (Schmidt 1951: 23), je br`~as naslonjeno na nem{ki prevod, v katerem je govora o lesenih drogovih in ne o kolih, kar kaè, da je prevajalec imel v mislih kozolce. V svobodnem slovenskem prevodu so kozolci izrecno omenjeni: Po ètvi obesijo snope na lesene kozolce, postavljene na prosto in na sonce (L(i~en), A., M. R. 1985: 82, 83). Tudi v è prej omenjenem slovenskem prevodu je vsebovana predstava o kozolcih, ker sta v njem rabljena izraza drogovi in zloìti.

Vendar je mogo~ dvom, ali je Santonino mislil na stoge/kopice, ostrve/kopice ali kozolce. Pri omembi zadnjih bi lahko pri~akovali rabo izrazov za ogredje (tabulatum) ali za drogove (perticae). Potrebna je kriti~na raz~lemba njegovega zapisa; zaradi preglednosti je razdeljena po to~kah.

1. Santonino je z vidika potopisca po tujih krajih zapisoval predvsem nenavadnosti.

Na stoge/kopice, ki jih je poznal iz podalpskih pokrajin, br`~as ne bi bil pozoren; ~e bi bil, bi verjetno uporabil ustrezno ime (acervus, meta, congeries) in teh objektov ne bi omenil le opisno, kar je obi~ajno, kadar govorimo o re~eh, katerih imen ne poznamo.

2. V marginaliji (ki jo prevajalci prezrejo) je Santonino povedal, da gre za hranjenje, shranitev (conservatio) posevkov (seges), in to po ètvi (post messem), torej za poèta ìta.

Snopi so po ètvi lahko hranjeni zloèni v stogih/kopicah, ki so navadno pri kme~kem domu. Hkrati je zapisal, da je poèto hranjeno na odprtih in prisojnih mestih, ki pa so seveda le pri nekaterih kme~kih domovih, skratka, da snopja ne hranijo (vedno) pri kme~kih domovih. ê torej pisec izraza conservatio ni uporabil zelo ohlapno kot zelo za~asna shranitev, ni mislil na kopice, kakr{ne je poznal iz podalpskih pokrajin.

3. Vendar tak{na ohlapna raba besede conservatio ni verjetna. Iz Santoninovih dnevni{kih zapisov je razvidno, da je videval hranjeno snopje meseca oktobra in v zgodnjem novembru, seveda po julijanskem koledarju, ki je tedaj prehiteval astronomski ~as za deset dni. Po tem koledarju se ètev ni za~ela v poznem juniju, kot po gregorijanskem koledarju, ampak je bil glavni ~as ètve {ele meseca julija ali avgusta, ki sta imela v sredini 15. stoletja povedni slovenski imeni Mali in Veliki srpan, v sredini 16. stoletja pa je imel ime Srpan mesec julij (gl. Makarovi~ 1995: 18, 19, 48), ko so èli ozimno ìto. Od ètve do hranjenih snopov, ki jih je videval Santonino, je torej minil najmanj mesec, lahko pa tudi dva. Ker je pisec torej vedel, da je ètev minila è pred

~asom, je skoraj gotovo mislil na trajnej{e shranjevanje snopja vse do mlatve. Vsekakor je v suhem vremenu lahko le deset dni opazoval naprave, na katerih so su{ili in hranili snopje, zakaj è 19. oktobra je za~elo deèvati in de` je zdrèma padal {e do 22., tri dni

(6)

214

pozneje pa je za~elo è sneìti (gl. Vale 1943: 152, 154, 155, 159). Ta okoli{~ina kaè, da je mislil na trajnej{e hranjenje snopja.

4. Santonino je zapisal, da ljudje poèta ìta na lesene kole suspenduntur, kar je pa~ treba razumeti v pomenih obe{ajo, dvigajo, ker drugih pomenov glagola suspendo ne moremo brez sile spraviti v zvezo s hranjenjem poètega ìta na kolih na prostem na prisojnih krajih. V velike kopice, ki jih je pisec poznal, namre~ na podloène veje ali kamnit tlak vodoravno polagajo snope enega na drugega radialno z ritovjem navzven.

Hranjenje `itnih snopov v velikih kopicah je bilo v navadi marsikje in je prvina dolgega trajanja. Opis tvorjenja velikih kopic iz polpretekle dobe na Slovenskem (gl. [arf 1967:

54, 55) npr. spri~uje enak na~in zlaganja snopja kot na srednjeve{kih velikih kopicah, kakr{ne so upodobljene ob mlati~ih na znameniti freski Ambrogia Lorenzettija iz leta 1339 v mestni hi{i v Sieni. V zapisu torej niso mi{ljene velike kopice snopja. Na vpra{anje, kaj dolo~no pomeni Santoninov izraz, more odgovoriti ustreznost njegovega opisa drugim na~inom hranjenja snopja ob kolih.

5. Ti na~ini oziroma postopki njihovih uresni~itev v poznosrednjeve{kih virih niso dokumentirani. Poznamo jih iz polpreteklega ~asa, vendar ka`ejo njihova ogromna zemljepisna raztresenost in raz{irjenost v razli~nih poljedelskih sistemih ter nujno upo{tevanje temeljne funkcionalnosti v preprostih agrarnih okoljih, da gre vsaj deloma za znanja dolgega trajanja. To so predvsem ostrvi/kopice in stogi/kopice (ime ostrv je pomenilo tudi samo kol sredi kopice, ime stog pa tudi samo veliko kopico ali kozolec ali samo kol sredi kopice ali samo glavni steber pri kozolcu (gl. npr. [arf 1967: 54;

Melik 1931: 5, 39; Ba{ 1984: 146; Makarovi~ 1978: 51; Pleter{nik 1894: 864; Snoj 2003: 481, 700). Glede na Santoninovo omembo kolov in dviganja/obe{anja snopov velja pozornost zlasti tistim ostrvem/kopicam, sredi katerih so bile ostrvi/koli, na katerih so bili dalj{i nastavki vej, torej koli, ki niso bili kratko ali gladko okle{~eni. Omemb in opisov tak{nih ostrv/kolov je ve~; kadar gre za ostrvi za `ita (ne za seno), se nekajkrat ponavljajo podatki o izdelavi iz vrhov (najve~krat) smrek, na katerih so ohranjeni {trclji vejnih nastavkov, prisekane veje, dolge do 30 cm (npr. Melik 1931: 36; Pleter{nik 1994:

863, 864; Pleter{nik 1895: 590; Makarovi~ 1985: 122). Zelo poveden je zapis kmetice iz Bosljive Loke o delu z `itnimi ostrvmi {e po sredi 20. stoletja ([vab 2002: 123), ker je iz zelo konservativnega kme~kega okolja, v katerem je bila hkratna raba obe{anja snopov na ostrvi/kole in zlaganja v kozolec v enak namen na isti kmetiji. Misliti torej moremo, da gre za samostojna postopka, ki sta ve{~ini razmeroma trajnega oziroma malo spreminjajo~ega se izro~ila.. Z ene njive so snopje takoj zvozili in zdevali v kozolec. Z druge njive pa so snopje polagali na ostrvi, in sicer na nekoliko navzgor obrnjene {trclje nastavkov vej, na kljuke kri`no tako, da je vi{ji snop z ritovjem pokril klasje ni`jega. Na vrh ostrvi so za povreslo zataknili dva snopa s klasjem navzdol. Ta na~in zlaganja {~iti klasje pred vlago tudi dalj{i ~as; voda po bilkah ritovja zdrsi kot po slamnati strehi. Ko se je snopje osu{ilo, navadno `e po dveh tednih, so ga zvozili v skedenj. Razen kratkega

~asa hranjenja snopja ustreza opis Santoninovi omembi. Seveda pa se je treba vpra{ati {e o drugih okoli{~inah tak{ne ustreznosti tega opisa.

6. Iz polpreteklega ~asa poznamo ve~ na~inov postavljanja ostrvi. Koliko lahko iz njih sklepamo o poznosrednjeve{kih in zgodnjenovove{kih ostrveh/kolih oziroma o

(7)

215 ostrveh/ kopicah? Vsekakor moramo upo{tevati spremembe, ki so vplivale na uporabnost in namen ostrvi v kme~kem `ivljenju. Med mlaj{imi in starej{imi na~ini sta namre~ vsaj dve zarezi: agrarno kriti~no obdobje male ledene dobe in agrarnotehni~na revolucija.

Najprej je treba lo~iti gladko ali kratko obsekane kole/ostrvi in kole/ostrvi z ohranjenimi dalj{imi nastavki vej. Prvi so bili precej splo{no v rabi za delanje ostrvi/kopic stla~enega sena, detelje ter za v obrisno kvadraste oblike zlagane ìtne ostrvi/kopice, v katerih leìjo snopi po en par navzkri` na drugem (gl. npr. Fototeka SEM, {t. fotografi je 6265; Melik 1931: sl. 44; Makarovi~ 1982: sl. na str. 152; Cevc 1993a: sl. na str. 27), in za velike kopice, v katerih leìjo radialno razporejeni snopi eden na drugem (gl. npr.

Fototeka SEM, fotografi ja {t. 7987); njihova poglavitna stati~na funkcija je bila sredi{~na stabilnost kopice. Druge so uporabljali predvsem za ìtne ostrvi/kopice, na katerih so snopi poloèni prek nastavkov vej, kljuk; njihova poglavitna stati~na funkcija je bila no{enje snopja. Na tak{nih ostrveh je bilo polaganje snopja seveda odvisno od primernih nastavkov vej in ni bilo zelo pravilno (gl. npr. Makarovi~ 1994: sl. 109).

Lo~imo tudi nizke in visoke ostrvi. Prve so visoke do tri metre in jih obdevajo le dobra dva metra visoko; druge pa se dvigajo tudi do {est metrov in jih je mogo~e visoko obdevati le s samostojne lestve z opornico. Prve imajo dalj{e prisekane nastavke vej ali so obsekane na kratke {trclje ali gladko; druge so gladke ali kratko prisekane. V nizke ostrvi so navadno vdevali 12 do 14, 15 do 20 ali 20 do 25 snopov, v visoke do 50 snopov (Makarovi~ 1982: 144; Makarovi~ 1994: 176, 177, sl. 108; Makarovi~ 1985: 122).

Na vpra{anje, kak{ne od teh ostrvi moremo domnevati v poznem srednjem veku, poskusimo odgovoriti z izlo~anjem tistih, ki ka`ejo, da so odgovor na potrebe poznej{ega

~asa. Ostrvi/koli, ob katere so stavili deteljo, so praviloma visoke in zelo kratko okle{~ene.

Ker se je detelja na gra{~inskih posestvih zlagoma pojavljala v drugi polovici 18.

stoletja, na kmetijah pa {ele v prvi polovici 19. stoletja (gl. GDZS 1970: 260, 383), tudi raba tak{nih ostrvi za deteljo ni starej{a. Enake visoke ostrvi, tudi gladke, so v rabi za seno; koristne so zlasti, ker ga na manj{em prostoru hranijo mnogo. Potreba po tak{ni koristi je nastala s hlevsko ìvinorejo (gl. npr. GDZS 1970: 382, 383), ko je bilo treba napraviti mnogo ve~ krme; vsaj mnoì~no bi se torej tak{ne ostrvi pojavile {ele v ~asu agrarnotehni~ne revolucije po sredini 18. stoletja in {e bolj stopnjevano na kmetijah po zemlji{ki odvezi. Ker je visoke ostrvi mogo~e obdevati le s samostojnih lestev z opornico, so te zanje predpogoj; seveda pa to ne velja za krmo v plastju oziroma kopah. Glede na podobo, ki jo nudijo viri o opremljenosti kme~kih gospodarstev v 17. in 18. stoletju, tak{nih lestev vsaj ve~inoma kmetije pred 19. stoletjem niso imele. Tako je na obmo~ju, kjer sicer ni bilo kozolcev, v 34 kme~kih zapu{~inskih inventarjih iz tega ~asa le enkrat omenjena lestev, ~eprav so pogosto omenjeni tudi precej ni`je ocenjeni drugi preprosti predmeti (gl. Ba{ 1955). Tudi zlaganje ìtnih snopov ob ostrveh v obliko kvadraste kopice (gl. npr. Makarovi~ 1994: sl. 109 na str. 177) je pred agrarno tehni~no revolucijo malo verjetno. Pri tem na~inu okrog kratko ali gladko okle{~enega kola najprej postavijo pet snopov s klasjem navzgor in jih tesno opasajo. Nanje nato kri`no vodoravno zlagajo pare snopov enega na drugega. Predpogoj za ta na~in je zajetno snopje, kakr{nega so za~eli vezati {ele potem, ko so opu{~ali ro~no otepanje snopov pred mlatvijo (prim. Makarovi~

1982: 147), ki so morali biti za ta namen priro~nej{i, o`ji in la`ji. Pomemben kazalec

(8)

216

na ostrvi, ki so bile v rabi pred odpravo podlo`ni{tva oziroma ìtne desetine, je {tevilo snopja v eni ostrvi. Iz polpretekle dobe so znana {tevila snopov v stavah in kopicah, zloènih po ètvi na njivi; ker nekatera ustrezajo desetinskemu {tetju in hkrati niso priro~na, kaèjo {e na tradicijo, ustrezno nadzoru desetinskega gospoda pred sredino 19. stoletja (gl. npr. Makarovi~ 1978: 49). Podobno je tudi na nekaterih ostrveh, ki so {tele po 15, 20, 25, 30 snopov; tak{ne nizke ostrvi bi bile v rabi pred zemlji{ko odvezo in seveda tudi pred agrarno tehni~no revolucijo. Desetinski red za Kranjsko leta 1551 je dolo~al, da mora ostati snopje na njivi 24 ur, ~etudi bi ga uni~eval de` ali ìvina, in sicer v {tevnih kopah po 60 snopov ali razstavkah po 10 snopov, ali pa naj se desetina zloì zraven kop ali ostrvi ({tevila snopja v ostrveh red ne dolo~a); desetinski red za [tajersko leta 1605 pa je dolo~al, da mora ostati vse poèto ìto na njivi kar tri dni (gl. Vilfan 1964: 399–341). êprav je postavljanje ostrvi terjalo dodatno delo, je v tak{nih okoli{~inah ob slabem vremenu, kakr{no je bilo pogosto zlasti v mali ledeni dobi, ki je dosegla vrh v drugi polovici 16. in v 17. stoletju (gl. Flohn 1984: 44–54), torej bilo zelo koristno.

Iz vsega povedanega je razvidno, da moremo s precej{njo gotovostjo v poznem srednjem veku domnevati nizke `itne ostrvi s tako dolgimi nastavki vej, da so nanje lahko polagali snope; tak{ne so opisane v to~ki 5 (nazorno shematska upodobitev tak{nega nalaganja na ostrvi je npr. ohranjena iz leta 1817; gl. Stabej 1954: 57, 58; prim.

Cevc 1993a: sl. na str. 29). Seveda pa so uporabljali tudi gladke ali kratko okle{~ene ostrvi/kole, vendar za sredi{~no stanovitnost senenih plastnih kop, v katerih so hranili

`ivinsko krmo za zimsko rabo; tak{ne kope so stale na prostem blizu hleva, kot ka`e npr. podoba iz drugega desetletja 15. stoletja za mesec februar v znamenitem Sijajnem horariju vojvode berryjskega.

7. Smiselno lahko Santoninov zapis prevedemo: Po ètvi vse poète posevke dvignejo, obesijo na lesene kole, razpostavljene na odprtih in prisojnih mestih, marginalijo pa: O hranjenju ìtnih posevkov, ìtnega pridelka. Zmotno razumevanje tega besedila kot omembe kozolcev je najbr` nastalo v zvezi z védenjem, da gre za obmo~je, kjer so iz 19. stoletja in pozneje izpri~ani kozolci, in v zvezi s predstavo, po kateri naj bi vse ostrvi/koli bile kratko ali gladko okle{~ene in da nanje pa~ ni mogo~e obe{ati snopov. V prej{njih to~kah navedene kriti~ne opombe kaèjo, da to Santoninovo pri~evanje iz leta 1485 ne omenja kozolcev, ampak ìtne ostrvi.

Najstarej{e pri~evanje o kozolcu

Doslej najstarej{e znano pri~evanje o kozolcu sodi v leto 1558, ko je v oskrbni{kem ra~unu gospostva Khünegg nastal zapis Dem Vrbann Rese zu Rädnig vmb 12 Lerchene Khösen Seylen zu denn Härpffen geben 2 ﬂ . 5 sol. 10 den (Moser 1974: opomba 183 na str. 113). Nadrobnej{a analiza omogo~a vpogled v sporo~ilne razse`nosti zapisa.

- Gospostvo Khünegg. Slovensko ime gospostva, ki je imelo sede` na gradu Khünburg (grajske ru{evine so na lokaciji Brdo/Egg) pri [mohorju (nem{ko Hermagor) v Ziljski dolini, je Kinek oziroma Kimburg (gl. Kohla 1973: 149–152; Metnitz 1973:

78, 79; Kranzmayer 1984: 118).

(9)

217 - Vrbann Rese zu Rädnig. Urban je imel priimek, ki je nastal iz osebnega imena Erazem in se je najbr` glasil Rezej ali Re`ej (gl. Feinig 2005: 367). Bival je v vasi, ki le`i severno blizu [mohorja in ima danes nem{ko ime Radnig in slovensko Raden~e, nare~no tudi Radni~e (gl. Zemljevid 1984; Kranzmayer 1984: 171).

- Khösen. V koro{ki nem{~ini pomenita imeni Khe:se, Khe:sn (Pohl 1994: 77;

zapis “e:” ozna~uje dolg samoglasnik) oziroma köse `itni kozolec. Prvotno so tak{ne izvedenke iz centralno alpske besedne osnove cas- pomenile kopico oziroma stog (Bezlaj 1982: 77; Snoj 2003: 316).

- Seylen. Beseda pomeni nosilne stebre; v starovisoki nem{~ini sül-en, v prvotnem pomenu bruna (Loewe 1930: 127), v dana{nji nem{~ini seveda Säule-n.

- Härpffen. V dana{nji koro{ki nem{~ini pomeni beseda Harpfn `itni kozolec, v prenesenem pomenu posteljo (Pohl 1994: 98). Beseda harpffe se je v starovisoki nem{~ini glasila harpha in je pomenila glasbilo, prvotni pomen je bil potegnjeno z ukrivljenimi prsti (Loewe 1930: 57); po drugi razlagi naj bi prvotno pomenila poljedelsko napravo brano in pozneje tudi glasbilo, ker zobje poljedelske naprave grabijo zemljo kot prsti strune (gl. Stabej 1954: 67). Po kak{ni poti je beseda postala tudi ime za kozolec, pisec teh vrst ne vem; vsekakor sta podobnosti glasbila in kozolca oziroma poljedelske brane in kozolca omejeni na zasnovo enakomerno razmaknjenih vzporednih daljic v isti ravnini. Kot samoumevno ime samo za glasbilo je besedo uporabil Trubar leta 1579 (David hat mit Psalmen vnnd Harpffen den Saul in seinen schweren Anfechtungen vnd des Teuffels Plagen erquickt, navedeno po Radics 1884/1887: 130). Zdi se, da je v 16.

stoletju v sloven{~ini ime arpfa pomenilo le glasbilo (Megiser 1977: 5). Zanesljiva sled o tem imenu za kozolec v sloven{~ini doslej ni znana; {ele v leto 1770 sodi dvoumna omemba, naj bi na Kranjskem kozolce imenovali Arpfen (gl. Stabej 1954: 41) in le na majhnem delu Kobanskega je v polpreteklem ~asu v slovenskem govoru za kozolec rabljeno ime harfa (gl. Smole 1996: priloga ob str. 312).

Smiselno lahko ra~unski zapis prevedemo: Urbanu Rezeju v Radni~ah za 12 macesnovih sto`nih stebrov za kozolce damo 2 goldinarja (ﬂ orinta), 5 solidov, 10 denari~ev (za prevod oblike besede geben gl. Lexer 1986: tabela ob str. 1 in str. 54).

Iz zapisa v oskrbni{kem ra~unu je torej razvidno, da so v Ziljski dolini tedaj postavljali gospo{~inske kozolce.

V istem stavku sta uporabljana izraza Khöse(n) in Harpffe(n). ^e bi prva beseda tedaj `e splo{no pomenila kozolec, bi bila v zapisu kajpak nepotrebna, saj bi smisel v tem primeru bil dvanajst macesnovih stebrov za kozolce za kozolce oziroma dvanajst macesnovih kozol~evih stebrov za kozolce. Pomen te besede je tedaj torej {e nihal med prvotno oznako za stog/Haufen oziroma osrednji drog v njem in oznako za kozolec/

Harpfe. Ta okoli{~ina kaè, da pomen imena Khösen v sredi 16. stoletja {e ni bil nedvoumno prene{en s kopice na kozolec. Tudi hkratna raba drugega imena za kozolec Harpffe kaè na negotovost imenovanja, kakr{na je navadno ob pojavu novega predmeta v jezikovnem sistemu okolja, ki novosti {e ne pozna. Okoli{~ina torej kaè, da v Ziljski dolini v sredini 16. stoletja kozolec {e ni bil dolgo v rabi.

Zapis `al ne sporo~a tedanjega slovenskega imena za kozolec. Seveda je to ime bilo, saj vsaka trajnej{a novost v `ivljenjskem okolju hitro dobi tudi ime. Zato starost

(10)

218

imen dostikrat ka`e tudi na starost imenovanega, razli~ni pomeni istih imen pri~ajo o spremembah. To slovensko ime lahko domnevamo na podlagi vzporednosti imenskega procesa, ki se je v istem okolju ob uvedbi kozolca moral dogajati v nem{kem in slovenskem govoru. Na prvega ka`e zapis, na drugega pa retrogradni pogled, temelje~

na pomenih slovenskih imen in njihovi zemljepisni raz{irjenosti.

Imena za kozolec v slovenskih govorih iz polpretekle dobe (gl. Smole 1996: priloga ob str. 312) so prostorsko zna~ilno razdeljena na obmo~je, na katerem je doma~e ime za kozolec stog (tudi stueg, stug, stuh, stoh), in obmo~je, na katerem je navadno ime kozolec ali druge izpeljanke iz osnove koz-. Prvo obmo~je enotno zajema Koro{ko, velik severni del Gorenjske in del Tolminskega, drugo obmo~je pa ostale pokrajine, kjer so kozolci v rabi ali znani. Ta razporeditev je vsaj delno {e nasledek stanja, kakr{no je bilo pred {irjenjem drugega slovenskega imena oziroma slovenskega knji`nega jezika, v katerega je sprejeto ime kozolec. Ker je zadnje ime prejkone razmeroma mlado, prvi~

izpri~ano v obliki coslez {ele leta 1659 na jugovzhodnem Dolenjskem, in ker tam vsaj tri desetletja prej kozolcev {e niso poznali, kot kaèjo popisi gospodarskih poslopij in drugi viri (gl. Pirkovi~ 1964: 291–293, 295, 296), kaè ta razporeditev tudi na postopno {irjenje kozolcev proti jugu in {e pozneje proti vzhodu, kot jo kaèjo druga pri~evanja.

Na podlagi teh dejstev sklepamo, da so kozolce najprej postavljali na delu Koro{kega in delu Gorenjskega, in da so jih tedaj tam – verjetno zaradi enakih funkcij – imenovali stog, s staro besedo, ki je prej pomenila kopico (gl. Bezlaj 1995: 319). To bi bil v istem okolju, v katerem je nastal prenos pomenov nem{kega imena khöse s kopice na kozolec, enak proces prenosa istih pomenov slovenskega imena stog. Okoli{~ine torej ka`ejo, da je bilo za napravo, ki jo danes knji`no imenujemo kozolec, prvotno slovensko ime najbr` stog.

Datacijske okoli{~ine nastanka kozolca

- Poglavitni pridelek alpskih Slovanov je bilo proso (gl. GDZS 1970: 253–255);

to pa je `ito, ki ga niso devali v kozolce (prim. Ba{ 1984: 156 in 58; Melik 1931: 6).

Prosenega snopja ni treba mlatiti, ampak le meti, ker se zrnje iz suhega klasja zlahka osuje; ob jemanju suhega prosenega snopja iz latovja kozolca bi nastala huda izguba.

Zato v zgodnjem srednjem veku med alpskimi Slovani pa~ ni bilo potrebe po kozolcu.

Ta bi lahko nastala {ele ob koncu prvega tiso~letja, ko se je z natriletnim kolobarjenjem uveljavil evropski tip `itnega gospodarstva, ~eprav tedaj seveda niso opustili prosa.

- Alpski Slovani so `iveli v zemljankah, delno vkopanih majhnih ko~ah (katerih sledove so v zadnjem ~asu odkrile arheolo{ke raziskave na najdi{~u Spodnje Ho~e, na najdi{~ih Nova Tabla in Grofovsko blizu Murske Sobote, na najdi{~u Kotare pri Bakovcih, na najdi{~u Pod Kotom pri Krogu in drugod). Za gradnjo tak{nih stavb je zna~ilna drvarska tehnologija obdelave lesa, vezanja in pletenja palic in vej.

Ob zemljankah si je te`ko predstavljati prave kozolce, ki so tesarski izdelek. ê so postavljali kak{na za~asna kozol~asta su{ilna ogrodja, bi ta è zaradi tehni~nih zahtev, ki bi presegale tedanje tehnolo{ke mo`nosti, morala biti nizka, hkrati pa vi{je zgradbe ne bi ustrezale tedanjemu pritli~nemu horizontu vsakdanjega ìvljenja in dela.

(11)

219 - Kozolci so tesno povezani s potrebo po su{enju. Toda pred poznim srednjim vekom je bila klima topla in poleti suha; brez teàv je omogo~ala su{enje na njivah ali ko{enicah. Prvi znaki poslab{anja so se pojavili {ele v za~etku 14. stoletja. Od tedaj do srede 16. stoletja so se v ètvenih mesecih juliju in avgustu menjavala deèvna in su{na obdobja. V mali ledeni dobi od srede 16. stoletja do za~etka 18. stoletja je nastala stalna klima hudih deèvnih poletij (gl. Flohn 1984: 35–43). Torej se je potreba po dodatnem na~inu su{enja ob~asno pojavljala v poznem srednjem veku; od srede 16. stoletja pa je bila stalna. Kozolec kot eden od odgovorov na to potrebo bi torej sodil v ta ~as.

- Kozolci iz 19. in 20. stoletja so glede na kme~ki dom postavljeni zelo razli~no.

Lahko stojijo v njegovem stavbnem sklopu ali zunaj njega blizu ali dale~. Vzroki za tak{ne namestitve so razli~ni (na poljih za desetinski razvid in su{itev/shranitev, ki omogo~a takoj{njo obdelavo strni{~a; pred razpadom tripoljnega sistema, ko so stale ograje okrog poljskega obmo~ja za{~ita pred divjadjo in ìvino in drugo). Med njimi je ve~krat tudi pomanjkanje prostora; dvojnih kozolcev ali dalj{ih kozolcev stegnjencev v marsikaterem strnjenem va{kem naselju sploh ni mogo~e postaviti. To je vidno zlasti pri nekaterih toplarjih, saj sodijo nekatere njihove funkcije – zlasti prostor za shranjevanje vozov in podobnega – predvsem v sklop kme~kega doma. Zato vemo, da pri prvotnih prostorskih zasnovah tak{nih naselij niso upo{tevali potreb po dvojnih kozolcih ali dalj{ih stegnjenih kozolcih kot sestavnih delih kme~kega doma. Ta okoli{~ina, ki je pomembna za datacijo nastanka kozolcev, je najbolj opazna pri vrstnih vaseh srednjeve{ke na~rtne kolonizacije (gl. literaturo o kme~kih naseljih, navedeno v GDZS 1970: 612), kjer oìna stavbnih parcel kaè, da so bile namenjene zasnovi stegnjenega ali kve~jemu vzporednega doma.

Stavbni skupini posameznega kme~kega doma v tak{nih naseljih je danes dostikrat priklju~en toplar, vendar name{~en razli~no, dostikrat neugodno glede na funkcionalne prostorske povezave z drugimi stavbami; skoraj vedno stoji {ele na obrobju, kjer je sicer osnovni stavbni sklop doma~ije `e zaklju~en. Okoli{~ine torej ka`ejo, da toplarji niso sodili v srednjeve{ko na~rtovanje kmetij, da so poznej{i dodatek kmetijam.

- Ob koncu 15. stoletja je Santonino v Ziljski dolini videval in omenil le ostrvi;

kozolcev tedaj tam najbr` {e ni bilo.

- V popisu kmetij Lo{kega gospostva iz leta 1510 so kot potrebne stavbe navedeni le stanovanje (hi{a), skedenj in hlev (gl. Blaznik 1958: 123, 124, opomba 10 na str.

126, v kateri je navedena omemba o propadli pustoti, na kateri ni weder stuben, stadl noch stall). V za~etku 16. stoletja torej tam niso menili, da je kozolec na kmetijah potrebna stavba.

- Kranjski desetinski red iz leta 1551 na{teva oblike, v katerih mora biti `itno snopje za desetinsko odmero: kope, razstavke in ostrvi; red ne pozna kozolca, iz katerega bi bila odmera najla`ja (Vilfan 1964: 399, 400).

- Raz~lemba oskrbnikovega zapisa o sto`nih stebrih iz leta 1558 poka`e, da v Ziljski dolini tedaj kozolec {e ni bil dolgo znan.

- Valvasor je razlo`il namembnost kozolca na Kranjskem z dvojno letino, ki terja takoj{njo ponovno obdelavo polja in ne dopu{~a su{enja snopja na njivi. Opisno ga je omenil kot odlagalno ogredje (Gerue∫tweg), imenoval ga je nem{ko Harpffe. Ta namembnost je bila v njegovem ~asu nedvomno eden temeljnih vzrokov obstoja kozolca.

(12)

220

Drugo setev in ètev v enem letu je pomenila ajda (gl. Valvasor 1689: prvi del, 2. knjiga, str. 104, glede na upodobitve je mislil najbr` le na kozolec stegnjenec, gl. sl. na str. 105, in tretji del, 11. knjiga, sl. ob str. 620). Ajda omogo~a drugo ètev, ker dozori precej prej kot druga ìta; postopno se je za~ela sporadi~no na strni{~ih uveljavljati v 15. stoletju;

v 16. stoletju so jo gojili è mnoì~no, zlasti na Koro{kem, vendar na [tajerskem le malo (gl. GDZS 1970: 255, 257). Valvasorjeva razlaga, ki za njegov ~as nedvomno drì, torej kaè, da je potreba po kozolcu odvisna tudi od uveljavljanja ajde. Najve~ja potreba bi torej nastala v 16. stoletju na Koro{kem (kar se sklada z najstarej{o znano omembo kozolca), mnogo manj{a bi bila tedaj na [tajerskem (kar se sklada s popolno odsotnostjo kozolcev na bakroreznih upodobitvah [tajerske iz leta 1681, dalje z ugotovitvijo, da so v Celjski kotlini v 16. in 17. stoletju dajali ìtno desetino le s kop, in z opaànjem iz leta 1775, da so na [tajerskem kozolci in dvojna setev nenavadni;

Vischer 1976; Ba{ 1984: 146; Stabej 1954: 45, 46).

- Precej{nja vi{ina kozolcev, ki jo ob ohranjenih primerkih iz zadnje tretjine 18.

stoletja ka`ejo tudi upodobitve iz 17. stoletja, zagotavlja su{enje in hranjenje velikih koli~in snopja ali sena na majhni talni povr{ini, vendar je neskladna s pritli~nim horizontom kme~kega dela in `ivljenja. Upodobitev iz 17. stoletja (Valvasor 1689: I.

del, 2. knjiga, na str. 105) ka`e, da so `e tedaj ob zlaganju snopja obvladovali vi{ino kozolcev s podajanjem z voza. Toda {tevilne kmetije so transportirale dobrine le s osebnim prena{anjem ali tovorjenjem in sploh niso imele voz. Tako npr. spri~uje 34 podlo`ni{kih inventarnih popisov z Dravskega polja in Slovenskih goric med letoma 1690 in 1778, da je tedaj tam imela vozove le slaba polovica kmetij (gl. Ba{ 1955:

110–117, 120). Vi{ina kozolcev torej posredno ka`e, da so tudi na obmo~ju, kjer so kozolce poznali, lahko {e v 18. stoletju imele kozolce le nekatere kmetije.

- âs rabe imen kaè tudi na obstoj imenovanega. Na Koro{kem in severnem Gorenjskem uporabljano ime za kozolec stog je prvotno pomenilo kopico ali kol v njej (gl. Bezlaj 1995: 319); pomen tega imena pa se je najbr` {ele v 16. stoletju raz{iril ali prenesel na kozolec (gl. zadnji odstavek poglavja Najstarej{e pri~evanje o kozolcu). Drugo ime kozolec, ki je v rabi drugod na Slovenskem (gl. Smole 1996: priloga ob str. 312), je kljub natan~nim pregledom povednih virov (gl. Stabej 1954) prvi~ izpri~ano {ele iz leta 1659 na Dolenjskem, kjer starej{i viri, med njimi tudi popolni popis vseh gospodarskih poslopij iz leta 1628, kaèjo, da vsaj tedaj kozolca {e niso imeli (gl. Pirkovi~ 1964:

291–293, 295, 296). Glede na imena moremo torej (skupaj z drugimi okoli{~inami) domnevati v 16. stoletju obstoj kozolcev na Koro{kem in severnem Gorenjskem in v 17. stoletju njihovo {iritev na Dolenjsko.

Pri~evalnost ohranjenih kozolcev in najstarej{ih upodobitev

Na Slovenskem je mnogo ohranjenih kozolcev. @e samo vestna analiti~na konservatorska popisa v 1–3 km {irokem in 23 km dolgem pasu ob Savi med Obre`jem in Blanco leta 1984 (Hazler 1987) in na desnem bregu reke Save v ob~ini Kranj leta 1994 (Kniﬁ c 1995) obsegata skupno kar 922 kozolcev. Spletna verzija Registra nepremi~ne kulturne dedi{~ine Ministrstva za kulturo Republike Slovenije zajema

(13)

221 marca 2007 (http://rkd.situla.org/) 432 kozolcev. Med najstarej{imi je omenjenih le pet toplarjev, ki so s precej{njo gotovostjo datirani {e v zadnjo tretjino 18. stoletja (z letnico 1770 v Prapre~ah; 1778 v Podkraju; 1796 v Repu{u; 1799 v Knezdolu; 1800 v Stopniku). Tem je treba dodati toplar z letnico 1796 na Ho~evju (gl. Novak 2004:

15), ki ga Register ne zajema, in zunaj slovenske dràve toplar z letnico 1764 v â~ah v Ziljski dolini (gl. Cevc 2001: 149, 150; Hazler 2004: 14, 15). Najstarej{i ohranjeni kozolec stegnjenec je najbr` primerek v Gomili, ki stoji na poti h kapeli blizu mesta nekdanje gra{~ine Lan{pre` in ima v Registru eviden~no {tevilko 12866; glede na kozolce stegnjence z zidanimi stebri iz 19. stoletja (gl. npr. Melik 1931: sl. 9; Cevc 1993: slike na str. 51, 52, 61; Cevc 2001; Mu{i~ 1970: 83, sl. 14) je nenavaden, tudi zato je ve~ kot verjetno mnenje, da ga je postavil gra{~inski lastnik, izobraènec in agrarni strokovnjak Peter Pavel Glavar med letom 1766, ko je kupil gra{~ino, in letom 1784, ko je umrl.

Najstarej{i znani ohranjeni kozolci torej sodijo {ele v ~as agrarno-tehni~ne revolucije;

tudi na fotograﬁ jah in risbah {tevilnih kozolcev, ki jih ni ve~ (gl. Fototeko in Arhiv risb v SEM; Melik 1931; Cevc 1993a), ni opaznih prvin, ki bi omogo~ale starej{e datacije.

Vzrok za tak{no stanje spomenikov je hitro propadanje vkopanih delov lesenih stebrov in posledi~no podiranje kozolcev è ob mo~nem vetru. Tako sodi npr. è v leto 1574 podatek o ponovnem tesarskem postavljanju kozolcev gra{~inskega posestva Kinek v Ziljski dolini (gl. Moser 1974: 113, op. 183). Vsekakor danes dostikrat vidimo pod ohranjenimi stegnjenci razli~no oblikovane odporne hrastove ali kostanjeve ali kamnite ali betonske stebrne temelje, babce (gl. Mu{i~ 1970: 12–16; Cevc 1993a: 186–192), ki so prvine zasnove ali najve~krat obnove. Slabe kozolce so utrjevali z oporniki. Zoper hitro propadanje lesenih temeljev je bila re{itev zidanje stebrov. Najstarej{e znano pri~evanje o tem sodi v leto 1646, ko je veter ponovno podrl kozolec pred gradom Humberkom v Spodnjem Roù, in je stebre kozolca, ki so ga prej popravljali tesarji, sezidal zidar (gl. Moser 1974: 116, 117). Ta postopek je drag, vendar se je v posebnih okoli{~inah vsaj v 19. stoletju ponekod uveljavil tudi med kme~kimi kozolci (gl. Cevc 2001). Druga re{itev, ki je postala vsaj v 19. stoletju zelo raz{irjena, so toplarji oziroma podstavki pod njimi. Konstrukcije tega tipa kozolca so toge vzdol`no in pre~no; njegovih stebrov ni treba vkopavati, ampak le postaviti na podstavek, da so leseni stebri lo~eni od zemlje.

Ohranjenih kozolcev, ki bi kot predmetni viri samostojno pri~ali o genezi, torej ni ve~. Arhai~ne konstrukcijske prvine na mlaj{ih objektih namre~ lahko ka`ejo na starost prvotnih zasnov le v povezavi z drugimi pri~evanji. Tako naj bi npr. slemenasto ostre{je, ki je bilo znano `e v prazgodovini, na preprostih kozolcih pri~alo o njihovi veliki starosti (Ba{ 1984: 146), toda ker to ni podprto z drugimi viri, pri~a le o rabi najenostavnej{e re{itve, ki se ob obstoje~ih, enako visokih stebrih v ravni vrsti ponuja kar sama; saj so prvine tak{ne zasnove tudi del nekaterih jeklenih ostre{nih pali~ij dvoranskih gradenj iz 20. stoletja, pri katerih pa~ ne mislimo, da bi lahko pri~ala o starosti teh stavb.

Delni vpogled na videz in zgodovino starej{ih kozolcev nudi nekaj upodobitev. Najstarej{e znane so na vedutnih bakrorezih v Topograﬁ ji avstrijskih provinc iz leta 1649, in sicer na upodobitvah Humberka, Pliberka in [kofje Loke (Merian 1649: pred str. 101; ob str. 96; po str. 116; gl. slike 1, 4, 5 v pri~ujo~em spisu).

Posebno dokumentarno vrednost imajo upodobitve kozolcev na risbah in bakrorezih gradiva za (nedokon~ano) veliko pregledno sliko Ljubljane in bli`nje okolice, ki

(14)

222

so v 7. in 17. zvezku Valvasorjeve graﬁ ~ne zbirke, sedaj v Graﬁ ~nem kabinetu Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti v Zagrebu; nastale so v nekaj letih po letu 1660 (gl.

Stele 1928; Kos 1955). Te podobe so veliko dolgotrajno mojstrsko delo topografskega pregledovanja in merjenja, natan~nega terenskega risanja in prenosa podatkov v konstruiran pogled s pti~je perspektive. Doma~ina, ki bi uspe{no zmogel tak{no delo, tedaj na Kranjskem ni bilo, zato so k delu povabili izku{enega tujega mojstra. To je najbr` bil nizozemski vedutist Folpert van Ouden Allen (gl. Stopar 1996: 52, 53).

Topograf je bil zelo vesten, kot ka`ejo nadrobnosti, ki jih moremo preverjati na {e danes obstoje~ih stavbah in zazidalnih tlorisnih obrisih. Kozolce je na Kranjskem br`~as videl prvi~; vsekakor je menil, da so vredni pozornega upodabljanja (druga~e kot Valvasor; gl.

Melik 1931: 56, 57). Glede na verizem upodabljanja razli~nih skupin stavb in razli~na dol`inska, vendar precej enotna vi{inska razmerja upodobljenih kozolcev do velikosti parcel in drugih stavb na istih lokacijah moremo soditi, da jih je risal individualno, da je najbr` narisal vse, ki jih je bil videl, in da upodobitve tipolo{ko, glede na opornike, {tevilo oken in strehe ustrezajo tedanji stvarnosti. Z gotovostjo pa vemo, da {tevila lat zaradi majhnosti upodobitev in debelin risnih ~rt ni mogel upodabljati veristi~no, zakaj kozolci, ki na podobah vedno presegajo vi{ino pritli~nih stavb, so seveda imeli ve~

kot {tiri do {est lat, kot jih najve~krat vidimo na tem slikovnem gradivu (gl. sl. 6–11 v pri~ujo~em spisu). Na vsem tem topografskem gradivu na{tejemo (po fotografi jah) 74 kozolcev. Vsi upodobljeni primerki so preprosti stegnjenci brez dodatnih prvin; vsaj pri {estnajstih kozolcih z gotovostjo vidimo tudi opornike, vendar vedno le na eni bo~ni strani, kar kaè na simbolno upodabljanje. Kozolci so razli~nih dolìn: sedem kozolcev ima po tri okna; 24 po {tiri okna; devet po pet oken; 12 po {est oken; osem po sedem oken; pet po osem oken; tri po devet oken; en kozolec ima deset oken in pet jih ima po enajst oken.

Valvasor je zapisal, da so kozolci raz{irjeni povsod po Kranjskem in objavil nadrobno upodobitev zlaganja snopov v kozolec (Valvasor 1689: I. del, 2. knjiga, str.

104, 105). Vendar po njegovem mnenju kozolci zavoljo kratkotrajnosti in navadnosti niso bili pomemben del vedutne stvarnosti, zato so na bakrorezih v njegovih delih upodobljeni le poredkoma (gl. sl. 12–17 v pri~ujo~em spisu; prim. Melik 1931: 56, 57). Podoben odnos do kozolcev so imeli tudi {e poznej{i vedutisti, kar nazorno kaèjo npr. upodobitve ljubljanske okolice, na katerih ne vidimo kozolcev, ~eprav vemo, da so tam bili (gl. Stopar 1996). Valvasor je na terenu najve~krat skiciral le poglavitni objekt, okolico pa ozna~il z nekaj ~rtami, pri ~emer kozolcev ni upo{teval; dodajanje nadrobnosti je bilo navadno prepu{~eno bakrorezcem. Na njegovi upodobitvi Bohinjske Bistrice je fragment kozolca br`~as ostal le kot del skupine fuìnarskih stavb. Na Valvasorjev odnos do kozolcev nazorno kaèjo npr. {tiri upodobitve gra{~ine Rib~e/Fischern, ki so posnetki njegove terenske risbe; najprej je nastal bakrorez, na katerem se je podpisal kot risar W(eichart)D(elineavit); (Valvasor 1970: list {t. 43). Le na ozadju ene vedute Litije je ob gra{~ini Rib~e upodobljen kozolec, na starej{em bakrorezu Litije ob gra{~ini Rib~e in na samostojni veduti gra{~ine Rib~e ga ni (Valvasor 1689, III. del, 11. knjiga, str. 343; Valvasor 1970: list {t. 133; Valvasor 1689: III. del, 11. knjiga, str. 136). Valvasor je bil torej ob tej gra{~ini narisal tudi kozolec, vendar je ob prenosih risbe v bakroreze

(15)

223 skrbel, da je bil izpu{~en. Na upodobitvi Humberka z dravske strani Valvasor ni narisal velikega kozolca z zidanimi stebri, ki je bil upodobljen `e 32 let prej na veduti tega gradu s podobnega gledi{~a (gl. Valvasor 1681: bakrorez {t. 75; Merian 1649: bakrorez pred str.

101); iz podobnih razlogov na vedutah njegove koro{ke topograﬁ je ni kozolcev, ~eprav vemo, da so tam bili (gl. Valvasor 1681; Valvasor 1688). Zna~ilno pa je nekaj kozolcev na veliki razgledni pokrajinski upodobitvi z Bogen{perka, ki jo je samostojno, kot posvetilo Valvasorju narisal in vrezal Andrej Trost, ki je kot vedutist, ki je pred prihodom na Kranjsko deloval na [tajerskem, kjer jih ni bilo, na kozolce kot na del kulturne pokrajine gledal druga~e (gl. Valvasor 1689: III. del, 11. knjiga, ob str. 620).

Na veduti [kofje Loke in okolice za pogled s severo-severovzhoda, na kateri se je skrajno desno spodaj podpisal {tajerski vedutist Valentin Gappnigg in datiral delo z letnico 1711, so tudi upodobitve kozolcev, ki pa sodijo v nekoliko starej{i ~as. V nadnapisu je slikar zapisal, da je slika nastala po upodobitvi van Noorta iz leta 1697 (gl.

Blaznik 1973: 261, slikovna priloga ob str. 306). Slika sodi v vrsto upodobitev {kofi jskih posesti, ki jih hrani [kofi jski muzej v kne`jem hodniku pri stolnici v Freisingu. Gre torej za sliko, pri kateri je vaèn topografski vidik; {e posebej je poudarjen z verzalkami, ki na podobi in v podpisni legendi imenujejo va`ne stavbe in pokrajinske dele. Koliko je upodobitev topografsko verna tudi glede kozolcev, ne vemo; nekaj drugih, malo pomembnih naslikanih nadrobnosti bi kazalo, da je vsaj nekoliko. Vendar so kozolci delno pojmovani shemati~no. Vsak ima po en opornik ob vsakem stebru in to le na eni bo~ni strani, en upodobljeni kozolec ima pet oken, {tirje po {tiri in eden tri okna; vendar so vsi upodobljeni kozolci enostavni stegnjenci. [tirje stojijo na poljskih zemlji{~ih med Staro Loko in [kofjo Loko, dva na levem in dva na desnem bregu Sel{~ice, eden je na O{terfeldu ob poti, ki vodi proti mestnim Sel{kim vratom pred kamnitim mostom, eden stoji ob poti na levem bregu Sore, takoj po soto~ju, nasproti Pu{talu. Zemlji{~a, na katerih stojijo kozolci, ki so razmeroma majhni, so podlo`ni{ka. Zato mislimo, da gre za kme~ke kozolce. ê {tevilo kozolcev ustreza dejanskemu stanju, podoba pri~a, da so tedaj na tem obmo~ju imele kozolce le redke kmetije.

Med povedne upodobitve iz ~asa, ko se kozolci niso ohranili, sodi na~rt plovnega kanala Ljubljanica - Ljubljanica pri [tepanji vasi iz leta 1737, ker so na njem s topografsko vestnostjo upodobljeni kme~ki domovi te vasi in kozolci (gl. sl. 18). Med dana{njima pokopali{~em in Gruberjevim kanalom jih stoji {est, sedem jih je ju`no od dana{nje [tepanjske ceste, trije stojijo vzhodno od vasi. Vse kmetije so ograjene, noben kozolec ni v ogradi, vsi kozolci stojijo ob njivah, vendar na travnih zemlji{~ih, vsi so stegnjenci. Upodobitve so simboli~ne glede na opornike, ki so vedno na eni bo~ni strani ob vsakem stebru; stvarnej{e so najbr` upodobitve oken: sedem kozolcev ima po {est oken, {tirje imajo po osem oken, trije imajo po pet oken, eden ima sedem oken in eden fragmentarno upodobljen ima najmanj tri okna. Kozolci so bili tedaj tam zelo uveljavljeni, saj jih je ve~, kot je upodobljenih kmetij.

(16)

224

Sklep

Oblikovalski red v kozolcih in tipologija

Pozoren pogled na kozolec kot na arhitekturo je odkril oblikovalski ritem, prepri~ljivo smotrnost, soodnosno proporcionalnost prvin ob upo{tevanju zna~ilnosti gradiva in skladnost s pokrajinsko podobo (gl. Mu{i~ 1970). Ob analiti~no zastavljenem vrednotenju ene skupine kozolcev sta natan~na merska dokumentacija in preiskava pokazali, da so nekateri tesarji v 20. stoletju {e uporabljali dunajske mere in da so te`ili k poenostavljanju konstrukcij (Marinko 1982). Zahtevna ve~stranska obravnava arhitekture kozolcev je pozorna zlasti na konstrukcijo, proporcionalni red, kompozicijo in izvedbo; s preiskavo izbranih primerkov je pokazano, da so pri ve~ kozolcih toplarjih uveljavljeni nekateri enaki oblikovalski principi, zlasti proporcijsko na~elo dol`inskih odnosov stranic kvadrata in kvadratnega korena iz vsote njegovih dveh stranic oziroma njegove diagonale (Juvanec 2007: 61–71).

Glede rabe kvadrata in njegove diagonale kot proporcijskega na~ela je treba omeniti, da je to analiti~en pogled raziskovalca in ne konstruktorjev kozolcev.

To proporcijsko razmerje je namre~ v preprostej{i arhitekturi vsaj od srednjega veka vsebovano skoraj povsod, kjer so za merjenje in konstruiranje uporabljali vrvice. V splo{ni rabi sta bili svin~nica za dolo~anje navpi~nosti in svin~nica na trikotu za dolo~anje vodoravnosti (vaga). Postopek tesarjev pri gradnji kozolcev je bil enak kot pri gradnji ve~ine enostavnih ostre{ij. Na poljubni vrvici so predvideno {irino stavbe zaznamovali, zavozlali z zanko, ki so jo po potrebi natikali na kline, zabite v zemljo. Dobili so daljico (mero za bruno – bodo~i poveznik – poloèno vzporedno s {irino stavbe na tesarski prostor). Nato so ozna~eni del vrvice prepognili na pol in dobili sredino bruna, iz katere so potegnili somernico in jo omejili z isto polovi~no dolìno. Ob njenem koncu so zabili v zemljo klin, ki je pomenil bodo~o slemensko to~ko. Med njo in koncema bodo~ega poveznika so poloìli bruni, ki tako medsebojno tvorita pravi kot in bosta {pirovca.

Dobili so osnovni, na tleh leè~i trikotni{ki razpored brun, ki so dolìnsko seveda v razmerju kvadratnega korena iz dve proti ena, pri ~emer je ena dolìna {pirovca. Nato so dvignili bruna na podstavke, sledilo je tesanje. Zato je pri ve~ini preprostih stavb, tako kot pri toplarjih, vrh zatrepa pribli`no v pravem kotu. Enak postopek je bil pri delanju polo`nih ostre{ij za kor~aste strehe, pri katerih meri zgornji zatrepni kot okoli 130 stopinj; tam so somernico omejili s {e enkratnim pregibom vrvice, dejansko s

~etrtino {irine stavbe.

Oblikovalski ritem in soodnosnost sta nastajala ob sestavljanju razse`nostno, uporabnostno in snovno dolo~enih prvin, mnogostransko preizku{enih v dolgoletni rabi.

Vi{ina stebrastih ogredij je omejena z obvladovanjem zlaganja snopja s podajanjem z voza in z dostopnostjo primernih debel za predrtinasto oslabljene stebre, ki so zavoljo odpornosti morali biti hrastovi ali macesnovi, poredkoma kostanjevi. Razmik med latami je dolo~en s povpre~no debelino s povreslom vezanega `itnega snopa in dolo~a razmike med predrtinami na stebrih, ti dolo~ajo potrebno debelino stebrov. Velikost predrtin in {irina oken sta soodvisni z nosilnostjo lat; njihova debelina je spet omejena s velikostjo predrtin, ki ne smejo preve~ oslabiti stebrov. Oporniki kozolcev stegnjencev

(17)

225 jasno kaèjo namen in potrebe. ê je kozolec {ibak ali star in izpostavljen hudim vetrovom, so oporniki dolgi in seèjo do vi{ine kapne lege, ~e je potreba manj{a, so kraj{i; glede na potrebe jih je malo ali mnogo; postavljeni so na eni ali obeh bo~nih straneh ali tudi ~elno; odsotnost opornikov kaè, da jih stegnjenec ne potrebuje. Tak{ne prvine so tesarji najve~krat uravnoteèno soodvisno, ~eprav na razli~ne na~ine spajali v konstruktivno in uporabnostno smiselne stavbe, ki zato vzbujajo vtis ubranosti med deli in celoto, ~etudi so vi{je in ni`je, sloke in {iroke ter razli~nih tipov. Vendar je skladnost osredoto~ena na obseg navpi~no pojmovane gradbene sestavne enote. Zato u~inkuje podobno pri kozolcih, ki imajo samo dve okni in pri kozolcih, ki imajo mnogo oken;

ve~ ali manj enakih enot je mogo~e po dol`ini sestavljati brez {kode za ubran videz.

Ob~utje povezanosti s pokrajino temelji na skladnostih vzdol`nih usmeritev kozolcev:

na ravninskem svetu sledijo predvsem smerem zemlji{ke in posestne razdelitve, na hribovitem svetu smerem izohips; ~e so ob poteh, so navadno postavljeni vzporedno z njimi.

Zgoraj omenjena sedanja strokovna in poljudna podoba o teh stavbah je osnovana na kme~kih kozolcih iz 19. in 20. stoletja. Njen pomemben del so tipi.

Glede na razli~ne kriterije so tipologije razli~ne. Poglavitna tipologija, na katero se naslanjajo druge, je osnovana na vidni podobi zasnov in stavbnega gradiva ter lo~i pet tipov: 1. stegnjeni kozolec, 2.vezani kozolec (navadno imenovan toplar), 3. kozolec na kozla (t. j. glede na vzdol`no osno navpi~no ravnino nesomeren toplar), 4. kozolec brez strehe in 5. prislonjeni kozolec. K prvemu tipu sodijo {e tri variante: kozolec s pristre{kom ob oknu (ve~krat imenovan pla{ivec, ker naj bi bila ob enem ali dvema oknoma podalj{ana streha kot pla{~); kozolec z zidanimi stebri; dvojni kozolec (t. j.

par stegnjenih kozolcev z medsebojnimi vodoravnimi oporami). K drugemu tipu sodijo {e variante: kozolec na eno drevo (z enim notranjim nadstropnim vzdol`nim togostnim okvirjem); kozolec na dve drevesi; kozolec z zidanimi stebri, nizki kozolec (t. j. kozolec z ni`jim stebrovjastim ogredjem, nad katerim je takoj ostre{je, v katerem je shramba za seno ali ne); (gl. Melik 1931: 8–27; ker tu ni spremljajo~ih ilustracij, so dodane le`e~e zapisane pripombe pisca teh vrst). Ta tipologija je do`ivela nekaj sprememb.

Z izlo~itvijo nesamostojnih latastih ogredij iz pojma kozolec in z me{animi kriteriji videza, zasnove, konstrukcije, stavbnega gradiva ter z neupo{tevanjem hierarhije tipov in variant je oblikovanih devet tipov: enojni stegnjeni kozolec, enojni stegnjeni kozolec z zidanimi stebri, kozolec s pla{~em, dvojni stegnjeni kozolec, vezani kozolec - stog na eno drevo, vezani kozolec - stog na dve drevesi, vezani kozolec z zidanimi stebri, vezani kozolec s hodnikom, kozolec na psa ali kozla (gl. Mu{i~ 1970: 82). Ta tipologija je bila kot ilustracija uporabljena tudi pozneje, hkrati pa protislovno zavrnjena v besedilu, kjer so kot tipi na{teti: stegnjeni kozolec, vezani kozolec; kozolec na psa; prislonjeni kozolec;

kot posebna skupina pa so imenovani kozolci brez strehe (Cevc 1991: 356).

Glede na temeljno oblikovno zasnovo in z upo{tevanjem ve~ variant je oblikovanih sedem tipov: enojni stegnjeni kozolec; stegnjeni kozolec s pla{~em; kozolec na kozla ali na psa; dvojni stegnjeni kozolec; nizek kozolec; dvojni vezani kozolec v eno drevo;

dvojni vezani kozolec v dve drevesi (gl. Juvanec 2007: 44–46). Skrbna obravnava variant, posebnosti in kombinacij grupira kozolce v pet skupin: enojni (stegnjeni)

(18)

226

kozolci; stegnjeni kozolci z nadstre{kom (pla{~em); dvojni stegnjeni kozolci; vezani kozolci - toplarji; kozolci na psa (kozla); posebej so obdelani tudi prislonjeni kozolci (gl. Cevc 1993a: 43–146).

Strukturalna sistemska tipologija lo~i tri tipe: 1. enojni kozolci; 2. dvojni kozolci;

3. z gospodarskimi objekti povezani kozolci; prislonjeni kozolci sodijo k ustreznim gospodarskim poslopjem. K prvemu tipu sodijo navadni stegnjenci in tak{ni s pla{~em;

k drugemu razni toplarji, nizki kozolci in kozolci na kozla (gl. Hazler 1999: 201, 202).

Ta tipologija temelji na enotnem kriteriju, je odprta ter seveda zlahka omogo~a nadaljnje nadrobnej{e uvr{~anje, klasiﬁ kacije in obravnave {tevilnih socialnih, pokrajinskih, lokalnih, ~asovnih, strukturnih, gradbenih, arhitekturnih in drugih podtipov in variant in posebnosti kozolcev. Precej ji sledi leksikalni prikaz, ki lo~i dva glavna tipa: enojni ali stegnjeni kozolec in dvojni kozolec, zraven pa imenuje {e razli~ice: kozolec s pla{~em, kozolec na psa in prislonjeni kozolec (Cevc 2004: 244, 245). Neenotna tipologija in imenovanja povzro~ajo nekaj zmede. Pozornost je potrebna pri oznaki dvojni kozolec, ki ne pomeni ve~ medsebojno z oporniki povezanega para stegnjencev, ampak toplarje, ter pri nelogi~ni terminolo{ki opredelitvi (gl. SSKJ 1994: 444, 1408), po kateri naj bi bil (eden!) dvojni ali vezani kozolec ali dvojnik ali toplar kar dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostre{jem.

Vse, kar je povedano v tem poglavju, je osnovano predvsem na obdelavah kme~kih in nekaj `upni{~nih primerkov iz 19. in 20. stoletja; samo od sebe se zastavlja vpra{anje, koliko to lahko velja tudi za starej{e in nekme~ke kozolce. Z drugimi besedami: ali in koliko je mogo~e na osnovi tega znanja sklepati na razvoj stavbnih tradicij in na nastanek kozolcev. Upo{tevanje klju~nih dejstev, navedenih v tem spisu, oziroma pregled njihovih medsebojnih potrjevanj ali izklju~evanj lahko obeta odgovor, ki more kazati na temeljne poteze starej{ega razvoja kozolca.

Oris razvoja

Kozolci so nastajali v za~etku novega veka. Med alpskimi Slovani v zgodnjem srednjem veku ni bilo potrebe po kozolcih niti tehnolo{kih ve{~in, ki bi omogo~ale izdelavo kozolcev kot tesarskih izdelkov. V obdobju med 9. in 14. stoletjem je bila klima topla in suha in je bilo mo~ snopje zlahka posu{iti na njivi; potrebe po kozolcih tedaj ni bilo. V poznem srednjem veku so se menjavala de`evna in su{na obdobja poletnih mesecev; v mali ledeni dobi od srede 16. stoletja in zlasti v 17. stoletju je bila potreba po kozolcih ali drugih na~inih su{enja velika. Klimatski okvir se sklada z drugimi dejstvi.

Pri na~rtovanju vrstnih vasi visokosrednjeve{ke kolonizacije niso na~rtovali prostora za kozolce. Na delu Koro{ke, ki velja za klasi~no obmo~je kozolca in je zemljepisno med slovenskimi kozolci ter tirolskimi in drugimi alpskimi kozolci, so po opisu iz leta 1485 ostrvi. V popisu kme~kih potrebnih stavb na ozemlju Lo{kega gospostva iz leta 1510 kozolci niso omenjeni. Kranjski desetinski red iz leta 1551 ne pozna kozolca. Vendar je na prej omenjenem koro{kem obmo~ju, v okolici [mohorja leta 1558 `e izpri~ano postavljanje gospo{~inskih kozolcev, ~eprav ime zanje {e ni bilo zelo ustaljeno in tedaj {e niso mogli biti dolgo znani.

(19)

227 Kozolci so se socialno uveljavljali postopno. Najstarej{a omemba iz leta 1558 pri~a o kozolcih na fevdalnih gospodarstvih in tak{ne ka`e tudi vrsta upodobitev iz 17. stoletja (gl. sl. 4, 6, 9, 10, 12, 14–16). To so veliki kozolci; tak{en je tudi kozolec z devetimi okni, ki je bil kmalu po letu 1660 upodobljen ob Ajdovskem gradcu, pristavi nem{kega vite{kega reda pri Ljubljani (gl. Kos 1955: sl. 5 desno zgoraj in str. 42, 43).

Zelo pomembna za nastanek kozolcev na fevdalnih pristavah je bila ob skrbi za svoj pridelek tudi ìtna desetina. Podlo`niki so jo (razen pav{alizirane) oddajali v snopju in desetinski gospod je od razli~nih dajalcev ni dobil niti isto~asno niti enako suhe. V vla`nem obdobju bi skupno spravljanje suhih in vla`nih desetinskih snopov v skedenj pred mlatvijo povzro~ilo njihov propad; zlaganje v kozolec je re{ilo ta problem. Za precej upodobljenih kozolcev seveda ne vemo, kak{en je bil dru`beni poloàj njihovih lastnikov; tisti, ki stojijo v ograjenem kme~kem domu, so nedvomno kme~ki (gl. sl. 7, 8). Glede na zadnje primere bi bil sredi 17. stoletja vsaj v ljubljanski okolici kozolec è obi~ajna stavba kmetije. Na upodobitvi [tepanjske vasi leta 1737 (gl. sl. 18) na{tejemo ve~ kozolcev kot kmetij.

Zemljepisno so se {irili kozolci razli~no. êprav iz 16. stoletja ni pri~evanj z Gorenjskega, moremo domnevati, da so tedaj vsaj na severozahodnem delu pokrajine, tako kot na Koro{kem na Zilji è poznali kozolce, ker sta to sosednji obmo~ji s tesnimi stiki in ker je le na njih kozolec imenovan stog. V 17. stoletju, najhuj{em obdobju male ledene dobe, so se kozolci kot re{itev hudih stisk s su{enjem snopja najbr` pospe{eno {irili. Na jugovzhodnem Dolenjskem v prvi tretjini 17. stoletja {e ni bilo kozolcev, leta 1659 pa je izpri~an kozolec na fevdalnem nadarbinskem posestvu v [entjerneju (gl. Pirkovi~ 1964). Sredi tega stoletja je bil v ljubljanski okolici kozolec obi~ajna gospodarska stavba in v zadnji tretjini stoletja je Valvasor è lahko zapisal, da so kozolci raz{irjeni povsod na Kranjskem. Kozolec je bil pomembno sredstvo, ki je s takoj{njo odloìtvijo snopja omogo~alo pravo~asno obdelovanje strni{~, na katera so sejali ajdo, ki je pomenila dvojno letino. Ajda se je najprej uveljavila na Koro{kem, nato na Kranjskem in pred 19. stoletjem le malo na [tajerskem. [irjenje ajde se sklada s {irjenjem kozolcev;

ti so se hitro uveljavljali na Koro{kem in Kranjskem ter po~asi na [tajerskem. Na {tevilnih {tajerskih vedutah iz leta 1681 ni niti ene upodobitve kozolca (gl. Vischer 1976), ~eprav jih njihov risar pa~ ni imel za vedutno nepomembne kot Valvasor, saj je druge skromne ob~asne gradnje ve~krat upodobil. V Celjski kotlini so izpri~ano {e celo 17. stoletje dajali ìtno desetino le s kop; po opaànjih {e iz leta 1775 so bili v tej deèli kozolci in dvojna setev nenavadni. Kozolce so tu br`~as pogosteje postavljali {ele vzporedno z uveljavljanjem agrarnotehni~ne revolucije; na to vsaj deloma kaè prevladovanje toplarjev, ki so ustrezali zlasti novim potrebam kme~kega gospodarstva.

Vendar se je proti vzhodu na slovenskem [tajerskem tudi v 20. stoletju kozolec sploh raz{iril le do Drave med Mariborom in Ptujem in do Sotle, pa {e na tem obmo~ju ni nikoli postal splo{en (gl. Melik 1931: zemljevid na koncu knjige).

Kako so se kozolci in po njih nastala kozol~asta ogredja zemljepisno {irili na alpska ozemlja proti zahodu (gl. Cevc 1993a: 14), ne vemo. Vsekakor je najstarej{e besedno pri~evanje o kozolcu iz 16. stoletja povezano s slovenskim ozemljem (gl. Moser 1974: 113, op. 183); povedni so {tevilni slikovni viri iz 17. stoletja, ker zajemajo

(20)

228

vse avstrijske deèle in ker so med njimi najstarej{a slikovna pri~evanja o kozolcih, ki vsa sodijo le v slovenske kraje (gl. Merian 1649; Merianovi dedi~i 1656; gl. sl. v pri~ujo~em spisu 1, 4, 5). Sicer pa kaèjo {tevilne panoramske fotografi je tirolskih pokrajin iz konca 19. stoletja, da je bilo tedaj tam {e ob~asnih kozol~astih ogredij malo, ve~ je bilo le drugim stavbam prislonjenih latastih su{ilnih ogredij (gl. npr. Haushofer 1899).

âsovno razvojna podoba je povezana s spreminjanjem tehtnosti razli~nih potreb, ki so jim ustrezali kozolci. Huda splo{na potreba po su{enju je bila najve~ja v vrhu male ledene dobe v 17. stoletju; po prenehanju hudih deèvnih poletij v za~etku 18. stoletja se je bistveno zmanj{ala (gl. Flohn 1984: str. 40, tabela 2.7). Povezava kozolcev z gojenjem strni{~ne ajde je bila pomembna; na Kranjskem je v 17. stoletju ajda (za kruh in ka{o) pomenila vaèn del kme~ke prehrane (Valvasor 1689: I. del, 3.

knjiga, str. 347); v 18. stoletju se je njen pomen {e ve~al in za leto 1837 velja mnenje, da se je kranjski kmet pre`ivljal v glavnem z ajdo (gl. Britov{ek 1964: 235–237). Pred sredo 19. stoletja so mnogo ajde pridelali na Koro{kem, sredi stoletja je zavzemala dobrih 30 odstotkov vse obdelovalne povr{ine na Kranjskem in dobrih 23 odstotkov na slovenskem [tajerskem, nato pa so se ti dele`i stalno manj{ali (gl. GDZS 1970:

263–267); potreba po kozolcih zavoljo gojenja strni{~ne ajde je bila v zadnji ~etrtini 19. stoletja `e malenkostna. Agrarnotehni~na revolucija v drugi polovici 18. stoletja in v prvi polovici 19. stoletja je ustvarila novo kme~ko kulturo in {tevilne nove potrebe;

nekaterim je zadostil kozolec. Zato je 19. stoletje ~as intenzivne gradnje kozolcev in obdobje njihove najve~je raz{irjenosti. Zavoljo uveljavitve hlevske `ivinoreje je mo~no narasla potreba po ve~jih zalogah krme in seveda po ustreznih dodatnih hrani{~ih.

To so postali predvsem kozolci, stegnjenci in toplarji, pri katerih sena niso dajali le na late, ampak tudi v nadstropje med brane in na podstre{je. Toda toplarji so ustrezali tudi drugim novim potrebam. Bili so nova oblika suhote kot klonica za vozove, sani in druge {tevilnej{e kme~ke naprave in orodja; prostor, kamor je bilo mo~ zapeljati naloèn voz v begu pred de`jem; kjer je bilo ob novem intenzivnem kme~kem delovniku mogo~e delati tudi v slabem vremenu; kjer so su{ili in hranili les in marsikaj drugega ter ob~asno spravili {tevilne ve~je re~i; kjer so v nadstropju su{ili in hranili koruzo ter nekatere druge pridelke, ki jih je uvedla agrarnotehni~na revolucija. Tak{nim potrebam so kozolci dobro ustrezali vse do zadnje tretjine 20. stoletja (tudi s paradoksalnim soìtjem kme~kega toplarja, ki je odgovor na potrebe agrarnotehni~ne revolucije, in pod njim spravljenimi avtomobilom, traktorjem in drugo kme~ko motorno mehanizacijo); seveda pa so se razmerja med vrstami nalog in njihove stvarne vsebine precej spreminjala. êprav sta tedaj deagrarizacija in industrializacija kmetijstva è mo~no zmanj{ali pomen kozolcev, jih {e danes marsikje uporabljajo v tak{ne ali podobne namene.

Tipolo{ko razvojna podoba je podobno kot ~asovno razvojna podoba odraz spreminjajo~ih se tehtnosti razli~nih potreb, ki so jim ustrezali kozolci. Temeljne tipske zasnove so bile najprej odgovor na nove potrebe, njihove variante pa prilagajanje dru`benim, premo`enjskim, funkcionalno kompleksnim, obrtnim, pokrajinskim in lokalnim okoli{~inam. Najve~ji in najrazli~nej{i tipolo{ki inventar je ustvarila gradnja kozolcev v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Izvirni kozolci iz tega obdobja so omogo~ili podobo ohlapne pokrajinske tipologije, ki seveda ni izklju~na in velja