Slikovna priloga le ponazarja rekonstrukcijo klopov, ki so tako kot prva varianta popolnoma izginili z južnega pobočja Pohorja, kjer so se uporabljali še ob koncu prejšnjega stoletja. Najpogostejša oblika klopov je še vedno ukrivljena ali polkrogla, kar je značilno tudi za sosednje hribe (Kozjalk, Stenica, Javor). Neprimerno manj razširjene oblike so bile oglate in ukrivljene krplje, najmanj pa povsem okrogle, ki so tako kot pletene in deskaste krplje popolnoma izginile.
Po izkustvih starejših Pohorcev, ki so rabili krplje, so okrogle krplje dokaj hitro razpadle (obod je bil zadaj povezan le s trto!). Glede na to, da so tudi v tem predelu poznali tiste vrste krpelj, ki so /rnačilne za druge predele Pohorja, se nam zde po svoji obliki povsem tuje. Se bolj osamljena oblika je vsekakor druga varianta pletenih krpelj, ki so imele obliko sejnika iz ržene slame.
V ta namen so Pohorci sprva uporabljali trto jelke ali breze, ki so jo navadno rezali na poti. Predvsem so to opremo za hojo po snegu uporabljali sekači, oglarji in lovci nabiralci, ki so morali z enega od pobočij Pohorja plezati tudi po najglobljem snegu. Zato se nam zdi popolnoma nemogoče, da bi pohorski kmet prevzel uporabo krpelj le od lesarjev, ki so jih sem prinesli od drugod, tj. z območja, kjer naj bi bili znani že prej.
Za tujo obliko krpelj imejte samo krplje, ki so pletene iz slame ali ržene slame.*.
Smuči imajo vrh, ki mu na Pohorju pravijo harbet ali harpina stran, in spodnji del, ki na Pohorju nima posebnega imena. Oblike buč in buč so tako raznolike, da bi jih morali uvrstiti v posebno poglavje ljudske umetnosti, ki je našla pot tudi v S r e d i o s m u c i , ki je le redko v računskem središču, imenujejo na Pohorju sredina, sredina (Oplotnica, Kunigunda). ), sr'èida, srUdi, na sr^di (južno pobočje), kopito (Planina pod Vel. vrhom) in prestop (Smolnik).
Ta del priprave, ki se uporablja za pritrditev smuči na čevlje, se na Pohorju imenuje drugače. Ko pa je sneg zaradi razmeroma debelega klina preveč narastel, so to metodo opustili in začeli vez zabijati v votlo zarezo z žebljički. Po zadnjem načinu se pred križni povoj pribije usnjena kapica, ki se potegne skozi preluknjano stran (glej tip 5!).
Izvirnik je lahko le zelo preprost način, po katerem je bil v izrezu uporabljen en prečni pas. Prva vrsta, to je bukev, je bila težka, a po pripovedovanju starejših izdelovalcev smuči se je dala lepo rezati in tudi kriviti. Ker je bil prvotni gozd na Pohorju pretežno bukov, je bilo tega lesa v izobilju, zato so vse starejše smuči izdelane iz te vrste lesa.
Po teži so jesenove ali javorjeve smuči lažje, a jih je zaradi pomanjkanja tega lesa na Pohorju veliko manj kot bukovih. Smreke ali jelke običajno niso uporabljali za izdelavo smuči, ker se je tak les slabo upogibal in se je hkrati v ovinku ali na sredini rad cepil, na spodnji strani pa se je zelo hitro obrabljal. Les je tesan iz pločevine s posebno tesarsko sekiro, ki jo še danes uporabljajo za rezbarjenje na Pohorju in po Koroškem.
Sloč, ki se je končal brez buče ali rilca, so najprej rezali z jelko, nato pa še posebej z obi. Z njo so zaokrožili zadnji del smuči in zgladili robnike, da je smučka lahko neovirano drsela po snegu. Upoštevati je bilo treba kakovost lesa: ali je svež ali popolnoma suh.
Ta sekira se na severnem Pohorju imenuje bògnerac, v Koban-s]s.em vàgnerac, na Koroškem pod Uršljo goro cimrak in na južnem Pohorju uč ali uček (Rep, Močnik). sveže posekan ali popolnoma suh les.Če pa je bil les svež in komaj posekan, so ga upognili na poseben način, imenovan kriolenje s kapo.Na koncu krivine, ki je bila oblikovana v balon ali kolo z vratu so zavezali močno žico, ki so jo nato potegnili do pasu in zavezali okoli kravate.
Za izdelavo žleba so rabili ukrivljeno dleto, ki so mu rekH na Pohorju in po sosednjem-Kobanskem bodeš. Edini okrasni element na teh prvotnih smučeh je bila le bučka ali rilec, ki so mu dali povsem poljubno rombično, trapezasto ab srčkasto obliko. Prostornino znotraj teh robnih črt so navadno izpolnili s točkami, ki so jih kakor robne črte izdelali z navadnim priostrenim nožičkom.
Spodnji konec palice je bil zdaj okovan z mačko, kupljeno pri vaškem kovaču ali v tovarni kovanega orodja na Muti. Na smučišče se lahko prilagajajo ali nalagajo samo smuči z vrati ali smuči za plastenko ali skimer in z izvrtano luknjo v plastenki ali skimerju. Prebivalci Pohorja med Bistrico in Tinjami so do leta 1930 smučali na smučeh, krmiljenih z vrvjo.
Smuči, ki so imele na koncu vrvi bučo ali rilček, so prenašali na vrvi tako, da so vrvico privezali na vrat rilčka; če bi bil rilček denar. Pohorske smuči so bile prvotno uporabljene kot prevozno sredstvo^ za prevoz v snegu, ki ga je narekovalo podnebje oziroma snežne razmere zadaj. zasneženi svet polj pozimi in kot prvo orodje. Smuči so imele manjšo vlogo pri transportu trupel v nižje predele. Na južnem pobočju so bile smuči po svoji uporabnosti in namenu nepogrešljivo prevozno sredstvo v snegu in oskrbovanje številnih potreb hribovcev pozimi.
Oblike pohorskih smuči v preteklosti in oblike, ki so na Pohorju še danes udomačene, ter terminologija pričajo o relativno mladem, če ne najnovejšem nastanku smuči in ljudskega smučanja na tem območju. Obenem starejši trdijo, da so bile smuči na tem območju sprva uporabljene izključno kot prevozno sredstvo, kar so zahtevale neugodne snežne razmere pozimi. Izročilo nam tudi pove, da sta tu smučala oba spola: tako ženske kot moški, ki so smučali že kot otroci in smučali nekje do svojega 60. do 70. leta.
Na to Pohorje je prinesel prve športne smuči, ki so se v ravnem in ravninskem svetu Pohorja izjemno dobro obnesle. Nekaj za tem so začeli kmečki fantje izdelovati smuči, ki so jih, odvisno od ugodnega terena, uporabljali za prevoz po snegu na drugo stran gore ali v dolino proti Polskavi.
