Zgodovinsko društvo za Koroško začenja izdajati novo knjižno zbirko znan- stvenih monografij Obzorja Koroške, ki je namenjena objavljanju izvirnih raziskovalnih dognanj iz zgodovine in prostora Koroške v Sloveniji, oziroma koroške krajine. V prispevku podrobneje spregovori o delovanju nemškega duhovnika Valentina Stücklerja, ki je v Mežiški dolini med vojno nadomestil izgnane slovenske duhovnike.
RIMSKA NASELBINA KOLACIONA
20 V zgodnjem srednjem veku je služil kot vojvodski prestol pri obredu ustoličevanja karantanskih knezov na Gosposvetskem polju (CIL III 5709; Winkler, Die römischen Strassen, str. 46, 68; Šašel - Kos, Between Celeia and Virunum, str. 194). 23 Da bi bila med drugim vloga Kolacione tudi zbiranje davkov, lahko domnevamo iz antične besede collatio, onis (f), ki pomeni donesek, prispevek ali znašanje, združenje (Bradač, Latinsko-slovenski slovar, str. 98). Domnevali so, da so bili prvi izdelki iz pihanega stekla narejeni s pomočjo takšnih steklenih cevčic, torej brez uporabe kovinske pipe za pihanje (Israeli, The Invention of Blowing, str. 47).
NAGROBNI SPOMENIKI ZAGRADA IN JUENE
Ena izmed možnosti postavitve oficirja (centurion), KŠ 2 (sl.. 3), bi prav tako lahko bila v notranjosti stebrnega dela baldahina. Težko je določiti tip nagrobnega spomenika s KŠ 6 (sl. 5), glede na to, da je le-ta vzidan.
ZAGRADU
Šašel Kos, Marjeta: The End of the Norican Kingdom and the Formation of the Provinces of Noricum and Pannonia. Zatović, Radmila: The population and economy of the eastern part of the Roman province of Dalmatia, BAR International series 1060. An overview of the stone materials in the area under discussion reveals a multitude of different forms of funerary monuments that were typical of Noricum.
It is very likely that only the statue of Venus, CN 1 (Figure 3), was part of the furnishings of a luxurious villa as an ideal specimen of fine art, although the Venus of Nova Cerkev indicates that the statue may also have been used in a funerary context . The most striking elements in the entire corpus are the sarcophagus and centurion, as well as Venus, CN 1 (Figure 3), and the nymph, CN 13 (Figure 3). In terms of motifs and design, 'our' figures do not differ from those in the Virunum area.
It can be concluded that, in general, the clothes of the deceased in the area in question do not differ from the clothes in which the deceased are presented in the wider area of Noricum. An examination of the map showing the predominance of stone monuments reveals higher concentrations of funerary architecture in Iuenna and Zagrad, and there are also a series of scattered individual tombstones.
PIPE ZA KAJENJE TOBAKA IZ SLOVENJ GRADCA
Na notranji strani obzidja so bili odkriti trije zidni oporniki, na srednjem pa je bila odkrita starejša faza temeljev, ki se na tem mestu obrača proti središču mesta. Menih Romano Pano, ki je spremljal Kolumba na njegovem drugem potovanju, je poročal o rastlini tobaka. Tri leta kasneje je bil davek odpravljen in nadomeščen s posebnim davkom na tobak, ki je bil v zakupu do leta 1723.
Pipe so se med čiščenjem pogosto polomile in njihova cena je bila precej nizka.35. Po izdelavi kalupa so izbrali fino glino in jo namočili v vodo, da jo očistijo nečistoč. Je rdeče barve, zato lahko domnevamo, da je bila tudi glazirana, vendar ostanki glazure niso vidni.
Datacija po tipoloških značilnostih ni napačna, če vemo, da je bil jarek zasut v prvi polovici 19. stoletja. Pipa je bila najdena med čiščenjem profila in je zato žal ni mogoče stratigrafsko opredeliti.
VOJNA ME JE UNIČILA«
Padli slovenski vojaki so za seboj pustili več kot 30.000 vojnih vdov in skoraj 50.000 vojnih sirot, več kot 11.000 invalidov pa se je v povojnem času težko prebijalo skozi vsakdanje življenje. Boji, ubijanje, umiranje, bitke in bojišča so bili pripovedovani tako, da se je osebna usoda prepletala z narodno; Literatura si je prizadevala predvsem za spomin, ne pa za dokumentiranje vojnih izkušenj, ki so udarile po življenjski ter duhovni in intelektualni zgodovini Evrope. V začetku leta 1918 je bila pivška enota dopolnjena s češkimi vojnimi ujetniki, januarja 1918 pa se je enota preimenovala v Češko-jugoslovanski odred.
Tako se je Pivkov odred preimenoval v Jugoslovanski dobrovoljski bataljon kapetana Pivka in je opravljal predvsem izvidniške naloge ter sodeloval tudi v zadnji italijanski ofenzivi na Piavi. Bil je izjemno občutljiv in prizadet zaradi številnih krivic in ponižanj, ki so jih pazniki prizadejali ujetnikom, tudi preskrbljenost vojnih ujetnikov se je sčasoma slabšala, hkrati pa so pazniki kupovali hrano, zaradi česar so se ujetniki pritoževali pred taboriščem. uprave je bil eden od vodij pritožnikov tudi iz Voranca; Čeprav je bila pritožba uspešna, so zapornike zaprli pet dni. Toda s stražarji se je spretno dogovarjal, da so prinašali časopise, v pismih pa je prosil za knjige, zlasti dela Ivana Cankarja in Frana Saleškega Finžgarja.
Vojno ujetništvo se je za Lovra Kuharja končalo konec februarja 1919, ko je preoblečen v italijansko uniformo pobegnil po morju na jugoslovansko stran in pristal v Dubrovniku. Sodišču je predsedoval nekdanji Kuharjev poveljnik, ki je imel tudi zelo vpliven položaj v novi jugoslovanski državi, kar je Kuharja nekoliko presenetilo in mu "zlomilo srce in ubilo dušo".26 Sodišče je Kuharja spoznalo za nedolžnega in nazadnje. on bi lahko. vrniti v domovino Kotlje, ki so jih takrat zasedli Avstrijci, a se je Lovro Kuhar pravočasno umaknil, da bi se izognil vpadom in naborništvu ter vojni za Koroško.
PREŽIHOVA ZBIRKA SAMORASTNIKI V LUČI LITERARNE ZGODOVINE
Joža Vilfan v članku Nekaj spominov piše, da je septembra 1934 iz Pariza v Ljubljano prinesel tri rokopise, ki so bili takrat objavljeni v »Sodobnosti« (Boj na Požiralnik, Jirs in Bavh in Odpustki).9. Čez nekaj dni mu je sporočil, da je dokončal svoj najmočnejši roman Greh na odru, katerega glavni junak je dejansko živel. Zgodba že na prvi pogled kaže, da je vzeta iz domačega okolja, le zaključek je temu prikrojen.
Za Prežiha je značilno, da je svoje najboljše stvari napisal v času, ko je bil najbolj preganjan. Prežičeva žena Marija Kuhar se je spominjala, da je Vorančeva mati nekoč pripovedovala, kako je Voranc napisal povest o Hudabivški Meti »čisto po resnici, nič ...// izmišljeno, nič izmišljeno«. Literarni kritiki menijo, da je avtor okvirno zgodbo, torej sebe, prijatelja Košata in pripovedovalko Hudabivško Nano, vključil v novelo za večji čustveni naboj.
In še en dokaz, da je Prežih najmočnejši, ko pokaže modrost in silovitost življenja v močnih, svežih in razplastenih pastelnih podobah in dejanjih. Prežih je iz te zemlje izvabljal sočnost, zdravje in vitalnost.«18 In zato lahko upravičeno trdimo, da je bil Voranc res v celoti kmet.
POVHOV MLIN – PRIMER OHRANJENE ETNOLOŠKE IN TEHNIŠKE
MEŽIŠKI DOLINI
Že v preteklosti se je tu uveljavila večja kmečka posest, ki je zaradi hribo- vitega terena ostala večja od predpisanega zemljiškega maksimuma tudi po agrarni reformi.7 Čeprav so geografske razmere bolj naklonjene živinoreji, pa je bilo kmetijstvo dolgo usmerjeno v poljedelstvo in pridelovanje polikultur. Kamna sta bila obdana z obodom, v katerem se je zbirala moka in se od tod vsipala v tresilnico (pajtelkoš). Ohranil se je Povhov mlin, ki stoji v sklopu kmetije tako, da je bil lastnikom na očeh.
Ob kmetovanju in mlinarstvu so se na domačiji ukvarjali še z različnimi rokodelskimi obrtmi, ki so se uveljavile po letu 1950, ko se je zmanjšala vloga mlinarstva. Do danes se je na kmetiji ohranilo znanje cepljenja šitlov, popravil domačega orodja (grablje, vile itd.) ter vseh zidarskih del. Včasih je bilo treba pred mletjem pšenico navlažiti (nafajhtati) v fajhtnici (lesenem koritu), da se je žito potem lepše in lažje mlelo.
Skozi lijak je zrnje enakomerno padalo med mlinske kamne, zmleta pa se je zbirala v leseno posodo (pajtlkoš). Tam je manjše zidano ognjišče, kjer se je v mrzlih dneh ob plinu kuril mlin in grel tudi hrano, ki jo je prinašal.
IVAN HOJNIK, SLOVENSKI RODOLJUB, DUHOVNIK IN UČITELJ V KOPRIVNI
Kaplan Ivan Hojnik je med službovanjem v župniji Železna Kapla opravil zdravniški pregled in izpit (predvidevam, da gre za župnijski izpit). Leta 1923 je upravo devetih župnij Mežiške dekanije (Koprivna, Črna, Javorje, Mežica, Sv. Danijel na Prevaljah, Prevalje, Guštanj, Kotlje in Strojna) prevzel iz krške škofije škof Lavandin. Veroučno delo je tako kot vsa ostala šolska dela potekalo v prostorih Srednje narodne šole Koprivna, ki se nahaja v prostorih župnišča Koprivna pri cerkvi sv. Župnik Hojnik je nadaljeval delo svojih predhodnikov kot veroučitelj in učitelj vse do izgona leta 1941.
Več o tem v nadaljevanju, v opisu patra Hojnika kot učitelja.)60 Praznik Jakobove lepe nedelje (žganje) na predzadnjo julijsko nedeljo v cerkvi sv. Jakoba je imel posebno mesto v verskem in tudi v družbenem in kulturnem življenju župnije Koprivne in njenih prebivalcev. Eden, za katerega vemo, da je bil medij, je imel napis in leto, ko je bil ulit. Pred in po 1. svetovni vojni so pod njegovim vodstvom posodobili oziroma poustvarili obstoječe poti (Črna – Koprivna, Lipold – cerkev sv. Jakoba, cerkev sv. Jakoba – Zgornje Sleme in proti Solčavi, Lipold – Luže) in planinsko vodeno pot Hojnikova. na Raduho.
Hojnik je med prvimi v Zgornji Mežiški dolini imel radio, ki je pred elektrifikacijo še imel slušalke. Hojnik je snemal že v času, ko je bil globasniški kaplan in tudi kasneje, ko je prihajal čez gore v Globasnico.
POLOŽAJ DEKANIJE DRAVOGRAD–
MEŽIŠKA DOLINA V KRŠKI ŠKOFIJI MED LETOMA 1941 IN 1945
Mežiška dolina je bila vse medvojno obdobje pod administracijo lavan- tinskega škofa, formalno pa je bila še vedno del krške škofije.1 Za Mežiško dolino (brez Dravograda, op. avtorja) je bila 1. Po vzpostavitvi nemške civilne uprave pa je krška škofija ponovno prevzela administracijo svojega dela ško- fije. V mašnika je bil posvečen leta 1898, doktorat bogoslovja je dosegel leta 1906 v Innsbrucku, pomožni škof pa je postal leta 1928.
Leta 1933 je bil imenovan za ordinarija lavantinske škofije in je na tem položaju ostal do svoje smrti 1949 (prim. bil v Št. Vodja civilne uprave je bil tudi namestnik koroškega gauleiterja in vsled. tega je od ordinariata škofije Krka zahteval, da se ta ukaz smiselno izvaja tudi na južnem Koroškem.
Leta 1945 pa je odšel s skupino, ki se je pred prodirajočo jugoslovansko vojsko vračala na Koroško.68 Aretirali so jih. Hkrati je po občinah ustanovila katastrske urade, ki so začeli voditi matično knjigo rojstev, porok in umrlih.
