TOLKALA, DRGALA, SAMOZVENEČI IDIOFONI, ROPOTULJE IN BRNIVKE
Od kamna in školjke do strun
Mira Omerzel Terlep
IZVLEČEK
Prazgodovinska tolkala, drgala, ropo
tulje, samozveneči idiofoni in bmivke iz kamna, kosti, gline in kovine so inštrumenti, ki se jim bosta morali v bodoče podrobneje posvečati muzikologija in še mlada veda arheoetnomuzikologija. Avtorica nas seznanja z njihovo proučenostjo v tujini in podaja primerjave s tovrstnimi arheološkimi najdbami
na slovenskih tleh. « ABSTRACT
Prehistoric percussion instruments, scrapers, rattles, idiophones and bullroarers made of stone, bone, clay and metal are instruments which deserve to be studied in greater detail by musicology and by the as yet young science of archaeological ethnomu- sicology in the future. The author introduces us to the research that has been carried out on these instruments and provides compari
sons with relevant archaeological finds from the Slovene territory.
O D P R A Z G O D O V I N S K I H D O L J U D S K I H I D I O F O N O V : T O L K A L A I N D R G A L A
Med naloge etnomuzikologije bo v bodoče nedvomno sodil natančen pregled in študij prazgodovinskih kamnitih in koščenih artefaktov, pa tudi pretres kovinskih in glinenih arheoloških najdb možnih glasbil iz mlajših obdobij. Bodoče študije tolkal, drgal, strgal, samozveneah idiofonov in prostih aerofonov (bmivk) bodo gotovo odprle in odkrile nova poglavja v zgodovini glasbe.
Med najpreprostejša glasbila in najstarejša tolkala lahko prištevamo tako obdelane kot tudi neobdelane kanme, kamnite predmete in celo karrmito orodje, če je služilo v tolkakio zvočne namene. Možno je bilo seveda tolči oziroma igrati tudi s kostjo ob kost, s kostjo ob kamen ipd... Tovrstna preprosta zvočna praksa Za pomoč se zahvaljujem arheologu mag. Antonu Veluščku z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.
153
T i š č a l i iz v o ü i h ptičjih uki iz n a j d i š č a G e i s s e n k l ö s t e r l e G- H a h n in S. M u n z e l , 1 9 9 5 ) . • F l u t e s m a d e o f h o l l o w b i r d u l n a e f r o m t h e G e i s s e n k l ö s t e r l e site (J. H a h n a n d S. M u n z e l , 1 9 9 5 ) . •
Sifflets faits à p a r t i r d e s c u b i t u s c r e u x d e s o i s e a u x d é c o u v e r t s à G e i s s e r J d ö s t e r l e ( J . H a h n e t S. M u n z e l , 1 9 9 5 ) .
je na osnovi arheoloških najdb težko ugotovljiva. Se težje je razmišljati o morebitnih lesenih tolkalih, ki se do danes niso mogla ohraniti. Tako kamnita kot lesena preprosta glasbila, ki jih lahko štejemo med prototipe sodobnih tokal, bi utegniti uporabljati že naši fosilni (paleolitski) predniki.
Taka glasbila pa so težko določljiva in interpretativno dvomljiva. Pogosto so na kamnitem orodju sicer vidni sledovi udarjanja, stiganja in tolčenja. Vidne obrabe so lahko rezultat običajnega dela ati zvočno-ritmične rabe. Tolkala iz kamna in kosti (in lesa?), enostavna ah umetelno okrašena, so verjetno uporabljati od prazgodovinskih kultur dalje po vsem svetu. Med najstarejša kamnita tolkala na primer sodi tudi prazgodovinsko glasbilo "litofon", sestavljeno iz enajstih različno dolgih palic, iz južnega Vietnama (protomalajska kultura; točna datacija ni povsem mogoča).' Iz bronaste dobe naj bi izvirah tudi prvi veliki kamniti
"gongi" A. Büchner navaja prazgodovinski gong (žal brez točne datacije) iz Venezuele, narejen iz rjavozelenega nefrita. Dokazoval naj bi, da je prazgodovniski človek že preučeval različne kamenine in njihove tonske kvalitete.^ J. Campbell pa nas preseneča z zelo zanimivo domnevo: stalaktiti in stalagmiti svetišča Pech Merle, enega največjih poslikanih jamskih svetišč, naj bi služiti kot nekakšni gongi!* Bi lahko bilo med najdenimi artefakti na današnjem slovenskem etničnem ozemlju tudi kakšno takšno tolkalno glasbilo?
1 Palice so dolge do enega m e t i a , široke d o 15 c m in debele okoli 6 cm. N a obeh koncih so zaokrožene, torej namensko obdelane. P o A. Schaeffnerju naj bi imele zanimivo zvočno kvaliteto in tudi svojstveno uglasitev ter zvonovom sorodno zvenenje. Z zvočnostjo omenjenega litofona so se ukvarjali Jaap Kunst, Andreas Schaeffner, Constantin Brailou. (Glej Paul CoUaer, 1979, sti. 10.)
2 Prav t a m .
3 Alexander Buchner, 1981, sti. 20.
4 Joseph Campbell, 1983, sti-. 5 8 .
154
K o š č e n i d r g a l i iz R i b i č a , B i H ( 1 , 2 ) , k o š č e n a d r g a l n a c e v iz G r a d i n e p r i P r o z o r u , B i H ( 3 ) , k a m n i t o d r g a l o z v k l e s a n o r i b o iz L e p e n s k e g a V i r a , Srbija ( 4 ) , k a m n i t o d r g a l o - a m u l e t iz L e p e n s k e g a V i r a , Srbija ( 5 ) , p o d o l ž n a p i š č a l iz z o b a . H r v a š k a ( 6 ) , n a z o b č a n a b m i v k a , B i H
( 7 ) in b r n e č i d i s k iz J e z e r i n e , B i H ( 8 ) ( K . G a l i n , 1 9 8 8 ) . • B o n e s c r a p e r s f r o m R i b i č , B o s r ù a - H e r z e g o v i n a ( 1 , 2 ) , t u b u l a r b o n e s c r a p e r f r o m G r a d i n a n e a r P r o z o r , B o s n i a - H e r z e g o v i n a ( 3 ) ,
s t o n e s c r a p e r w i t h i n c i s e d fish f r o m L e p e n s k i Vir, S e r b i a ( 4 ) , s t o n e s c r a p e r - a m u l e t f r o m L e p e n s k i Vir, S e r b i a ( 5 ) , v e r t i c a l l y h e l d flute m a d e f r o m a t o o t h , C r o a t i a ( 6 ) , t o o t h e d b u l l r o a r e r , B o s n i a - H e r z e g o v i n a ( 7 ) a n d r o a r i n g d i s c f r o m J e z e r i n a , B o s n i a - H e r z e g o v i n a ( 8 )
( K . G a h n , 1 9 8 8 ) . • R a c l e u r s e n o s t r o u v é s à R i b i č , B o s n i e e t H e r z é g o v i n e ( 1 , 2 ) , le t u y a u r a c l e u r e n o s d e G r a d i n a p r è s d e P r o z o r , B o s n i e e t H e r z é g o v i n e ( 3 ) , le r a c l e u r e n p i e r r e a v e c
m o t i f d e p o i s s o n d e L e p e n s k i v i r , S e r b i e ( 4 ) , le r a c l e u r e n p i e r r e - a m u l e t t e d e L e p e n s k i V i r , S e r b i e ( 5 ) , le sifflet l o n g i t u d i n a l d ' u n e d e n t , C r o a t i e ( 6 ) , le r h o m b e d e n t e l é , B o s n i e et H e r z é g o v i n e ( 7 ) e t l e d i s q u e - r h o m b e d e J e z e r i n a , B o s n i e e t H e r z é g o v i n e ( 8 ) ( K . G a l i n , 1 9 8 8 ) .
Posebno pozornost bi si zaslužila idiofonska drgala' ali drgalne cevi, predhodniki t. i. drgalrdh bobnov. Podobno kot najpreprostejša kamnita ali koščena tolkala iz kamnov, plošč ali pahc jih lahko zasledimo od paleolitskega obdobja dalje. Prhner predstavljata preluknjani ptičji uhü iz nalajšega paleohtika
5 P o Sach - H o m b o s t l o v i klasifikaciji št. 1 3 1 .
(Geissenklösterle), ki naj bi bili piščaU,'' in imata med luknjami tri do štiri močno zglajene zareze. To kaže na istočasno rabo tovrstnih piščaU v funkcfiji drgala aH zvočnega praskala.
Po A. Buchnerju naj bi v paleohtskem najdišču Pekama na Moravskem (paleohtik?) našli nazobčano koščeno drgalo, ki naj bi fosilnemu človeku služilo za ritmično-zvočne efekte.' Avtor je objavil fotografijo drgala in možnega glasbila, starega 15.000 let.«
Najstarejša znana koščena drgala v obliki cevi so pripravljena iz podolgovatih cevastih kosti, v katere so vrezane različno globoke zareze. Po njih se je lahko drgnilo ali strgalo z drugim trdim predmetom, s kostjo, kamnom, leseno paHco... in tako ustvarjalo ritanične zvoke.' K. Galin v študiji o prazgodo
vinskih glasbilih na tleh nekdanje Jugoslavije (1988) navaja drgala iz nazobčanih kosti iz Ripača pri Bihaču (1200 pred našim štetjem) in drgalo iz koščene cevi z vrezanimi kanaU iz Gradine pri Prozorju iz bronaste dobe (okoU 2000 do 900 pred našim štetjem). Meni, da se je z drgnjenjem drugih trdih predmetov po koščeruh kanalih proizvajalo zvok.'" Avtor tudi meni, da so kamniti ah koščeni idiofoni služili od prazgodovine dalje kot kultno - magično in ritmično zvočno orodje oziroma glasbeni inštriunenti."
Tudi koščena drgala iz mlajših zgodovinskih obdobij se, podobno kot koščene piščali, tipološko ne razlikujejo od prazgodovinskih drgal.'^ Prav tako ni razlike med prazgodovinskimi drgaU z evropskih območij in območij nekdanje Jugoslavije." K. Galin prisoja tolkalom oziroma drgalom v obliki aH s simbolom ribe analogno vlogo klicalcev dežja, pa naj gre za avstralska, novogvinejska, melanezijska ali polinezijska tolkala.'* Nosilci paleolitske kulturne stopnje sevemoavstralske obale naj bi (še?) izdelovah pahčna tolkala, drgala in bmivke tudi v obliki ribe.'' Ta glasbila naj bi po analogiji voda - dež - plodnost služila kot obredna glasbila za klicanje dežja. Tudi artefakt iz protoneolitske kulture Lepenskega vira, ki je kamnito drgalo, veliko 60 cm, na katerem je vrisana oblika ribe in j e po celotni površini " o k r a š e n o " z nejasnimi, nerazumljivimi
6 Glej J o a c h i m Hahn, Susanne Munzel 1995, str. 9 in Mira Omerzel Terlep, Etnolog 5 7 / 1 9 9 6 , št. 6, str.
235-294.
^ A l e x a n d e r Buchner, 1981, Str. 19.
8 P r a v t a m , Str. 2 1 .
5 Glej tudi Curt Sachs 1940, str. 43. Tovrstna drgala je sicer mogoče držati tudi nad preprosto "resonančno skrinjo": nad luknjo v zemlji, ki nastali zvok okrepi in svojstveno obarva, ali (kasneje) n a d p o s o d o , ki okrepi zvok. M o r d a p a še kako d r u g a č e , n a m neznano! Tako uporabljajo drgala, preprosta zvočila in tihe s t n m s k e priprave še danes nekatera n a r a v n a ljudstva in plemena v Afriki.
10 Str. 128.
11 Prav t a m , str. 126-127 in tabele.
12 Primerjaj na p r i m e r tudi drgala iz Mehike (Curt Sachs 1940, str. 3 8 ) . 13 Glej Krešimir Galin 1988.
14 Glej hidi Paul Collaer, 1974, str. 8 6 . 15 Glej Paul Collaer, 1974, str. 9 0 .
156
K o š č e n a r i b i c a iz n a j d i š č a R i p a r o G a b a n ; p o z r u m e z o l i t i k , z g o d n j i n e o l i t i k ( R . C l a r k , 1 9 8 9 ) . • B o n e fish f r o m t h e R i p a r o G a b a n site;
l a t e M e s o l i t h i c , e a r l y N e o l i t h i c ( R . C l a r k , 1 9 8 9 ) .
• P o i s s o n e n o s t r o u v é à R i p a r o G a b a n , fin m é s o h t h i q u e , d é b u t n é o U t h i q u e
( R . C l a r k , 1 9 8 9 ) .
I n d i j a n s k a b m i v k a ( b o r o r o ) v obliki r i b e , B r a z i l i j a ( A . B ü c h n e r , 1 9 8 1 ) . • I n d i a n b u l l r o a r e r ( B o r o r o ) in t h e f o r m o f a fish, B r a s i l ( A . B u c h n e r , 1 9 8 1 ) . • R h o m b e i n d i e n
( b o r o r o ) e n f o r m e d e p o i s s o n , B r é s i l ( A . B u c h n e r , 1 9 8 1 ) .
"skrivnostnimi" znaki,"^ naj bi po mnenju K. Galina služil v podobne namene.
Zdrsane poškodbe lahko potrjujejo rabo izdelka kot možnega obrednega glasbila oziroma zvočnega drgala, po katerem se je drgnilo, praskalo, strgalo ali tolklo.
Avtor sodi, da je služil kot kultno-ritualno drgalo.'^ Dva druga primerka idiofonov balkanskega območja pa K. Galin šteje med drgahie amulete,'* ki naj bi si jih ljudje obešali okoh vratu.
Tovrstne kosti z zarezami in morebitne glasbene inštrumente lahko primerjamo s tipološko skoraj identičninti prazgodovinsktini in staroveškimi
"zvočnimi orodji" iz različnih delov sveta. Analogije iz različnih kultur nam ponovno pomagajo pri iskanju prvobitnih in morda arhetipskih človekovih glasbenih in filozofsko religioznih idej. Razlage z analogijami so sicer lahko pravihie, lahko pa tudi niso.
Koščeno drgalo''' ima tako kot piščal falično obliko in ima zato skozi razhčna zgodovmska obdobja zato pomembno vlogo v erotsko - plodnostnih obredih in tudi v pogrebnih slovesnostih,^" v katerih naj bi strganje po kosteh
16 Glej Krešimir Galin, 1988, str. 126-128; Lepenski Vir in Dragoslav Srejovič 1979.
17 Riba je precej razširjen simbol m e d različrumi človeškimi združbami in glasbila v obliki ribe ali s simbolom ribe so izdelana kot b m i v k e , drgala ali vodni bobni. (Glej tudi Paul CoUaer 1974, str. 90.) Hitro drsanje s tolkalom ali palico p o ribinih z a r e z a h pri petju v neodvisnem ritmu, pri avstralskih domorodcih na primer, ponazarja hitro gibanje ribe. Beri tudi poglavje pričujočega dela o b m i v k a h .
18 Kiešimir Galin, 1988, str.128.
19 Samuel Marti', 1970, foto str. 5 3 . 20 Curt Sachs, 1940, risba str. 4 1 .
B m i v k e v o b l i k a h r i b , N o v a G v i n e j a (P. C o l l a e r , 1 9 7 4 ) . • B u l l r o a r e r in t h e f o r m o f a fish. N e w G u i n e a (P. C o l l a e r , 1 9 7 4 ) . • R h o m b e s e n f o r m e d e p o i s s o n . N o u v e l l e G u i n é e ( P . C o l l a e r , 1 9 7 4 ) .
zagotavljalo nadaljevanje življenja in ponovno rojstvo. V stari Mehiki naj bi sužnji pred žrtvovanjem igrali na koščena drgala iz človeških ah jelenovih kosti.
Z njimi so pospremiH na zadnjo pot darovane žrtve: človeka aU žival.^' Tudi iz azteške kulture so še znana cevasta koščena drgala (ok. 1350-1521).^^
MogoUon kultura iz severovzhodne Arizone (področje Rio Grande) izpričuje zanimiva koščena strgala.^^ S. Marti je prepričan, da so z zarezami obdelana rebra, lopatice, cevaste kosti, rogovja in primerek spodnje čel j ustnice^* z veliko gotovostjo služila kot glasbila.^' Drgalne bobne iz kosti z različno globokimi zarezami, po katerih se drgne s paličicami, poznajo tudi v Aziji in Afriki.^^ Koptski (predkrščanski) muzej v Kairu hrani lepo izdelane "drgalne kastanjete": ploščata koščena delčka z zarezami v obHki meseca.
Arheološke najdbe po celem svetu potrjujejo možnost rabe tovrstnih koščenih priprav kot glasbil in nas opozarjajo na prezrto in nerazumljivo v
21 Prav t a m . Str. 143.
22 Samuel Marti, 1970, str. 5 2 , foto str. 5 3 . P o opisih Spancev naj bi se imenovala omichicahkaztli. Lep primerek hrani M u s e u m of the A m e r i c a n Indians v N e w Yorku. To so glasbila iz človeške b e d m e kosti z globokimi zarezami, p o katerih naj bi prav tako drsali s palico pri obredih plodnosti, d a bi si z zvoki iz koščenih drgal zagotovili nadaljnje življenje vrste, ki ji je kost pripadala. Alexander Buchner pa meni, d a so drgala, različna tolkala in ropotulje (zlasti glinene s kroglicami v notranjosti posode iz obdobja neoUtika) služila z a ritmično "izganjanje zlega" in zato tudi z a zdravljenje. Ritualna preprosta glasbila si v zgodovinskih obdobjih pridobijo vlogo otroških igrač. (1981, str. 19) O azteških drgaUh - glasbilih je najmanj d v o m a , saj smo o azteškem življenju dobro poučeni tudi z d v e m a kodeksoma, ki pričata o azteških obredih in glasbilih: Codex Borbonicus in C o d e x Florentinus iz let 1558-1560.
23 Hrani jih Arizona State M u s e u m , University of Arizona, Tuscon; glej Samuel Martf 1970, str. 3 0 - 3 1 . 24 Žal ne p o v e natančno, katerim v r s t a m pripadajo citirane kosti; omenja le, da gre najpogosteje za ptičje kosti, lisičje golenice in zgornje stegenjske kosti drugih živali.
25 P o letu 1 2 0 0 so na področju Rio Grande tovrstne najdbe m n o g o številnejše, v Coloradu p a v 4.
stoletju. Redkejše so n a področju Arizone iz obdobja m e d leti 600-800.
26 Glej npr. Alain Daniélou 1 9 7 8 .
158
K o š č e n a d r g a l a i z A r i z o n e , R i o G r a n d e ; k u l t u r a M o g o l l o n ( S . Marta', 1 9 7 0 ) . • B o n e s c r a p e r s f r o m A r i z o n a , R i o G r a n d e ; M o g o l l o n c u l t i i r e (S. M a r t i , 1 9 7 0 ) . • R a c l e u r s d ' A r i z o n a , R i o G r a n d e ; l a
c u l t u r e d e M o g o l l o n ( S. M a r t i , 1 9 7 0 ) .
Starejših prazgodovinskih kulturah. V mezolitiku in neolitiku so koščeni kamniti predmeti z zarezami, kanali in tudi estetskimi okraski pogostejši in interpretativno lažje določljivi. P. Graziosi v študiji o mezohtski in neohtski kulturi najdišča Riparo Gaban (Trento) objavlja fotografijo svinjskega femurja z
Jelenji č l e n e k v o b l i k i jelenje g l a v e z d r g a l n i m i ( ? ) z a r e z a m i - z v o č n i a m u l e t ( ? ) , n a j d i š č e R i p a r o G a b a n ; n e o l i t i k (P. G r a z i o s i , 1 9 7 5 ) . • D e e r f a l a n x in t h e f o r m o f a d e e r h e a d w i t h s c r a p i n g ( ? ) i n c i s i o n s - s o r m d a m u l e t ( ? ) , R i p a r o G a b a n s i t e ; N e o U t h i c (P. G r a z i o s i , 1 9 7 5 ) . • C h e v i l l e d e c e r f
e n f o r m e d e t ê t e d e c e r f , p r é s e n t a n t les e n t a i l l e s à r a c l e r ( ? ) - u n e a m u l e t t e s o n o r e ( ? ) t r o u v é e à R i p a r o G a b a n ; n é o l i t h i q u e ( P . G r a z i o s i , 1 9 7 5 ) .
160
M o r e b i t n a ( o b r e d n a ? ) d r g a l a iz s v i n j s k i b f e m u r j e v iz n a j d i š č a R i p a r o G a b a n ; n e o l i t i k (P. G r a z i o s i , 1 9 7 5 ) . • A s s u m e d ( r i t u a l ? ) s c r a p e r s m a d e f r o m p i g f e m u r s f r o m t h e R i p a r o G a b a n
s i t e ; N e o H t h i c (P. G r a z i o s i , 1 9 7 5 ) . • R a c l e u r s é v e n t u e l s ( r i t u e l s ? ) faits e n f é m u r d e p o r c d e R i p a r o G a b a n ; n é o H t h i q u e ( P . G r a z i o s i , 1 9 7 5 ) .
D r g a l o iz č l o v e š k e s t e g n e n i č n e k o s t i , M e h i k a ; a z t e š k a k u l t u r a ( m e d 1 3 5 0 in 1 5 2 1 ) . M u s e u m o f A m e r i c a n I n d i a n , H a y e - S t i f t u n g , N e w Y o r k (S. Marti', 1 9 7 0 ) . • S c r a p e r m a d e f r o m a h u m a n
t h i g h b o n e , M e x i c o ; A z t e c c u l t u r e ( b e t w e e n 1 3 5 0 a n d 1 5 2 1 ) . M u s e u m o f A m e r i c a n I n d i a n , H a y e - S t i f t u n g , N e w Y o r k (S. M a r t i , 1 9 7 0 ) . • A m e r i c a n I n d i a n , H a y e - S t i f t u n g ,
N e w Y o r k (S. M a r t i , 1 9 7 0 ) .
zarezami.^'' Tudi jelenji členek, ki je oblikovan v obliki jelenje glave in ima na vsaki strani nosnega korena po štiri zareze, bi lahko služil kot koščeno drgalo.
Predmet ima na eni strani luknjo za obešanje, zato je deklariran kot amulet.
Zvočna raba amuleta bi utegnila potrjevati predmet tudi kot zvočni amulet.
P R A Z G O D O V I N S K A K O Š Č E N A D R G A L A N A S L O V E N S K I H T L E H Med drgala, najdena na slovenskih tleh,bi lahko uvrstiU zanimiv in dobro ohranjen koščen primerek z zarezami iz tibije drobnice iz Ajdovske jame pri Nemški vasi ter morda drgalo iz Špehovke pri G. Dohču.^** Arheologi sicer menijo, da so predmeti z vrezi lahko služili tudi kot pripomočki za izdelavo biserov ah razmaščevanje kit. Primerek iz jame Špehovke pod Tisnikom, v kateri so arheologi izkopah aurignacienske, pa tudi gravettienske in mezohtske plasti in najdbe, bi utegnil biti drgalo. "Gre za precej oglajen odlomek oglajene kosti, verjetno jamskega medveda, ki ima na debelejšem robu štiri prečne žlebove... iz razdalj med žlebovi ne moremo sklepati na kakršnokoli smiselno razporeditev...
Imenovati predmet strgalo,^** kakor je to storil Srečko Brodar, najbrž ni pravilno.
Pravilnega imena, ker ne vemo, za kaj in kako so ga uporabljah, pa tudi ne najdemo. Nekaj podobnega so našh v jami Drachenloch."^" Drgalo je izdelano iz femurja jamskega medveda. Žlebovi so široki od 2-8 mm. M. Brodar citira O.
Abla, ki meni, da bi po teh žlebovih lahko vlekli kite, ki so jih hoteli razmastiti.
Vendar je žleb na "strgalu" iz najdišča Drachenloch mnogo širši od žlebov na
"strgalu" iz Špehovke, ti pa so širši od žlebov stigala iz Ajdovske jame. Zato "je vprašljivo, če sta obe orodji služiti istemu namenu."^' Res je, primerek "drgala"
iz jame Špehovke je kot glasbilo najbolj vprašljiv. Lahko bi služil samo enemu namenu ati obema.
Drugi primerek precej dobro ohranjenega zvočnega drgala je iz Ajdovske jame. Drgalo je dolgo 13,7 cm, na njem je 16 prečnih vrezov.^^ Vida Pohar piše o Ajdovski jami z obronkov krškega hribovja (pozrü neolitik oziroma začetek eneotitika) "...da je jama... služila kot podzenmo pokopatišče in prostor, kjer so okoliški prebivalci opravljali kultne obrede..."^^ V grobovih so našli tudi obesek (amulet?) iz medvedjega nastavka za krempelj in obesek - fragment (amulet?) iz zgornje čeljustnice volka."^* Vida Pohar meni, da so "morda v času pokopov v
27 Paolo Graziosi, 1 9 7 5 , str. 2 6 9 , 2 5 0 - 2 5 1 . 28 Glej Mitja Brodar, 1993, str. 17, tab. 6 / 7 . 25 v arheološkem smislu, ne glasbenem.
30 Prav t a m . 31 P r a v t a m .
32 Paola Korošec, 1975, str. 202; glej tab. 1 / 7 .
33 Okoliški prebivala so umrlim za popotnico najpogosteje prilagali kose mesa drobnice, divjega zajca, psa, domačega goveda in rjavega medveda. Kostni ostarJd jamskega medveda so redki... Vida Pohar, 1988, str. 85-88.
34 Prav t a m .
162
D r g a l o ( 1 3 , 7 c m ) iz k u l t n e g a g r o b i š č a iz s v e t i š č a A j d o v s k a j a m a p r i N e m š k i v a s i z o b r o n k o v K r š k e g a h r i b o v j a ; p o z n i n e o h t i k , z a č e t e k e n e o H t i k a (P. K o r o š e c , 1 9 6 7 ) . • S c r a p e r ( 1 3 , 7 c m ) f r o m
a c u l t b u r i a l - p l a c e in t h e A j d o v s k a j a m a t e m p l e n e a r N e m š k a v a s o n t h e f r i n g e s o f K r š k o hills;
l a t e N e o l i t h i c , e a r l y E n e o h t h i c (P. K o r o š e c , 1 9 6 7 ) . • R a c l e u r ( 1 3 , 7 c m ) d u s a n c t u a i r e d ' A j d o v s k a j a m a , p r è s d e N e m š k a v a s d a n s l e s c o n t r e f o r t s d e s m o n t a g n e s d e K r š k o h r i b o v j e , n é o U t h i q u e
t a r d i f , d é b u t d ' é n é o l i t h i q u e ( P . K o r o š e c , 1 9 6 7 ) .
levem hodniku izvajalipogrebne slovesnosti, in žrtvovanja v sprednjem delu desnega hodnika."-'' Radiokarbonska analiza zoglenelih predmetov kulturnih plash pa uvršča drgalo v čas pred okoh 5600 leti.'*' Tudi Paola Korošec zatrjuje: "Da je ta rov^^ m ostati del jame služil v kultne namene, to je kot grobišče, govori razen delov človeških skeletov lončenina, ki je imela prav tako kultni namen, pa nakit, pojav večplashie proge pepela, oglja ter žgane ilovice, ki je ostanek kurišča... Na takih mestih so bile nakopičene tudi najdbe. Medtem ko sodijo te h grobnemu kultu, so kurišča ostanki kultnih ati podobnih obredov. Tudi cerealije, ki smo jih našli pri tem izkopavanju, sodijo k obredom v zvezi s posmrtnim življenjem..."^
Ajdovska jama naj bi bila torej skoraj gotovo kultni prostor. To potrjujejo tudi takšne najdbe, kot so kamititi disk s črticami oziroma nekakšen lunin koledar,'' lončena posoda (hrana!), oljenke in koščeno zvočno drgalo, ki bi lahko služUo za obredne posmrtne obrede.
35 Prav t a m . Str. 9 4 . 36 P r a v t a m .
37 Misleč na levi hodnik.
38 Paola Korošec, 1975, str. 187. In nadaljuje, da "že iz analize posameznih ttpov izhaja, da so v tem delu jame zelo dolgo pokopavaU. Če u p o š t e v a m o najnižje najdbe nakita in orodja, ki so bile n a sami površini plasti S ploščatimi kamni, kot ločeno k u l t u m o celoto, je g o t o v o , da so svoj zadnji mir v tem rovu našli novi nosilci skupine, ki je bila časovno paralehia s skupino lineame keramike srednjega Podonavja. Glede na to, da tej plasti sledi plast z elementi, ki časovno ustrezajo najstarejši stopnji MSK oziroma najstarejši fazi lengyelskega kulturnega kroga, je gotovo, d a ni bilo m e d njimi večjega časovnega r a z m a k a . Da tudi pozneje, vse d o izginotja elementov tega kroga in dalje, ni prišlo d o prekinitve pokopavanja v jami, dokazuje prisotnost vseh njegovih stopenj ter prisotnost elementov kultur, ki so se formulirale na tej stari avtohtoni zasnovi."
39 P r a v tam, tab. 111/1.
Ali se koščer\o drgalo iz kultnega grobišča in svetišča Ajdovska jama, po obliki identično drgalom iz Gradine pri Prozorju, drgalom iz obdobja med drugim in prvim tisočletjem pred našim štejem (bronasta doba) in azteškim drgalom iz obdobja med 13. in 15. stoletjem našega štetja, navezuje na posmrtne šege, sorodne šegam prazgodovinskih in staroveških kultur drugod po svetu, v katerih so imela koščena drgala pomembno vlogo kot vez med človekovimi religioznimi predstavami in arhetipskimi dejanji? Omenjeno problematiko je treba še raziskati.
S A M O Z V E N E Č I I D I O F O N I I N R O P O T U L J E
Med najzgodnejše idiofone lahko prištevamo nanizane školjke, zobe ali preluknjane kosti, ki pri hoji pozvanjajo in žvenketajo in lahko, zlasti pri intenzivnih gibno-zvočnih obrednih opravilih, ustvarjajo zvočno kuliso. Ali kot pravi P. Korošec, "tudi nekateri manjši ploščati kamni, ki so bili preluknjani, so lahko sluzih kot amuleti, manj verjetno pa kot nakit."*" Lahko bi pristavili, da so morda služili tudi kot zvočni amuleti.
Med prazgodovinska idiofonska glasbila sodijo tudi ropotulje različnih oblik. K. Galin jih deli na "uporabne ropotulje" v obliki posode z nogo aH brez, v kateri so kamenčki ali glinene kroghce, ki ob udarjanju ob stene posode ropotajo, ter na ropotulje v obliki idola ati obeska. Ropotulje so lahko antropomorfne, zoomorfne (najpogosteje v obliki ptice; so prototip glinenih figuric in žvrgolcev naše dobe?) edi v obliki votle figure.'^^ A. Büchner omenja glinene ropotulje v obliki posode iz obdobja neolitika (okoti 2000 let pred našim štetjem), ki so jih našli v otioškem grobu (Vychvatince, Moldova). Buchner pristavlja, da so v halštatskem in latenskem obdobju glinene ropotulje znane po vsej Evropi, medtem ko so kamenodobni ljudje uporabljaU predvsem koščena zvočna drgala. Glinene posode - ropotulje naj bi se uporabljale predvsem pri obrednih plesih kot ritmičen inštrument, drugače pa tudi kot otroške zvočne igrače.*^
Med najzanimivejše glinene ropotulje sodi glinasta antropomorfna posoda (idol) z Ljubljanskega barja iz obdobja bakrene dobe (ok. 3000 pred našim štetjem).
Lepo izdelana posoda s poškodovano nogo ima obliko človeške figure z izrisano stilizirano obleko. Ker nima več dna, so notranje glinene ali kamene kroglice, ki so posodo spreminjale v ropotuljo, izpadle.*^
K. Galin objavlja v omenjeni študiji o arheoloških najdbah glasbenih
10 1969, str. 2 0 . P o Sachs-Hombostlovi klasifikaciji št. 1.
« Krešimir Galin, 1 9 8 8 , str. 130-132.
42 Alexander Buchner, 1981, s h . l 9 .
43 Glej Paola Korošec in Josip Korošec 1969, foto tab. 107, risba tab. 1, tab. 2. Tudi posode, objavljene v fotografski tabeli tab. 106 (zlasti foto 2 in 3, risbe p a tabela 3 / 4 , 2.), bi p o moje utegnile služiti kot glinene ropotulje. Beri tudi Krešimir Galin 1 9 8 8 , str. 1 3 1 . P o njegovem naj bi bile barjanske ropotulje iz obdobja 1 8 0 0 - 1700 B.C. Vendar jih arheologi uvrščajo v tretje tisočletje pred našim štetjem. (Glej razstavni katalog V U C E D O L ü-ec'e tisuclječe p . n . e . / V U Č E D O L three thousand years b.c., Zagreb 1988, tabela str. 4 0 . )
164
M a r s h ; a r . 3 0 0 0 B C ( P a n d J . K o r o š e c , 1 9 6 7 ) .
• H o c h e t a n t h r o p o m o r p h i q u e e n a r g i l e . L j u b l j a n s k o b a r j e , e n v i r o n 3 0 0 0 a v . J . - C . ( P . e t J . K o r o š e c , 1 9 6 7 ) .
inštrumentov na balkanskih tleh še antropomorfno oblikovano glineno ropotuljo in bikonično glineno amulet - ropotuljo z Ljubljanskega barja.^ V bronasti dobi in rimskem obdobju so koščeni ati kovinski idiofoni številnejši, tako na slovenskih tieh kot tudi drugod po svetu, vendar so najdbe arheoetnomuzikološko še nepregledane in neklasificirane.
Gtinene ropotulje raztičnih obhk (zlasti ropotulje iz železne m bakrene dobe) so prazgodovinski predniki vrste zgodovinskih ropotulj in gUnenih glasbil (na prtiner glinenih žvrgolcev, pa tudi zvoncev, to je gluienih posodic s kembljem).
Navajam le nekaj primerov tovrstnih zvočnih priprav in opozarjam na potrebo po natančnejšem pregledu arheoloških najdb razhčnih starosti in na potrebo po sistematičnem študiju razvoja glasbü od prazgodovine do danes.
O D P R A Z G O D O V I N S K E D O L J U D S K E B R N I V K E I N S T R U N E Poleg koščenih piščah m drgal so vsaj od mlajšega paleohtika dalje tinele pomembno vlogo tudi brnivke: koščene ali kamnite, (morda tudi lesene?). Štejemo jih po Sachs-Hombostlovi klasifikaciji med preproste aerofone in v poddružino vrtečih se zrakovrtih glasbil.*' Bmivke sestavljajo vrteče in bmeče ploščice (tip danes bolj znanega avstialskega buUroarerja), vrteče patice ati bmeči in vrteči se disk. S prostimi zrakovnimi glasbiti se proizvaja zvok z vrtenjem po zraku ali po tleh. Slednjim pravimo vrtavke in so običajno iz več delov sestavljene zvočne priprave. V prazgodovinski glasbeni zbirki zvočnih priprav so znane le prve, zato se bomo ustavUi samo pri njih.
Bmivke iz živalskih prstiiih členkov so na videz podobne prstnočlenskim
« Krešimir Galin, 1988, str. 2 1 , risbe št. 2 1 , 2 2 .
45 P o d številko 412.22. (Glej Z m a g a Kumer, 1983, Systematik d e r Musikir^trumente nach Sachs - Hombostel, str. 214.)
165
žvižgavkam,''* vendar imajo bmivke luknjo prebito ali predrto skozi kostno kompakto členka na obeh straneh. Skozi luknjo v kosti je mogoče potegniti kožnat trak, vrv, rastlinsko vlakno... Bmivke so bUe zelo verjetno znane že v srednjem in mlajšem paleolitiku. Glasbilo, ki ga sestavlja predmet podolgovate sploščene oblike na različno dolgi "struni", j e lahko pripravljeno iz vrvi in podolgovate kosti z eno luknjo, najpogosteje na distalnem koncu, iz prstnega členka z luknjo prebito skozi kompakto na obeh straneh ali iz kamnite oz. koščene ploščice (morda tudi lesene?), diska ali konice z luknjo v sredini ali na distalnem koncu. Med možne b m i v k e sodijo tudi preluknjan živalski kanin, ki ga je moč obesiti na vrvico, in različni viseči amuleti, ki z vrtenjem po zraku postanejo zveneči amuleti.
Vrv se najpogosteje vrti nad glavo. Morda pa tudi kako drugače? Navezan predmet se vrti v dveh smereh: horizontalno v smeri vrtenja in istočasno tudi vertikalno na smer vrtenja oziroma okoh svoje osi. Zato je potrebno vrvico s predmetom pred vrtenjem nekajkrat zaviti v smeri osi. Od dolžine vrvi, ki jo lahko razumemo kot struno, je odvisen ton: čim daljša je vrv, tem nižji je zven bmivke, čim krajša je vrv, tem višje se priprava oglasi. Višina tona je odvisna tudi od velikosti (dolžine, širine, debeline in teže) navezanega predmeta, deloma pa tudi od moči vrtenja. Hitrost in intenziteta vrtenja pogojujeta glasnost nastalega bmečega zvena.
V. T. Dobosi v študiji o okrasju in glasbenih inštrumentih iz madžarskih paleohtskih najdišč omenja zanimive predmete, ki bi utegnih biti tudi amuletni predmeti, čuringe (kultni predmeti) ali b m i v k e . Izredna je na primer tanka ploščica iz zglajenega mamutovega zoba, ki je mestoma rdeče obarvana. Isto velja tudi za skrbno zglajen oz. zloščen numulit*'' s križem iz neandertalskega srednjepaleolitskega najdišča Tata, ki mu pripisuje kultno-magičen pomen v kulturi lovcev. To naj bi simboliziralo mitičen odnos lovcev Tate do njihovega najpomembnejšega vira hrane - mamuta.** Oba predmeta V. T. Dobosi primerja s kultno-magičnimi predmeti avstralskih Aboriginov, imenovardmi čuringa.*' Aborigirti naj bi najdlje ohrartih "printitiven" (bolje: naraven) načhi življenja predhodnic civilizacij evropskega tipa.
Čuringa z luknjo, vrteča ploščica ali bmivka, znana kot bullroarer pri avstalskih domorodcih, j e čuringa v akciji, ki na primer v Avstraliji pooseblja glas mrtvih. Brnivke so torej lahko "sveti" obredni predmeti za ustvarjanje obrednega zvoka, ki izhajajo iz najpreprostejših kamrtitih ah koščenih oblik.
Čuringe in bmivke so skrbno varovani sveti predmeti, ki jih avstralski domorodci ohranjajo iz generacije v generacijo. Skupaj s totemističnimi gravurami
*6 Glej sestavek in slikovno prUogo o koščenih glasbilih Mire Omerzel - Terlep v Etnologu 6 / 1996, št. 6, str. 235-294.
*7 Rod fosilnih terciarnih korenonožcev.
48 V. T Dobosi, 1985, str, 7-8, sl. 8.
« Prav tam, str. 9.
166
Č u r i n g a iz o s r e d n j e A v s t r a l i j e (P. C o l l a e r , 1 9 7 4 ) . • C h u r i n g a ( b u l l r o a r e r ) f r o m c e n t r a l A u s t r a l i a (P. C o l l a e r , 1 9 7 4 ) . • T s c h o u r i n g a d ' A u s t r a l i e c e n t r a l e ( P . C o l l a e r , 1 9 7 4 )
naj bi predstavljali nekakšne "spiritualne zemljevide" časa, prostora in duhovnih predstav, ki omogočajo nadživetje in sožitje z vsem živim. Predstavljajo tudi nesmrtno telo ter mistično vez med ljudmi in mitičnimi predniki. V kulturi avstralskih Aboriginov, v družbi brez lastništva, so edino čuringe osebna lastnina. In vsak tovrstni predmet ima svoj pripadajoči zvok, pesem, obred, ples.
P. Collaer je prepričan, da čuringe izvirajo iz paleolitskih kultur človekove zgodovme.'" V. T. Dobosi omenja poučne diskusije med etnologi in arheologi na Madžarskem (vodilna diskutanta sta G. Roheim, V. Zohiay) o pomenu paleolitske umetnosti in o domnevrtih čuringah in bmivkah. Diskusije naj bi pripeljale do ugotovitev, da gre pri tovrstnih ovalno okroglih kamnih ati kosteh, pri katerih lahko opazimo svojevrstno zglajenost zaradi rabe za predmete plodnostne magije
50 Prav tam, str. 162-163.
(kulta). Pridružujem se nmeriju, da naj bi obdelani predmeti, ki jih lahko razumemo tudi kot najstarejše u m e t n o s t n e i z d e l k e , ' ' i m e l i predvsem spiritualno vsebino in z njo posebno vrednost za živeče, še zlasti v "povezavi z mrtvimi" in torej s transcendentalnimi svetovi. Če sprejmemo avstralskim domorodcem vsaj približno analogne umetniško-filozofske in religiozne predstave, ki so sorodne tudi predstavam afriških, ameriških ah oceanijskih etničnih skupin, potem številni paleohtski predmeti ne morejo biti nič drugega kot predmeti čuringe in bmivke, povezane s totemističnimi predstavami in predvsem s totemi živali, ki so bile najpomembnejši prehrambeni vir prebivalcev.
Z govorečo (brnečo) čuringo ali brnivko žival ali njen duh "govori", sporoča in omogoča preživetje ter nadaljevanje življenja. J. Campbell je pod objavljeno sliko obeh omenjenih madžarskih najdb (iz najdišča Tate) pripisal, da predmeta odražata tudi porajajoči smisel'^ za čudežno.'^
Z. Horusitky pa meni, da so falange z luknjami (kot aerofone)'* lahko uporabljali paleolitski lovci tudi za signalizacijo, saj naj bi domnevno imeti dovršen signalni sistem, soroden sistemu današnjih naravnih ljudstev. Tako menijo nekateri. Paleolitski aerofoni naj bi po njegovem mnenju služili kot priprave za magično vptivanje na vreme ah v lovski totemistični magiji."
Za glasbeno zgodovino so zanimivi predvsem magični predmeti na vrvici - b m i v k e , s katerimi bi bilo mogoče, po analogiji avstialskih buUroarerjev, warra munge, murlu - murluja ati novogvinejskega bunguja ipd.,'^ ustvariti zvok nevidnih (mrtvih? prednikov? ubitih živali?), ki predstavlja pri današnjih ljudstvih paleotitske kultume stopnje tudi utelešenje duše, kar je glavna naloga b m i v k . ' ' Aborigtiiom predstavlja vrteča ploščica Starega očeta (duha umrlih).
Ko z zastiašujočtini zvoki kroži in brenči nad glavami, se njeni zvoki "bojujejo"
proti zlim duhovom ah zlim silam in ljudem vračajo (nazaj) življenje. P. Collaer celo merü, da so b m i v k e najstarejše glasbilo sveta.'** C. Sachs pa je prepričan, da brrtivke v obliki vrtečih predmetov na vrvici pozna večina "primitivnih"''
51 V. T Dobosi, 1985, str. 10.
52 Verjetno v smislu porajajoče zavesti.
53 Joseph Campbell, 1983, str. 57.
54 Kot žvižgavke aH b m i v k e ?
55 Podobno kot to poznajo severnoameriška indijaiiska plemena Dakota, Uitoti; Z . Horusitky 1955, str.
137 - 1 3 8 . Vendar p a bi falange v prazgodovinskih obdobjih lahko služile tudi kot igrače pri igri s spretnostrüm natikanjem kosti na palice oziroma pri igri z natikanjem palic v luknje kosti, ki morajo biti seveda p r i m e m o velike. O možiuh tovrstnih igračah pričajo koščene igrače ameriške K u n d a kulture. P o tej logiki so seveda lahko igrače z luknjami z a spretnostno natikanje tudi naše d o m n e v n e koščene piščali in b m i v k e oziroma kosti z (dovolj velikimi) luknjami.
56 B m i v k e tipa bullroarer poznajo tudi s e v e m o - in južnoameriški domorodci, Melanezijci, Indonezijci, Bušmani, Eskimi in Evropejci; slednji brneči p r e d m e t privežejo n a leseno držalo in si tako olajšajo vrtenje. Glej hidi Curt Sachs 1962, str. 241: Schwirrholz.
57 Z a t o brnivko, npr. pri Aborigirüh, izdelajo že nerojenemu otroku in m u jo izročijo ob zvokih b m i v k in petju v času iniciacijskih obredov.
58 Paul Collaer, 1974, str. 160.
59 Boljši je izraz naravnih.
lôà
Zato so z vrtenjem "svetih predmetov" in njegovkni glasovi iz enega sveta (sveta živih) poskušali vplivati na drug svet (na svet imirlih).
Imamo ponovno opraviti z arhetipskim občečloveškim razmišljanjem, ki je doma na različnih koncih sveta in v različnih časovnih obdobjih od najstarejše človekove kultume zgodovine dalje? Preseneča pa dejstvo, da bmeče ploščice poznajo številne civilizacije in kulture na vseh kontinentih."
Bmivke se na razhčnih koncih sveta najpogosteje pojavljajo v obliki ribe.
To so predmeti iz kamna ah kosti v obhki ribe ah bmivke z vrisano ah vdolbeno obhko ribe,*^ s skrivnostninü simboh ah z vrisanimi ribjimi obrisi.
Po C. Sachsu riba v človeških civilizacijah pogosto predstavlja moč plodnosti.*"' Za intenziviranje tega pomena je brnivka (bullroarer) pogosto obarvana rdeče, z barvo življenjske sile - krvi. Analogiji riba - voda - dež - plodnost ah brnenje = grmenje - dež - plodnost vodita inštrument h kultu plodnosti in vremenski magiji.
Bmivka sodi tudi med tista redka glasbila, ki imajo vlogo v vsakodnevni praktični rabi. Z bmivkami sodobrü Malajci na primer plašijo slone s platnaž.
Zivati so na bmeče in cvileče zvoke zelo občutljive in so zato plašne. Tudi o tovrstni rabi glasbüa še velja razmišljati. Na Slovenskem pa je zabeležen podatek, da so z glasbilom (v 20. stoletju), sestavljenim iz vrtečih deščic, plašiti kure ati vrabce."
K. Galin navaja več arheoloških najdb koščenih bmivk (buUroarerjev): iz neolitskega obdobja (okoti 6000-4600 pred našim štetjem) iz okohce Zadra, iz najdišča Danilo v okolici Šibenika (5500-4500 pred našim štetjem) ter primerek iz bronaste dobe iz Vehke Gorice pri Zagrebu (med 1000 in 900 pred našim štetjem). Brez točnih datacij omenja še najdbe iz Bosne in Hercegovine (neolitsko iz Ober, bronastodobno iz Donje Dohne ob Savi pri Bosanski Gradiški), lesen prhnerek iz Srbije (najdišče Vlasac), iz pozne železne dobe iz Bosne (najdišče Mahrevic iz okolice Čajnice) in aurignacienski artefakt - koščeno konico z luknjo iz Potočke zijalke.*"^ Avtor v omenjeni študiji'"*' navaja tudi koščen amulet - b m e č i disk (na
60 C u r t Sachs, 1940, Str. 4 0 .
61 C. Sachs piše:"...lahko r a z u m e m o , d a je orodje, kot n a primer kladivo, izumljeno povsod na določeni stopnji človeške evolucije razvoja, od rabe gole pesti, kamna v pesti in kamna n a lesenem držalu, kar je p o v s e m logično in n a r a v n o . Toda buli - roarer? Je res p o v s e m razumljivo, d a m o r a vsako človeško pleme iznajti ovalno deščico pripeto na struno (vrv) vrtečo se nad glavo s posebnimi magičnimi nameni? Je prepričljivo, da je v toku n a r a v n e evolucije tak bullroarer univerzalno združen z obliko ribe, in d a so paleolitski lovci v Franciji kot tudi m o d e m i Eskimi prišU na idejo, da nazobčajo njen rob?" (1940, str. 62-63.)
62 Glej hidi Krešimir Galin 1988, str. 126-128, sl.l2.
63 Curt Sachs, 1940, str. 42; glej tudi poglavje o strgalih pričujočega sestavka.
64 Z m a g a K u m e r , 1986, str. 29.
65 Krešimir Galin, 1988, str. 135-136.
66 Prav t a m .
769
P a l e o l i t s k a k o š č e n a k o n i c a z l u k n j o , n a j s t a r e j š a b m i v k a v Sloveniji in n a B a l k a n u ; s t a r o s t o k . 3 5 . 0 0 0 let ( M . B r o d a r , 1 9 8 3 ) . • P a l a e o l i t h i c b o n e p o i n t w i t h a h o l e , t h e o l d e s t b u l l r o a r e r in S l o v e n i a a n d t h e B a l k a n s ; a p p r o x . a g e 3 5 , 0 0 0 y e a r s ( M . B r o d a r , 1 9 8 3 ) . • E m b o u t d ' o s à u n t r o u ,
le r h o m b e le p l u s a n c i e n d e S l o v é ï ù e e t d e s B a l k a n s ; â g e : e n v i r o n 3 5 . 0 0 0 a n s ( M . B r o d a r , 1 9 8 3 )
primer brnivko iz Lepenskega vira) in dekorativen kamniti disk z dvema luknjama.*^' Brneči diski so glasbila, ki so prav tako še precej neraziskana in čakajo na arheoetnomuzikološke osvetlitve. Po nmenju P. CoUaerja naj bi bile tudi brrüvke znane od paleolitika dalje.^
A - P r a z g o d o v i n s k e b m i v k e n a s l o v e n s k i h t l e h
Med prazgodovinske brneče ploščice na slovenskih tieh bi lahko prišteti že omenjene preluknjane falange s skoz in skoz preluknjano prstnočlensko kostno kompakto pa tudi preluknjane kanine (kot amulet - brnivke). V bodoče bo potiebno pregledati tovrstne neolitske, eneolitske in mezolitske arheološke in tudi mlajše zgodovinske najdbe ter pretiesti razvoj bmivk do današnjih dni. K.
Galin prišteva med bmivke tudi aurignacienski artefakt iz Potočke zijalke,''' kar je zelo zanintivo, novo in svojstveno. Koščena konica z luknjo"^ (iz okoh 35.000 let pred sedanjostjo) naj bi bila po Galinovem mnenju najstarejša bmivka na tleh nekdanje J u g o s l a v i j e . L a h k o pa jo prištevamo med najstarejše brnivke na Slovenskem. Brez dvoma pa mu lahko pritidimo, da bi tako vehka koščena konica lahko služila kot močno obrambno ah napadalno orodje tistega časa. S korüco, navezano na kožno vrv, pa bi lahko fosilni človek ustvarjal zvoke zelo podobne
67 Radius 5,5 cm, debelina 0,9 c m .
68 Paul Collaer, 1974, str. 160. Glej tudi fotografije leserüh brrüvk v obliki rib in poslikanih s simboli in stUizacijo ribjih oblik.
69 Krešimir Galin, 1988, str. 135, sl. 3 5 .
70 Glej Srečko in Mitja Brodar, 1983, št. 75; p o mnenju Mitje Brodarja (1985, str. 44) je luknja n e d v o m n o človeško delo.
71 Krešimir Galin, 1988, s h . 1 3 5 , 1 3 9 .
170
fragment rebra jamskega medveda/' in levo čel j ustnico izredno velikega in povsem odraslega jamskega medveda iz Potočke zijalke/* katere rogelj je pribhžno 20 mm od roba očitno namemo prevrtan (luknja je povsem okrogla) v premeru 6 m m / ' S. in M. Brodar pravita, "da je namen preluknjanosti jasen. Mandibula je bila bržkone obešena na vrvici, ah kot lovska trofeja ah morda kot totem ob ognjišču."^*" Pristavljam, da bi velka mandibula mogla biti tuditotemsko-magični zvočni amulet oziroma bmivka: instrument, ki simbolizira glas (moč?) odraslega medveda.
Poleg tega je zanimiv rogelj z luknjo iz Divjih bab.^ Ploščat rogelj jamskega medveda z luknjo je kot ustvarjen za prazgodovinsko bmivko, ki seveda uporabe roglja kot amuleta ne izključuje, temveč le potrjuje. Tudi primerek diafize mladega femurja iz Divjih bab 1 z vhodno-izhodno luknjo na distalnem delu kosti bi lahko služU kot bmivka.^*
Daleč najzanintivejši in estetsko najlepši pa je mezolitski primerek bmivke v obhki koščene ribice iz jame Mala Triglavca blizu Divače.^' Jama naj bi bUa obljudena od približno 8000 do 800 let pred našim štetjem m naj bi büa zaradi bogatih arheološku\ koščenui in kamnitih ter roženih predmetov pomembnejše arheološko najdišče na območju jugovzhodnih Alp in Krasa. Ribica datira v kultumo plast iz mezolitskega obdobja oziroma iz prehodnega obdobja iz stare kamene dobe v mlajšo kameno dobo ah neohtik. Sodi v t i . predneohtsko kulturo.*"
Velika je 11 cm, našel pa jo je leta 1984 dr. France Leben z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Namesto očesa ima luknjo. Tam, kjer so ribičina usta, je polkrožna odprtina, ki je büa prvotno lahko tudi zaprta okroglina in je kot ustvarjena za vrvico bmivke. Vrvico bi büo sicer enako mogoče potegrtiti tudi skozi očesno odprtino. Izdelana je iz koščka kosti v obliki ribe, na kateri so vrisane tudi črtice in pike (luske? simboti?). Dr. Leben je ob odkritju tega predmeta menil, da bi lahko služua kot nožiček, ker tina ostie robove, ati kot okrasek ali amulet.'^^ Vendar mistim, da je ribica skoraj gotovo lahko služua neohtskim Kraševcem kot zvočni
72 Avtor piše, da se je v Vrbniku na otoku Krku za podoben instrument ohranilo zanimivo ime: grmavia ali grmljavica. Glasbilo ima tudi b m i v k a m podobno vlogo, kot s m o jo opisali, in je verjetno prežitek plodnostne magije aU simpatetime magije za klicanje dežja. (Glej Krešimir Galia 1988, str. 136.)
73 Srečko in Mitja Brodar 1983, str. 1 5 5 . 74 Dolga okoh 33,5 cm.
75 Glej Srečko in Mitja Brodar, 1983, str. 156-157.
76 Prav tam, str. 157.
77 Mitja Brodar 1 9 8 5 , str. 4 4 , tab. 5 / 3 .
78 Ivan Turk, Janez Dirjec, Boris Kavur, 1997, str. 166.
79 Glej Enciklopedijo Slovenije 6, Ljubljana 1 9 9 2 , geslo Mala Triglavca, str. 3 8 3 . 80 France Leben, 1988, str. 7 1 .
81 France Leben, 1986, str. 2 1 . P o mnenju Franceta Lebna je bü Kraševec, ki je živel pred jamo, že obdelovalec zemlje in trgovec in je znal obdelovati kože.
171
Z v o č n i a m u l e t - b m i v k a - k o š č e n a r i b i c a iz m a l e T r i g l a v c e p r i D i v a č i iz p r e h o d n e g a o b d o b j a m e d m e z o l i t i k o m in n e o U t i k o m ( 7 0 0 0 p r . n . š t . - 8 0 0 p r . n . š t . ) ( f o t o F. Stele; f o t o t e k a I n š t i t u t a z a a r h e o l o g i j o Z R C S A Z U ) . • S o u n d a m u l e t - b u l l r o a r e r - b o n e fish f r o m M a l a T r i g l a v c a n e a r D i v a č a , f r o m t h e t r a n s i t i o n p e r i o d b e t w e e n the M e s o l i t h i c a n d N e o l i t i i i c ( 7 0 0 0 B C - 8 0 0 B C )
( p h o t o F. Stele; P i c t u r e l i b r a r y of t h e I n s t i t u t e f o r A r c h a e o l o g y , Scientific R e s e a r c h C e n t r e ,
amulet - brnivka. Morda tudi v že opisom podobnih obredih plodnosti za rodovitnost zemlje in sicer po analogiji riba - voda - dež ali glas nevihte (grmenja) - dež - voda - plodnost. Zvočni preizkus predmeta kmalu po njegovi najdbi«^ je dokazal zanimiv in glasen ter težko opisljiv brneč zven.**^ Bmivke v obliki ribe še danes izdelujejo in uporabljajo v vsakdanjem življenju brazilski domorodci, Eskimi, avstralski staroselci. Bmivke tipa bullroarer so podobno kot koščene piščah dobro znane na vseh kontinentih v kulturah naravnih ljudstev, in sicer najpogosteje v obredjih za stik s spirituakiimi entitetami; so tabu in so povezane s skrivnim vedenjem.
82 v jeseni 1984.
83 Spomnimo se tudi protoneoUtskega strgala iz Lepenskega Vira z vrisano obliko ribe (po Krešimiru Galinu 1988, sti. 127, sti. 12). Joseph Campbell objavlja privlačen in všečen koščen predmet iz Francije (Lespugue, H a u t e - Garonne) v obliki ribe, z vrezanimi črticami v smeri koščic, ust, škrg iz poznega magdaleniena (iz časa okoli 10.000 pred sedanjostjo) (1983, sti. 132), ki sicer nima luknje za v r v za bmivke, v e n d a r verjetno p r a v tako sodi med čuringe, kiiltno-magične predmete v obredju plodnosti. R. Clark pa objavlja fotografijo ribice z vrezanimi črticami in pikami, z očesom in škrgami (prav tako brez luknjice) iz najdišča Riparo Gaban in obdobja m e d p o z n i m mezolitikom in neolitikom (1988, sti. 16). Mihael Budja navaja zbirko artefaktov iz najdišča Riparo Gaban v dolini Adiže, "med katerimi velja posebej omeniti b o g a t o okrašeno kameno, p r e d v s e m p a koščeno antiopomorfno in zoomorfno (riba) plastiko ter uporabne predmete {piščal) in orodje," (1993, sti. 1 7 8 ) . Torej tioje (možnih) glasbil na istem mestu! Ribica je ovalne oblike z ostrim gobcem in r e p o m , zato so ji arheologi pripisali p o m e n kopja. P o mojem mišljenju p a bi bila lahko tudi kultni predmet tipa čuringe v plodnostni magiji.
172
V e l i k a č e l j u s t n i c a j a m s k e g a m e d v e d a ( 3 3 , 5 c m ) z l u k n j o v r o g l j u , t o t e m s k o m a g i č n i z v o č n i a m u l e t ( ? ) , P o t o č k a z i j a l k a . • B i g c a v e b e a r m a n d i b l e ( 3 3 , 5 c m ) w i t h a h o l e in t h e c r o w n , t o t e m i c m a g i c a l s o u n d a m u l e t ( ? ) , P o t o č k a zijalka. • G r a n d e m a n d i b u l e d e l ' o u r s d e s c a v e r n e s ( 3 3 , 5 c m )
a v e c un t r o u à s o n e m b o u t , a m u l e t t e s o n o r e t o t é m i q u e et m a g i q u e ( ? ) , P o t o č k a z i j a l k a .
B - B m i v k e n a i\ovoveških e v r o p s k i h tleh
Bmivke danes pogosto najdemo v arhaičnih kultm-ah predvsem kot otroške igrače.** Ko je inštrument izgubil magičen pomen in vlogo, ker so se predstave in verovanja vezana nanju, spremenila, se je obdržal še kot otroška zvočna igrača ali kot pravi W. Meyer, "kot poniknjeni kulturni element".*^ Vse do atomskega v e k a se j e ohranil tudi v Evropi, predvsem na a l p s k e m o b m o č j u in v Skandinaviji, na jugu pa v balkanskih deželah do Grčije. W. Meyer piše tudi o švicarskih srednjeveških bmivkah (od 11. do 15. stoletja) iz živalskih kosti,*^
predvsem iz svinjskih členkov in členkov drugih domačih živali z lepo okroghmi luknjami v kostni kompakti. Danes so bmivke pogostejše na evropskem severu, v Skandhiaviji, zlasti koščene. O njih poroča Cajsa Lund (1974,1985), ki je preučevala koščena glasbila, med njimi brnivke iz svti:\jskih členkov, od prazgodovine in vikinških časov do danes.*^
84 Paul Collaer 1974, s t r 162.
85 W e m e r Meyer, 1969, str. 3 8 .
86 Prav t a m , str. 37-38, risba str. 13; najdbe so iz Niderrealta, Schiedberga, Frohburga.
87 Cajsa L u n d , 1985, str. 2 1 . Avtorica je odkrila, da n a Švedskem še danes preko 8 0 % otroške populacije pozna " b m e č o kost" (ali b m e č i g u m b ) , ki je prazgodovinskim b m i v k a m še dokaj identična z v o č n a priprava, znanje izdelave in rabe p a se je prenašalo iz roda v rod. Večina otrok se s prazgodovinskim z v o k o m b m i v k p o v s e m identificira.
B m i v k a iz k o s t i . M a d ž a r s k a ( B . S â r o s i , 1 9 6 7 ) . • B o r \ e b u l l r o a r e r , H u n g a r y ( B . S a r o s i , 1 9 6 7 ) . • R h o m b e e n o s , H o n g r i e , ( B . S â r o s i , 1 9 6 7 ) .
Kost v modemi dobi lahko zamenjajo tudi dmgačni materiali: les, skril, plastika ipd. O prvotnem namenu in pomenu koščeruh bmivk na evropskih tleh žal ne vemo veliko. Etnologi in arheoetnomuzikologi so šele v zadnjem desetletju pozomejši na to preprosto glasbilo, ki je verjetno imelo v preteklih tisočletjih pomembnejšo vlogo. Bmivka je še v 20. stoletju lahko koščena, kamnita ah lesena in tudi z navezanim ravriilom**** aU brnečim gumbom. Z. Kumer piše,
"...da so si šolarji včasih navezovah na vrvico ravnilo in ga v krogu vrteli po zraku. Vrteti je tieba precej hitio... Če ni bilo pri roki ravnila, je bila dobra navadna deščica ah pa skodla - ko so bile stiehe še lesene, krite s skodlami... Glasbilu so rekli včasih na Štajerskem brnkač, na Vipavskem (kjer je bilo znano še do zadnje vojne) pa brnivka",^"^ drugod na Primorskem tudi brndalo, pa tudi gugalca in zingolca?° Z Dolenjskega so tudi podatki o glasbilu sestavljenem iz drevesne skorje dolge okoti pol metia, ki je na enem koncu privezana z vrvjo. Ko se pripravo vrti po zraku, le ta "muka in brenči kot sršen".'''^ V Kobaridu poznajo (po Pleteršrdku) glagol gukati v pomenu 'vrteti deščico na vrvici'. Drugod poznajo pač pripravo, ne dajejo ji pa imena ati ne vedo več zanj. Enako, le tiše b m i tudi gumb, če mu skozi potegneš nitko navzkriž... Prenekateri je s tmom pritrdil naramnice, da je prišel do gumbov - so brenčeče glasbilo narejati iz majhne lesene ploščice, še raje pa preluknjali ploščato kost. Najboljša je bila za ped dolga kost svinjske krače. V Smartnem pod Šmamo goro so otioci imenovali tako koščeno glasbilo brklja. V zgodnji pomladi jo je moral imeti vsak otiok in še v šoti ni bilo miru pred njimi."'^
Vendar se jih spominjajo le še starejše generacije. Daljnosežnejšega zgodovinskega spomina o bmivkah na Slovenskem nimamo.
88 Z m a g a K u m e r , 1972, str. 18-19.
89 Z m a g a Kumer, 1972, str. 18.
90 Z m a g a K u m e r , 1986, str. 2 8 .
91 Glej Z m a g a K u m e r 1983, str. 97; p o podatkih Radoslava Hrovatina.
92 Glej Z m a g a K u m e r 1972, str. 18-19. Glasbilo sorodno v r t e č i m b m i v k a m -buUroarerjem so tudižatiice iz Rogatca na Štajerskem: napet papir čez polovico oreha, v katerem je žima pritrjena na klinček, drugi konec p a je privezan n a palico. Pri vrtenju zvočne priprave p o zraku se oglaša "kvakanje". Glej Z m a g a Kumer 1972, str. 22.
174
filozofsko-rehgioznih predstav in magičnega razumevanja obrednega zvoka. O rabi bmivk ne vemo veliko tudi zato, ker jih ikonografski viri ne izpričujejo. So bile b m i v k e sveti predmeti pozabljenih šeg in verovanj in skritih vedenj ali le manj pomembne zvočne igrače?
Tudi dmgi tip bmivke, "bmeči gumb" ali vrtavke iz kosti - cevaste kosti ati živalskega prstnega členka - z luknjo ah dvema v sredini kosti,'* je znan od starejše kamene dobe.'^
Švicarji so pripravljali bmivke iz svinjskih kosti še do leta 1960,'^ pa tudi bmivke iz skodel in gumbov z eno ati dvema luknjama, skozi katere so diagonabo potegrtiti vrv in konce zopet zavezati tako, da je vrv oblikovala osmico s kostjo na sredmi. Obe zanki so si natakniti na oba sredinca (velike kosti pa tudi na obe nogi) in z natezanjem in popuščanjem vrvi ustvarjati vrtenje predmeta na vrvi in bmeče zvoke, ki so sicer tišji in zamolklejši od zvoka bmivk tipa bullroarer. Zato so zvočno pripravo uporabljati tudi podokručarji in z njenimi zvoki tinitirati dekletu "razpoznavne zvoke vetrovnega vremena". Tudi Madžari so še v prvi polovici 20. stoletja poznati brneče kosti kot otroške igrače.'^
Bmivka tipa bmeči gumb je na Slovenskem znana kot otroška igrača, vendar je pripravljena iz vrvice in gumba. Koščene bmivke tega tipa Slovenci v drugi polovici 20. stoletja nismo več poznati.'** Napeta vrv b m i v k j e prototip stmne in posredno torej prednik vseh stranskih glasbil. Glasbeni lok je prvič razpoznan na paleolitski razsežni risbi v jami Les Trois Frères v Pirenejih; med tridesethni bizoni, desetimi konji, štirimi kozorogi in enim jelenom je pod nenavadnim obrazom "paleolitskega božanstva" (?)" narisan mož v profilu, oblečen v živalsko kožo, z naglavno masko bizona in z lokom (glasbenim?)'™ v ustih. Lahko bi šlo za šamana pri delu (?), v ritualu lovske magije, ki s plesom"" "slavi" tiansformadjo zavesti in odpira svoj um misteriju življenja in smrti. Skahia risba, štiri mehe nad tlemi, bi po J. Campbellu mogla voditi mlade iniciante v nadčutne efekte iniciacijskih obredov.'"^
P r o b l e m a t i k o idiofonov, drgal in b r n i v k (prostih aerofonov) ter samozvenečih aerofonov na tem mestu le odpiram in opozarjam na potrebo po
93 W e r n e r Meyer, 1969, Str. 3 8 .
94 Glej n a primer B. Bachmann-Geiser, 1981, str. 72.
95 Beri tudi Cajsa Lund, 1985.
96 V kantonu Valais (Wallis).
97 Glej BâlintSârosi, 1967, Str. 68.
98 Glej Z m a g a Kumer, 1986, Str. 29.
99 V levem kotu Zgoraj.
100 Gre z a najstarejši tip loka - ustni lok. Glej tudi Alexander Buchner, 1 9 8 1 , str. 20-21.
101 Znan tudi kot plešoa gospodar živali ali Čarodej iz Les Trois Frères, risba pa kot God of Les Trois Frères.
102 Glej Joseph Campbell, 1983, str. 75-77.
175
natančnejšem pregledu in študiju tovrstnih glasbü od prazgodovine dalje. Glasbü, katerih dedič je tudi sodobni instrumentarij, ljudski in umetni.
O D N A R A V N E G A O D M E V N I K A K R O G O V O M
Poleg naravnih tolkal, kamnov in kosti, naravnih piščati iz votlih kosti in čeljustnic ter preprostih ropotulj, samozvenečih amuletov, visečih okoh vratu ati drugih delov telesa, moramo omeniti še eno naravno glasbilo: fosilnega prednika sodobnih rogov.
Školjko - rog poznajo skoraj vse civilizacije, ki jim je bila školjka dosegljiva, od paleolitika dalje. Glasbilo ima ob stiani v steni pogosto manjšo luknjo, kar mu omogoča lepše intoniranje in tvorbo višjih delnih tonov. Školjka in živalski rog sta najstarejša naravna odmevnika in ojačevalca glasu, prototipa trobent in sodobnih rogov. Po C. Sachsu'"^ je potekal počasen razvoj od megafonov ah ojačevalcev glasu h glasbenim inštrumentom. Naravne "trobente" - školjke omogočajo tvorbo le enega ati dveh tonov. Po C. Sachsu naj bi naravne odmevnike in rogove sprva uporabljati za maskiranje glasu,'"* pri školjkah - rogovih pa naj bi trobili na luknjice ob straneh"" ali na ožjem odrezanem koncu. Trobilni ustnik je seveda poznejša iznajdba. Glasbilom brez ustnika ati z njim lahko sledimo povsod po svetu od prazgodovinskih obdobij dalje. Če sije ledenodobni prednik že izdelal izboljšave naravnega glasbila tako, da je ob strani školjko navrtal, mu moramo priznati že visoko stopnjo tehničnega znanja in zvočne zavesti. "Ves mlajši paleohtik zavzemajo luknje v zobeh in v školjčnih lupinah, ki pa niso sporne," piše M. Brodar.'* Večinoma so te luknje sicer na izredno majhnih školjčnih lupinah, ki so za glasbilo premajhne, vendar je treba natančno pregledati prazgodovinske arheološke najdbe in kasnejše zgodovinske vire.
Od školjke, živalskega roga, trobljenja na votel zob, votio olesenelo cev (bambus, votlo drevesno vejo, kanelo,...) aU kost vodi razvojna pot k zapletenejšim inštrumentom iz lesa in kovine tudi sestavljenih obhk ter k velikim in umetelnim alpskim rogovom, rogovom iz lubja, rogovom iz dveh lesenih polovic, kakršne najdemo v ljudskih inštrumentarijih tudi na Slovenskem.
103 Curt Sachs, 1940, Str. 47.
104 Prav tam, str. 4 8 . 105 Prav t a m .
106 Mitja Brodar, 1985, str. 4 5 .
176
1993: Neolitizacija Evrope. Slovenska perspektiva. Poročilo o raziskovanju paleoUta, neolita in eneolita v Sloverüji, XXVI, str. 163 - 1 9 3 , Ljubljana
BACHMANN - GEISER, Brigitte
1981: Die Volkmusikinstrumente der Schweiz, H E V I 1 / 4 , Leipzig BRODAR, Srečko in Mitja
1983: Potočka zijalka visokogorska postaja aurignadenskih lovcev. Potočka zijalka eine hochalpine Aurignacienjägerstation, Ljubljana
BRODAR, Mitja
1985: Luknje v fosilnih kosteh. Zbornik Ivana Rakovca, SAZU XXVI, str. 29 - 47 in tabele, Ljubljana
1993: Paleolitske in mezolitske najdbe iz jame Špehovke pri Zgornjem Doliču, Arheološki vestnik 44, str. 7 - 28, Ljubljana
BÜCHNER, Alexander
1981: Bunte Welt der Musikinstrumente, Praga CAMPBELL, Joseph
1983: The Way of the Animal Powers, Historical Atlas of World Mythology, Vol. 1, London
CLARK, Royston
1989: Towards the Integration of Social and Ecological Approaches to the Study of Early Agriculture, the Begitming of Agriculture, Intemational Series 496 (Symposia of the Association for Envirorunental Archaeology, No. 8)
COLLAER, Paul
1974: Ozeanien, MGB I / l , Leipzig 1979: Südostasien, MGB 1/3, Leipzig DANIÉLOU, Alain
1978: Südasien, MGB 1/4, Leipzig DOBOSI, Viola T.
1985: Jewelry, Musical Instnmients and Exotic Objects from the Hungarian Paleolithic, Folia Archaeologica XXXVl, str. 7 - 29, Budapest
ENCIKLOPEDIJA Slovenije 6 , 1 9 9 2 , Ljubljana GALIN, Krešimir
1988: Archeological Findings of Musical Instruments in Yugoslavia, Narodna imtijetnost, S. 1.2, str. 123 - 1 4 8 , Zagreb
GRAZIOSI, Paolo
1975: Nuove maiüfestazione d' arte mesoUtica e neohtica nel riparo Gaban presso Trento. Rivista di scienze preistoriche XXX, 1 - 2, str. 237 - 278
HAHN, Joachim in MUNZEL, Susanne
1995: Eine Knochenflöte aus dem Aurignacien des Geißenklösterle bei Blaubeuuren, Alb - Donau - Kreis, Fundberichte aus Baden - Wurtemberg, Band 20, str. 1 - 20, Stuttgart HORUSrrZKY, Z.
1955: Eine Knochenflöte aus der Höhle von Iställöskö, Acta Archaeologica V, str. 133 - 140, Budapest
KOROŠEC, Paola in KOROŠEC, Josip
1969: Najdbe s koliščarskih naselbin pri Igu na Ljubljanskem barju. Arheološki katalogi Sloverüje, Vol. in, zv. 3, Ljubljana
KOROŠEC, Paola
1975: Poročilo o raziskavah v Ajdovski janü 1967. leta. Poročilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloverüji IV, str. 170 - 209, Ljubljana
KUMER, Zmaga
1983: Ljudska glasbila in godci (Systematik der Musikinstrumente iwch Sachs - Hornbostel, str. 206 - 218), Ljubljana
1986: Die Volkmusikinstnmiente in Slowerüen, Ljubljana
177
