V letu 1906 pa je bilo po avstrijski uradni statistiki sklenjenih 448 kolektivnih pogodb; na Kranjskem so bile podpi. Prepovedano pa je bilo vpisovati kakršnekoli opombe ali oznake, ki bi bile za delavce neugodne in bi mu škodile. Predilnica in tkalnica v Šempetrskem predmestju pa je zaposlovala 350 delavcev in med njimi je bilo 22 otrok med 12.
DELAVSKO ZAŠČITNA ZAKONODAJA IN USTANOVE DELAVSKE ZAŠČITE V SLOVENIJI MED OBEMA VOJNAMA
PODPIRANJE BREZPOSELNIH IN POSREDOVANJE DELA
Državne borze dela so bile pomožni organi ministrstva za socialno politiko, ki je njihovo delovanje tudi finančno podpiralo. Lokalne borze dela so bile pomožni organi centralne borze dela in jih je ustanovilo ministrstvo za socialno politiko na njen predlog. Delovanje zasebnih agencij za zaposlovanje je dalo precej slabše rezultate kot javne borze dela.
8,5 % Tabela vsebuje število delavcev, ki so bili pri javnih borzah dela prijavljeni in
INSPEKCIJA DELA
Pod pritiskom delavskega gibanja in vplivom pozitivnih rezultatov delovnovarstvene zakonodaje se je področje inšpekcije dela nenehno širilo. Inšpektorati za delo naj poleg teh glavnih nalog prevzamejo tudi druge naloge, če to ne ovira opravljanja glavnih nalog. Inšpekcije dela so bile po tem zakonu pristojne le za nadzor nad večjimi industrijskimi podjetji (stroji in več kot dvajsetimi zaposlenimi).
Takoj po vojni in v prvem letu obstoja nove države so v stari Jugoslaviji delovale le tri delovne inšpekcije, in sicer v Ljubljani, Sarajevu in Splitu. V poročilu Inšpektorata za delo iz leta 1921 je zapisal: »Že na začetku moramo poudariti zelo škodljive posledice zakona za javno varnost in red v državi. 2. Uradna inšpekcija dela je morala sodelovati pri komisijskih pregledih novih ali prenovljenih delavnic in tovarniških poslopij ter odrejati opremljanje in namestitev opreme, potrebne za varovanje življenja in zdravja delavcev.
Inšpektorjev je bilo premalo, pa tudi inšpektorati za delo so imeli premalo sredstev za ustrezno opravljanje svojih nalog in obveznosti. Glede na to, da so bile leta 1919 samo tri delovne inšpekcije in da je bilo leta 1920 ustanovljenih še devet z 38 zaposlenimi, bi pričakovali, da se bo v letih, ko so bile ustanovljene nove delovne inšpekcije in ko se bo število novih tovarn in število zaposlenih delavcev povečalo, , se je temu primerno povečalo tudi število osebja inšpekcije dela, kar so večje potrebe tudi nujno zahtevale. Z nadaljnjim zmanjševanjem sredstev za delovanje inšpektoratov dela zaradi zmanjševanja števila zaposlenih po letih 1924 in 1925 so inšpektorati dela pridobili novo obveznost.
V praksi se je vloga inšpekcije dela zmanjšala na ugotavljanje pomanjkljivosti in formalni pregled delovanja obratov.
DELOVNI CAS IN OSEMURNI DELAVNIK
Po tej uredbi so bile ustanovljene delavske zbornice kot interesni zastopniki delavcev in jetnikov v vseh regijah države SHS izven nekdanje regije. Delavske zbornice so imele pravico in dolžnost dajati zakonodajalcu in vladi predloge, poročila in mnenja. Na zahtevo prizadetih oziroma državnih organov so morali sindikati sodelovati pri posredovanju za dogovore.
Delavske zbornice so bile po tej uredbi organizirane na načelu samostojnih samoupravnih ustanov s svojim statutom, njihovo delovanje pa je nadziralo mi- mstrstvo za socialno politiko. Ker so bile po tej uredbi lahko ustanovljene delavske zbornice šele po oprav- jemh voktvah članov delavskih zbornic, so bile najprej ustanovljene začasne de. Te začasne delavske zboimce so imele nalogo izvesti volitve v delavske zbornice in izdelati p m zbornični statut.
Poleg tega so delavci za določen čas opravili vse naloge, ki so bile po tej uredbi podpisane za redne delavce. Člani članov začasne delavske zbornice Slovenije v Ljubljani so bili na predlog strokovnih organizacij delavcev imenovani 5. Po zakonu o varstvu delavcev naj bi začasne delavske zbornice določile pravila in izvedli volitve v stalno delavsko zbornico, a je bilo svoje delo opravljeno.
Imenovana skupščina delavske zbornice je imela iste pravice kakor redna skupščina po zakonu o zaščiti delavcev Vse to je bilo pravno opravičilo, da se delavska zbornica zamenja z režimskimi ljudmi.
DELAVSKI ZAUPNIKI
Nadaljnji razvoj institucije delavskih zaupnikov se ni nadaljeval, ker je medtem zamrlo revolucionarno razpoloženje delavskega razreda, zamrlo je buržoazija. 34;s V rudarskih in fužinarskih podjetjih na Slovenskem, ki so spadala pod nadzorstvo ministrstva za gozdove in rudnike, niso volili delavskih zaupnikov po čl. Delodajalci niso smeli odpuščati ali sodno preganjati delavcev redarjev zaradi pravilnega opravljanja nalog po zakonu o varstvu delavcev.
Čeprav je bila vloga delavskih zaupnikov izključno in izrazito posredniško-pomiritvena, so ji delavci pripisovali velik pomen. V podjetjih, kjer je bilo zaposlenih 10 ali več pripravnikov, so morali posebej voliti svoje zaupnike na način, kot je veljal za volitve delavskih zaupnikov. To je potrdila tudi praksa, ko je bilo med stavkovnim valom leta 1936 s službe odpuščenih veliko število uradnikov.
Iz obračunov o volitvah delavskih upravnikov je razvidno, da so bili le ti izvoljeni v manj kot polovici obratov.179 Do 15. Leta 1939 se je število delavskih upravnikov močno povečalo, ker so volili predstavnike tudi v manjših obratih. . z do 10 zaposlenimi. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je partija ustrezno poskušala uveljaviti načela enotne fronte, tudi prek obratnih delavskih upravnikov.
Predlagala, da se pri volitvah delavskih poveljnikov ne glede poklicno pripadnost ustanovijo v vseh industrijskih, grobih.
KOLEKTIVNE POGODBE, NORMIRANJE MINIMALNIH MEZD Kolektivna pogodba je pismeni sporazum med delavsko strokovno (sindikal
S sklenitvijo kolektivne pogodbe je torej sindikalna organizacija izražala in uveljavljala svojo voljo, ne pa volje delavcev, katerih delovne pogoje ureja. Sporazum je imel torej le zasebnopravni učinek za pogodbene stranke; lahko delala za tretje osebe (delavce — udeležence kolektivne pogodbe). Kot rezultat delavske kolektivne akcije proti podjetniku za izboljšanje delovnih razmer je bila sklenjena kolektivna pogodba.
S svojimi določbami, ki so bile navadno naprednejše od zakonskih so kolektivne pogodbe imele pozitiven vpliv na razvoj delovne zakonodaje. Na delavski strani je kolektivne pogodbe sklepal organizator delavskih akcij, ki so bile navadno delavske strokovne organizacije ali pa za ta namen sestavljeni akcijski odbori ah predstavnik. Predvsem je bila odvisna od vrste delavskih akcij, ali je šlo za sklenitev okvirne kolektivne pogodbe ki nai bi sele uredila vse delovne odnose med delavci ali delodajalci, ali za zboljšanje ze sklenjene kolektivne pogodbe, za ureditev ali zboljšanje mezd, za zboljšan e drugih delovnih pogojev itd.
Prav zaradi nenehnega razvoja (pod pogojem svobodnega dela) so imele kolektivne pogodbe za delo prednost pred prisilnimi normami o delovnih pogojih, ki so jih predpisovali državni organi. V državah tako imenovanih zahodnih demokracij so se sindikati združili. oblikovali v velike in močne konfederacije, ki so ob vse močnejših posegih državnih oblasti sklepale kolektivne pogodbe z gospodarskimi združenji. V zakonodaji nekdanje Jugoslavije so kolektivne pogodbe prvič omenjene v p. 5. člen zakona o varstvu delavcev z dne 28. decembra 2008, ampak le zakon o poklicih z dne 5.
Kolektivne pogodbe so torej kot sredstvo razrednega boja odigrale največjo vlogo in vplivale na razvoj delavsko zaščitne zakonodaje in delovnega prava v obdobju med drugim in tretjim posegom države v urejanje delovnih odnosov. Ker je bila mezdna tarifa navadno najvažnejši del kolektivne pogodbe in je bila tudi vzrok za začetek delavske akcije in sklenitev kolektivne pogodbe, se je ta imenovala včasih tudi tarifna pogodba; v Nemčiji se je imeno. Anketa o delavskih mezdah v Sloveniji, ki jo je leta 1935 izvedla delavska zbornica pa je pokazala, da je bilo tudi v Sloveniji, precej podjetij, ki so plače.
ZAVAROVANJE DELAVCEV
Ta ureditev je bila vzpostavljena na zahtevo Strokovnega društva vinogradnikov in pod pritiskom javnega mnenja 13. Druga težava je nastala pri teritorialni reorganizaciji in prenosu obveznosti in pravic nekdanjih zdravstvenih blagajn in bratovščin po propadu Avstro-Ogrska in nastanek stare Jugoslavije. Kapital zdravstvenih blagajn je bil v veliki meri uničen med prvo svetovno vojno zaradi razvrednotenja denarja in raznih ob.
Urejal ga je odlok o začasni ureditvi zdravstvenega zavarovanja delavcev na nekdanjem avstrijskem ozemlju Kraljevine SHS z dne 11. To je bil okvirni zakon, ki je urejal zavarovanje delavcev za primer bolezni, invalidnosti, starosti. . in smrt ter proti nesrečam. S tem zakonom je tudi odložena uveljavitev zavarovanja za invalidnost, starost in smrt (pokojninsko zavarovanje) do 1.
Po tem zakonu je bilo zavarovanje obvezno za vse zaposlene delavce. Izvzeti so bili samo kmečki delavci in »kmetska dela« (hlapci in služkinje); osebe, ki so bile v zavodih za prestajanje kazni zapora ali so bile zaprte v zavodih za prestajanje kazni zapora; delavci, ki so bili le občasno in nestalno zaposleni »v gospodinjstvu« (dnevniki) in delavci, ki so bili po Zato so bili zavarovanci razvrščeni v plačne razrede glede na višino dohodka na podlagi določitve premij. in podpornih ukrepov."
Prispevki za zdravstveno zavarovanje so znašali 7 % od zavarovančeve plače; od tega je zavarovanec plačal 3,5 %, delodajalec pa 3,5 %. Prispevki za invalidsko, starostno in smrtno zavarovanje (pokojninsko zavarovanje) so predstavljali 3 % plače zavarovanca; od tega je zavarovanec plačal 1,5 %, delodajalec pa prav tako 1,5 %. Pri skupnih skladih je ta prispevek znašal 5 % in so ga prav tako plačali polovico zavarovanci, polovico
Vse prispevke za nezgodno zavarovanje je moral plačevati delodajalec sam v celoti in ni smel zaradi tega ničesar odtegniti od mezd zavarovancev, ali jih kako drugače prevaliti na delavce.
Za osebe, katerih plača v denarju (brez prejemkov v naravi: prehrana, stanovanje ipd.) ni dosegala zavarovalne plače najnižjega plačnega razreda (študentje, pripravniki, prostovoljci ipd.), je moral delodajalec plačati vse zavarovalne premije.
Če zavarovanec po poškodbi postane tako invaliden, da je potreboval stalno nego in zdravljenje, se lahko nezgodna pokojnina poveča za tretjino njegovega dohodka. Če se je žena ponovno poročila, je prejela enkratno plačilo za ločitev v višini enoletne zavarovalne plače umrlega zavarovanca. Kako in koliko je bilo tega denarja vrnjenega delavcem v obliki bolniških odsotnosti, zdravstvenih storitev in podobno.
Po tem času se je zavarovanec Jahko potegoval za eno od teh rent, če je izpolnjeval druge pogoje. Ker je bilo izredno veliko zavarovancev, ki so postali Vdova, ki se je ponovno poročila, je izgubila pravico do družinske pokojnine, prejela pa je enkratno odpravnino v višini enoletne pokojnine. Pozna otroke brez staršev in otroke, katerih matere so se ponovno poročile. Ti plačni razredi, ki so bili uporabljeni za izračun pokojnine, so bili nizki, zlasti ker se je njihova realna vrednost v 30. letih 20. stoletja zniževala zaradi rasti življenjskih stroškov. Ustanovljene so bile ustanove za zaščito dela in leta 1937 so bile k zdravstvenemu in nezgodnemu zavarovanju dodane pokojnine.
