Tega desetletja so se pričevalci spominjali zelo pozitivno, predvsem zaradi dviga življenjskega standarda, ki so ga Lju-bljančani postavljali v začetek desetletja, prebivalci podeželja pa v sredino ali konec desetletja. Kljub temu da je Jugoslavija v začetku šestdesetih let pravzaprav zašla v krizo, ki je upočasnila gospodarsko rast ter povzročila rast cen in inflacijo, se je zviše-vanje življenjskega standarda postopoma nadaljevalo. Slednji se je poznal v osebni porabi, v gospodinjstva so vstopali novi pred-meti široke potrošnje in spreminjali način življenja. Poznal pa se je tudi v razvoju mesta. Gospodarski razvoj je vplival na pri-seljevanje in naraščanje prebivalstva v Ljubljani, ki je hitro ra-sla kot gospodarsko, politično, upravno in kulturno središče ter spreminjala svojo podobo. V tem desetletju je bilo zgrajenih ali zasnovanih veliko reprezentativnih, poslovnih in stanovanjskih objektov, ki še danes oblikujejo podobo mesta. Intenzivneje se je začela spreminjati tudi podoba podeželja, kjer so postopoma ra-sli nove individualne hiše in drugi objekti, ki so prinašali moder-nizacijo, medtem ko so kmetijstvo začeli opuščati. Za šestdeseta leta sta bila prav tako značilna odprtje meja, ki je omogočalo večje kulturne vplive z zahoda, ter večja svoboda na političnem, kulturnem in umetniškem področju. Mlajša generacija literatov, filozofov in sociologov je bolj odkrito izražala kritiko do oblasti,
zaradi česar je sicer prihajalo tudi do posameznih zaostritev,261 a večini pričevalcev ti dogodki niso ostali v spominu.
Leta 1961 je bila Ljubljana upravno razdeljena na pet ob-čin, kar je vplivalo na njen nadaljnji razvoj. Le občina Center je bila izključno mestna občina, ostale so bile obsežne teritorialne enote, znotraj katerih so se povezovali mestni, predmestni in podeželski predeli, ki so se razlikovali po socialni in gospodar-ski strukturi ter po razvitosti. Tudi v nadaljevanju so bili dele-žni neenakomernega razvoja. Mestni deli so se razvijali hitreje, predmestja so začela izgubljati svojo vlogo in se počasi stapljati z mestom, podeželje pa je napredovalo počasneje.
Občina Ljubljana Vič – Rudnik je bila od petih novona-stalih ljubljanskih občin največja in je obsegala okoli 60 odstot-kov celotne skupne površine.262 Nastala je z združitvijo občin Ljubljana Vič, Ljubljana Rudnik in Dobrova, nekoliko kasneje so ji priključili še Rakitno. Razlog za združitev je bila med dru-gim želja po enakomernejšem gospodarskem razvoju mestnih in podeželskih predelov,263 kar pa je bilo težko uresničiti, saj so bili kraji v tej veliki občini zelo raznoliki. Izven mestnega dela je bilo 192 naselij, ki so bila večinoma zelo majhna.264 Zaradi ob-sežnega podeželskega zaledja je Občina Ljubljana Vič – Rudnik že ob ustanovitvi spadala med srednje razvite občine v Sloveniji.
Nekdanji občini Ljubljana Rudnik in Dobrova sta imeli izrazito kmetijski značaj, medtem ko je imela Občina Ljubljana Vič bolj razvito industrijo in obrt, kar se je kazalo v večjem narodnem dohodku na prebivalca.265 Zunaj mestnega območja je bilo in-dustrije zelo malo in upali so, da se bo slednja s selitvijo obratov
261 Leta 1964 so zaradi kritik na račun politike ukinili revijo Perspektive, onemogočili so tudi premiero igre Topla greda Marjana Rožanca na Odru 57. Gl. Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 440.
262 Dogovor o temeljih družbenega plana, str. 35.
263 Naša komuna, 7. 3. 1961, str. 2, Kakšna je združena občina?.
264 Leta 1961 je imelo 126 podeželskih naselij te občine do 100 prebivalcev, 52 od 101 do 500 prebivalcev in 11 od 501 do 1000 prebivalcev. Gl. Statistični letopis mesta Ljubljane, str. 39.
265 Narodni dohodek na prebivalca je v občinah Ljubljana – Rudnik in Dobrova leta 1961 znašal nekaj izpod 200.000 dinarjev, v Občini Ljubljana – Vič nekaj nad 250.000 dinarjev.
Gl. Naša komuna, 7. 3. 1961, str. 2, Kakšna je združena občina?.
iz Ljubljane širila na podeželje, kjer je bilo veliko delovne sile.266 Občina Ljubljana Vič – Rudnik je imela najmanjši narodni do-hodek od vseh ljubljanskih občin, predstavljal je le 14,2 odstotka narodnega dohodka vseh ljubljanskih občin. V letu 1967 je padel na 10 odstotkov.267
Število prebivalcev ljubljanskih občin je v šestdesetih letih raslo najhitreje v vsem obdobju socializma, večinoma na račun priseljevanja. V želji po boljši zaposlitvi in boljšem življenju se je vse več ljudi priseljevalo v glavno mesto. Priseljenci so pri-hajali iz podeželskega zaledja Ljubljane, iz drugih, bolj oddalje-nih krajev Slovenije, deloma tudi iz drugih delov Jugoslavije. Z razvojem in rastjo Ljubljane se je spreminjala struktura prebi-valstva.268 Pri rasti števila prebivalstva je izstopala občina Šiška, povečalo se je tudi število prebivalcev ob mestnih vpadnicah in v predmestjih Most, Bežigrada, Viča in Rudnika, medtem ko je v občini Center začelo upadati.269 V mestnem območju so leta 1964 zabeležili 176.896 prebivalcev, leta 1969 pa 209.510.270 Ob koncu šestdesetih letih se je naraščanje števila prebivalcev ne-koliko umirilo. Zmanjševati se je začela tudi velikost družin.271
266 Prav tam.
267 Petelin, Družbena podoba Ljubljane, str. 210.
268 Narodnostna struktura se je spreminjala počasi. Leta 1961 je v Ljubljani živelo 93,86 odstot-kov Slovencev, leta 1971 pa 90,66 odstotodstot-kov. Gl. Statistični letopis Ljubljane '73, str. 36.
269 Rebernik, Prebivalstveni razvoj Ljubljane, str. 43–44, 49.
270 Statistični letopis Ljubljane '85, str. 35. V vseh ljubljanskih občinah je leta 1961 živelo 197.863 prebivalcev. Leta 1969 so na območju ljubljanskih občin zabeležili 250.245 prebi-valcev, ki so živeli v 93.267 gospodinjstvih. Gl. Statistični letopis Ljubljane '70, str. 25.
271 Leta 1964 so v gospodinjstvu živele povprečno 3 osebe, leta 1968 2,7 osebe. Gl. Statistični letopis Ljubljane '69, str. 27.
Tabela 1: Rast števila prebivalcev v ljubljanskih občinah
Občina Število prebivalcev
1948 1953 1961 1971 1981 1991
Ljubljana
Bežigrad 17.538 20.839 31.239 41.318 55.609 58.150 Ljubljana Center 38.259 42.076 43.468 40.134 32.285 28.351 Ljubljana
Moste – Polje 25.274 27.095 32.724 44.717 61.493 72.081 Ljubljana Šiška 23.552 30.796 37.584 65.884 81.543 82.854 Ljubljana
Vič – Rudnik 45.383 47.810 52.848 65.747 74.281 80.180 (Popisi prebivalstva 1948, 1953, 1961, 1971, 1981 in 1991)
Širitev Ljubljane in spreminjanje njene podobe lahko najlepše spremljamo na gradbenem področju. Šestdeseta leta so dopuščala večjo svobodo v arhitekturi,272 stanovanjska gradnja je postajala bolj intenzivna, prav tako se je gradilo veliko novih po-slovnih in trgovskih objektov.273 V začetku tega desetletja so začeli graditi kompleks na Trgu revolucije s poslovnimi stolpnicami in monumentalno ploščadjo, ki ga je zasnoval Edvard Ravnikar s sodelavci. Ob severnih vratih v mesto je nastajal preurejen Bavarski dvor z novimi poslovnimi stavbami. Urejati so začeli tudi Kraigherjevo ploščad. S kompleksom stolpnic Astre in Commerca z veleblagovnico, delom arhitekta Savina Severja, ki sta bili ob današnji Dunajski cesti zgrajeni med letoma 1963 in 1967, so želeli mestno središče razširiti proti severu. Da bi rešili prometno čedalje bolj obremenjeni križišči Titove in Celovške z železniško progo, so med letoma 1961 in 1962 zgradili dva pod-voza, ki sta sicer olajšala pretok prometa, a imela dolgoročno tudi negativne posledice za razvoj mesta.274 Zaradi prenove je
272 Pomembnejši arhitekti tistega časa, ki so svoj pečat pustili v Ljubljani, so bili Edvard Rav-nikar, Savin Sever, Milan Mihelič, Edo Mihevc, Miloš Bonča, Danilo Fürst, Ilija Arnauto-vić, Stanko Kristl.
273 Korošec, Ljubljana skozi stoletja, str. 229.
274 Mihelič, Novejša urbanistična zgodovina Ljubljane, str. 572.
bilo porušenih nekaj objektov, poleg tega so s podvozi center odrezali od Bežigrada. Januarja 1966 je bil končno sprejet Ge-neralni plan urbanističnega razvoja Ljubljane (GUP), ki naj bi omogočal bolj načrtno gradnjo.275 Predvideval je spremembe v prometni ureditvi, kot so regulacija mestnih vpadnic, sistem avtocest in nove železniške proge, zaokrožene soseske oziroma naselja z lastnim središčem ter skladen razvoj vseh delov mesta.
Od načrta so odstopala le stanovanjska naselja na obrobju me-sta, kjer so se pojavila tudi večja središča črne gradnje.276
Od poslovnih stavb so bile v začetku desetletja zgrajene še stavba ČZP Ljudska pravica na Kopitarjevi (1961), stavba Avto-commerca (1962), stolpnica Metalke (1963) in Hotel Lev (1964).
Leta 1961 se je odprla Knjigarna Konzorcij. Trgovska hiša ko-munalnega centra v Šiški je bila sezidana med letoma 1960 in 1964. Skupaj s poslopjem občine Šiška, Kinom Šiška, hotelom in trgovskimi paviljoni je tvorila notranji trg enega od občinskih središč.277 Nadaljevala se je izgradnja Gospodarskega razstavi-šča. Leta 1960 je bil postavljen paviljon Jurček, leta 1965 pa je Milan Mihelič poskušal z novim zazidalnim načrtom povezati stare in nove objekte v celoto. Tudi v drugi polovici šestdesetih let so se v Ljubljani vrstile gradnje reprezentativnih, poslovnih in večfunkcionalnih objektov. V to obdobje spadajo začetki gra-dnje Plave lagune za Bežigradom, Kliničnega centra in Radio-televizije Ljubljana (RTV Ljubljana).278 Poleg teh so nastali še mnogi drugi poslovni objekti. Med drugim so dogradili drugo fazo študentskega naselja v Rožni dolini, ob koncu desetletja pa se je študentsko naselje širilo za Bežigrad in v Mestni log.
Prav tako so šestdeseta leta pomenila prodiranje novih idej v stanovanjski gradnji.279 V začetku desetletja lahko opazujemo
275 Čepič, Poselitev Ljubljanske kotline, str. 76.
276 Prav tam, str. 86.
277 Bernik, Trgovska hiša, str. 82.
278 Gradnja osrednje stavbe Kliničnega centra se je začela leta 1966, kompleks je bil dograjen ob koncu leta 1975. RTV so začeli graditi leta 1967, končan je bil sredi sedemdesetih let.
279 Taka je bila stanovanjska plomba na Slomškovi, zgrajena med letoma 1960 in 1962, ki je pomenila izviren način uporabe neizkoriščenih mestnih površin in reševanja stanovanj-skega vprašanja. Merila je le 3,45 x 12,30 metrov. Gl. Evidenca in valorizacija objektov.
čedalje večjo intenzivnost pri gradnji stanovanjskih blokov in individualnih hiš. Pred sprejemom GUP-a so se občine pogosto srečevale s težavami zaradi pomanjkanja urbanističnih ureditev.
Zato so do sredine desetletja urbanistične in zazidalne načrte še vedno sprejemale le za posamezne mestne predele. Po sprejemu GUP-a so v Ljubljani začele nezadržno rasti nove zaokrožene soseske, najprej v Šiški in za Bežigradom. V šestdesetih letih so bile zasnovane in deloma zgrajene Bežigrajski soseski 6 in 7, Ši-šenska soseska 6, Soseska VS 4 (Bonifacija) na Viču, Draveljska gmajna in soseska Fužine. Leta 1965 so začeli prvo fazo gradnje vrstnih in atrijskih hiš v Murglah (VS 103) in leta 1968 nada-ljevali z drugo fazo.280 Med letoma 1964 in 1965 se je z novimi bloki razširilo tudi Litostrojsko naselje.281 V centru mesta pa se je po Ravnikarjevih načrtih med letoma 1964 in 1975 gradil sta-novanjsko-poslovni kompleks Ferantov vrt na Rimski ulici. Ob koncu šestdesetih let je bilo zgrajeno stanovanjsko naselje Selo ob Zaloški cesti. Leta 1968 so začeli graditi naselje terasastih stolpnic v Kosezah, ki je bilo dokončano leta 1974, in leta 1969 stanovanjski stolpnici na Kersnikovi, dokončani leta 1971.282 Gradili so se tudi posamezni bloki, atrijske in vrstne hiše, na pri-mer ob Oražnovi cesti in ob Tržaški cesti, v Novih Jaršah, ob Kajuhovi in Povšetovi cesti, na Kodeljevem ali v Zalogu.
Med letoma 1964 in 1969 so v Ljubljani letno zgradili pov-prečno 2.627 stanovanj.283 Zaradi potrebe po večjem številu sta-novanj se je začel spreminjati način gradnje in konec šestdesetih let se je v večji meri že uveljavljala montažna gradnja. Za zače-tnika montažne gradnje v Sloveniji velja Danilo Fürst, vendar je ta način gradnje najpogosteje uporabljal Ilija Arnautović.284 Tak razvoj je vplival na povečanje investicij v gradbeništvu, med letoma 1967 in 1968 na primer za 30 odstotkov. Povečan obseg
280 Čelik, Modernistične soseske v Ljubljani.
281 Mihelič, Nikšič, Goršič, Mujkić, Tominc, Dragocena urbanistična dediščina: Litostrojsko naselje.
282 Evidenca in valorizacija objektov.
283 Statistični letopis Ljubljane '79, str. 159.
284 Teržan, Socialistična stanovanjska arhitektura, str. 62.
gradbene dejavnosti je omogočil nove zaposlitve, povzročil pa je tudi, da so se cene gradbenih storitev dvignile.285 Prav tako so ob koncu šestdesetih let ugotavljali, da je bila kakovost za trg zgrajenih stanovanj slaba in da gradbena podjetja niso bila zain-teresirana za gradnjo stanovanj za trg, saj je bilo več kot 85 od-stotkov stanovanj, zgrajenih v družbenem sektorju, grajenih za določenega investitorja.286 Gradnja individualnih hiš je postala intenzivnejša v drugi polovici desetletja. Večinoma so jo načr-tovali na obrobnih predelih mesta, nekaj tudi v okviru mestnih sosesk. Toda kljub sprejetemu GUP-u se je od sredine šestdese-tih let še hitreje širila sšestdese-tihijska gradnja brez pravega nadzora.287 Pojavljalo se je večje število črnih gradenj, med poglavitnimi vzroki zanjo so bili hiter priliv prebivalcev v mesto, pomanjka-nje sredstev za nakup stanovanj, pomanjkapomanjka-nje stanovanj v druž-benem sektorju, želja po cenejši gradnji, dolg in drag postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja in visoka cena zemljišč. Ob tem je prihajalo tudi do špekulacij s parcelami.
Nagla rast nove stanovanjske infrastrukture in prebivalstva – Šiška je bila največje gradbišče v Sloveniji in je imela v drugi po-lovici desetletja več kot 20-odstotni letni prirast prebivalcev288 – je sprožala vprašanja komunalne ureditve. Zaradi nizkih sred-stev, ki so bila na voljo za komunalno ureditev, so se pojavljale težave pri vodovodni, električni in plinski napeljavi. Finančno breme za take priključke so pogosto prenesli na posameznike, na primer na kupce stanovanj.289 Prav tako je bila v slabem sta-nju cestna infrastruktura, med drugim zato, ker ni bilo dovolj sredstev za temeljito vzdrževanje ali asfaltiranje. Kljub temu so ljubljansko cestno omrežje, velike vpadnice in ceste znotraj novih naselij, urejali skozi celo desetletje. Celovška cesta kot glavna gorenjska vpadnica je bila razširjena in prenovljena leta 1964. Naslednje leto so obnovili in asfaltirali še dve vpadnici,
285 Statistični letopis Ljubljane '69, str. 92.
286 Statistični letopis Ljubljane '70, str. 80.
287 Mihelič, Novejša urbanistična zgodovina Ljubljane, str. 573.
288 Lagler, Eno so želje, str. 1.
289 Prav tam.
Zaloško in Šmartinsko cesto. Zaradi povečanega motornega prometa je bilo čedalje več potreb po semaforiziranih križiščih pa tudi po gradnji garaž. Na zborih volivcev v mestnem obmo-čju so pogosto prevladovala vprašanja, ki so bila povezana z in-frastrukturno urejenostjo ter s problematiko otroškega varstva in šolstva. Občani so imeli želje po ureditvi telovadnic, vodo-vodov, kanalizacije, razsvetljave križišč, mostov, boljših povezav mestnega potniškega prometa, medtem ko so prebivalci novih blokov in sosesk večinoma zahtevali asfaltiranje cest, javno razsvetljavo in ureditev okolice.290 Mesto je vsako leto vlagalo v povečanje vodovodnega, električnega in kanalskega omrežja, toda ta so se povečevala počasi in so bila ob koncu desetletja še vedno deficitarna.291 Za potrebe novih stanovanjskih sosesk je oktobra 1966 začela poskusno obratovati toplarna v Mostah.
290 Naša skupnost, januar–februar 1966, str. 4, Zbori volivcev.
291 Statistični letopis Ljubljane '69, str. 147.
Nagla rast novih sosesk je pripeljala tudi do takih kontrastov. Na fotografiji iz leta 1969 vidimo kmeta pri oranju in v ozadju Šišensko sosesko 6.
(MNZS, Fototeka, foto: Marjan Ciglič)
Med mestnimi in primestnimi deli je prihajalo do velikih kontrastov, slabše so bili urejeni primestni deli, z manj razvejano in urejeno cestno ter vodovodno infrastrukturo. Ponekod so med stolpnicami ostajale stare hiše ali kmetijske površine znotraj ur-baniziranih delov. Prebivalci teh delov so pogosto izražali želje po boljši infrastrukturni urejenosti. Želeli so si novih vrtcev, boljše avtobusne povezave z mestom, javno razsvetljavo ali boljšo trgo-vsko mrežo. Zaradi pomanjkanja infrastrukture so bili pri opra-vljanju določenih storitev velikokrat vezani na mesto.292
Čeprav se je tudi podeželje v tem desetletju začelo mo-dernizirati, je bilo v primerjavi z mestnimi predeli dosti slabše razvito in se je srečevalo z različnimi razvojnimi izzivi. Pogla-vitne težave podeželskih prebivalcev je še vedno predstavljala neurejena ali pomanjkljiva infrastruktura, od komunalnih objektov do objektov družbenega standarda. Pritoževali so se tudi nad premajhnim številom gospodarskih organizacij, slabo preskrbo in pomanjkanjem trgovin ter zdravstvenih ustanov.
Kritike so pogosto našle prostor v številkah Naše komune ali na zborih volivcev. Ureditev kanalizacije in vodovoda ter mo-žnost pitne vode, ureditev cest in avtobusnih povezav z Lju-bljano, izboljšanje električnega omrežja in izgradnja novih transformatorskih postaj, ureditev javne razsvetljave, skrajša-nje predolgih postopkov za pridobivaskrajša-nje gradbenih dovoljenj, izboljšanje trgovske mreže, nove zdravstvene in zobozdra-vstvene ambulante na podeželju, urejen prevoz za šoloobvezne otroke in nove šole so bile glavne želje podeželskih prebival-cev, ki so od občine pričakovali denarna sredstva in vključitev njihovih želja v družbeni plan.293
Največjo težavo na podeželju so tako kot v prejšnjem de-setletju predstavljali vodovodi in slaba kakovost pitne vode.294 Nekateri odročnejši kraji do začetka šestdesetih let sploh še niso imeli vodovodov, drugje so bila omrežja slaba ali zastarela.
292 Naša komuna, julij–avgust 1964, str. 6, Koliko časa še na robu?.
293 Naša komuna, 31. 3. 1961, str. 2–3, Pogovori na zborih volivcev.
294 Naša komuna, april 1963, str. 5, Rešili smo pereče vprašanje vodovodov.
Ponekod so morali ljudje po vodo hoditi v potoke in druga za-jetja, zaradi slabega vodovodnega omrežja je prihajalo tudi do raznih obolenj. O enem izmed takih so poročali na Igu in v Tomišlju, kjer se je avgusta 1964 pojavila celo griža.295 V prvi polovici desetletja so bili postopoma zgrajeni ali obnovljeni vodovodi v marsikaterih večjih krajih, korak za korakom so urejali tudi cestno infrastrukturo. Ob začetku desetletja so bile podeželske ceste večinoma makadamske in slabo vzdr-ževane. Leta 1963 je bila zgrajena cesta Ljubljana–Kočevje, toda bolj oddaljeni kraji v Občini Ljubljana Vič – Rudnik so pogosto ostali odrezani. Za mnoge zaposlene so veliko težavo predstavljale tudi slabe avtobusne povezave. Avtobus je bil za njih eno od glavnih prevoznih sredstev v Ljubljano. Povezave so bile redke in vožnje v službo so zahtevale več časa, saj so morali delavci zgodaj vstajati, da so lahko do šestih prišli v Lju-bljano, vračali pa so se pozno. Z izboljšanjem povezav so se za podeželske prebivalce v večjem obsegu odprle možnosti za zaposlovanje in izobraževanje v Ljubljani. Naselja ob obrobju Ljubljanskega barja so bila z Ljubljano od nekdaj povezana, saj so bila njeno neposredno zaledje, to pa ni veljalo za bolj od-daljene kraje iz hribovitega zaledja Ljubljanskega barja. Pred-vsem v času, ko prometne povezave še niso bile tako razvite, je bila Ljubljana za njih oddaljena in so gravitirali predvsem v večje lokalne centre. Modernizacija je v bolj oddaljene kraje hribovitega zaledja prihajala zelo počasi. Nekateri kraji tudi v začetku šestdesetih let še niso bili elektrificirani, drugi so se pritoževali nad zastarelo napeljavo in slabo napetostjo.296 Šele sredi desetletja je elektrifikacija dosegla večino v hribovskih vaseh. Slabe možnosti za življenje, razvoj in zaposlovanje so v teh vaseh spodbujali izseljevanje, ki je bilo največje prav v šestdesetih letih. Izseljevali so se predvsem mladi.297
295 Naša komuna, september 1964, str. 6, Ne igrajmo se z zdravjem.
296 Naša komuna, maj 1964, str. 2, Drobne iz Tomišlja.
297 Naša komuna, 1. 3. 1976, str. 4, Mladina Golega je lahko vsem vzor!; Peterlin, Geografski in demografski opis, str. 55; Naša komuna, maj 1964, str. 6, Skrbi, ki se ustavljajo vselej ob cesti.
Kljub velikim razvojnim izzivom so bili občinski organi mnenja, da so na podeželju za vzdrževanje krajevnih cest in vodovodov ali za manjša komunalna opravila dolžni skrbeti krajevni odbori. Ker je bilo proračunskih sredstev premalo, so podeželski prebivalci še vedno pomagali reševati večino infra-strukturnih težav na področju svojih krajevnih skupnosti s sa-moprispevki in prostovoljnim delom.298 Prispevali so še mate-rial, les ali razne storitve, kot je prevoz gradbenega materiala.
Volja ljudi je bila velika in na ta način so realizirali mnogo pro-jektov. Praktično povsod na podeželju so se na ta način gradili vodovodi, kanalizacija in razni objekti družbenega standarda. S sredstvi za objekte družbenega standarda so prav tako poma-gala lokalna podjetja. Zaradi pomanjkanja občinskih financ so v Naši komuni menili, da bi bilo treba take načine reševanja težav v večji meri uporabljati tudi v mestnem predelu.299
Od objektov družbenega standarda je bila največja potreba po šolah in vrtcih, ne samo na podeželju, tudi v mestu. K temu so pripomogli porast števila mladih družin, sprememba načina življenja in zaposlenost obeh staršev.300 V začetku desetletja je bila skrb za varstvo otrok v mestu v mnogih primerih še vedno prepuščena materam, ki so se po treh mesecih morale vrniti v službo.301 Zato so otroke zaupale starim staršem, sosedom, sta-rejšim otrokom, jih dale čez dan v rejo, nekatere so jih celo od-dale babicam ali tetam na podeželje. Kljub potrebam je število vrtcev zelo počasi naraščalo. V petih ljubljanskih občinah je bilo leta 1965 45 zavodov za dnevno varstvo otrok, leta 1969 pa le
298 Naša komuna, 1. 6. 1961, str. 8, Odgovori volivcem; Naša komuna, februar 1965, str. 5, Marljivi pododbor v Št. Joštu.
299 Naša komuna, 1. 3. 1962, str. 4, Osnovna naloga – iskanje virov za kritje potreb.
300 Tudi statistični podatki kažejo, da je od leta 1960 naraščalo število žensk, ki so bile upravi-čene do porodniškega dopusta, saj sta se večala njihova zaposlenost pa tudi obseg pravic.
Vendar so vedno obstajale tudi skupine, ki niso bile upravičene do plačanega porodni-škega dopusta, npr. kmetice, samozaposlene ženske in študentke. Odstotek zaposlenih žensk je bil povezan s širitvijo mreže vrtcev in podaljševanjem porodniškega dopusta.
V osemdesetih letih pa so podjetja že začela uveljavljati diskriminatorne prakse zapo-slovanja žensk, kot so pogojevanje zaposlitve z odrekanjem rojstev ali nege otrok. Gl.
Leskošek, Vpliv porodniškega dopusta, str. 72–85.
301 Moščanska skupnost, september 1964, str. 5, 40 mest za otroke do 2. leta starosti v VVZ – premalo!
eden več, medtem ko je število otrok na zavod ali na zaposle-nega v zavodu raslo. Leta 1965 je prišlo 94 otrok na zavod, leta 1969 že 124.302 V drugi polovici desetletja so pogosto poročali o prezasedenosti vrtcev in odklanjanju otrok. Pričakovali so, da se bo stanje zaradi gradnje novih sosesk samo še slabšalo. Ker je bilo sredstev za gradnjo premalo, so pogosto razmišljali o samo-prispevku.303 Število otrok v vrtcih se je najbolj povečalo v obči-nah Bežigrad, Center in Šiška.304 Zaradi pomanjkanja vrtcev so vsako novo pridobitev pospremili z navdušenjem, kot na primer vrtec Angelce Ocepkove v Zeleni jami, ki so ga odprli konec leta 1963, ali vrtec Hansa Christiana Andersena v Šišenski soseski 6, ki je bil zgrajen leta 1968.305 Na podeželju vrtcev v začetku desetletja ne zasledimo. A tudi tam sta se večala število prebi-valcev306 in zaposlenost žensk, zato so se kmalu pojavile želje po otroških vrtcih. Potrebo po vrtcih v nekaterih večjih krajih na podeželju so zaznale tudi ankete, ki jih je izvedlo društvo pri-jateljev mladine. V Notranjih Goricah naj bi glede na te varstvo potrebovalo 70 otrok, na Dobrovi 31 in v Horjulu 54. Pri uredi-tvi prostorov so ponovno računali na pomoč podjetij.307 Potrebe po varstvu otrok so se prav tako večale v drugih večjih krajih, kot so Polhov Gradec, Preserje, Ig, Brezovica in Škofljica.
S podobnimi prostorskimi stiskami so se srečevale osnovne šole. Marsikje je zaradi prenapolnjenih in pogosto neustreznih učilnic trpela kakovost pouka, ki je velikokrat potekal v več izme-nah. Težave, s katerimi so se srečevali, so bile še pomanjkanje uči-teljskega kadra, pomoč socialno ogroženim učencem in prevozi v šolo. V Šiški, kjer je bil dotok novih prebivalcev največji, sta bili od konca druge svetovne vojne do sredine šestdesetih let zgrajeni le
302 Statistični letopis Ljubljane '70, str. 174.
303 Lagler, Otroško varstvo v Šiški, str. 1.
304 Statistični letopis Ljubljane '70, str. 173.
305 Javna tribuna, februar 1970, str. 2, SOS za varstvo otrok.
306 Gostota prebivalstva na kvadratni kilometer se je v Občini Ljubljana Vič – Rudnik pove-čala od 88,8 ob popisu leta 1953 na 98,0 leta 1961 ter na 120,9 leta 1971. Gl. Statistični letopis Ljubljane '80, str. 215.
307 Mesarič, Pereč problem vzgoje, str. 8.