Športno-gibalne aktivnosti kot preventiva poklicnemu stresu

Temelj posameznikovega kakovostnega življenja predstavlja telesno gibanje oziroma telesna aktivnost. Le-ta pripomore k posameznikovemu ravnovesju, tako v fizičnem kot duševnem pomenu (Matej Tušak in Blatnik, 2017), saj dobro telesno počutje vpliva tudi na dobro duševno počutje (Berčič, Sila, Tušak in Semolič, 2007). Zaradi tega vpliva sodijo športno-gibalne aktivnosti med bolj učinkovite načine spoprijemanja s stresom (Youngs, 2001) ter znižujejo samo dovzetnost za stres (Selič, 1999).

Tušak in P. Blatnik (2017) pravita, da imajo različne oblike gibanja, pri katerih pride do dviga srčnega utripa, mnoge pozitivne učinke na telesno in duševno zdravje. Prav tako je posameznik, ki je telesno in duševno zdrav, bistveno bolj pripravljen na

dnevno soočanje s stresom (Matej Tušak in Blatnik, 2017). Berčič idr. (2007)

navajajo, da razvedrilno športne aktivnosti, vplivajo na pojav pozitivnih emocionalnih reakcij in pozitivnih emocij, naprimer: veselja, sreče, zadovoljstva ipd. Med

športno-26 gibalnimi aktivnostmi se namreč v telesu izločajo večje količine hormonov (npr.

serotonin, dopamin, endorfini), ki jih imenujemo tudi »hormoni sreče«, le ti pa

povzročijo, da se v posamezniku sprošča napetost in da se v splošnem dobro počuti.

Ob tem umirjamo tudi osrednje živčevje, s čimer posledično izboljšamo duševno ravnotežje (Pišot in Završnik, 2004, v Dolenc, 2012).

Redno vključevanje v športno-gibalne aktivnosti povečuje posameznikove sposobnosti za učinkovitejše spoprijemanje s težavami, saj se posameznikovo razpoloženje po športno-gibalni vadbi bistveno izboljša (Burnik, Potočnik in Skočić, 2003, v Meško, 2011). Vadba mora biti redna, 2–3 krat tedensko, da služi kot zaščita pred stresom in s tem povezanimi boleznimi (Treven, 2005).

Z vključevanjem v športno-gibalne aktivnosti pozitivno vplivamo na posameznikovo samopodobo, samozavest in njegov fizični videz. Hkrati se poveča posameznikova energija, koristno vplivamo tudi na ohranjanje zdravega in kritičnega odnosa do vsakodnevnih obveznosti (Powell, 1999, v Dolenc, 2012), zmanjšujemo čustveno labilnost (Maks Tušak in Matej Tušak, 2003), pozitivno vplivamo na osebnostne lastnosti povezane s psihično oziroma čustveno trdnostjo, odpornostjo proti stresu in soočanjem oziroma obvladovanjem stresa ter problemov. Prav tako telesna vadba vpliva na večjo sposobnost samoregulacije, samokontrole ter na ekstravertiranost (Matej Tušak, 2003). B. Youngs (2001) navaja, da redna telesna vadba pozitivno vpliva na zmanjšanje utrujenosti, sproščenost, uravnovešeno čustvovanje in duševne moči.

Po mnenju B. Youngs (2001) so telesne aktivnosti zelo pomembne pri spoprijemanju s stresom. Meni, da bi morali ljudje povečati svojo telesno aktivnost, kadar se poveča količina stresa, s katerim se srečujejo, saj se na tak način z njim lažje spoprijemamo.

Kadar postane naš urnik zelo zapolnjen, zahteven, bi morali povečati količino telesnega gibanja. Na tak način se lažje soočamo s stresom. V praksi se običajno zgodi ravno obratno in ob polnem urniku pozabljamo na športno-gibalne aktivnosti.

Maks Tušak in Matej Tušak (2003) navajata, da je za vključitev v športno-gibalne aktivnosti potrebna ustrezna motivacijska situacija. Med elemente motivacijske situacije uvrščata: samo potrebo, energijo, pobudnike, motivacijsko dejavnost in cilj.

Po njunem mnenju je energija oziroma energetska opremljenost posameznika prva stvar, ki pogojuje katerokoli dejavnost in je prva podlaga motivacijske situacije. Kot naslednji element motivacijske situacije opredelita potrebo, za katero pravita, da je fiziološki ali psihični manko, zrušenje homeostaze v človeku, ki si želi vzpostaviti nazaj normalno delovanje. Običajno sama potreba po vzpostavitvi normalnega

delovanja posameznika ne zadošča, da bi prišlo do motivacijske dejavnosti. Potreben je specifični sprožilni dražljaj oziroma dejavnik, ki pri posamezniku sproži

motivacijsko dejavnost, ki je usmerjena v nek motivacijski cilj. Z doseganjem

motivacijskega cilja zadovoljimo potrebo. Navajata, da se ob motivacijskem procesu pojavljajo skoraj vedno tudi emocije, ki ga spremljajo. V primeru, da gre za pozitivne motivacijske cilje, potem se pojavljajo pozitivne emocije, v koliko gre za negativne motivacijske cilje pa se pojavljajo negativne emocije. Cilji so lahko različni, v našem

27 primeru je tako lahko cilj, obvladovanje poklicnega stresa. Pri tem se lahko zgodi, da posameznik kljub izboru neke aktivnosti potrebe ne zadovolji. Vzroki za to so lahko, neustrezna izbira cilja, neustrezno vedenje posameznika, ki bi privedlo do cilja, neustrezna izvedba in to, da cilj ne zadovolji potrebe posameznika, tako kot je pričakoval. Sama motivacijska situacija je namreč precej kompleksna in sestavljena, tako iz pozitivnih kot negativnih motivov, ki si med seboj lahko nasprotujejo. Pri doseganju cilja se nam tako običajno pojavljajo številne ovire. Od posameznika je odvisno, kako se bo z ovirami spoprijemal in ali bo dosegel cilj, ki si ga je zastavil (Maks Tušak in Matej Tušak, 2003).

Zdravju koristne oblike športno-gibalnih aktivnosti so športna rekreacija, delovno-rekreativne aktivnosti ter transportne oblike gibanja (npr. vožnja s kolesom v službo) (Škrbina, 2013, v Matej Tušak in Blatnik, 2017). Oblike športno gibalnih-aktivnosti so lahko različne, npr. telesna vadba, hoja, tek, plavanje, aerobika, kolesarjenje, jahanje

… (Treven, 2005).

2.10.1 Izsledki raziskav glede stresa in vključevanja v športno-gibalne aktivnosti

Številne raziskave potrjujejo pomen redne fizične vadbe za zmanjšanje stresa,

negativnih čustev, večjo produktivnost ipd. (Gerber, Lindwall, Lindegard, Börjesson in Jonsdottir, 2013; Hassmen, Koivula in Uutela, 2000; Holtermann idr., 2010; Lechner, de Vries, Adriaansen in Drabbels, 1997; v Matej Tušak in Blatnik, 2017). Raziskava (Kajtna in Matej Tušak, 2005, v Matej Tušak in Blatnik, 2017) je pokazala, da ima telesna aktivnost ugodne učinke na posameznikova čustvena stanja. Izkazalo se je, da gibalne aktivnosti vplivajo na pojav depresivnih simptomov. Pojav le-teh, je ob redni gibalni aktivnosti manjši kot sicer. Prav tako primerna telesna pripravljenost vpliva na pojav somatskih učinkov stresa (Salmon, 2001, v Matej Tušak in Blatnik, 2017).

Raziskava (Dolenc, Matej Tušak, Dimec in Pišot, 2009, v Matej Tušak in Blatnik, 2017), ki je simulirala bivanje v vesolju, kjer ni veliko možnosti za gibanje, je

pokazala, kar nekaj negativnih sprememb duševnosti zaradi pomanjkanja gibanja. Pri ljudeh, ki se manj gibajo, opažajo slabše splošno zdravstveno počutje, višjo stopnjo depresivnosti, anksioznosti, ti ljudje imajo več nevrotičnih znakov ter slabša so njihova razpoloženjska stanja. Hkrati pri njih opazimo bolj intenzivno doživljanje negativnih dogodkov kot stresnih (Matej Tušak in Blatnik, 2017).

Raziskave, ki so zajele delavce v pisarnah, so pokazale, da so gibalno aktivni pisarniški delavci manj dovzetni za stres in imajo več energije (Hansen idr., 2010, v Koren, Pišot in Simunič, 2012). Lechner (1997, v Matej Tušak in Blatnik, 2017) navaja, da je stopnja telesne pripravljenosti povezana s stopnjo delovne uspešnosti.

Manj telesno pripravljeni posamezniki so tudi manj delovno uspešni in posledično več izostajajo z delovnega mesta.

28 Lechner (2015) navaja, da študije nakazujejo pomembnost športne vadbe za boljše fizično in psihično zdravje ter višjo produktivnost in učinkovitost vseh zaposlenih.

Obenem navaja, da je ena od tujih raziskav (Lechner in Downward, 2013, v Lecher, 2015) pokazala pozitivno povezanost med fizičnimi-športnimi aktivnostmi ter

zaposlitvijo pri posameznikih starimi od 26 do 45 let. Pri tem ni bilo ugotovljenih razlik glede na izbiro udejstvovanja v raznolikih športih ter rekreacijah.

Raziskovalci Van Rhenen, Blonk, Van der Klink, Van Dijk in Scheufeli (2005, v Matej Tušak in Blatnik, 2017) so ugotovili, da kratkotrajna in dolgotrajna fizična vadba skupaj s tehnikami sproščanja pozitivno vpliva na zmanjšanje stresa, izgorelosti in utrujenosti. 50 odstotkov udeležencev v raziskavi se je po vadbi vrnilo na normalni nivo psihološkega funkcioniranja. Študija Hassmen, Koivula in Uutela (2000, v Matej Tušak in Blatnik, 2017) je pokazala, da obstaja stalna povezava med stopnjo

psihološkega dobrega počutja in redno fizično vadbo (2–3-krat tedensko). Z redno fizično aktivnostjo so se zmanjšala negativna čustvena stanja, stres, občutek za cinično obnašanje in izboljšal se je notranji lokus kontrole. Hkrati se je povečal občutek za kohezivnost ter socialno integracijo. Gerber idr. (2013, v Matej Tušak in Blatnik, 2017) so ugotovili, da ukrepi, usmerjeni v telesno pripravljenost, pripomorejo k boljšemu psihofizičnemu počutju zaposlenih ter povečajo zmožnost za

spoprijemanje s stresom. Raziskave navajajo, da naj bi bil minimalen čas ukvarjanja s srednje do visoko intenzivno gibalno aktivnostjo pol ure dnevno (Owen, Bauman, Brown, 2009, v Koren idr., 2012).

Svetovna zdravstvena organizacija v svojih priporočilih, na podlagi izvedenih študij, priporoča, da naj bi bil odrasel človek srednje intenzivno gibalno aktiven vsaj 150 minut na teden ali visoko intenzivno gibalno aktiven vsaj 75 minut na teden oziroma naj bi se posluževal enakovredne kombinacije srednje in visoke intenzivnosti gibalne aktivnosti. Ugotovitve kažejo, da je vsaka gibalna aktivnost koristna, več kot je je, večji so njeni učinki na zdravje (Graf, Bjarnason-Wehrens in Rost, 2001, v Koren idr., 2012).

29