Analiza prevoda Sienkiewiczevega romana Z ognjem in mečem

5.2 Analiza naslovov

5.2.5 Izvirna besedila in prevodi

5.2.5.2 Analiza prevoda Sienkiewiczevega romana Z ognjem in mečem

Zgodovinski roman Henryka Sienkiewicza Z ognjem in mečem je na Poljskem izhajal med 2.

majem 1883 in 1. marcem 1884 v časopisu Słovo. Nadaljevanjem je sledilo ogromno ljudi,

bralci so v uredništvo celo pošiljali prošnje, v katerih so izražali upanje, da nihče od glavnih igralcev v nadaljevanju zgodbe ne umre. Ob smrti karakterja Longinusa Podbipięte je žalovala vsa država, na splošno pa je vsako nadaljevanje sprožilo nacionalni odziv. V Prosveti je roman izhajal v letnikih XI (1918) in XII (1919). Objavljen je bil v 183 številkah. (Warnke 2016) Zgodba v romanu govori o ljubezni med mladim vojakom Janom Skšetuskim in lepo Heleno Kurcewiczówno v času vstaje Kozakov sredi 17. stoletja. Izdajo v Prosveti je prevedel Peter Miklavec – Podravski, njegov prevod pa sem primerjala s prevodom Janka Modra iz leta 1970.

Izdaja Modrovega prevoda in izvirnik, iz katerih sem citirala v nadaljevanju, sta navedena v seznamu literature na koncu naloge.

Že na začetku branja sem opazila nepazljivost prevajalca (ali uredništva). Nekaj povedi je pomešanih med seboj, vmes pa najdemo tudi dve nerazumljivi besedi (to se v Prosveti še večkrat ponovi). V tem delu avtor opisuje območje Divjih polj:

o Prosveta:

»Da, takšna so tudi bila ta Divja Polja. Poslednji sledovi naselniškega življenja so se končali na jugu takoj za Čehrinom, od strani Dnepra in Dnestra kmalu za Umanom. Dalje pak so bile dve reki kakor roki dr:jmjňěunRS iwěvbřkéjm proti izlivu in morju stepe in stepe, katere ste dve reki kakor roki oklepali. Na dnepreskem ovinku, Toda na Poljih samih ni nihče bival, in planjave po obrežju so bile prav take, kakor otoki sredi morja.« (XI/246, 19 oktober 1918)

o Moder:

»Taka so bila namreč ta Polja. Zadnji sledovi obljudenih krajev so izginili, če si šel proti jugu, kmalu za Čehrinom ob Dnepru, ob Dnestru pa kmalu za Humanom in potem se je naprej proti ustju in morju razprostirala sama ljuba stepa, ujeta med dve reki kakor okvir. Ob kolenu Dnepra, na Nižini, je za pragi še vrvelo kozaško življenje, na Poljih pa že ni več nihče živel in le po bregovih so se tu pa tam belila

»gnezda« kakor otoki sredi morja.« (str. 6) o Izvirnik:

»Bo takie to już były te Pola. Ostatnie ślady osiadłego życia kończyły się, idąc ku południowi, niedaleko za Czehrynem od Dniepru, a od Dniestru — niedaleko za Humaniem, a potem już hen, ku limanom i morzu, step i step, w dwie rzeki jakby w ramę ujęty. Na łuku Dnieprowym, na Niżu, wrzało jeszcze kozacze życie za porohami, ale w samych Polach nikt nie mieszkał i chyba po brzegach tkwiły gǳieniegǳie „polanki” jakoby wyspy wśród morza.« (str. 3)

Na koncu prvega poglavja najdemo besedilo kozaške pesmi, ki jo pojejo Bohdan Zenobij Hmjelnicki in njegovi vojaki. Pesem je v Prosveti zapisana v poljščini z nekaj sprotnimi prevodi, pri Modru pa je prevedena:

o Prosveta:

»Oj vyzvoli Bože nas vsih bidnyh nevilnikiv, Z tiažkoj nevoli (težke sužnosti),

Nas bidnyh nevilnikiv (sužnjev)!« (XI/248, 22. oktober 1918) o Moder:

»Oj wyzwoły, Boże, nas wsich, bidnych newilnykiw, Z tiażkoj newoli,

Wysłuchaj, Boże, u prośbach naszych, U neszczasnych mołytwach,

Nas bidnych newilnykiw.« (str. 10)

Enako je pri večini pesmi v romanu, nekaj pa je tudi prevodov. V teh primerih se Miklavčev in Modrov prevod zelo razlikujeta:

o Prosveta:

»Moje delo je na nebu Da zasveti svetla luč Ki pregnala naj bi temo,

Ljudstvu dala neba ključ.« (XI/253, 28. oktober 1918)

37 o Moder:

»Jaz sem dosegla na nebu, da je vzšla večna svetloba, in kakor megla – pokrila vso zemljo.« (str. 48)

o Izvirnik:

»Jam sprawiła na niebie, aby wschoǳiła światłość nieustająca, i jako mgła — pokryłam wszystką ziemię.« (str. 30)

Pri Miklavčevem prevodu sem opazila tudi povedi, ki se z majhnimi spremembami ponavljajo:

o Prosveta:

»'Oj, ta lisjak!' reče na to Skretinski. 'Kako me je prekanil. Predstavil se mi je, da je kozaški polkovnik kneza D. Zaslavskega. Tako sem torej nanj naletel nocojšnjo noč na stepi – njega sem tedaj rešil – zadrgalnice!'

Zacvilihovski se je prijel pri teh besedah za glavo.

'Za Boga, kaj pravite? To ni mogoče.'

'Mogoče, da mogoče. Ravno tako je bilo. Predstavil se mi je za poklovnika D.

Zaslavskega ter rekel, da ga je poslal hetman Velikopoljski v Kudak k gospodu Grodzickemu.'« (XI/248, 22. oktober 1918)

o Moder:

»'Kakšen lisjak! Speljal me je na led. Se pravi, da sem nocoj naletel ravno nanj in ga rešil iz zanke!'

Začvilihovski se je kar za glavo prijel.

'Bog nebeški česa ne poveš! To vendar ni mogoče!'

Že mora biti mogoče, če se je zgodilo. Dejal mi je, da je poveljnik pri knezu Dominiku Zaslavskem in da je namenjen v Kudak h gospodu Grodžickemu ...'« (str.

20) o Izvirnik:

»'A to lis! w pole mnie wywiódł. Toć ja jego tej nocy na stepie spotkałem i od arkana uwolniłem!'

Zaćwilichowski aż się za głowę porwał.

'Na Boga, co wać powiadasz? Nie może to być!'

'Może być, kiedy było. Powiadał mi się pułkownikiem u księcia Dominika Zasławskiego i że do Kudaku, do pana Groǳickiego, od hetmana wielkiego jest posłany, alem już temu nie wierzył, gdyż nie wodą jechał, jeno się stepem przekradał.'« (str. 12)

Zanimiva je tudi besedna igra v drugem poglavju, s katero sta se prevajalca različno spoprijela:

o Prosveta:

»'Seznanite, gospod Zagloba tudi mene z gospodom namestnikom Skretuskim!' 'Se ve, ve! Gospod namestnik, to je gospod Povsinoga!'

'Podbipeta,' popravil je plemič.

'To je vse jedno!... Z grbom Zervipludri.' 'Zervikaputur,' popravil je zopet Podbipeta.

'Vse jedno. Iz Psihkisek.'

'Iz Mišikišek,' popravil je znovič plemič.« (XI/250, 24. oktober 1918) o Moder:

»'Predstavite tudi mene, milostni pan, gospod Zagloba, predstavite tudi mene gospodu namestniku Skšetuskemu ... Predstavite tudi mene!'

'Oh, seveda, kajpada. Spoštovani namestnik, to je gospod Spodbijnoga.' 'Podbipjenta,' ga je popravil plemič.

'Ista figa! Plemeniti Glavorop ...' 'Glavorob,' ga je popravil plemič.

'Prava figa. Iz Pasjih mošenj.'

'Iz Mišikišk,' ga je popravil plemič.« (str. 26) o Izvirnik:

»'Poznajomĳże waćpan, mości Zagłobo, i mnie z panem namiestnikiem Skrzetuskim… poznajomĳże!'

'A i owszem, i owszem. Mości namiestniku, oto jest pan Powsinoga.' 'Podbipięta,' poprawił szlachcic.

'Wszystko jedno! herbu Zerwipludry…' 'Zerwikaptur,' poprawił szlachcic.

'Wszystko jedno. Z Psichkiszek.'

'Myszykiszek,' poprawił szlachcic.« (str. 16)

Že pri analizi Zolajevega Denarja sem opazila, da je v Prosvetini izdaji pogosto več podatkov kot v poznejšem prevodu – v nadaljevanju je primer, ko namestnik razmišlja o prihajajoči vojni;

pri Miklavčevem prevodu je dodana cela poved:

o Prosveta:

V ušesih so mu še zvonele Barabaševe besede:

»'Spasi nas, Kriste! Spasi nas, Kriste!'

Srce mu je začelo hitreje biti. Pred grozo domače vojske bala se je duša starega viteza, kakoršen je bil praporščak; mlada, neizkušena in neprevidna pa se je veselila vsake priložnosti, samo da bi se okopala v ognju in krvi.« (XI/250, 25.

oktober 1918) o Moder:

»V ušesih so mu še zmeraj zvenele Barabaševe besede: 'Kristus nas reši! Kristus nas reši!' in srce mu je hitreje razbijalo. (str. 34)

o Izvirnik:

»W uszach brzęczały mu jeszcze słowa Barabasza: 'Spasi Chryste, spasi Chryste!' i serce biło mu żywiej.« (str. 21)

Ob opisovanju pokrajin sem opazila več razlik kot pri dialogih. Pričakovano je, da bodo opisi drugače prevedeni, zanimivo pa je, da Moder pogosto razloži besedo, ki bi lahko bila bralcu nepoznana, v opombi pod črto, enako je v izvirniku. Pri Miklavcu so razlage redke, navadno pa se pojavijo sproti v oklepaju poleg neznane besede.

o Prosveta:

»Le toliko so vedeli, da mu je zibeljka tekla na stepi. Dnjeper, Porohe in Črtomelik s svojim labirintom goščav, zatok, otokov, skal, jarkov in trsičja je imenoval svojo očetnjavo. Že od rane mladosti je živel na tem divjem svetu.«

»Večkrat so ga videli, kako je teptal z blatnimi nogami po zlatih tkaninah in lamah (draga kožuhovina), metal konjem preproge pod kopita, ali opravljen v žamet, valjal se po blatu, da pokaže svojo kozaško prezirljivost do teh dragocenih tkanin in oblek.« (XI/254, 29. oktober 1918)

o Moder:

»Samo to je držalo, da so mu bili zibka stepa, Dneper, pragi* in Čertomelik s svojim blodnjakom sotesk, zatokov, tolmunov, otokov, pečin, strug in ločja. Od mladih nog se je spojil in združil s tem svetom.«

Pod črto je razlaga označene besede: *Pragi = porohy; mišljeni so pragi, brzice, majhni slapovi na Dnepru; pokrajina onkraj njih je dobila ime Zapražje (Zaporožje) in ljudje Zaporožci.

»Pravili so, da si je nabral velikanske zaklade in jih skriva po dneprskih goščavah, dostikrat pa so ga tudi videli, kako je z blatnimi nogami hodil po zlatem brokatu in svili, pogrinjal konjem preproge pod kopita ali pa se oblekel v damast in se kopal v katranu, ker je namenoma hotel pokazati, kako se kozaki požvižgajo na take plemenite tkanine in obleke.« (str. 52–53)

o Izvirnik:

»To pewna, że kolebką były mu stepy, Dniepr, porohy i Czertomelik ze swoim labiryntem cieśnin, zatok, kołbani, wysp, skał, jarów i oczeretów. Od wyrostka zżył się i zespolił z tym ǳikim światem.«

»Mówiono, że zebrał skarby ogromne i że trzyma je ukryte po Dnieprowych komyszach, ale też nieraz go wiǳiano, jak deptał zabłoconymi nogami po złotogłowiach i lamach, koniom słał kobierce pod kopyta albo jak, ubrany w adamaszki, kąpał się w ǳiegciu, umyślnie kozaczą pogardę dla onych wspaniałych tkanin i ubiorów okazując.« (str. 32–33)

Na drugem mestu v romanu je beseda pragovi pri Miklavcu razložena v oklepaju, pri Modru pa je prevedena. Iz naslednjega odlomka je razvidna tudi razlika med prevodi vzdevkov in ljudskih geografskih imen:

o Prosveta:

»Videli so tam »Poróhe« (pragove) in jih občudovali. Poseben čudež izmed vseh pa je bil strašen Nenasit, ki je, kakor svoj čas Scila in Karibda, požiral vsako leto po nekoliko ljudi.«

o Moder:

»Takrat so videli prage in se jim čudili, zlasti pa še strahotnemu Lakotniku, ki je vsako leto kakor v starih časih Scila in Karibda pogoltnil po nekaj ducatov ljudi.«

o Izvirnik:

»Wiǳieli tedy porohy i ǳiwili im się, a zwłaszcza strasznemu Nienasytcowi, który rokrocznie jak ongi Scylla i Charybda po kilkaǳiesiąt luǳi pożerał.«

Na nekaj mestih se prevoda popolnoma razlikujeta:

o Prosveta:

»'Dosti je tega. Sedaj se ne prebudi tako kmalo. Medtem pa prosim gospodo na večerjo.'

'Prosimo za kruh in sol!' oglase se za materjo mladi Bulihi.« (XI/256, 31. oktober 1918)

o Moder:

»'Dosti je! Zdaj se že ne bo tako hitro zbudil. Medtem vas povabim na večerjo, blagorodna gospoda.'

'Bodite naši gostje!' so se za materjo oglasili mladi Bulihovi.« (str. 63)

40 o Izvirnik:

»'Dosyć tego! Już on się teraz nieprędko rozbuǳi. A tymczasem proszę ichmościów na wieczerzę.'

'Prosimy na chleb i sól!' ozwali się za matką młoǳi Bułyhowie.« (str. 40)

Manjkajočih delov besedila v Prosveti nisem našla, na splošno sem pri primerjanju Miklavčevega in Modrovega prevoda opazila predvsem slogovne razlike, poleg tega pa je Moder bolj zvest izvirniku kot Miklavec, katerega prevod je na nekaterih mestih precej ohlapen.

In document Leposlovje v Prosveti od leta 1916 do leta 1920 (Strani 34-40)