Monitoring splošno razširjenih vrst ptic za določitev SIPKK – delno poročilo 2017 – DOPPS
66
7. Analiza vpliva ukrepov KOPOP in EK na stanje populacij ptic kmetijske krajine in
diverzitete kmetijskih rastlin, vendar pa na njihov odziv verjetno močno vpliva tudi kakovost posameznih habitatnih tipov v krajini.
Povprečna višina plačil za ključne skupine ukrepov kmetijske politike je glede na rezultate modela druga najpomembnejša skupina napovednih spremenljivk z vidika relativnega vpliva na diverziteto indikatorskih vrst ptic. Višina plačil na diverziteto ptic ne vpliva neposredno, temveč gre za povezavo med proizvodnimi sistemi na posameznih območjih, ki se zaradi naravnih omejitev razlikujejo tudi v objektivnih možnostih za intenzifikacijo pridelave, in ukrepi kmetijske politike, ki spodbujajo različne tipe pridelave, zato je potrebno v tem smislu tudi intepretirati rezultate.
Tehtano povprečje višin plačil OMD ima v tej skupini napovednih spremenljivk najvišji relativni vpliv (11,2
%). Višina plačila OMD je sestavljena iz fiksnega dela, v okviru katerega višja plačila prejmejo kmetije, ki se nahajajo na gorskih, hribovitih, gričevnatih, kraških in strmih območjih, in iz variabilnega dela, ki je odvisen predvsem od tipa rabe, talnega števila, nadmorske višine, nagiba in velikosti GERK, s katerimi upravlja posamezna kmetija (Uradni list RS 2016, 2018a). Rezultati modela nakazujejo, da je diverziteta ptic višja na območjih, ki v povprečju prejemajo najvišja plačila OMD (okvirno nad 180 EUR/ ha), manjši vrh pa se kaže tudi pri zneskih v višini okrog 60–80 EUR/ ha. Glede na zgoraj omenjene kriterije za določitev višine plačil lahko za prvo ugotovitev domnevamo, da se najvišji zneski izplačujejo kmetijskim gospodarstvom, ki upravljajo predvsem z zemljišči, na katerih večja intenzivnost pridelave zaradi naravnih omejitev ni mogoča.
Posledično je tam verjetno tudi bolj ohranjena krajina. Ena od možnih razlag za pozitivno povezavo pri nižjih višinah plačil pa bi lahko bila, da gre predvsem za območja, kjer ni mogoče razviti intenzivne živinoreje (npr.
Kras). Omenjenih povezav zaradi prepletenosti vplivov na podlagi teh rezultatov ni mogoče natančno razložiti, zato bi bile za podrobnejšo analizo povezave med ukrepom OMD in diverziteto ptic potrebne dodatne raziskave, ki bi upoštevale tudi distribucijo plačil na različnih območjih in tipih rabe.
Naraščanje višine neposrednih plačil je po drugi strani močno negativno povezano z diverziteto ptic.
Tekom zadnjih reform Skupne kmetijske politike je Slovenija ohranila razlike v višini plačil na hektar med kmetijskimi gospodarstvi. Te razlike izhajajo iz prvotnega modela neposrednih plačil, temelječega na proizvodno vezanih plačih, ki ga je Slovenija uvajala po letu 1998 (OECD 2001) in utrdila s pristopom v EU.
Kmetijska gospodarstva so za pridobitev plačil v tem sistemu morala pridelovati določene kulture in rediti določene vrste živali. V tem modelu so najvišje zneske na hektar (preračunano tudi iz GVŽ) dobivala živinorejska gospodarstva (Erjavec et al. 2006), usmerjena v intenzivno prirejo mleka ali intenzivno pitanje govedi. Ta model podpor se je z reformo SKP leta 2007 delno ohranil, medtem ko je bila večina plačil preusmerjenih v proizvodno nevezana (regionalna) plačila, ki so ohranila razlike med posameznimi gospodarstvi (Erjavec et al. 2015). Po letu 2014 je sicer prišlo do delnega poenotenja plačil, vendar značilne razlike med gospodarstvi ostajajo.
Različna višina neposrednih plačil sama po sebi ne vpliva na diverziteto ptic, ker pa je poznano, da so bila v Sloveniji višja plačila na hektar predvsem značilnost kmetijskih gospodarstev z intenzivno živinorejo (zlasti pitanje govedi in prireja kravjega mleka) (Erjavec et al. 2006), je višina plačila lahko tudi dober približek kazalca intentivnosti prireje. Intenzivna prireja je praviloma odvisna od intenzivnosti pridelave krme na njivskih površinah in travinju, ki so ga jih ta kmetijska gospodarstva imela na razpolago. Slednje je nato povzročilo slabšanje stanja in izgubo življenjskih okolij, ki je v modelu razvidno v nižji diverziteti ptic na teh območjih, deloma pa bi morda lahko pojasnilo tudi večje upade, ki smo jih zabeležili pri travniških vrstah ptic (slika 3). Kljub reformama v letu 2007 in 2014, na podlagi katerih se razlike v plačilih počasi zmanjšujejo, lahko domnevamo, da se ta proces z nadaljnjim avtonomnim razvojem in večanjem obsega površin, s katerimi upravlja ta tip kmetijskih gospodarstev, nadaljuje, vendar bi bile za potrditev te hipoteze potrebne dodatne raziskave.
Negativna povezava je vidna tudi med diverziteto ptic in višino plačil za kmetijsko-okoljske ukrepe (KOPOP) in ukrep Ekološko kmetijstvo (EK) (PENV, relativni vpliv 7,8 %), kar je še posebno zaskrbljujoče z vidika vrednotenja uspešnosti teh ukrepov. Na podlagi rezultatov modela lahko sklepamo, da izvajanje KOPOP in EK ukrepov (zlasti KOPOP), ki so podprti z višjimi zneski, praviloma poteka na območjih z nižjo
Monitoring splošno razširjenih vrst ptic za določitev SIPKK – delno poročilo 2017 – DOPPS
68
diverziteto ptic. Razloge za to povezavo bi bilo treba dodatno raziskati. Postavimo pa lahko hipotezo, da so se v te ukrepe in zlasti njihove kombinacije, ki omogočajo tudi višja skupna plačila na hektar, v večjem obsegu vključevala tista kmetijska gospodarstva, ki so pripravljena tehnološko intenzivneje obdelovati tla.
To lahko poteka tako v okviru konvencionalne pridelave v smislu upoštevanja omejitev KOPOP kot tudi v okviru ekološkega kmetijstva, vendar pa ima to ne glede na pozitivne učinke na varstvo tal in voda lahko zaradi slabšanja kakovosti habitatov in zmanjševanja mozaičnosti krajine negativne učinke na diverziteto ptic (Batáry et al. 2010; Tuck et al. 2014).
Izmed ukrepov kmetijske in naravovarstvene politike po pomenu izstopa spremenljivka, ki opisuje obseg površin, vključenih v območja Natura 2000 (relativni vpliv 8,4 %). V skladu z rezultati modela je diverziteta ptic podpovrečno visoka na območjih, ki niso vključena v Naturo 2000, vendar nato z naraščanjem obsega površin ni opazen pozitivni trend povečanja diverzitete ptic, razen na območjih, ki so v Naturo 2000 vključena v celoti.Zaključimo torej lahko, da obstaja pozitivna povezava med diverziteto ptic in opredelitvijo območij Natura 2000, vendar pa upravljanje tega omrežja verjetno trenutno samo po sebi še ne zagotavlja zadostnih pogojev za njihovo ohranjanje.
Kot napovedna spremenljivka z relativno močnim vplivom na diverziteto ptic se je izkazala tudi obtežba z živino (6,5 %), ki je izražena kot tehtano povprečje števila glav velike živine na hektar (GVŽ/ha). Rezultati modela kažejo, da ima obtežba v splošni kmetijski krajini relativno pozitiven vpliv na diverziteto ptic dokler ta v povprečju ne presega okrog 1,2–1,5 GVŽ/ha, medtem ko večja obtežba kaže na naraščanje intenzivnosti kmetijske proizvodnje, ki je negativno povezana z diverziteto ptic. Porazdelitev te napovedne spremenljivke ob predpostavki reprezentativne distribucije popisnih transektov kaže, da je v Sloveniji razen lokalnih izjem obtežba z živino omejena na okrog 1,8 GVŽ/ha. Domnevamo torej lahko, da ima omejitev vnosa dušika na kmetijskih gospodarstvih, ki izhaja iz zakonodaje na področju varstva voda in se izvaja v okviru zahtev Navzkrižne skladnosti (Uradni list RS 2017, 2018b), posredne pozitivne učinke tudi na diverziteto ptic kmetijske krajine. Po drugi strani je potrebno opozoriti, da za ohranjanje nekaterih traviščnih in drugih habitatnih tipov ta omejitev ne zadostuje, zato je potrebno zanje zagotoviti ukrepe, ki spodbujajo prilagojeno upravljanjanje z nižjimi vnosi dušika oziroma obtežbo.
Vpliv napovednih spremenljivk, ki opisujejo obseg površin, vključenih v različne okoljske ukrepe kmetijske politike, pa je po drugi strani relativno majhen. Največji relativni vpliv (6,3 %) ima skupina KOPOP ukrepov, ki so se v preteklih in aktualnem programskem obdobju izvajali na njivskih površinah.
Zanimivo je, da je model pri obsegu 40–65 % površin, vključenih v izvajanje teh ukrepov, pokazal pozitivno povezavo z diverziteto ptic, ki pa se pri večjih obsegih površin znova izravna. Za pojasnitev tega učinka so potrebne dodatne raziskave. Obseg izvajanja KOPOP ukrepov, namenjenih ohranjanju krajine in ekstenzivne rabe travišč (relativen vpliv 4,0 %) po drugi strani kot kaže na diverziteto ptic nima posebnega vpliva.
Podobna ugotovitev velja tudi za ukrep Ekološko kmetovanje (3,9 %). Pomen ostalih dveh skupin kmetijsko-okoljskih ukrepov je manjši, kar je verjetno povezano predvsem z majhnim obsegom njihovega izvajanja (tabela 4).
Najmanjši relativni vpliv imajo ukrepi Zelene komponente, ki se izvajajo v okviru I. stebra, kar je v skladu z napovedmi predhodnih analiz uspešnosti teh ukrepov že na ravni EU (Pe’er et al. 2014). Ključni razlogi za neuspešnost ukrepov t.i. »Ozelenitve« so pomanjkanje merljivih okoljskih ciljev, ki naj bi jih omenjeni ukrepi dosegli, premajhna ambicioznost vsebinskih zahtev ter posledično omejen obseg sprememb obstoječih kmetijskih praks (ECA 2017).