Uvod
V dvajsetem stoletju smo bili v družboslovju in humanistiki nedvomno priča ponovnemu zanimanju za jezik. Rorty (1992) temu pravi »jezikovni obrat«
in meni, da pojav vključuje širok nabor vplivov klasičnih jezikovnih analiz, kakršne so Wittgensteinova in Austinova, kot tudi prispevke avtorjev iz fe-nomenološke tradicije, npr. Husserla in Heideggra. Od šestdesetih dalje pa o pojavu navadno govorimo tudi kot o diskurzivnem obratu, saj je pojem
»jezik« od izida Foucaultove Arheologije vednosti bolj ali manj zamenjal po-jem »diskurz« kot širša pomenska razsežnost jezika. Sodobne teorije in ana-lize diskurza zajemajo vrsto interdisciplinarnih pristopov, ki jim je bolj ali manj skupna preliminarna definicija diskurza: »/D/iskurz je specifičen način sporočanja o svetu ali razumevanja sveta oz. enega izmed njegovih vidikov«
(Jørgensen in Phillips, 2002, 1). Diskurz pa, ožje gledano, pomeni tudi »rabo jezika v odnosu do družbenih, političnih in kulturnih oblik – diskurz je je-zik, ki odraža družbeni red, ter hkrati jeje-zik, ki oblikuje družbeni red in posa-meznikovo interakcijo z okoljem« (Jaworski in Coupland, 1999, 3).
Znotraj raznolikih teoretskih tradicij, ki so vplivale na razvoj diskur-zivnih teorij, v grobem razlikujemo dve usmeritvi. Prva izhaja iz francoske teoretske tradicije in so jo prevzeli predvsem avtorji, ki se posvečajo kate-gorijam identitete, subjekta, družbenih sprememb in oblasti. Nekateri se v zvezi z razumevanjem identitete in subjektivnosti navezujejo tudi na psiho-analitične pojme. Druga skupina pristopov pa izhaja pretežno iz psiho-analitične filozofije in se osredotoča na performativne značilnosti jezika. Posveča se torej načinom, kako se konstituirajo mnenja, njihovi učinki na govorca in/
ali pisca ter na vprašanje, katere retorične tehnike uporabljajo posamezni-ki v komuniciranju. Ta usmeritev se uporablja predvsem v etnometodolo-giji, v teoriji govornih dejanj ter v analizi konverzacije. Fairclough (1992,
12–25) jih za razliko od prve kritične usmeritve umešča med nekritične.
Čeprav sta usmeritvi različni, ju vendar ne gre pojmovati kot nasprotujoči si in nezdružljivi; delitev je v dokajšnji meri zgolj analitična.
V pričujočem prispevku nas bodo zanimali predvsem pristopi, ki v veli-ki meri sledijo prvi usmeritvi, torej francosveli-ki teoretsveli-ki tradiciji. V nadaljeva-nju bomo tako orisali področje teorij diskurza, pri čemer bomo za osnovni kriterij razlikovanja med teorijami in analizami diskurza uporabili njihovo razumevanje dihotomije med diskurzivnim in zunajdiskurzivnim. Zanimal nas bo predvsem pristop, ki ohranja razlikovanje med diskurzivnimi in zu-najdiskurzivnimi elementi, pri čemer ima zunajdiskurzivno primat nad dis-kurzivnim, in pristop, ki omenjeno dihotomijo ukinja ter se zavzema za bolj transcendentalno pojmovanje diskurza. V slednjem primeru neskončno di-skurzivno polje določa didi-skurzivnost vseh objektov v njem, hkrati pa vsake-mu danevsake-mu konkretnevsake-mu diskurzu onemogoča končno prešitje, kar pome-ni, da mu onemogoča dokončno fiksacijo pomena v danem diskurzivnem polju (gl. Laclau 2007). Za poudarjanje te delitve je primarno razumevanje ontološke in ontične1 razsežnosti diskurza. Gre za delitev med diskurzivnim poljem kot ontološkim pojmovanjem, ki ga najdemo v drugem pristopu (predvsem pri Laclauovi esseški šoli), in ontičnim, torej »konkretnimi dis-kurzi«, s katerimi se skušajo na različne načine ukvarjati predvsem pristopi, ki pri razumevanju diskurza hkrati izhajajo iz Foucaulta in iz Laclaua, pri tem pa sklicevanje na obe teoriji diskurza privede do protislovij. To je predvsem očitno pri šoli, imenovani kritična analiza diskurza (gl. Fairclough 1992, Cho-uliaraki in Fairclough 1999, Fairclough 2003).2 Vprašanje je pomembno, ker na področju teorij in analiz diskurza do neke mere še vedno ni povsem jasna razlika med jezikovnim in zunajjezikovnim ter med diskurzivnim in zunajdi-skurzivnim, iz česar izhajajo številne nejasnosti pri opredelitvi diskurza, tako na ravni ontološkega kot tudi na ravni ontičnega ali empiričnega. To bo našo razpravo vodilo predvsem k dvema vprašanjema.
Najprej nas bo zanimalo vprašanje odnosa med diskurzivnim in zu-najdiskurzivnim, za katerega bi lahko dejali, da ustreza lacanovski delitvi med realnostjo in realnim. Realnost namreč ustreza diskurzivno konstru-iranim identitetam objektov, realno pa ostaja tisto, česar ne moremo arti-kulirati v diskurzu. Lahko bi tudi dejali, da diskurzivnemu polju ustreza lacanovsko simbolno. Ker se naša razprava ukvarja z diskurzi, ki obrav-navajo simbolno oz. diskurzivno polje, nas to vodi k drugemu vprašanju.
In sicer: na kakšen način lahko analitično ugotavljamo, kako se diskurzi spreminjajo in fiksirajo, ter kako določiti meje konkretnih diskurzov, torej tistih, ki v diskurzivnem polju predstavljajo ontično raven, če
predposta-vljamo, da je struktura vedno necela in nezmožna dokončne totalizacije.
Zato bomo razpravo umestili na razpotje med arheologijo Foucaulta, pri katerem bomo obravnavali njegov sistem razpršitve izjav v diskurzivni formaciji kot (nez)možnosti razmejitve diskurzov in njihove totalizacije v dani strukturi, in Laclaua, pri katerem bomo izpostavili pojem prazne-ga označevalca kot elementa totalizacije diskurzivneprazne-ga polja. Da bi lahko opredelili razliko med obema pristopoma, moramo najprej pokazati, kako Foucault in Laclau, vsak na svoj specifičen način, razumeta diskurz.
Foucaultova dihotomija diskurzivno vs. zunajdiskurzivno
Medtem ko sta strukturalizem in poststrukturalizem, ki pripeljeta do lacla-uovskega vseobsegajočega pojmovanja diskurza, izhajala iz logike znaka in njegovega prevrata od trenutka dalje, ko niso izpolnjeni pogoji popolnega zaprtja strukture, je Foucaultovo izhodišče drugostopenjska fenomenologija, ki skuša izolirati totalnosti, v katerih poteka produkcija vsakršnega pomena.
Klasična fenomenologija se je osredotočala na pomene trditev, tako da je v oklepaj postavila svojo referenco na katerokoli zunanjo realnost. Foucault na-daljuje tako, da pokaže, da pomen sam po sebi predpostavlja pogoje produk-cije, ki jih ne moremo reducirati le na njihov pomen. Ta skoraj transcendental-ni korak pelje k izolaciji segmenta fenomenov, ki jim Foucault pravi diskurz.
Osnovni cilj njegove arheološke analize je ugotoviti, kaj konstituira enotnost in načela koherence neke diskurzivne formacije (Laclau, 1993, 434).
Pri tem je za foucaultovske pristope značilno, da diskurz pojmujejo tako, da ločijo med diskurzivnim in zunajdiskurzivnim. Pri Foucaultu samem pa je pojmovanje diskurzivnega in zunajdiskurzivnega dokaj nedorečeno in veza-no predvsem na obdobje njegovega pisanja. Predvsem v arheološkem obdo-bju diskurze definira kot avtonomne sisteme pravil, ki oblikujejo objekte, poj-me, subjekte in strategije tako, da upravljajo s produkcijo znanstvenih trditev.
Diskurzi se analitično razlikujejo od praks, institucij in tehnik. V tem smislu se diskurzi nanašajo na zunajdiskurzivne prakse in procese, kot so ekonomske in politične spremembe (Howarth, 2000, 48–9). Zato v arheološkem obdobju opisuje predvsem pravila formacije, ki strukturirajo diskurz. Pri njem zunajdi-skurzivni dejavniki vzdržujejo in obdajajo diskurzivne. Ko Foucault razlaga, kaj naj bi bila naloga njegove »arheološke metode«, zapiše, da »/a/rheologija prikaže tudi razmerja med diskurzivnimi formacijami in nediskurzivnimi po-dročji (institucijami, političnimi dogodki, ekonomskimi praksami in procesi)«
(Foucault, 2001, 174). Posledično gre razumeti, da zunajdiskurzivni dejavniki vplivajo na oblikovanje diskurzov. Po nekaterih interpretacijah mu prav ta
od-nos pravzaprav omogoča izhod iz strukturalizma in hkrati nagibanje k materi-alizmu, saj je sama ideja institucije kot nediskurzivne vzporedna z Althusserje-vo idejo ideoloških aparatov države (Dosse, 1997, 243, 244).
Poleg delitve na diskurzivno in zunajdiskurzivno, ki je pri Foucaultu do neke mere prisotna tudi v genealoškem obdobju,3 je zanj bistvena tudi nejezikovnost diskurza in izjave kot osnovne enote diskurzivne formacije.
V enem izmed intervjujev, objavljenem takoj po izdaji prvega dela Zgodo-vine seksualnosti, npr. pravi:
M. F.: Kar v splošnem imenujemo “institucija”, je vsako bolj ali manj obvezujoče, naučeno ravnanje. Vse, kar v družbi funkcionira kot sistem prisile in ni izjava, skratka vse, kar je v družbi nediskurzivno, je institucija.
J.-A. M.: Toda institucija je očitno nekaj diskurzivnega.
M. F.: Morda res, toda za moj projekt dispozitiva ni tako pomembno, da rečemo: to je diskurzivno, to ni. Kaj je med Gabrielovim arhitekturnim načrtom Vojaške šole in njeno gradnjo diskurzivno, kaj pa institucionalno? To bi me zanimalo le tedaj, če zgradba ne bi ustrezala načrtu. Po mojem mnenju takšno prebiranje ni zelo bistveno, še posebej, ker moj problem ni lingvističen. (Foucault, 1991a, 80.)
In res je, Foucault se jezikoslovju na široko izogne. Njegova izjava ni imela nikakršne empirične vsebine, kakršno je mogoče najti v austinovski tradiciji.
Njegov pristop se umešča na robove diskurza, tako da se osredotoča na nje-gove možnosti in učinke, ne pa na njegovo vsebino ali pomen, hkrati pa tudi ne na konkretne propozicije, na katere se osredotoča teorija govornih dejanj.
Ker se je Foucault osredotočal zgolj na sistem izjav v diskurzivni formaciji, je zavračal jezikoslovne metode opisovanja jezika. Lahko bi rekli, da je njegovo raziskovanje diskurza filozofsko in ne jezikoslovno. Smer raziskovanja, ki jo začrta v svojem arheološkem obdobju, predstavlja tretjo alternativo tehnikam jezikovne formalizacije – semiotike in filozofske interpretacije oz. hermenev-tike; arheologija je umeščena med strukturalizem, ki ji sicer služi kot teoretski okvir, in historični materializem. Zato je diskurz kot osnovna ideja Arheologi-je vednosti pozicioniran med strukturo in dogodkom (Dosse, 1997, 241).
Vendar skušajmo to dilemo nasloviti v okvirih Foucaultovega arheolo-škega obdobja in bolj sistematično uvedimo nekatere že omenjene temeljne pojme, ki se pri njem vežejo na pojem diskurza. Širše od diskurza Foucault uvaja pojem diskurzivne prakse. Gre za celoto anonimnih zgodovinskih stav-kov, ki so bili določeni ter so vezani na specifičen čas in prostor. V neki epohi in za dano družbenoekonomsko, geografsko in jezikovno okolje so definirali pogoje izjavljanja oz. izjavljalne funkcije (Foucault, 2001, 128). Diskurz je za Foucaulta (2001, 128) celota »izjav, kolikor te izhajajo iz iste diskurzivne
for-macije; diskurz ne formira retorične ali formalne enotnosti, ki je neskončno ponovljiva in katere pojavitev ali rabo bi lahko naznačili v zgodovini; diskurz je konstituiran iz omejenega števila izjav, za katere lahko definiramo celoto pogojev eksistence«. Diskurz torej ne more biti ena sama izjava, temveč gre za verigo ali skupek izjav, ki se v neki dani okoliščini pojavijo o določeni temi oz. v zvezi z določenim dogodkom. Hkrati pa diskurz tudi ni kontinuiteta, ki bi nespremenljivo obstajala v danem časovnem obdobju. Foucault (1991a, 17) je v enem izmed svojih predavanj poudaril, da je treba diskurzu vrniti njegov značaj dogodka. Diskurz je vezan na dogodek, torej na njegovo enkra-tnost in neponovljivost v določenem časovnem ter družbenem kontekstu.
Biti moramo pripravljeni, da vsak moment diskurza sprejmemo v eruprivnosti dogodka; v tej punktualnosti, v kateri nastopa, in v tej časovni razpršitvi, ki diskurzu omogoča, da je ponovljen, priučen, pozabljen, transformiran, zabrisan tja do svojih najmanjših sledi in daleč stran od vsakega pogleda zakopan v pepel knjig. Diskurza ni treba zvajati na oddaljeno prisotnost izvora; treba ga je obravnavati v igri njegove instance. (Foucault, 2001, 28.)
Pri diskurzu je nesmiselno iskati njegov prvotni ali »esencialistični« po-men, saj gre za dinamično tvorbo, ki proizvaja določene učinke, ki jih je treba podvreči analizi.
Foucaultovo tematizacijo diskurza gre torej razumeti v zgodovinskem kontekstu. Kajti v nekem poznejšem zgodovinskem obdobju se bo pojavil drugačen diskurz oz. epistema,4 ki bo izpodrinil prejšnjega, odprl novo diskurzivno formacijo in proizvedel nova pojmovanja oblasti ter »resnice«, s katerimi se bodo družbene prakse uravnavale na nove načine. Že v Redu stvari (1970/1999) je Foucault opredelil tri episteme, ki združujejo diskur-zivne prakse Zahoda in ki naj bi unificirale intelektualno produkcijo v treh obdobjih (renesansi, klasicizmu in moderni). Epistema je zanj celota odnosov, ki v določeni dobi združujejo diskurzivne prakse, ki omogočajo epistemološke figure, znanosti in morda tudi formalizirane sisteme (Fo-ucault, 2001, 206). Intelektualna operacija razkrivanja teh osnovnih dis-kurzivnih strategij je arheologija. Kasneje bo poudaril tudi, da epistema ni temeljna teorija, temveč prostor razpršitve. Je odprto polje odnosov, ki se jih da opisati (Foucault, 1991b, 55). Skladno s to logiko že v Arheologiji vednosti počasi opusti pojem episteme, ki je prelome organizirala pred-vsem v Redu stvari, saj se želi znebiti predpred-vsem njene strukturalistične implikacije in posledično v ospredje raje postavi diskurzivno prakso.
Kot smo že nakazali, je, ožje gledano, osnovna raven diskurza izjava.
Foucaulta (2001, 31) zanima predvsem dojemanje izjave v kontekstu posa-meznosti njenega dogodka in njenega odnosa glede na ostale izjave.
Za-nima ga tudi, katere druge forme izjavljanja posamezna izjava izključuje.
»Opis dogodkov diskurza postavlja /.../ vprašanje, kako pride do tega, da se pojavi takšna izjava in da se na njenem mestu ne pojavi nobena druga?«
(Foucault, 2001, 31.) Tako kot na diskurz je tudi na izjavo treba gledati kot na dogodek in jo obravnavati v skladu z njenim zgodovinskim trenutkom.
Izjava je kot dogodek edinstvena. Vselej pa odprta za ponavljanje, transfor-miranje, reaktiviranje (Foucault, 2001, 32). Razlikovati jo je treba od propozi-cije, kot jo razume moderna analitična filozofija, kot tudi od izjave v smislu govornih dejanj in stavka, kot ju definira filozofija jezika (gl. Deleuze, 2000, 7). Foucault se oddalji od trditve, da je izjava izključno jezikovna enota. Izja-va je zanj relacijska entiteta, ki se mora nanašati na sosednja polja ali druge izjave. Nobena izjava ni nerelacijska, vedno je v implicitnem ali eksplicitnem odnosu do neke druge izjave, pri čemer jo tudi reaktualizira. Foucault se osredotoča na tista jezikovna dejanja, ki so lahko vzvod za reproduciranje oblastnih razmerij.5 Izjava zato ne »visi v zraku«, temveč pripada diskurzivni formaciji, ki definira tudi njeno regularnost (Foucault, 2001, 127).6
Diskurzivne formacije so tiste, ki po Foucaultu opisujejo odnose med izjavami. Za poskus opisa odnosov med izjavami Foucault (2001) zavrača štiri hipoteze o načelu poenotenja diskurzivne formacije: referenco na isti objekt, skupen način produkcije izjav, stalnost pojmov in referenco na skupno temo (gl. Foucault, 1991a, 36–42). Za Foucaulta je razpršitev načelo enotnosti, če v njej vladajo pravila formacije oz. kompleksni eksistenčni pogoji razpršenih izjav. Za določanje razpršitve je treba določiti referenčno točko, glede na ka-tero lahko elemente mislimo kot razpršene. Pri Foucaultu lahko govorimo o razpršitvi edino glede na tip odsotne enotnosti, konstruirane okrog skupne-ga objekta, stila, konceptov in teme (Laclau in Mouffe, 1987, 89).
Posledica prikazanega razmisleka je, da bi morala arheološka analiza pravzaprav opisovati sisteme razpršitve. Da bi zaznali spremembo dane diskurzivne formacije, Foucault (1991b, 56–7) meni, da moramo prepo-znati spremembe, ki vplivajo na objekt diskurzivne formacije, na njene operacije, pojme in teoretske možnosti. Prepoznati moramo tudi spre-membe, ki zadevajo diskurzivne formacije, torej premik meja, ki definira-jo polje objektov; novo pozicidefinira-jo in vlogo, ki definira-jo zaseda govoreči subjekt v diskurzu; nov način delovanja jezika v odnosu do objektov ter nov način lokalizacije in kroženja diskurza v družbi. Nenazadnje moramo biti pozor-ni na spremembe, ki hkratno vplivajo na diskurzivne formacije. Opredeli-tev diskurzivne formacije7 se torej glasi:
/V/ primeru, ko bi lahko med določenim številom izjav opisali podoben sistem disperzije, v primeru, ko bi med objekti, tipi izjavljanja, pojmi in tematskimi izbirami
definirali regularnost (red, korelacije, pozicije in funkcioniranja, transformacije), bomo konvencionalno rekli, da imamo opravka z diskurzivno formacijo – na ta način se bomo izognili besedam, ki so preveč obremenjene s pogoji in konsekvencami ter so tudi sicer neustrezne za označitev neke sorodne disperzije, besedam, kot so
“znanost”, “ideologija”, “teorija” ali “področje objektivnosti.”. (Foucault, 2001, 42.) Vidimo torej, da je tam, kjer je Foucault iskal načela združevanja, pravzaprav našel le razpršitev in prav to je postavil kot središče definicije diskurzivne formacije. Čeprav pa razpršitve ne razume zgolj kot nasprotja unifikacije, temveč nanjo gleda, paradoksalno, kot na sistem razpršitve s ciljem, da bi se izognil totalizaciji diskurzivne formacije, saj v Arheologiji vednosti prevla-duje prav predpostavka o nezamejenosti oz. nerazmejljivosti diskurzov.
Ideja razpršitve pri njem izhaja iz Nietzschejeve kritike klasičnega poj-movanja zgodovine; le-to jasno prevzame v svojem eseju Nietzsche, gene-alogija, zgodovina, ki je v izvirniku izšel leta 1971. V ozadju pravzaprav stoji ideja zavračanja zasledovanja »izvora resnice« v klasični genealogiji.
Genealogija mora pokazati heterogenost tistega, kar se kaže kot konsi-stentno (Foucault, 1994b, 375). Genealogija se ne vrača nazaj v času, da bi onstran razpršenosti pozabe ponovno vzpostavila veliko kontinuiteto.
Slediti zapletenemu toku izvora pomeni ohranjati tisto, kar se je zgodilo v njeni posebni razpršitvi, pomeni razkrivati nezgode, odklone, obrate, na-pake, pomeni odkriti, da v korenu tega, kar spoznavamo, in tega, kar smo, nista resnica in bit, ampak zunanjost naključja (Foucault, 2008, 92–3).
Klasični zgodovinar zapolnjuje manjkajoče podatke tako, da jih postavlja nazaj v kontinuiteto. Z diskontinuiteto pa so meje preučevanih objektov opre-deljene in opisane na podlagi njihovih mej ter točk, na katerih se prelamljajo.
Tisto, kar je Foucaulta zanimalo, je odpiranje struktur časovnim diskontinuite-tam in obratom, ki so determinirali neskončno igro diskurzivnih praks. Arhe-ologija torej pomeni kazanje na te diskontinuitete in prelome, ki vplivajo na njihovo sedimentacijo (Dosse, 1997, 237–9), kajti obstajajo črte sedimentacije, pravi Foucault, a tudi črte »razpoke« oz. »preloma« (Deleuze, 2007, 6).
Diskurz je torej mnoštvo izjav, ki pripadajo eni diskurzivni formaciji (gl. Deleuze, 2000, 14). Ob tem je vredno opozoriti na tri reči. Prvič: dis-kurzivna formacija je razpoznana glede na različne ravni, na katerih lahko obstajajo izjave. Drugič: med temi različnimi ravnmi obstaja določena re-gularnost. Tretjič: posamičen diskurz obstaja v odnosu do obstoja družbe-nih agentov, praks in njihovih pogojev nastanka, obstoja in spreminjanja.
Pri tem družbeni agenti in prakse ne pripadajo diskurzivnemu, temveč različnim ravnem, ki se oblikujejo znotraj diskurza (Brown in Cousins, 1980, 256). Brown in Cousins menita, da ima Foucault resne težave prav
na tem področju, saj diskurzivne formacije in izjave pri njem ne izvirajo iz kategorije jezika niti iz kategorije logike. Pri Foucaultu izjava namreč ni ne formulacija v obliki stavka oz. zaporedja stavkov ne trditev.
Vendar, ali je to nujno slaba odločitev? Prav ta je namreč novost Fou-caultove Arheologije vednosti, osnovane na Benvenistovi teoriji izjavljanja, ki za predmet ni vzela ne stavkov ne propozicij, marveč izjave, ne besedi-la diskurza, marveč njegovo godénje. Izjava ni struktura, temveč funkcija obstoja. Ni nekaj, kar bi imelo opredeljene realne lastnosti, temveč čista eksistenca, dejstvo, da se godi bivajoče – govorica (Agamben, 2005, 97–8).
Izjava namreč vzpostavlja svoj korelativni prostor, ki ga Foucault imenuje referencialno. Tako so npr. arhivi sistemi izjav v diskurzivnih praksah, ki vzpostavljajo izjave kot dogodke in stvari. Arhiv je tako splošen sistem for-macije in transforfor-macije izjav (Foucault, 2001, 141–2). Arhiv je tudi gmota nesemantičnega, vpisana v vsak smiselni diskurz kot funkcija njegovega izjavljanja, temni rob, ki omejuje vsako konkretno spregovoritev (Agam-ben, 2005, 101). Vendar Foucault, kljub temu da zavrne konceptualizaci-jo diskurza v odnosu do jezikovnih in epistemoloških kriterijev, ne poda enoznačne definicije izjave kot osnovnega koncepta, s katerim oprede-ljuje diskurzivno formacijo. Kot smo videli, je regularnost razpršitve za Foucaulta edino načelo enotnosti diskurzivne formacije, kar pa posledič-no pušča odprto vprašanje mej med diskurzivnimi formacijami. Tega pro-blema se skuša Foucault lotiti (1991b, 58), ko izhod poišče v razlikovanju med znotraj-, inter- in zunajdiskurzivnimi odnosi med elementi, a tudi ta poskus ne doprinese k rešitvi problema. Kar za Foucaulta (1991b, 58) ka-sneje postane najpomembnejše, je to, da definira igro odnosov med vse-mi tevse-mi spremembavse-mi. Tako predstavi razdelitev:
– znotrajdiskurzivni odnosi med objekti, operacijami in pojmi ene 1.
same formacije,
– interdiskurzivni odnosi med različnimi diskurzivnimi formacijami, 2.
npr. njegova študija v Redu stvari, ko je preučeval odnose med naravo-slovjem, ekonomijo, slovnico in teorijo reprezentacije, ter
– zunajdiskurzivni odnosi med diskurzivnimi spremembami in spre-3.
membami zunaj diskurza, npr. njegovi študiji Zgodovina norosti (1998)
membami zunaj diskurza, npr. njegovi študiji Zgodovina norosti (1998)