Tožba je bila sprožena na zahtevo nekdanjih voznikov Uberja MR Y Aslam, MR J Farrar, MR Dawson in drugih pri londonskem delovnem sodišču angl. Employment Tribunal (v nadaljevanju ET) proti Uberju z zahtevo, da se jim dodeli status delavcev na podlagi Zakona o delovnih pravicah iz leta 1996 (ERA), Uredbe o delovnem času 1998 (WTR) in 54. člena Zakona o minimalni plači iz leta 1998 (NMWA). ET je presodil v korist voznikov, saj je bil vsak voznik s prijavo v aplikacijo pooblaščen za opravljanje prevoznih storitev ter sprejemanje in opravljanje nalog za Uber London Ltd, na kar se je Uber pritožil.
ET je presodil v korist tožnikov nekdanjih voznikov Uberja MR Y Aslam, MR J Farrar, MR Dawson in drugih, da mora Uber zaposliti omenjene delavce, saj obstajajo elementi delovnega razmerja, kot je osebno opravljanje dela pod navodili in nadzorom delodajalca v skladu z Zakonom o delovnih pravicah iz leta 1996 (ERA). ET je izhajal iz dejstva, da morajo vozniki sprejeti vsaj 80 % ponudbe del, ker bodo v nasprotnem primeru sankcionirani. Na podlagi tega je dosodil tudi, da se mora tožečim strankam izračunati delovni čas v skladu z 2. členom Uredbe o delovnem času 1998 (WTR) in v skladu s 54. členom Zakona o minimalni plači iz leta 1998 NMWA dodeliti minimalno plačo na podlagi opravljene storitve za družbo Uber.
ET je v sodni odločbi pojasnil, da je na območju Londona približno 30 tisoč voznikov, v Združenem kraljestvu pa 40 tisoč voznikov in približno dva milijona potnikov, registriranih za uporabo storitev Uberja. Njihova opredelitev je transportno omrežje, ki opravlja prevozno storitev s pomočjo aplikacije, ki posreduje informacije med voznikom in uporabnikom storitev, po ugodnih cenah dosegljivim milijonom ljudi po vsem svetu. Uberjevi vozniki opravljajo prevozne storitve z osebnimi avtomobili, čeprav Uber objavi želeni seznam znamk in modelov vozil, pri čemer imajo prednost črni in sivi avtomobili. Zahteva je še, da vozila
niso starejša od letnika 2006 in da so v dobrem stanju. Voznik je odgovoren za vse stroške nastale z vzdrževanjem avtomobila ter stroškov goriva. Za voznika se lahko registrira oseba starejša od 18 let z registracijo na Uberjevi spletni strani, kjer nastavi račun. Ko je prejeta zahteva uporabnika za prevoz, Uber posreduje zahtevo vsem voznikom v bližini in imajo 10 sekund za sprejem naročila. Če po pretečenem času ni odgovora, Uber išče naprej voznike.
Ko voznik sprejme naročilo za prevoz uporabnika, ne ve za končni cilj vožnje, saj ga izve s prihodom uporabnika. Navigacijska satelitska tehnologija pomaga pri izvedbi vožnje, čeprav je voznik ni dolžan upoštevati, vendar se v nasprotnem primeru lahko sooči z negativnimi posledicami. Uporabnik prevoza plača storitev s kreditno kartico in vozniki so izplačani enkrat tedensko, znesek je odvisen od cen izdanih vozovnic.
Tožba med Uberjem in njegovimi nekdanjimi vozniki MR Y Aslam, MR J Farrar, MR Dawson je odprla vprašanje o novih oblikah dela in zaposlitve. Namreč, tožeče stranke so zahtevale status delavca, saj naj bi imele elemente delovnega razmerja določene z Zakonom o delovnih pravicah iz leta 1996 (ERA), 36. členom Uredbe o delovnem času 1998 (WTR) in 54. členom Zakona o minimalni plači iz leta 1998 NMWA, kar jim je ET ugodil in dosodil v njihovo korist. Nato se je Uber pritožil z navedbo, da ni nobenega pogodbenega razmerja, temveč pisni sporazum med vozniki in Uberjem, ki niso v skladu z delovno zakonodajo, temveč z agencijskim pravom. Na podlagi tega sporazuma so vozniki zagotavljali storitve za kolesarje in opravljali prevozne storitve z osebnimi avtomobili. Uber je trdil, da so vozniki opravljali storitve za svoj račun, čemur je ET močno nasprotoval in zavrnil pritožbo.
Na podlagi 230. člena Zakona o delovnih pravicah iz leta 1996 je določen izraz delavec, in sicer predstavlja posameznika, ki je sklenil ali dela s pogodbo o zaposlitvi ali katero koli drugo pogodbo bodisi izrecno ali implicitno, ustno ali pisno, pri čemer se posameznik zaveže osebno opraviti katero koli delo ali storitev za drugo pogodbeno stranko. V skladu s tem zakonom predstavlja tudi delovni čas kot obdobje, ko je delavec na razpolago delodajalcu in opravlja svoje dejavnosti ali dolžnosti. Če se vozniki ne ukvarjajo z delovnim časom, mora biti privzeto, da se ukvarjajo z neizmerjenim delom (44. člen NMWA ).
Podjetje Uber se je na navedeno sodbo ET pritožilo. Pritožba izpodbija nekatere ugotovitve ET, zlasti da so tožniki »zaposleni« kot »delavci« v skladu z ULL, naj bi se delovni čas tožečih strank izračunal v skladu z 2. členom Uredbe WTR, in da so se za namene NMWA ukvarjali z neizmerjenim delom. Uber meni, da so vozniki delali na podlagi pisnega sporazuma, ki je v domeni agencijskega prava. Razmerje med voznikom in Uberjem je bilo ustvarjeno na podlagi aplikacije, ki jo poseduje voznik in za to Uberju plačuje 20–25 % pristojbine. Prav tako poudarja, da niti voznik niti potnik nista imela nobene obveznosti ali prisil do aplikacije. Poudarjajo še, da je družba imela licenco za operaterja PHV v Londonu in s tem pridobila lastnosti tradicionalne družbe mini kabine, ki je bila nekoliko bolj zahtevna in večja zaradi posedovanja aplikacije. Zato menijo, da je ET moral zadevo obravnavati v skladu z zakonodajo tradicionalne operacije mini kabine ali najema avtomobilov, ob upoštevanju
posebnega regulativnega okolja, ki uporablja sodobno tehnologijo aplikacije Uber. Podjetje mini kabine deluje na dva načina, in sicer ima zaposlene ali samozaposlene ali bi družba delovala kot agent za voznike, ki so poslovali za svoj račun. V takih primerih se vsaka pogodba med podjetjem in voznikom ne bi nanašala na storitve, ki jih je opravila slednja, ampak na storitve agencije, ki jih družba ponuja vozniku. Podjetja, ki se ukvarjajo z mini kabino, so bila kot taka priznana v sodni praksi na področju zaposlovanja, med katerimi je najbolj znan primer Mingeley proti Pennock in Anor (trgovanje kot Amber Cars ) iz leta 2004 številka zadeve ICR 727 CA, v kateri je ugotovljeno, da tožnica ni bila v pogodbenem razmerju z Amber Cars, preprosto je bila plačana tedensko in imela pogodbe o zavarovanju s potniki. Drugi primer sodne prakse je Khan v Checkers Cars LtdUKEAT številka zadeve 0208/05, kjer je ET ugotovil, da ni bilo nobene vzajemne pogodbene obveznosti med strankama. Tretji primer je Carless proti carini in Komisarji za trošarine iz leta 1993, številka zadeve STC 632 QBD, kjer je višje sodišče potrdilo ugotovitev sodišča za DDV, da je bila pogodba del agencije.
Na podlagi tega agencijskega sporazuma je razvidno, da so vozniki potnikom zagotavljali prevozne storitve, kjer je bil Uber preprosto agent. Uber meni, da je ET naredil napako zaradi neupoštevanja pogodb med voznikom, Uberjem in potnikom, kjer je razvidno, da Uber ni dobavitelj storitev, ampak je to voznik. Uber navaja še, da ET ni upošteval osnovnih načel agencijskega prava, da Uber kot agent lahko še vedno trguje s svojimi storitvami preko svojih pooblaščencev. ET je poleg tega storil napako, ker je razmerje med voznikom in Uberjem označil za zaposlitveno ter za sprejemanje in zavračanje rezervacij, preverjanje dokumentacije voznikov, pridobitev zapisov o potnikih, določanje cene vozovnice, obravnava pritožb potnikov je bila nepomembna za opredelitev pogodbenega razmerja med strankami.
Glede trditve Uberja, da deluje kot agencijska družba, je ET ugotovil, da nikjer ne obstaja pisni dokument, v katerem Uber pooblašča voznike za svoje zastopnike. ET navaja, da bili so vozniki vključeni v poslovanje družbe pri zagotavljanju prevoznih storitev po predpisanih dogovorih in nadzorom opravljanja storitve, saj so s sprejemom vsake vožnje vidni pogodbeni elementi. Obstoj zaposlitvenega razmerja je tudi razviden iz dejstva, da morajo vozniki sprejeti vsaj 80 % ponudb za delo, v nasprotnem so sankcionirani. Torej, elementi so vidni pri dejstvu, da voznik ne sme preklicati vožnje, kadar želi oziroma mora sprejeti skoraj vsako vožnjo, v nasprotnem sledijo kazni, kot so dezaktiviranje računa voznika Uberja. Prav tako je ET ugotovil, da se vklopljena aplikacija šteje za delovni čas voznika in s tem pripadajoča minimalna plača. ET je določil, da je voznikom treba izračunati delovni čas v skladu z WTR in NMWA z izogibanjem neizmerjenega dela. Delovni čas delavca bi moral biti urejen v skladu z NMWA, ne pa kot Uber, ki se ukvarja s časovnim delom oziroma vozniki delajo samo, kadar prevažajo potnika. Na podlagi NMWA je delovni čas voznika tudi čas, ki ga voznik porabi za vračilo na začetni položaj po prevozu stranke.
ET je razložil okoliščine, v katerih lahko vidimo obstoj pogodbenega razmerja med vozniki in
Uberjem. To so: Uber opravi pogovore in zaposli/najame voznike, poseduje vse informacije o vozniku, zahteva sprejem vseh prevozov, v nasprotnem se vozniki izključijo iz aplikacije, določi pot vožnje z nameščenimi satelitskimi navigacijskimi napravami, Uber določa o cenah vozovnic, postavlja pogoje opravljanja dela ter opozarja voznike v o morebitnih napakah in podajo navodila, kako opraviti delo ter nadzorujejo potek opravljanja prevoznih storitev, s sistemom ocenjevanja Uberja za boljšo uspešnost voznikov. Člen 230. ERA se pojavlja v razmerju med voznikom in Uberjem, saj se delavec obvezuje, da bo opravil delo osebno in po navodilih delodajalca. Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je sodišče zavrnilo pritožbo Uberja in odločilo v prid voznikom.
5.2 Asociación Profesional Elite Taxi proti Uber Systems Spain SL (Sodišče ES, 2017)