Podinstitucionalni režimi države blaginje in prehod mladih v zaposlitev ….…. 42

V podinstitucionaliziranem prehodnem režimu je prehodni sistem precej manj strukturiran, trg delovne sile pa zelo starostno, regionalno in glede na spol specifično segmentiran. To npr.

lahko pomeni, da mlade ženske in moški pogosto tudi več kot deset let nimajo nobenega statusa, kar se kaže v pomanjkanju standardiziranih institucij, ki bi zagotavljale mladim

»normalne« prehode na področje dela in zaposlitve in jim zagotavljale več socialne varnosti s strani države. Ukrepi države blaginje koristijo zaposlenim odraslim, to so ponavadi moški hranitelji. Ostali družinski člani, skupaj z mladimi odraslimi otroki, so od njega močno odvisni. Te države so se zaradi šibkejših državnih uprav in manjših podjetij prisiljene zanašati na družinsko dediščino in medgeneracijske transferje (v denarju in glede bivanja), da bi mlade zaščitili pred posledicami mednarodnih sprememb, ki se kažejo v težavah pri iskanju službe in nestabilnosti v zgodnjih poklicnih karierah. Slab položaj na trgu dela prispeva k podaljševanju bivanja pri starših, k prelaganju procesov avtonomije in k odlašanju z oblikovanjem družine in rojevanjem. V teh državah se mladi v prvi vrsti lahko zanašajo zgolj na družinsko podporo in družinske resurse. Ideološka usmeritev države blaginje se usmerja k ohranjanju socialne stabilnosti plač in k socialni integraciji. V tem modelu, ki je značilen za mediteranske države je v zadnjih letih znatna socialno- kulturna izguba pomembnosti in vpliva cerkve pripeljala k številnim spremembam. Lokalne avtoritete imajo le majhno odgovornost, to pa vodi k visokim regionalnim razlikam v odnosih med lokalnimi resursi in političnimi interesi. Skupaj z na novo konstituiranim tretjim sektorjem zelo počasi zapolnjujejo te pomanjkljivosti.

Italijanski primer projekta »Giovane Impresa¹³, kar pomeni »Mlado podjetje« se nanaša na podpiranje mladih odraslih, da bi s samostojnim delom aktivno sooblikovali prehod na področje dela. Projekt ima posvetovalnice v različnih krajih regije in te so vključene v socialna omrežja. Te posvetovalnice so praviloma nahajajo v mladinskih informativnih centrih in so pribežališče tako za mlade odrasle s podjetniškimi idejami, kakor tudi za kooperacijske partnerje šol in tečajev za izobrazbo za poklic - skratka tam, kjer je v okviru poklicne orientacije prikazana samostojnost kot možna perspektiva (npr. s motivacijskimi projekti ali pogovori z ljudmi, ki so si ustvarili eksistenco). Naravnani so na vse mladostnike, ne glede na smer šolanja. Pojem »samostojnost« je zelo širok pojem: Lahko pomeni možnost da mladi sami oblikujejo prehod na področje dela, lahko predstavlja motivacijo za izobraževanje idr.Smisel svetovanja je v izdelavi poslovnega načrta. Med drugim gre tudi npr.

za spremljanje učnega procesa podjetnika, biti vedno na voljo oz. nuditi pomoč – čisto v smislu običajne socialne pedagogike. Ta proces svetovanja podpira socialno omrežje, v katerega spadajo delo z mladino šol, svetovalci za mladostnike, izobraževanje, tržišče delovne sile, strokovnjaki za panogo v gospodarski politiki, drugi podjetniki, bančni zastopniki in zastopniki zbornic, kakor tudi zveza sindikatov in sindikati. Izkušnje iz prve roke

13 Povzeto po Walther, 2003.

vpletejo v proces svetovanja in planiranja. V nekaterih primerih se začne podpora že pri sami ideji. Mladi podjetniki dobijo sedež in infrastrukturo podjetja, pedagoško ali podjetniško podporo. Načeloma gre za povezavo pedagoško-podjetniške ponudbe in finančne podpore, ki bi naj bi bila dodatna motivacija. Pomembno vodilo je, da lahko načeloma vsakdo postane samostojen in se mu pri tem nudi vsestranska pomoč. Tveganja in odgovornosti se porazdelijo deloma na občino, deloma pa na neformalne mreže. Mladi odrasli in svetovalci ne vidijo v samostojnosti samo posla. Najpomembnejša se jim zdi možnost, da lahko kaj sami preizkušajo.

Prehodi v zaposlitev - Primer Italije¹⁴

V Italiji, Grčiji in Španiji najdemo podobne vzorce prehodov v odraslost in zaposlitev. V tem modelu izstopa podpora s strani izvorne družine in njena nenehna prisotnost. Mladi dosežejo ekonomsko neodvisnost razmeroma pozno. Izobraževalni sistem je zelo standardiziran in srednje stratificiran; študij traja dolgo časa, štipendij je zelo malo in so odvisne od družinskega dohodka. Trg dela je rigiden, kar se tiče zaposlovanja in odpuščanja delavcev;

sistem plač je strogo reguliran. Stopnja brezposelnosti mladih in žensk je v teh državah znatno višja kot v preostalem delu Evrope. Med razloge za to sodijo: pomanjkljivo poklicno usposabljanje ali celo odsotnost tega usposabljanja, zaradi česar delodajalci neradi zaposlujejo mlade brez predhodnih delovnih izkušenj; pa tudi tendenca sindikatov, da ščitijo predvsem zaposlene delavce (na primer v Italiji je več kot polovica brezposelnih mladih, ki iščejo svojo prvo zaposlitev). V Italiji celo zakonodaja nalaga staršem legalno finančno obvezo do otrok, dokler se otroci ne morejo sami vzdrževati in to brez starostnih mej. To pomeni, da lahko otroci od staršev zahtevajo finančno podporo vse svoje življenje. Družinske vezi med starši in odraslimi otroki so postale bolj egalitarne: bolje izobražena mlada generacija si je pri starših izpogajala osebno in socialno neodvisnost in avtonomijo, ekonomsko pa je še vedno delno odvisna. Doma imajo zastonj ali poceni bivanje in hrano, starši pa ne nadzorujejo, kako mladi trošijo svoje prihodke. Italija velja za evropsko državo, v kateri mladi najdlje odlašajo z doseganjem avtonomije. Delež mladih Italijanov med 18. in 35. letom, ki obiskujejo visoko šolo, je v zadnjem obdobju bolj pospešeno naraščal kakor delež mladih v visokem izobraževanju v drugih državah. Dodiplomski študij traja v povprečju dlje kot v drugih državah: sedem let. Univerzitetni študenti posebej radi bivajo doma in študirajo v lokalnem okolju, raje, kot da bi študirali v drugih regijah in bivali v najetih sobah.

Večina mladih, ki ne študirajo, je zaposlenih. Stopnja brezposelnosti med to skupino mladih je med najvišjimi v Evropi. Leta 1999 je znašala uradna OECD stopnja 32 % za vse neštudente, stare med 20 in 34 let (Cook in Furstenberg, 2001).

Italijanski prehod v odraslost je povezan z več unikatniini strukturnimi elementi v tej državi.

Do difuzije množičnega univerzitetnega izobraževanja je prišlo pozneje kot drugje - šele v poznih sedemdesetih in osemdesetih. Univerzitetni sistem je centraliziran. Nagla ekspanzija zahteva sistemske reforme, do katerih ni prišlo. Obstoječe fakultete so iz frustracij povišale pogoje in standarde, kar je pripeljalo do podaljšanega obdobja študija in do višjega osipa.

Kljub temu da se je v vseh regijah pojavilo veliko novih univerz, je le na malo področjih omejen vpis. Tako študenti niso motivirani, da bi potovali v drugo regijo, da bi študirali tisto področje, ki si ga izberejo. Taka situacija ohranja tudi družinske in regionalne vezi, prispeva k bolj rednemu obiskovanju fakultete, znižuje stroške za posamezno družino ter zagotavlja dolgo dodiplomsko študijsko obdobje, kar odvrača mlade Italijane od trga dela, ki ni

pa je, da so italijanske univerze prenatrpane, slabo upravljane in imajo preveč dolgoročnih študentov, ki bi raje delali.

Trg dela je za mlade italijanske odrasle zelo spremenljiv. Več kot polovica vseh brezposelnih so mladi, stari med 14 in 24 let, ki iščejo svojo prvo zaposlitev. Več kot 70 % brezposelnih je starih manj kot 29 let. Brezposelnost je veliko nižja pri starejših ljudeh, kar ni zgolj naključje.

V Italiji zaposlovalne politike privilegirajo glave družine, ki trenutno delajo na zakonitem trgu dela. Analize vladnih izdatkov kažejo, da se netipično visoka prioriteta namenja za zaščito dobro plačanih služb in za zagotovitev ugodnih pokojnin od nenavadno nizke starosti upokojitve naprej. Taka situacija odseva kulturno pričakovanje, da so italijanski očetje avtoritete v gospodinjstvih. Ne glede na to, iz česa taka situacija izvira, pa je realnost za mlade Italijane takšna, da morajo poprijeti za sezonska dela ali delati skrajšani delovni čas.

Posamezniki do začetka svojih tridesetih le s težavo pridejo do družinskih plač ali do izkušenj, ki so potrebne, da bi vstopili v tekmovanje za take dobre službe. Mladi Italijani so v neugodnem položaju tudi zato, ker je poklicno izobraževanje bolj omejeno kot drugod.

Poklicne srednje šole sicer obstajajo, kakor tudi nekaj dogovorov o kombinaciji dela in šolanja z večjimi podjetji. Toda italijanski politični sistem ne troši veliko za poklicno usposabljanje in preusposabljanje. V gospodarstvu pa je veliko majhnih podjetij, ki se ne morejo zlahka organizirati, da bi zagotavljala kakovostno formalno usposabljanje. Te težave niso omejene samo na najnižji konec trga dela. Eden izmed razlogov za podaljševanje študija je ta, da mladi ne vidijo možnosti za dobro službo, če diplomirajo v rednem roku. Stopnja dolgotrajne brezposelnosti (več kot dvanajst mesecev) je bila leta 1996 po podatkih EUROSTATA med mladimi od 25 do 29 let v Južni Evropi trikrat višja kot v Severni Evropi (za moške v Italiji 30 %, 36 % v Španiji; v Nemčiji 10 %, v Veliki Britaniji 17 %; za ženske v Italiji 6 5%, 49 % v Španiji; v Nemčiji in Veliki Britaniji pa v povprečju 80 do 25 %).

Italijanske družine so bile v preteklosti tako močne zato, ker je država za družine in za posameznike naredila le malo. V primerjavi z drugimi evropskimi državami daje italijanska država le malo podpor brezposelnim mladim; tudi otroških dodatkov je malo. Pričakuje se, da so družine prva linija pomoči za posameznike v stiski; na drugem mestu so nevladne organizacije, ki so pogosto povezane s katoliško cerkvijo. Mesto, regionalne in nacionalne vlade pridejo nazadnje. Država podpira mlade odrasle zgolj posredno, prek njihovih staršev.

Starši, ki so bili zaposleni, imajo številne ugodnosti (na primer davčne), kar se prenaša na njihove odrasle otroke, ki živijo z njimi.

4.3.5 Prehodi mladih v zaposlitev v Sloveniji

Svetlik (2001, s. 21-22) meni, da so trendi in dogajanje na področju mladinskega trga delovne sile so v Sloveniji precej podobni dogajanju v državah EU. Označujejo ga vse manj številčne generacije mladih in podaljševanje šolanja na eni strani, na drugi strani pa struktura zaposlitvenih priložnosti, ki so mladim na voljo in kjer izrazito prevladujejo zaposlitve za določen čas. Zato je v Sloveniji prehodov v in iz zaposlitev pri mladih bistveno več kot pri starejši delovni sili. Poleg tega je v Sloveniji v izraziti ekspanziji tudi tako imenovani študentski trg delovne sile. Pričakujemo lahko, da bo v prihodnje izobražena in fleksibilna študentska delovna sila, tako kot v nekaterih državah EU, predstavljala resno konkurenco mladim, ki iščejo zaposlitev po zaključenem izobraževanju. Ker napovedi kažejo, da bi v Sloveniji v prihodnje lahko primanjkovalo delovne sile, lahko pričakujemo tudi večjo polarizacijo zaposlitvenih možnosti za mlade, z izobraženimi in dobro usposobljenimi mladimi na eni strani, ter nizko ali nekvalificiranimi mladimi na drugi strani. Osip na srednji stopnji izobraževanja, še posebej v nižjih in srednjih poklicnih šolah, namreč v Sloveniji ostaja visok in ni pričakovati, da bi ga doslej izvedene reforme poklicnega in strokovnega

šolstva lahko uspešno znižale. Avtor ugotavlja, da bi se aktivna politika zaposlovanja v Sloveniji morala bolj intenzivno usmeriti predvsem na marginalne in problematične skupine mladih in za njih razvijati različne krajše oblike kombiniranega šolanja in dela, s katerimi bi preprečevali nastanek dolgotrajne brezposelnosti v skupinah najbolj ranljivih mladih, ter posledično njihovo marginalizacijo in socialno izključenost. V evropskih državah je mogoče najti številne primere tovrstnih politik, pa tudi sicer kaže, da bo šel razvoj ukrepov namenjenih mladim v Evropi v to smer. Ugotoviti je namreč mogoče, da mladinska brezposelnost v celoti ni več tako problematična, pač pa je zelo problematično koncentrirana v nekaterih marginalnih skupinah.

Drugi vidik pomoči mladim pri prehodu na trg delovne sile pa so sistemski ukrepi, s katerimi je mogoče ta prehod splošno olajšati. Kot kažejo izkušnje držav EU je v državah, kjer je v šolski sistem na tak ali drugačen način vgrajeno usposabljanje in pridobivanje določenih praktičnih izkušenj, prehod v zaposlitev bistveno lažji, kot v državah, kjer mladi stika s svetom dela med šolanjem nimajo. V Sloveniji (prav tam) bi tako kazalo šolski sistem bolj odpreti različnim inovacijam in ga bolj fleksibilizirati¹⁵. Ker lahko predpostavljamo, da bodo mladi tudi v prihodnje bolj izpostavljeni netipičnim oblikam zaposlitev, in ker gre očitno za proces strukturnega spreminjanja narave zaposlitev, bi bolj kot morebitno omejevanje netipičnih oblik zaposlitev (in s tem pretirano regulacijo trga delovne sile) kazalo druge sisteme prilagajati dinamiki dogajanja na trgu delovne sile. Gre za podporne sisteme kot so socialna politika, stanovanjska politika, kreditna politika in podobno, ki so vsi še vedno vezani na tipične trajne zaposlitve. Šele razviti podporni sistemi namreč zares omogočajo prevzemanje večjih tveganj na trgu delovne sile (prav tam).

Aktivna politika zaposlovanja v Sloveniji

Aktivno politiko zaposlovanja izvajajo v Sloveniji različne ustanove. Osrednja institucija, ki skrbi za politiko zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti na ravni države je Republiški zavod za zaposlovanje, ki ima sedež v Ljubljani (v nadaljevanju RZZ). V svoji sestavi ima RZZ 10 območnih enot zavodov za zaposlovanje. Brezposelni večinoma urejajo svoj položaj na enoti zavoda za zaposlovanje v regiji, kjer prebivajo. Pri območnih enotah zavoda za zaposlovanje deluje še 59 uradov za delo, na katerih lahko brezposelni urejajo temeljna statusna vprašanja in jim tako ni vedno potrebno hoditi na območni zavod za zaposlovanje, ki je za nekatere krajevno preveč oddaljen.

Poleg RZZZ, Območnih enot zavoda in uradov za delo, se s problemi brezposelnih ukvarjajo tudi druge institucije, ki pretežno delujejo v lokalnem okolju, nekatere pa tudi na ravni države.

To so zlasti:

izobraževalne organizacije, centri za socialno delo,

prostovoljna društva in organizacije,

druge organizacije za pomoč posameznicam in posameznikom (Rdeči križ, Karitas idr.), strokovne organizacije na nacionalni ravni (Andragoški center Slovenije).

15 Fleksibilizacija je eden ključnih procesov in izraz v politični govorici, ko gre za tranzicijo mladih v delo. Pričakuje se, da bi s tem procesom omogočili mladim dostop do različnih možnosti.

Z zornega kota upravljanja in političnega odločanja v državi se z vprašanju brezposelnosti in problemi brezposelnih ukvarjata predvsem dve ministrstvi, to pa sta:

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za šolstvo in šport in znanost.

V vseh teh organizacijah in institucijah izvajajo aktivno politiko zaposlovanja s pomočjo več vrst programov, ki so:

Programi pomoči pri načrtovanju poklicne poti in iskanju zaposlitve, Programi pomoči delodajalcem,

Programi preprečevanja brezposelnosti,

Programi izobraževanja, usposabljanja in zaposlovanja brezposelnih oseb.

Ukrepi za omilitev problematike mladih pri prehodu v svet dela¹⁶

Posledice podaljševanja izobraževanja in kompleksnih težav mladih ob prehodu iz rednega šolanja v svet dela vse bolj izpostavljajo mlade socialni izključenosti in marginalizaciji.

Modeli nekaterih držav članic EU (Bezić, 2002, s. 111) izpostavljajo ukrepe, ki jih delijo na:

- Preventivne ukrepe: zmanjševanje osipa z dvigom kakovosti izobraževanja in predvsem njegovo prilagoditev interesom in potrebam posameznikov ter trgu dela ter razvijanje dejavnosti poklicne orientacije.

- Ciljno usmerjene projekte: so del sistema in potekajo v času od prenehanja, lahko tudi zaključka šolanja, do prve zaposlitve, saj je obdobje do prve zaposlitve vedno daljše in mladi vedno težje najdejo delo.

- Alternativne oblike poklicnega izobraževanja: potekajo zunaj formalnega šolskega sistema.

Mladi, ki se v Sloveniji prijavijo na Zavodu za zaposlovanje, imajo možnosti udeležbe v različnih programih, ki jih je Zavod razvil v zadnjih letih in so namenjeni prav populaciji osipnikov in nezaposlenim mladim pri vključevanju v izobraževanje oziroma iskanju zaposlitve. Z programi aktivne politike zaposlovanja so za različne kategorije brezposelnih mladih oblikovani programi, določeni ukrepi in štipendiranje, ki naj bi mlado brezposelno osebo usmerjali v nadaljevanje izobraževanja ali pripeljali do ustrezne zaposlitve. Mladi do 26 let in iskalci prve zaposlitve se na podlagi zaposlitvenega načrta največ vključujejo v programe, ki jih predstavljamo v nadaljevanju (Gregorič Brezavšček, 2002).

• Programi poklicne orientacije

Programi poleg vsebin poklicne orientacije v ožjem pomenu besede vsebujejo tudi motiviranje, zastavljanje življenjskih ciljev, oblikovanje vrednot, stališč in aspiracij. To so praviloma daljši programi, povprečno trajajo 100 ur, organizirani so v obliki delavnic in v manjših skupinah (do 12 udeležencev). Praviloma potekajo vsak dan v določenem časovnem razdobju. Delavnice izvajajo posebej usposobljeni mentorji. Velik poudarek je na vzpostavljanju medosebnih odnosov v skupini in navzven (družini, družbi vrstnikov, izobraževalni instituciji idr.), tehnikah komuniciranja, spoprijemanju z vsakdanjimi problemi, vzorci vedenja, prevzemanju odgovornosti za lastne odločitve in dejanja.

16 Ta del besedila je pripravljen s pomočjo štirih virov: Brezavšček, 2002; Bezić, 2002; Svetlik, 2001;

Letno poročila ZRSZ, 2001, 2002.

Vsebine pripomorejo k zorenju poklicne odločitve in zavedanja o pomembnosti načrtovanja poklicne kariere. Namen programov je, da se udeleženci po zaključku vrnejo v različne oblike izobraževanja ali se zaposlijo na želenem področju dela.

• Programi za iskanje zaposlitve

Ti programi seznanjajo udeležence z veščinami iskanja zaposlitve (zakonitosti delovanja trga delovne sile, viri informacij, komunikacija in načini predstavitve delodajalcu). Ločimo dve obliki:

- Daljša oblika programa traja največ 12 tednov. Vključuje trening veščin iskanja zaposlitve in konkretno aktivno iskanje zaposlitve z vsemi pripomočki – imenik, telefon, računalnik, internet, pisarniški material. Poteka pod vodstvom strokovno usposobljenih trenerjev.

- Krajša oblika programa traja le 12 ur. Udeleženci se na kratko seznanijo z veščinami iskanja zaposlitve, možnostmi in priložnostmi na trgu delovne sile. Ta oblika je ponujena vsem brezposlenim.

Namen izvajanja teh programov je usposobitev udeležencev za uspešen nastop na konkurenčnem trgu delovne sile in njihova zaposlitev.

• Programi izobraževanja (Program 5.000)

Za nezaposlene mlade je še posebej aktualen program formalnega izobraževanja »Program 5.000«, ki predstavlja sistematičen pristop k zmanjševanju števila brezposelnih oseb brez poklicne oziroma strokovne izobrazbe. Predstavlja združitev razpoložljivih resursov (znanja, izobraževalnih kapacitet ter finančnih sredstev) obeh pristojnih ministrstev – Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstva za šolstvo, znanost in šport. Izvaja ga Zavod za zaposlovanje v sodelovanju z ostalimi ključnimi institucijami že od leta 1998. Na novo se pripravlja vsako šolsko leto, sprejme pa ga vlada RS. Prednostno je program namenjen brezposelnim osebam brez poklicne oziroma strokovne izobrazbe, predvsem mladim v starosti do 26 let in brezposelnim osebam s poklicno in strokovno izobrazbo, ki na tem področju ne morejo dobiti zaposlitve in so pri Zavodu prijavljene več kot šest mesecev. Cilji programa so povečanje zaposljivosti brezposelnih oseb, zmanjšanje poklicnega strukturnega neskladja indvig izobrazbene ravni. Temeljni pogoj za vključitev v izobraževanje je zaposlitveni načrt, ki je dogovor o predvidenih aktivnostih brezposelne osebe pri iskanju zaposlitve in vključevanju v programe aktivne politike zaposlovanja. Pri vključevanju brezposelnih oseb se pri pripravi zaposlitvenega načrta in vključevanju brezposelnih oseb v posamezni izobraževalni program upoštevajo naslednji kriteriji:

- stanje na trgu dela na določenem območju in stanje v določenem poklicu, - osebne, poklicne, delovne in druge sposobnosti brezposelne osebe , - možnosti za uspešen zaključek programa,

- želje brezposelne osebe glede vrste programa, v katerega bi se želela vključiti, če so želje utemeljene in če jih je smiselno upoštevati glede možnosti za zaposlitev v določenem okolju in obdobju,

- stroški vključitve v program.

Izobraževanje je organizirano v posebnih oddelkih za brezposelne ali individualno v okviru ponudbe izvajalskih izobraževalnih organizacij. Učitelji in mentorji so se zato posebej izobrazili, pri čemer so bili opozorjeni na posebnosti populacije.

subvencije delodajalcem, ki zaposlujejo brezposelne in vključevanje v programe podjetništva za mlade.

• Program 10.000

• Program 10.000