Vir: reprodukcija foto Brate, T. 1985. Original hrani Mestni muzej v Idriji
Tudi to je edina fotografija postavitve lesene proge gozdarskega hunta, ki nam je znana.
Čas snemanja ni znan.
13.2 DEDIŠČINA LAUFA
S koncem plavljenja lesa po rekah pa je v zgodovino odšla tudi lesena gozdna železnica lauf. Od vozičkov ali prog se ni ohranilo nič. Ostanki železnice so verjetno zgnili in propadli v gozdovih. Grablje, ki so lovile plavljeni les, pa tudi lesene proge in vozičke so morda razdrli in porabili za kurjavo.
Od železnice se je do danes ohranil le kratek nasip ob Idrijci, kjer sedaj stoji replika regljača v naravni velikosti in spominja na nekdanjo uporabo in slavo gozdne železnice.
Drugih materialnih dokazov o laufu se ni ohranilo, saj je ta naprava takrat veljala že za zastarelo in nepomembno. Njene pomembnosti za našo tehniško zgodovino se zavedamo šele danes.
13.3 CERKLJANSKI LAUFARJI IN PUSTNA ŠEMARIJA – LAUFARIJA
Ob iskanju raznih poti, ki bi nam čim bolje pojasnili nastanke in razvoj jamskih transportov rude in lokalnih poimenovanj posameznih rudarskih pojmov, smo morali proučevati mnogo tematik, ki se na prvi pogled v našem primeru sploh ne zdijo proučevanja primerne in kažejo bolj k izgubi dragocenega časa, kot pa resnemu delu. Iz proučevanja zgodovine tehnike in tehniških naprav smo nehote zabredli v etnologijo.
Izkazalo pa se je, da verjetno nismo storili napake, če smo pogledali še na »sosedovo dvorišče«! V pojasnilo zgodbe o laufih so vstopile še druge zgodovinske informacije, katerih v začetku sploh nismo pričakovali oz. nismo imeli namen proučevati. Vse skupaj pa se je obrnilo tako, da smo kot kaže, odkrili še nekaj, kar doslej ni bilo znano.
Ob študiju ter vseh raziskavah idrijskega laufa (prvotne jamske železnice za prevoz rude) in laufarjih (voznikov, ki so poganjali vozičke po progah), so se nam v misli nehote vsilile misli na cerkljanske laufarje in pustno šemarijo – Laufarijo. Gre za uporabo istega termina oz. besede, le vsa dogajanja skupaj so v svojem bistvu nekaj povsem drugačnega!
Sprva se nam vse skupaj ni zdelo nič posebnega – razen tega, da imajo cerkljanski laufarji enako ime kot idrijski jamski vozniki! Postavili smo si vprašanje, zakaj tako?
Na cerkljanskem vendarle ni rudnikov! Od kod torej naziv laufarji prav pri njih oz.
uporaba termina laufar, ki je bil doma le v rudarski Idriji? Ne glede na to, da cerkljanski laufarji nimajo – kot je sprva kazalo – nič skupnega z idrijskimi laufarji, so se tekom raziskav pokazale zanimive podrobnosti, sorodnosti in vzporednosti!
Že kratek pogled na zapise o Cerkljanskih laufarjih, ki nam jih ponuja dostopna literatura kot je Slovenski etnološki leksikon (Baš 2004), nam pove, da sega običaj pustnih norčij Laufarije menda v 13. in 14. stoletje, ko so se v te kraje priseljevali Tirolci, ki naj bi podoben običaj prinesli s seboj, osnova pa naj bi izvirala še iz časov poganstva.
Kdaj se je cerkljanska Laufarija začela, torej ne vemo natančno, vemo pa za kdaj je bila uprizorjena še zadnja Laufarija po starih šegah in običajih. To je bilo leta 1914, tik pred
prvo svetovno vojno! Med vojno nikomur ni bilo do smeha in šal, nakar jo je po zasedbi teh krajev fašistična oblast prepovedala. Šele leta 1956 so jo obnovili po spominu na stare običaje!
Sprašujemo se, kakšne so bile povezave med Idrijo in Cerknim, da so prebivalci privzeli laufarje? Cerkno in Idrija sta kraja, ki imata skupno zgodovinsko in kulturološko zaledje. Sam običaj pustne Laufarije pa v bistvu zajema pustne like (maškare), ki ponazarjajo razne prebivalce, meščane, ki jih kot maškare vodi divja maska, laufar, ta terjast. Prav on, kot bomo kasneje videli, pa v resnici pooseblja idrijskega rudniškega laufarja. Ko je pustovanje na vrhuncu, vse maškare skupaj obdolžijo Pusta, da je v preteklem letu zakrivil vrsto slabih dejanj in ga zato obsodijo na smrt in ubijejo (Baš 2004).
Ker gre za zanimive vzporednosti, naj opozorimo na nekatere posebnosti, ki dajejo slutiti povezavo med obema vrstama laufarjev – rudniških in pustnih! Morda bodo ti zapisi pomagali kasneje odkriti še nekatere druge, doslej neznane posebnosti Laufarije!
Najprej naj opišemo ta terjastega, kot nadvse zanimivo in grozljivo masko, ki je na ogled tudi v Etnološkem muzeju v Ljubljani. Gre za obraz, ki ima majhne zaspane oči, temno kožo okoli oči, torej močne podočnjake, z velikimi, kot kaže maska, zatečenimi čeljustmi iz katerih postrani navzven štrlijo redki štrleči zobje. Če se ob tem poglobimo v razpravo Jožeta Pfeiferja, Zgodovinski razvoj medicine dela pri idrijskem rudniku, objavljeno v Idrijskih razgledih (Pfeifar 1993), presenečeni ugotovimo, da ta maska izkazuje vse simptome oz. tipične znake zastrupitve z živim srebrom, z boleznijo merkurializem! To je bila množična poklicna bolezen idrijskih rudarjev, v bistvu pa je šlo za zastrupitev posameznika s hlapi živega srebra, ki je običajno nastopila po dolgih letih dela v rudniku. Zato so rudarji živeli razmeroma le kratek čas, običajno le od 30 – 35 let. Kot znaki zastrupitve so med drugim bili slab vid in končna oslepitev, rudarji so imeli vnete dlesni in otekline na spodnji čeljusti, izpadali so jim zobje, ljudje so se slinili in imeli tresavico! Obstaja podatek, da je bilo v letu 1861 v Idriji kar 43 % vseh delavcev, ki so trpeli za to boleznijo (Pfeifer 1993). Z uvedbo posebnih varnostnih mask in dihalnih naprav s filtri, ki so jih rudarji morali obvezno nositi, se je ob koncu delovanja rudnika ta bolezen v celoti poslovila in ni več ogrožala ljudi (glej sliko 30).
Idrijski laufarji (vozniki vozičkov z rudo) so bili kot njihovi kolegi, kopači, vedno umazani, zanemarjeni in oblečeni v obrabljene in razcapane obleke. Delovnih oblek takrat še niso poznali. Umazan in razcapan je bil tudi cerkljanski ta terjast. Opis kaže na to, da so to figuro za maškaro Cerkljani prav gotovo našli v Idriji! A zakaj?
Pojava čudnega rudarskega voznika oz. potiskovalca jamskega hunta (trugce) – laufarja – je bila za domače preprosto ljudstvo zelo verjetno nenavadna in grozljiva. Še huje pa je zagotovo laufar deloval ob srečanjih z ljudmi, ki so prišli iz drugih krajev. Možak iz jame, umazan od prahu in zaznamovan z merkurializmom je zelo verjetno deloval kot nadnaravno bitje, ki je prihajalo iz notranjosti zemlje in prinašalo ljudem grozo ali pa morda tudi dobrine (v nekakšni obliki Bergmandeljcev – podzemskih pravličnih bitij).
Po svojem kratkem obisku na zemeljskem površju – iztresanju rude v zbiralnico oz.
sortirnico – pa se je laufar po svojem opravku na tem svetu zopet hitro vračal tja, od koder je prišel. Rudniški laufar se je ljudem očitno zdel kot svojevrstna mistična vez med tostranstvom in neznanimi silami onostranstva, skritimi globoko v zemlji.
Zdi se, da je tudi ime ta terjastega povezano tako z njegovo vlogo rudniškega laufarja in maškare – laufarja. On namreč tera, torej priganja, rine oz. poriva jamski voziček, kot pustna šema pa priganja ostale maškare v pogon od hiše do hiše. Besedo terati, torej priganjati, porivati in gnati naprej, pa že od nekdaj poznamo tudi v slovenščini. S tem je – vsaj po našem mnenju – pojasnjena vloga ta terjastega v cerkljanski Laufariji.