Cestno brezdomstvo

Cestni brezdomci (Diaz, 2006) se vsakodnevno znajdejo na ulici in nimajo kam niti podnevi niti ponoči. Cestni brezdomci nimajo strehe nad glavo, ustreznih namestitev, zato noči preživljajo zunaj, spijo pod milim nebom, v parkih ali na avtobusnih postajah ali pa v t. i.

bazah oz. zgradbah, ki niso primerne za človeško bivanje.

2.2.1 Cestno brezdomstvo v Ljubljani

Aprila 2015 (Dekleva in Razpotnik, 2015) je Oddelek za zdravje in socialno varstvo Mestne občine Ljubljana dal pobudo za izvedbo krajše terenske akcije oz. raziskovanje z delovnim naslovom »Vidno in moteče cestno brezdomstvo na območju središča Ljubljane«. Namen akcije je bil:

 vpogled v sam pojav cestnega brezdomstva;

 vpogled v potrebe brezdomnih oseb;

 povečana prisotnost strokovnih delavcev;

 informiranje brezdomnih o možnostih podpore in vključitve v programe za brezdomne;

 detektiranje in evidentiranje javnih površin/mest, kjer se zbirajo brezdomni in socialno izključeni;

 razviti priporočila za bodoče ravnanje.

Akcijo je koordiniralo društvo Kralji ulice, vključili pa so se tudi društvo Stigma, društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote in Zavetišče za brezdomce v Ljubljani. Za raziskavo je bilo razmeroma malo časa (približno 5 mesecev) in je potekala po pristopu

»Rapid need assesment« za katero je značilno:

 prednost ima hitrost pred poglobljenostjo;

 prednost ima širina in obseg zajetih informacij;

 prednost imajo kvalitativni podatki;

 pridobivanje informacij od oseb, ki so objekt intervencij oz. uporabniki programov, in od strokovnjakov;

 prisotnost na terenu, opazovanje in stik s »terenskimi eksperti«.

Delavci iz različnih organizacij so naredili spisek lokacij, na katerih se zbira ciljna skupina.

Lokacije so si razdelili in vsaka organizacija je naredila obisk dodeljene lokacije. Skupaj so

naredili 92 terenskih obiskov, na katerih so vzpostavili 480 stikov, med katerimi je približno 75 različnih oseb. Lokacije, na katerih se pogosto zadržujejo brezdomne osebe v Ljubljani, so:

 Ambrožev trg – park in okolica,

 Metelkova »za zidom«,

 Prešernov trg,

 Kongresni trg,

 park »okrogla« pri Poljanskem nasipu,

 okolica dnevnega centra Kraljev ulice,

 Plečnikov podhod,

 Njegoševa ulica pred trgovino Hofer,

 Slomškova ulica pred trgovino Mercator,

 garažna hiša Kongresni trg,

 vhod v trgovino Spar – Garažna hiša Kapitelj,

 Miklošičev park,

 park Tabor,

 Fabijanijev most,

 Tivoli – parkomat.

Terenski delavci so zapisali dogajanje na lokacijah:

1. Dogajanje na lokacijah je bolj ali manj podobno. Ljudje so se pogovarjali in kot so sami rekli: »zabijali čas«, večinoma zraven popivali in kadili. Večina tako preživi vsak dan v svoji družbi. Predvsem v toplejših mesecih se več zadržujejo zunaj, saj mesto oživi in je tako bolj zanimivo. Edina specifična lokacija je Metelkova »za zidom«, kjer je bilo opazno dogovarjanje o preprodaji prepovedanih drog ter uživanje različnih tovrstnih drog (tablete, heroin, kokain ...), česar na drugih lokacijah ni bilo moč zaslediti (razen enkratno kajenje kanabisa na Prešernovem trgu in Kongresnem trgu).

Terenski delavci so opozarjali, da je prostor nevaren za ljudi, ki se tam zbirajo, in za mimoidoče, saj so našli veliko odpadnih igel in kupov smeti. Na tej lokaciji je bil tudi edini zapis o prepiru in fizičnem nasilju ter posredovanju policije. Na ostalih lokacijah je bilo posredovanje policije redkejše in takrat, ko terenski delavci niso bili prisotni.

Večkrat je bil opis glasnejšega pogovarjanja kot posledica vinjenosti prisotnih in s tem specifičen način pogovora.

2. Večina prisotnih na lokacijah je vključenih v program nastanitve, približno 20 % ljudi prespi zunaj kakšno noč ali večino noči.

3. Možnosti prehranjevanja je veliko in brezdomni jih poznajo.

4. Večina jih je vključenih vsaj v eno organizacijo pomoči brezdomnim, nekateri pa se po njihovih besedah raje znajdejo sami.

5. Kot domači prostor navajajo razne organizacije, dnevne centre, parke, trge ter posamezne ulice. Lokacije gibanja so navadno enake, saj imajo na teh lokacijah družbo. V strogem centru se zadržujejo cel dan, medtem ko na Metelkovi »za zidom«

nekje do popoldneva.

6. Mimoidoči jih večinoma ignorirajo, včasih se kdo ustavi in zaplete v pogovor. Z mimoidočimi imajo tudi stik, ko beračijo.

7. Na vprašanja o njihovih potrebah so največkrat navajali večjo ponudbo ležišč in nastanitev. Podpirajo prisotnost terenskih delavcev, saj so mnenja, da se takrat situacija na lokaciji umiri in imajo možnost pogovora. Želijo si več prostorov za druženje in prostore z brezplačno dostopnostjo do računalnikov in televizije.

Predlagali so tudi dodaten dnevni center v centru Ljubljane, več možnosti za tuširanje, dodatne programe za odvajanje od drog, nekateri omenjajo tudi odprtje varnih sob.

Terenski delavci so oblikovali seznam priporočil za nadaljnje ravnanje:

1. Večja dostopnost nastanitev in prenočišč, predvsem nizkopražnih, z možnostjo specializiranih oblik podpore (npr. zdravstvene storitve).

2. Več proaktivnega in asertivnega, sistematičnega ter kontinuiranega terenskega dela, z usmerjenostjo v dolgoročno delovanje in iskanje individualnih prilagojenih rešitev za bivalne in bivanjske probleme ljudi.

3. Več dnevnih centrov oz. specifičnih programskih ponudb za dnevno bivanje, ki bi omogočale alternativo življenju na cesti. Ljudje bi se morali v takih programih čutiti sprejete, spoštovane ter vključene v odločanje o svojem življenju. Omogočali bi jim stvarne možnosti za navezovanje stikov in gradnjo socialnih mrež, zelo pomembne pa so tudi možnosti za prilagojeno zaposlovanje oz. dostop do zaslužka na način, ki je legalen, in čim manj moteč za javnost.

4. Treba bi bilo uvesti programe, ki so varni za aktivne uporabnike dovoljenih in nedovoljenih drog – »mokri« dnevni centri in varne sobe.

5. Lokacijo Metelkova »za zidom« bi bilo treba smiselno urediti, predvsem z opremo za shranjevanje odpadkov (smeti in igel).

6. Potrebnih bi bilo več možnosti za osebno higieno, ki bi bila brezdomnim tudi lahko dosegljiva.

7. Med terenskim delom so naleteli na spregledane skupine brezdomnih, med katerimi so brezdomne družine in brezdomni starši. Zanje bi bilo treba ustvariti nove programe.

8. Večina organizacij je omenjala pojav tujcev, nedržavljanov Slovenije med cestnimi brezdomci, ki imajo tudi manjše možnosti za pomoč v Sloveniji. Zanje bi bilo treba pridobiti več informacij in se opredeliti glede njihovega položaja ter dostopnost pomoči.

9. Potrebnega je več sodelovalnega dela z uporabniki in sodelovanje med izvajalci programov na tem področju.

Ljubljanska priporočila (Dekleva in Razpotnik, 2015) se tako začnejo s potrebo po namestitvah in drugih programih, ki so prilagojeni posebej ranljivi populaciji brezdomnih.

Gre za potrebo nizkopražnosti in hkrati zaupanje v vztrajno in dolgoročno strokovno delo, ki je usmerjeno v individualnost posameznika in lahko pri ljudeh doseže spremembe na bolje.

Hkrati pa se zavedajo, da žal s še tako dobrim strokovnim delom in z represijo (ki si je nihče ne želi), cest ne bomo »očistili« brezdomcev, saj jih vedno znova producirajo pogoji za življenje (ekonomski, politični, kulturni, odnosni itn.).