Definicija mladinske književnosti

Stražar (1982) opredeljuje mladinsko in otroško književnost kot književnost, ki jo berejo otroci in mladina glede na svoje zmožnosti, interese in stopnjo v razvoju. Označil je otroško in mladinsko književnost kot književnost, namenjeno otrokom in mladim. Mladinsko književnost sestavljajo tudi tista besedila, ki niso bila napisana izrecno za mlado publiko, a jih mladina vseeno sprejema.

Avtor raje uporablja poimenovanje književnost za otroke in mladino kakor poimenovanje otroška književnost, ker je drugo poimenovanje nenatančno in opredeljuje književnost glede na avtorstvo, a je zaradi svoje kratkosti vseeno uporabno (Stražar, 1982).

Književnost za otroke in mladino lahko srečamo tako v knjigah kot v medijih. Med medije spadajo televizija, radio, gramofonska plošča in magnetofonski trak. Književnost za otroke in mladino se od književnosti nasploh loči po načinu, kako predstavi temo, vsebino in motiv. V to književnost moramo vključiti nekaj elementov s področja drame, otroških pesmic, poučnih besedil itn. Tako v književnosti za otroke in mladino kot v književnosti za odrasle se pojavljajo slogovni tokovi in tendence. O književnosti za otroke in mladino govorimo takrat, ko je besedilo prilagojeno bralcu, njegovim zmožnostim, sposobnostim in razvoju. Zanimivo je, da se otroci in mladi med odraščanjem čedalje bolj zanimajo za nove literarne zvrsti (Stražar, 1982).

Marjana Kobe (1987) opredeljuje mladinsko književnost kot književnost in osnovno branje otrok do 10. leta starosti. Mladinska književnost je vključena v program razrednega pouka in je namenjena bodočim učiteljem te smeri.

Saksida (2001a) v delu Slovenska književnost III opredeljuje mladinsko književnost. Pravi, da se mladinska književnost povezuje s tremi pomembnimi členi s področja literature. To so avtor, besedilo in naslovnik. Saksida pravi, da je mladinska književnost književna zvrst, ki se zavzema za umetniškost. Mladinska književnost je namenjena ne samo mlademu bralcu do 18. leta, ampak tudi odraslemu bralcu. Naslovnik je univerzalen.

Saksida opisuje več načinov opredeljevanja mladinske književnosti. Uporablja sopomenke, kot so otroška književnost, mladinska literatura in mladinsko slovstvo (Saksida, 1994, v Saksida, 2001a).

Mladinska književnost je sodobna opredelitev, ki predstavlja tako otroško kot mladinsko književnost.

V to uvrščamo:

»dela, napisana posebej za mladino; dela, ki so bila napisana kot nemladinska književnost, a so v procesu recepcije postala mladinska; priredbe in predelave del.« (Saksida, 2001a, str.

Prvi člen mladinske književnosti je avtor, ki se v mladinskih besedilih vživi v otroka in se vrača v otroštvo. Pisanje mladinske književnosti ga torej spominja na to specifično življenjsko obdobje.

Pomembno je sporazumevanje med avtorjem/odraslim in otrokom. Saksida (2001a) pravi:

»1. Pisati mladinsko književnost pomeni pisati književnost nasploh – vrednotenjski vidik:

obe naslovniški zvrsti sta izrečeni glede na umetniškost.

2. Pisati mladinsko književnost pomeni vživljati oz. vračati se v otroštvo (»spominjanje na otroštvo«) – prevladujoča je torej komunikacija med odraslim in otrokom, kar pomeni, da iz območja sodobne avtorske mladinske književnosti izpade spontana otroška ustvarjalnost.

3. Mladinska književnost je dialog z otroštvom, nastaja iz potrebe odraslega po komunikaciji z otroštvom – tudi za mladinsko književnost je torej bistven »užitek dialoga« kot temeljni užitek branja književnosti.

4. Mladinska književnost se povezuje s književnostjo za odrasle – v opisih različnih avtorjev je mogoče opazovati vsebinske, idejne in slogovne vzporednice med mladinsko in nemladinsko književnostjo.

5. Osrednje značilnosti mladinskih del so humor, zvočnost, igrivost, (otroška) izkušnja in čudenje, hkrati pa je v njih zaznati tudi t. i. tabu teme oz. »male proteste«. Bistvena za povojno in predvsem za sodobno mladinsko književnost je torej pestrost vrst, motivov in tem, kar pomeni, da mladinske književnosti ni mogoče zvesti le na eno prevladujočo vrsto ali tematski sklop.

6. Mladinska književnost je zanimiva za otroke in odraslega – pri analizi ter kritiki mladinske književnosti se je smiselno izogibati absolutiziranju estetskega okusa bodisi mladega bodisi odraslega bralca; zanimivo je, da najkakovostnejša besedila klasične in sodobne mladinske književnosti nagovarjajo tako prvega kot drugega (npr. Prežihov Voranc, N. Grafenauer, S.

Makarovič).« (Saksida, 2001a, str. 405–406)

Drugi člen je besedilo. Tu moramo upoštevati starost bralca, ki so mu namenjene različne vrste (npr.

sodobna kratka pravljica) in tipologije zvrsti (dramatika, poezija in proza). Najbolj razširjena zvrst mladinske književnost je proza, ker vsebuje tako realistična kot izmišljena besedila in avtobiografska besedila. V to kategorijo sodijo tudi slikanice, v katerih sta besedilo in ilustracija ena sama celota.

Naslovnik je zadnji člen, s katerim se ukvarja »veda o mladem bralcu«. Ta se ukvarja z bralnimi sposobnostmi in zmožnostmi ter bralnim razvojem naslovnika (Saksida, 2001a).

V delu Mala literarna teorija zasledimo opredelitev mladinske književnosti. Mladinska/otroška književnost je književnost »za posebnega (otroškega) bralca« (Saksida, 2009, str. 6). Otroku oz.

mladostniku so prilagojene vse njegove sposobnosti in zanimanja. Govorimo tudi o naslovniški

odprtosti, saj avtor opozarja, da se tudi odrasel rad vrača v svoje otroštvo in se tako vživi v otroka (Kmecl, 1976, v Saksida, 2009).

Tudi avtorica Milena Mileva Blažić (2011) v svoji monografiji Branja mladinske književnosti: izbor člankov in razprav opredeljuje mladinsko književnost. Predstavlja več definicij mladinske književnosti, in sicer mladinsko književnost s stališča literarne vede, s stališča namena in naslovnika ter s stališča recepcije.

Pri definiciji književnosti s stališča literarne vede avtorica pravi: »mladinska književnost je književnost, ki ima za predmet preučevanja mladinsko književnost oz. književnost za mlade naslovnike od rojstva do 18. leta.« (Blažić, 2011, str. 7)

Pri definiciji mladinske književnosti s stališča namena in naslovnika pravi: »mladinska književnost je področje literarne vede, ki ima za predmet preučevanja mladinsko književnost oz. književnost za mlade naslovnike od rojstva do 18. leta.« (Blažić, 2011, str. 7) Mladi naslovnik je vsak bralec do 18.

leta starosti. Ne gre za enega samega naslovnika, naslovnikov je več. To opazimo v delu Mali princ, v katerem gre bralec skozi različne faze (otroštvo, mladostništvo, odraslost) in se preko teh naslovniško razvija. Avtorica omenja delo pisateljice Astrid Lindgren Pika nogavička (svetovna mladinska književnost), ki je napisano z namenom, da bi ga brali mladi naslovniki. Nato omeni delo Nika Grafenauerja Pedenjped (slovenska mladinska književnost), ki je bilo že od začetka namenjeno mladim bralcem (Blažić, 2011).

Pri tretji definiciji, in sicer pri definiciji mladinske književnosti s stališča recepcije, avtorica govori o besedilih, namenjenih odraslim bralcem. Znano je, da obstajajo nekatera književna besedila, ki so bila najprej namenjena odraslim, a so v procesu recepcije postala primerna tudi za mladega bralca.

Avtorica navaja poimenovanje mladinsko branje, ki je bolj primerno kakor poimenovanje nemladinsko branje. Mladinsko branje predstavlja nekaj pozitivnega in označuje književnost s stališča recepcije. Avtorica navede Prešernovega Povodnega moža, ki je bil najprej posvečen odraslemu bralcu, nato pa je postal kanonsko mladinsko besedilo. To delo uporabljajo tudi vzgojiteljice v vrtcu, ko berejo predšolskim otrokom, starim od 2 do 6 let. Vzgojiteljice predstavijo besedilo preko pravljice. Avtorica navede še drugi primer besedila za odrasle, ki je postalo besedilo za mlade bralce. To je Cankarjevo delo z naslovom Pehar suhih hrušk, ki je izšlo v knjižni zbirki Čebelica (1965) in kasneje v zbirki Mala slikanica (1977). Delo obravnavajo učenci 3. razreda osnovne šole (Blažić, 2011).

Obstajajo besedila, ki so namenjena mladim, a jih berejo tudi odrasli. Ta uvrščamo tako med mladinsko kot med odraslo branje. Med ta dela spada mladinska pravljica Kajetana Koviča z naslovom Pajacek in punčka (1984). Besedilo je namenjeno odraslemu bralcu, vendar je vključeno v učni načrt za 3. razred osnovne šole (Blažić, 2011).

Tudi jaz menim, da je mladinska književnost namenjena v prvi vrsti otrokom in mladostnikom, torej mladim ljudem, ki niso še dosegli zrelih let. Lahko jo berejo tudi odrasli, če se radi spominjajo na otroška leta. Menim, da morajo biti knjige na področju mladinske književnosti tako kvalitetne, da se bralci ob branju naučijo kaj novega. Knjige morajo biti primerne posamezni starosti otroka in v skladu z njegovimi interesi in željami. Zdi se mi, da če otroku ali mladostniku ponudimo knjigo, ki ga mika in je obenem kvalitetna in zanimiva, se bo ta oddaljil od računalniških igric, računalnika ali mobilnega telefona.

Ko razmišljam o mladinski književnosti, pogosto pomislim na tiste knjige za otroke, ki imajo izmišljeno zgodbo. Čeprav sem že odrasla, me te knjige zelo pritegnejo. Otrok ima veliko domišljije in z branjem takšnih knjig odide v svoj svet. Starši bi morali poskrbeti, da bi otroci večkrat odšli v svet domišljije in za nekaj ur pozabili na vsakdanji svet. Temu pravimo eskapizem.