n=5090)
S trditvijo, da so starši pripravljeni pomagati pri domači nalogi, se je močno strinjalo več fantov, ki so bili vključeni v študijo HBSC leta 2002 v primerjavi z letom 2006. Pri dekletih ni statistično značilnih razlik med letoma 2002 in 2006. Nismo opazili statistično značilnih razlik med letom 2002 in 2006 pri 13- in 15-letnikih. Za 11-letnike leta 2002 nimamo podatkov.
Ugotovili smo, da so bili leta 2002 starši z visokim in srednjim socialnoekonomskim statusom statistično značilno bolj pripravljeni pomagati v primerjavi s starši z nizkim socialnoekonomskim statusom, če bi nastale težave v šoli, leta 2006 pa pogosteje starši z visokim socialnoekonomskim statusom. Leta 2002 so bili starši z visokim in srednjim socialnoekonomskim statusom statistično značilno bolj pripravljeni iti na pogovor z učiteljem, leta 2006 pa pogosteje starši z visokim socialnoekonomskim statusom. Leta 2002 so starši z visokim socialnoekonomskim statusom statistično značilno bolj spodbujali otroke, da bi v šoli dobro delali, leta 2006 pa starši s srednjim socialnoekonomskim statusom. Leta 2002 so največ zanimanja, kaj se v šoli dogaja, pokazali starši s srednjim socialnoekonomskim statusom, leta 2006 pa starši z visokim socialnoekonomskim statusom. Leta 2002 so starši z visokim in srednjim socialnoekonomskim statusom bili statistično značilno bolj pripravljeni pomagati pri domačih nalogah, leta 2006 pa starši z visokim socialnoekonomskim statusom.
92
Starši z nizkim socialnoekonomskim statusom so pri vseh anketiranih in obe leti nudili najmanj podpore.
Zaključek
V primerjavi s študijo HBSC, ki je bila narejena leta 2002, ugotavljamo, da slovenski anketiranci leta 2006 manj pogosto živijo v 'klasičnih' družinah in pogosteje v enostarševskih oziroma rekonstruiranih. Ugotovili smo tudi, da je bilo leta 2006 v primerjavi z letom 2002 med anketiranimi manj edincev in da so bile družine po številu družinskih članov večje. Več anketirancev lažje komunicira z materjo kot z očetom, kar velja za oba spola in vse opazovane starosti, se je pa komunikacija s staršema leta 2006 nekoliko poslabšala. Anketiranci iz družin z boljšim socialnoekonomskim statusom so lažje komunicirali s svojimi starši. Ugotavljamo, da so anketiranci iz družin z višjim socialnoekonomskim statusom deležni tudi večje podpore staršev pri reševanju šolskih problemov in težav.
Literatura
1. Bachman J, Johnson L, O'Malley P (1981). Smoking, drinking and drug use among American high school students: Correlation and trends, 1975 – 1979. American Journal of Public Health 71: 59-69.
2. Čačinovič-Vogrinčič G (1992). Psihodinamski procesi v družinski skupini. Ljubljana:
Advance.
3. Eurostat (1995). Women and man in the European Union: a statistical potrtrait.
Luxembourg: Office for Official Publicantion of the European Commission.
4. Fogel J (2004). Family impact on health issues of children and adolescents: one highlight of the American Psychological Assotiation Convention. Medscape Psychiatry
& Mental Health 9 (2).
5. Foxcroft DR, Lowe D (1991). Adolescent drinking bechaviour and family socialisation factors: meta-analysis. Journal of adolescence 14: 159-177.
6. Goddard E, Higgins V (1999). Smoking, drinking and drug use among young teenagers in 1998. London: The Stationaery Office.
7. Goddard E (1990). Why children start smoking. London: HMSO.
8. Green G, MacIntyre S, West P (1990). Do children of lone parents smoke more because their mothers do? British Journal of Addiction 85: 1497-1500.
9. Griesbach D, Amos A, Currie C (2003). Adolescent smoking and family structure in Europe. Social Science & Medicine 56: 41-52.
10. Lukšič M (2006). Diagnoza mladostništvo. Dostopno preko:
http://www.2arnes.si/ceslg7/gledlist/GL20052006/GL7/diagnoza.htm (zajeto dne 10. 9.
2007 )
11. Isohanni M, Moilanen I, Rantakallio P (1991). Determinants of teenage smoking, with special reference to nonstandard family background. British Journal od Addiction 86:
391-398.
12. Musek J (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.
13. Plant MA, Orford J, Grant M (1989). The effects on children and adolescents of parents' excessive drinking: an international review. Public Health Rep 104 (5): 433-442.
14. Shucksmith J, Glendinning A, Hendry L (1997). Adolescent drinking bechaviour and the role of family life: A Scotish perspective. Journal of Adolescents 20: 85-101.
15. Strgar E, Scagnetti N, Pucelj V (2006). HBSC Slovenija 2002. Z zdravjem povezano življenje v šolskem obdobju. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
93 16. Summerfield C, Matheson J (2000). Social focus on young people. London: The
Stationery Office.
17. Sweeting H, West P, Richards M (1998). Teenage family life, lifestyles and life chances: Associations with family structure, conflict with parents and joint family activity. International Journal of law, Policy and the Family 12: 15-46.
18. Švab A (2003). Skrb med delom in družino. Koncept usklajevanja dela in družinskih obveznosti v družinski politiki. Teorija in praksa 40 (6): 1112-1126.
19. Tomori M (1998). Knjiga o družini. Ljubljana: EWO.
20. Tyas SL, Pederson LL (1998). Psychosocial factors related to adolescent smoking: A critical review of the literature. Tobacco Control 7: 409-420.
21. Ule M, Kuhar M (2003). Mladi, družina in starševstvo. Spremembe življenjskih potekov v pozni moderni. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Center za socialno psihologijo.
94
95
ZADOVOLJSTVO S ŠOLO
Vesna Pucelj, Mojca Bevc Stankovič
Uvod
Šola je poleg družine okolje, ki odigra eno od ključnih vlog pri otrokovem razvoju. Šola pomaga učencem pri doseganju znanja, razčiščevanju stališč, razvijanju veščin, ki jih potrebujejo, da kasneje v odraslem življenju lahko sodelujejo bolj dejavno.
Čas, ki ga učenci preživijo v šoli, predvsem pa dojemanje šole in izkušnje z njo, pomembno vplivajo na njihovo samopodobo, sprejemanje sebe, vedenje v zvezi z zdravjem in odnos do življenja. Šola je lahko dejavnik tveganja ali pa vir pozitivnih dejavnikov za razvoj vedenja v zvezi z zdravjem kot tudi splošnega zdravja (Samdal in sod., 1998). Podporno šolsko okolje lahko pozitivno vpliva na vedenje, povezano z zdravjem, na zdravje in zadovoljstvo v življenju, medtem ko nepodporno okolje deluje ravno obratno.
Poleg moči in dohodkov je izobrazba ključni dejavnik v poindustrijskih družbah, ki vpliva na sposobnost obvladovanja tveganj in življenjski slog mladih (Beck v Mencin Čeplak, 1996).
Otrokovo dojemanje dobrega počutja je rezultat zbira objektivnih dejstev (tudi njegovega zdravstvenega stanja) in pogojev, v katerih živi in deluje (družina, šola, prijatelji …), po drugi strani pa tudi lastnega subjektivnega dojemanja omenjenih dejstev in pogojev. Pojmovanje dobrega počutja je odvisno tudi od posameznikovih sposobnosti za opazovanje, kritične presoje, meril, ki si jih postavlja.
Doživljanje učne neuspešnosti je najpogostejši vir nezadovoljstva; zrcali se tudi v odnosih v družini, otrokovem splošnem dojemanju sebe in vključevanju v vrstniške skupine. Vzroke za učno neuspešnost otroci večinoma pripisujejo sebi. Izkušnje v odnosih s »pomembnimi drugimi« so lahko tudi vir nezadovoljstva. Izkušnja (učnega) uspeha je pomembna komponenta doživljanja in sprejemanja sebe. Neuspešnost otrok v šoli se pogosto povezuje z občutki lastne nekompetentnosti, občutki krivde zaradi neustreznih učnih navad, občutki popolne nemoči in izgube smisla … Neuspeh otroka v šoli pogosto vpliva tudi na odnose v družini (Turnšek, 1995).
Raziskovanje šolskega okolja oz. psihosocialnega ozračja v šoli je bilo vključeno že v prejšnje študije HBSC, predvsem z vidika izobraževalnih rezultatov in z vidika odnosa do zdravja, dobrega počutja v šoli, odnosa do vedenja, povezanega z zdravjem (HBSC, 1998/99, 2001/02). Raziskovali so dejavnike, ki lahko spodbujajo oz. znižujejo anketirančeve občutke zadovoljstva, ter dejavnike, ki so lahko varovalni oz. predstavljajo tveganja za njihovo zdravje. Ugotovitve raziskav kažejo, da otroci in mladostniki, ki radi hodijo v šolo, v večji meri poročajo o subjektivnem zaznavanju dobrega počutja, imajo boljši uspeh in se vedejo manj tvegano v zvezi s svojim zdravjem. K boljšemu počutju in dojemanju zadovoljstva s šolo pripomore tudi podpora vrstnikov, učiteljev in staršev (HBSC 2001/02).
96
Podobne primerljive raziskave v delovnem okolju odraslih prav tako ugotavljajo povezanost vpliva organizacije dela in zadovoljstva pri delu ter vsesplošnega zdravja in dobrega počutja.
Ključno je sorazmerje med avtonomijo in nadzorom ter dojemanje zahtev in podpore (kako so zahteve in nadzor uravnotežene s podporo).
V Sloveniji se je v šolskem letu 1999/2000 postopoma začela uvajati prenova osnovne in srednje šole (splošne, strokovne, poklicne šole) – predvsem razvoj učnih načrtov ter sistemov preverjanja in ocenjevanja znanja. Spremembe v izobraževalnem sistemu so terjale veliko energije, časa in finančnih sredstev, ki so jih vodstva in pedagoški delavci usmerili v razvoj svojih profesionalnih področij. Vse spremembe niso vedno najbolj ustrezne oz. učinkovite in nemalokrat sprožajo negodovanje vpletenih (tako učencev, učiteljev kot staršev). V letu 2006 je potekala ponovna prenova »prenovljenih« programov z namenom razvoja, spremljanja učnega procesa, vpeljevanja novosti v prakso ter priprave izhodišč in smernic za posodabljanje učnih načrtov. Spremembe kurikuluma pa se ne bi smele nanašati le na obseg snovi, ampak tudi na spremembe v vzorcih razmišljanja ali v spremembi ustaljenih vlog, kar pa zahteva veliko več časa in napora vseh vpletenih (Posvet Kurikulum kot proces in razvoj, 2007).
Dejstvo, da otroci med svojim šolanjem preživijo na tisoče ur v določenem okolju, nam daje priložnost, da z načrtovanimi in usmerjenimi dejavnostmi za krepitev zdravja lahko vplivamo na bolj zdrav življenjski slog in posledično na večje zdravje otrok, mladostnikov in kasneje odraslih ljudi. V okolju, ki skrbi za telesno, duševno in socialno zdravje, se učenci tudi raje učijo in delajo. Posledice tega procesa pa se kažejo tudi v boljših učnih rezultatih. Tako se je izoblikovala tudi zamisel o konceptu promocije zdravja v šolskem okolju (Evropska mreža Zdravih šol oz. šol, ki promovirajo zdravje) že v 80. letih prejšnjega stoletja. Zdaj obsega mreža že 43 držav, vsaka s svojo mrežo šol, ki širijo koncept promocije zdravja v svoje okolje. Koncept, ki upošteva celosten, pozitivno usmerjen pristop k zdravju, se naslanja na prvine promocije zdravja po Ottawski listini (zdravju naklonjena politika, oblikovanje podpornih okolij, vključevanje lokalnih skupnosti, zdravstvena vzgoja, preusmeritev zdravstvenih služb) in deluje na dolgi rok, je preizkušen model za ohranjanje, spodbujanje in krepitev zdravja (ENHPS, 2007). Slovenija je članica Evropske mreže zdravih šol od leta 1993 z 12 pilotskimi šolami. Leta 1998 pa se je mreža razširila na 130 ustanov, in sicer 100 osnovnih, 25 srednjih šol in 5 dijaških domov.
Zdravje mladih je pomembno vprašanje tako zdaj kot v prihodnosti. Investiranje v njihovo zdravje je investiranje v prihodnost družbe. Šolstvo in zdravstvo pa bi morala biti enakovredna partnerja pri zagotavljanju pogojev, spodbujanju in krepitvi zdravja v šolskem okolju (Egmondska deklaracija, 2002).
Podatki za leto 2006 in primerjava z letom 2002 Metoda
Cilj dela raziskave, ki se nanaša na šolo, je ugotavljanje učenčevih zaznav glede zadovoljstva s šolo, akademskim uspehom in stresom, povezanim s šolo ter šolskega
97 psihosocialnega okolja. Vsa ta vprašanja so del obveznega dela vprašalnika. Za potrebe tega poročila nismo obdelovali neobveznih vprašanj.
Na vsa vprašanja, ki se nanšajo na šolo, so odgovarjale vse starostne skupine anketirancev (11-, 13- in 15-letniki). Eno vprašanje je merilo, v kakšni meri je anketiranim šola všeč.
Anketiranci so se lahko odločali od zelo mi je všeč do sploh mi ni všeč (5 možnih vrednosti).
Pri samooceni dela za šolo so anketiranci ocenjevali, kako bi njihovo delo za šolo ocenil razrednik v primerjavi s sošolci. Možni odgovori so bili od zelo dobro do pod povprečjem (4 možne vrednosti).
Podporo sošolcev so merile tri trditve. Anketiranci so se opredeljevali s strinjanjem oz.
nestrinjanjem glede podane trditve (5 možnih vrednosti). Prva trditev se je nanašala na druženje v razredu, druga na prijaznost in pomoč sošolcev in tretja na sprejemanje s strani drugih. Prvi dve trditvi sta splošni oceni podpore in se ne nanašata neposredno na vprašanega ter ne opisujeta njegovega odnosa do sošolcev. Tretja trditev pa se nanaša neposredno na vprašanega in meri njegovo sprejetost med sošolci.
Eno vprašanje je merilo občutek obremenjenosti učenca z delom, ki ga mora opraviti za šolo. Delo za šolo se tu nanaša na vse oblike dela za šolo, ne samo na domače naloge.
Vprašanje ne da odgovora, ali je učenec obremenjen zaradi časa, porabljenega za delo, ali zaradi zahtevnosti snovi. Na štiristopenjski lestvici so se anketiranci lahko odločili od veliko do sploh nič.
Rezultati Všečnost šole
Skoraj tretjina anketiranih je odgovorila, da jim je šola zelo všeč, nekaj več kot tretjini šola ni preveč všeč in desetini sploh ni všeč.
Všečnost šole se s starostjo statistično značilno spreminja, povprečno je šola najbolj všeč 13-letnikom, najmanj pa 15-letnikom. 13-letniki so v svoji generaciji med starejšimi (8.
razred) in se zato lahko počutijo bolj kompetentni, varni v že poznani situaciji. Svojo pozicijo v šoli so si že utrdili, odnosi z učitelji so stabilni, od starejših vrstnikov niso ogroženi, so jim enakovredni. 15-letniki pa so ravno na prehodu v srednjo šolo, znajdejo se v vrtincu sprememb, negotovosti, novih zahtev in pričakovanj. Odnosi med vrstniki in učitelji še niso tako izoblikovani, osebni, poznani.
Statistično značilne razlike so tudi po spolu, dekleta so pogosteje odgovarjala, da jim je šola zelo všeč ali malo všeč, fantje pa so pogosteje odgovarjali, da jim šola ni oz. sploh ni všeč.
Opaziti je, da je dekletom šola bolj »pisana na kožo«, ker laže sprejemajo šolske zahteve, naloge, navodila, šolski red. Več časa namenjajo učenju in so zato lahko posledično tudi bolj učno uspešne.
98
28,3%
37,1%
20,7%
34,8%
40,6%
17,9%
6,7%
13,9%
0% 5% 10% 15% 20% 25% 30% 35% 40% 45%
zelo mi je všeč malo mi je všeč ni mi preveč všeč sploh mi ni všeč
dekleta fantje