2 NADARJENOST
2.10 DELO Z NADARJENIMI U Č ENCI
V svetu naletimo na različna mnenja o načinih izobraževanja nadarjenih. Nekateri menijo, da je za nadarjene učence bolje, da jih ločimo v stalne skupine, kjer delajo po posebnih programih in jih poučujejo posebej usposobljeni učitelji, drugi pa menijo, da jim bolj koristi skupno šolanje z ostalimi učenci, ob nekaterih dodatnih oblikah dela z njimi. V preteklosti so posebno šolanje nadarjenih učencev odklanjali zaradi predsodkov družbe do t. i. elitizma.
Kljub temu, da se je v današnjih časih mnenje družbe spremenilo, obstaja zelo malo posebnih šol za nadarjene. Mnoge države segregacijo odklanjajo predvsem iz strokovnih pomislekov, saj izkušnje z uvajanjem posebnih oddelkov in šol kažejo, da lahko takšno izločanje nadarjenih učencev negativno vpliva na njihov socialni in čustveni razvoj. Tako zagovorniki segregacije kot tudi integracije pa soglašajo s tem, da je treba nadarjene otroke izobraževati po posebnih programih, ne glede na to, kako jih realiziramo (Žagar 1991).
Za nadarjene otroke je treba začeti skrbeti že dovolj zgodaj. Spodbujanje se mora začeti v družini, nato pa naj bi se sistematično nadaljevalo v vrtcu in šoli. Prav tako kot manj sposobni tudi ti otroci potrebujejo posebne spodbude in podporo. Če otrokom starši, vrtec in šola tega niso sposobni zagotoviti, lahko ti izgubijo svojo nadarjenost in se zlijejo v povprečje ali pa
imajo težave na učnem in socialno-čustvenem področju (Glogovec 1990).
Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja pri opredeljevanju ciljev vzgoje in izobraževanja poudarja načelo zagotavljanja enakih možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Nadarjene učence je potrebno obravnavati kot samostojno skupino učencev, ki ima na področju učenja izjemne potenciale oziroma dosežke, ki upravičujejo individualne prilagoditve. Bela knjiga (1995) med otroke s posebnimi potrebami uvršča tudi nadarjene učence. Bela knjiga (2011) meni, da je treba nadarjene učence izločiti iz dosedanje opredelitve učencev s posebnimi potrebami, saj nadarjeni učenci v nasprotju z drugimi skupinami učencev po tej opredelitvi na področju učenja nimajo primanjkljajev oziroma težav. Izjema so nadarjeni učenci s posebnimi potrebami, denimo nadarjeni učenci s specifičnimi učnimi težavami, vedenjsko problematiko, kronično boleznijo ali drugi.
Nadarjeni potrebujejo drugačne vrste prilagoditev od drugih skupin učencev s posebnimi potrebami in jim je zato v okviru šolskega dela treba posvetiti dovolj časa in pozornosti Zahteva po posebnem pristopu za delo z nadarjenimi učenci je zapisana v Zakonu o osnovni šoli. Učni načrt predvideva celostno načrtovanje spodbujanja nadarjenih, za izvedbo pa je odgovorna osnovna šola. Zagotoviti mora ustrezno usposobljene strokovne delavce za pripravo, izvedbo in evalvacijo programov za nadarjene učence. Dolžnost šole je tudi, da nadarjenim učencem prilagodi učne metode in oblike dela in jim omogoči vključitev v dodatni pouk ter druge oblike individualne in skupinske pomoči.
Delo z nadarjenimi učenci po Konceptu (1999) izhaja iz naslednjih temeljnih načel:
- širitev in poglabljanje temeljnega znanja;
- hitrejše napredovanje v procesu učenja;
- razvijanje ustvarjalnosti;
- uporaba višjih oblik učenja;
- uporaba sodelovalnih oblik učenja;
- upoštevanje posebnih sposobnosti in močnih interesov;
- upoštevanje individualnosti;
- spodbujanje samostojnosti in odgovornosti;
- skrb za celostni razvoj;
- raznovrstnost ponudbe ter omogočanje svobodne izbire učencem;
- uveljavljanje mentorskih odnosov med učenci in učitelji;
- ustvarjanje možnosti za občasno druženje.
Našteta načela je potrebno upoštevati v vseh obdobjih osnovne šole, pri vseh organizacijskih oblikah dela in v vseh vzgojno-izobraževalnih dejavnostih (npr. v okviru pouka v skladu z načeli notranje diferenciacije, pri dodatnem pouku, v okviru posebnih dni za dejavnost, pri interesnih dejavnostih, na raziskovalnih taborih, v okviru fleksibilne diferenciacije, pri pripravah na tekmovanja itd.).
Za delo z nadarjenimi učenci sta se tako uveljavila dva organizacijska pristopa:
1. Izločanje nadarjenih v posebne oddelke in šole, kjer izobraževanje poteka po posebnih programih, ki jih vodijo posebej usposobljeni učitelji.
2. Skupno izobraževanje nadarjenih z drugimi učenci z nekaterimi dodatnimi oblikami dela z njimi.
V prvi triadi učiteljevo delo z nadarjenimi učenci poteka predvsem v okviru matičnega razreda na ravni notranje diferenciacije pouka, priporočljivo je le občasno ločevanje nadarjenih učencev iz razreda. Koncept (1999) v tem obdobju predlaga naslednje oblike dela:
individualizirani pouk, individualne zadolžitve, domače zadolžitve, dnevi dejavnosti, hitrejše napredovanje, dodatni pouk, interesne dejavnosti, kooperativno učenje in druge oblike skupinskega dela.
V drugi triadi so predlagane še nekatere dodatne oblike dela z nadarjenimi učenci, ki se razširijo na področje fleksibilne in delne zunanje diferenciacije: individualizirani programi za nadarjene, vzporedni programi, obogatitveni programi (npr. sobotne šole), ustvarjalne delavnice, raziskovalni tabori, priprava za udeležbe na različnih tekmovanjih, programi za osebni in socialni razvoj, programi za razvijanje socialnih spretnosti in športne ter kulturne sekcije.
Za tretjo triado je tako kot za drugo delo z nadarjenimi učenci predvideno na ravni delne zunanje diferenciacije, ki je dopolnjeno z izbirnimi predmeti, raziskovalnimi in seminarskimi nalogami ter svetovanjem pri izbiri poklica.
Omenjene aktivnosti za učence izvajajo učitelji, svetovalna služba, šolski in zunanji mentorji dejavnosti, knjižničarji, vodstvo šole, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje in drugi javni zavodi s področja izobraževanja npr. glasbene in umetniške šole.
V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju mora šola za vključitev nadarjenih učencev v posebne dodatne oblike dela in aktivnosti pridobiti soglasje staršev, v drugem in tretjem obdobju pa mora upoštevati tudi mnenje učenca.
George (1997) pri izbiri ustrezne metode dela za nadarjene učence opozarja na naslednje pogoje:
- metoda mora vplivati na razvoj višjih miselnih procesov in konceptov;
- metoda mora biti dovolj fleksibilna in odprta, da otroku omogoča lasten tempo razvoja;
- metoda mora zagotoviti tako učno okolje, ki otroku hkrati daje čustveno varnost in intelektualne izzive;
- metoda otroka ne sme odtujiti od njegovih vrstnikov ali škodljivo vplivati na njegovo učenje, ki bi zaradi ponavljajočih se vzorcev lahko vodila do dolgočasenja;
- metoda mora dajati prednost procesu po meri otroka.
Najpomembnejše sredstvo za pospeševanje razvoja nadarjenih učencev pa je nedvomno kakovosten pouk, ki aktivira vse učence, kjer so upoštevane individualne lastnosti vsakega posameznika in ki daje učencem široke možnosti za ustvarjalno delo, pri katerem prevladujejo pozitivni socialni odnosi. Temeljna strategija učnega dela mora biti hevristična z jasno zastavljenimi cilji, saj takšen pouk pospešuje razvoj nadarjenih kot tudi šibkejših (Blažič 1994, 56).
2.10.1 Zunanja diferenciacija
V obvezni šoli zunanja diferenciacija ni najbolj zaželena, saj nadarjene učence mnogo prezgodaj popolnoma in trajno ločuje od drugih učencev, bodisi v posebnih razredih bodisi le pri nekaterih učnih predmetih bodisi v posebnih šolah, ki so last zasebnikov ali Cerkve. Njeni zagovorniki pa trdijo, da je ta vrsta diferenciacije najbolj optimalna za nadarjene. Kot prednosti omenjajo: prilagajanje celotne učne vsebine nadarjenim, bolj racionalno izrabljen učni čas, boljši odnos do učenja, preprostejšo in bolj gospodarno organizacijo, druženje nadarjenih s sebi enakimi, veččasa za individualne aktivnosti ter boljši učni uspeh. Raziskave kažejo, da so lahko nadarjeni učenci uspešni tudi v skupni šoli v primeru vpeljave kakovostne diferenciacije in individualizacije. Trajno ločevanje nadarjenih slabo vpliva na njihov osebnostni in socialni razvoj. Pogoste posledice ločevanja so voditeljski sindrom, občutek izvoljenosti, oholost do drugih učencev, socialni individualizem in egoizem (Bezić 1998).
2.10.2 Notranja diferenciacija in individualizacija
Nadarjeni učenci so deležni posebne pomoči znotraj heterogenih učnih skupin in regularnega
učnega dela, pri tem pa niso občutno časovno in prostorsko ločeni iz matičnega razreda.
Najpogostejše oblike notranje diferenciacije so: individualni in skupinski pouk, pritegovanje nadarjenih v učno pomoč sošolcem in učiteljem, vpletanje zahtevnejših snovi in nalog, svetovanje literature in drugih učnih sredstev samostojnega učenja, posebne domače zadolžitve, sistematično učno in osebnostno svetovanje, dodatni učitelj v razredu, vključevanje v raziskovalne možnosti, občasno krajše ločevanje v posebne skupine, krožki (Bezić 1998).
2.10.3 Fleksibilna diferenciacija in individualizacija
Pri fleksibilni diferenciaciji gre za: občasno ločevanje nadarjenih učencev v homogene skupine zunaj matičnega razreda, za zahtevnejše učne cilje, vsebine, oblike in metode dela, za fakultativne dejavnosti, interesne dejavnosti, timski pouk, individualno predpisane učne programe itd.
Najbolj znan model fleksibilne diferenciacije je kombiniranje temeljnega in nivojskega pouka, tako je del učnega časa prilagojen nadarjenim učencem z zahtevnejšim učnim programom in organizacijskimi oblikami učnega dela (Bezić 1998).
2.10.4 Zunaj šolske oblike dela z nadarjenimi učenci
Pogosto se prepletajo s šolskimi oblikami dela, zato jih zelo težko ločujemo. Najpogostejše oblike zunajšolskega dela so ekskurzije, nekajdnevni kampi ali počitniški tečaji, glasbene, likovne in druge šole, regionalna in državna tekmovanja pri različnih predmetih, raziskovalni tabori, sobotna šola itd. (Strmčnik 1998).