4 Odvisnost od alkohola
4.3 Delovanje alkohola na telo
Kadar govorimo o alkoholu, ob tem največkrat mislimo na etilni alkohol (etanol), čeravno obstajajo tudi druge vrste alkohola. Alkohol je brezbarvna, hitro hlapljiva tekočina; kemijska formula etanola je C2H5OH.
V tehnoloških postopkih se pogosto uporablja kot topilo, v medicini kot dezinfekcijsko sred-stvo, v kozmetiki je dodan različnim izdelkom ipd. Ponekod se uporablja tudi kot del pre-hrane, vendar je alkohol, pravi Hudolin (1991), toksično sredstvo in zato kot tak neustrezen, ravno tako se naj ne uporablja kot zdravilno sredstvo. Alkohol deluje kot depresor delovanja osrednjega živčnega sistema, po čemer je podoben anestetikom, a se v anesteziji ne upora-blja, saj je razkorak med anestetskim in letalnim odmerkom premajhen. Alkoholne pijače se najpogosteje pridobivajo z vretjem in fermentacijo škroba in sladkorjev, ki se nahajajo v sad-ju, žitaricah, medu, mleku, pa tudi drugih rastlinah. Za tehnološko uporabo se lahko alkohol pridobiva tudi sintetično (Hudolin, 1991).
Med alkoholnimi pijačami so najbolj popularne:
– pivo, ki ima koncentracijo alkohola od 4 do 5 %,
– vino iz grozdja (v drugih deželah tudi iz drugih rastlin) s koncentracijo alkohola od 5 do 15 %, – likerji s koncentracijo alkohola od 20 do 40 %,
– žgane pijače s koncentracijo alkohola od 30 do 55 %.
Danes obstaja ogromno različnih vrst alkoholnih pijač. Izbor vin sega od penečega šam-panjca, belih vin do temno rdečega vina. Piva so prav tako lahko temna ali svetla, in sicer z manjšo ali večjo vsebnostjo alkohola. Žganim pijačam se lahko dodajajo različne arome in sladkor, iz njih delajo likerje, ali pa jih mešajo z brezalkoholnimi pijačami (tako dobimo t. i.
alkopop pijače) (Goodman, 2006).
Alkohol deluje na dele možganov, zaradi česar povzroči motnje v vedenju posameznika že po nekaj kozarcih. Lahko pride do kratkotrajnih (spremembe v presoji, ravnanju, ravnotežju, govoru ipd.) in dolgotrajnih posledic (zasvojenost, trajna izguba spomina, več oblik raka) (Rusche, & Friedman, 2004).
Tabela 5: Učinki alkohola na telo glede na koncentracijo alkohola v krvi Koncentracija
alkohola v krvi (g/kg – promili)
Učinki alkohola Količina popitega alkohola*
0,00 Zakonska omejitev za vožnjo za mlade in poklicne voznike
0,2 do 0,5 Sprostitev: Rahlo zavrta možganska aktivnost, zato občutek sproščenosti. Zakonsko dovoljena količina alkohola za vožnjo (z izjemo mladih in poklicnih voznikov), čeprav je pri nekaterih sposobnost za vožnjo lahko že okrnjena.
1 do 2 merici6/uro ali 3 merice/2 uri ali 4 merice/3 ure
0,5 do 0,8 Zmanjšana kontrola: Izguba zavor, ki se jo pogosto zamenjuje s stimulacijo. Poveča se pripravljenost za tveganje, lahko tudi agresivnost in zanesljivo ni več mogoče varno voziti.
3 do 4 merice/uro ali 5 meric/2 uri ali 6 meric/3 ure 0,9 do 1,5 Nekoordiniranost: Zastrupitev. Sposobnost
koncentracije in koordinacije bistveno zmanjšana, posebej za vožnjo in delo s stroji.
5 do 6 meric/uro ali 7 meric/2 uri ali 8 meric/3 ure 1,5 do 2,0 Sedacija: Ekstremna upočasnjenost in pijanost,
že se pojavljajo motnje zavesti. 7 do 8 meric/uro ali 9 meric/2 uri ali 10 meric/3 ure 2,0 do 2,5 Zaspanost: Alkohol bistveno zmanjšuje budnost,
po navadi ljudje zaspijo, že popiti alkohol se še absorbira, možnost zadušitve.
8 do 9 meric/uro ali 10 meric/2 uri ali 11 meric/3 ure 2,5 do 3,0 Anestezija: Ne le spanje, temveč nesposobnost
zaznavanja bolečine in drugih močnih dražljajev in le še drobna črta loči od smrti.
9 do 10 meric/uro ali
* za ženske veljajo polovične vrednosti
Vir: Hovnik Keršmanc, Kastelic, & Zorec Karlovšek (2012)
6
Količina alkohola v pijači se meri v odstotkih in je po navadi tudi zapisana na steklenici, pla-stenki ali pločevinki. Večji kot je odstotek alkohola v pijači, manj pijače je potrebne, da se začuti njen učinek (Goodman, 2006).
6 Ena merica (enota) katerekoli alkoholne pijače vsebuje cca. 10 g čistega alkohola (2,5 dl piva, 1 dl vina, 0,3 dl žgane pijače)
Tabela 6: vsebnost alkohola v posameznih pijačah
vrsta pijače Sestava vsebnost alkohola
Alkopop pijače Brezalkoholna pijača in alkohol 4–8 %
Pivo Fermentirana žita in voda 3–10 %
Likerji Sladkana žgana pijača z dodatkom arome 20–40 %
Žgane pijače Alkohol dobljen z destilacijo po končanem vrenju 38–45 %
vino Grozdni sok po alkoholnem vrenju 8–14 %
Vir: Goodman (2006)
Lahko pa vrednost alkohola v krvi merimo v miligramih (mg) na 100 mililitrov (ml) krvi. Višja kot je vrednost, težji so simptomi pijanosti (Goodman, 2006)
Tabela 7: Učinek alkohola glede na vrednost alkohola v krvi vrednost alkohola v krvi
(mg/100 ml) vpliv na vožnjo
20–50 Voznik tvega več kot sicer in ima težave z ocenjevanjem hitrosti vožnje.
50–79 Podaljša se odzivni čas, počasneje se izogiba nevarnostim in ima težave z ocenjevanjem razdalje.
80 in več Poslabša se vid in voznik ne opazi drugih vozil in pešcev.
Vir: Goodman (2006)
Prav tako koncentracija alkohola v krvi vpliva na posameznikovo sposobnost vožnje; zmanjša se človekova presoja in podaljša se odzivni čas na različne situacije (prav tam).
Tabela 8: vpliv alkohola na vožnjo glede na vrednost v krvi vrednost alkohola v krvi
(mg/100 ml)
Učinek
20 Občutek sproščenosti.
100 Nesposobnost hoditi po ravni črti.
180 Huda opitost, kasneje mogoča izguba spomina.
300 Nesposobnost obvladovanja mehurja, nastopi koma.
500 Če ni zdravstvene pomoči, lahko nastopi smrt.
Vir: Goodman (2006)
Resorbcija alkohola je po njegovem zaužitju zelo hitra. Koncentracija lahko doseže maksi-mum že 10 do 20 minut po zaužitju, vendar se največkrat opisuje 30 do 60 minut. Resorbcija se upočasni, v kolikor se ob pitju uživa tudi hrana, oziroma se pije po obroku, če se pijejo pijače z nižjimi koncentracijami alkohola, oziroma se pije počasi (Hudolin, 1991).
Telo lahko razgradi največ eno merico alkohola na uro in tega procesa ni možno pospešiti.
Največ alkohola se razgradi v jetrih (90 %), ki so naš prebavni laboratorij. Alkohol v jetrih najprej oksidira v acetaldahid, nato se pretvori v acetat in končno v ogljikov dioksid in vodo (Može, 2002). Preostali del se izloči skozi pljuča v izdihanem zraku in preko ledvic z mokrenjem (skoraj 10 %). Le neznaten del se izloči z znojem in z mlekom ob dojenju (Hudolin, 1991).
Na uro se razgradi 8 do 10 g alkohola oziroma 0,10 % do 0,15 % celokupne koncentracije alko-hola v krvi. To pomeni, da pada koncentracija alkoalko-hola za približno 0,1 g/kg na uro oziroma za 0,1 promila na uro (Može, 2002). Zato velja, da je edino zdravilo za streznitev čas.
Nastanek odvisnosti od alkohola
Odvisnost od alkohola je kronična motnja, ki se običajno razvija več let. Auer (2002) opisuje različne zakonitosti razvoja odvisnosti skozi obdobja:
– obdobje povečane želje po alkoholu, ko posameznik vse pogosteje sega po alkoholu;
– obdobje utrjevanja škodljive rabe alkohola, kjer je želja po alkoholu trajno povezana z dolo-čenimi življenjskimi situacijami, zraven pa se vedno bolj razvija odvisniški vedenjski vzorec s specifičnimi načini razmišljanja in obrambnim vedenjem ter iskanjem priložnosti za pitje;
– obdobje manifestne odvisnosti, kjer gre za psihično in fizično odvisnost in posameznik pije zaradi zmanjševanja odtegnitvenih znakov. Pojavljajo se kognitivne okvare in zmanj-ševanje tolerance7, obrambni mehanizmi (predvsem zanikanje in projekcija) pa se sto-pnjujejo, s čimer lahko posameznik kljub hudim zunanjim in notranjim pritiskom vztraja v odvisniškem vedenju;
– obdobje polno razvitih posledic, kjer se začnejo pojavljati občutki krivde, razdražljivost in dodatna sla po pitju, posameznik se začne zavedati psihičnih, telesnih, družinskih in socialnih posledic pitja, stopnjujejo pa se tudi očitki s strani svojcev in okolice. V tem ob-dobju se pojavijo tudi trajne posledice, kot so motnje spanja, nočno znojenje, vedno večja
7 Toleranca lahko pomeni fizično in psihično vzdržljivost (za psihični stres, telesni napor, kot npr. šport, delo), pa tudi odnos do posameznih sredstev, kot so alkohol, droge, zdravila itd.. Govori se tudi o maksimalni toleranci za frustra-cije in če oseba to mejo prestopi, lahko preide v konfliktnost (Hudolin, 1991; Perko, 2006).
telesna šibkost ter reaktivno in toksično pogojena depresivnost;
– nepopravljivo obdobje se kaže s hudo psihoorgansko prizadetostjo, psihosocialnimi od-kloni in zakoreninjenim odvisniškim vedenjem, ob tem pa se pojavljajo tudi somatske bolezni. Pogosto sta prisotni ljubosumnost in agresivnost, nezanesljivost in impulzivnost.
Jellinek (1952, v Može, 2002) je na osnovi natančnega opazovanja dva tisoč odvisnih od alko-hola opisal štiri faze razvoja odvisnosti od alkoalko-hola. Hkrati je to najpogosteje uporabljeni in prikazovani opis razvoja odvisnosti.
Slika 6: Grafični prikaz razvoja odvisnosti od alkohola
Padan je toleran
ce
Zmerno pitje Utirjeno pitje Sindrom odvisnosti od alkohola
Predalkoholna faza
Zgodnja
alkoholna faza Kritična faza Kronična faza
Pojav duševne odvisnosti Pojav telesne odvisnosti
Rast tolerance
Vir: Prirejeno po Jellinek (1952 v Može, 2002)
Predalkoholna faza je faza, v kateri si posameznik lajša stiske z alkoholom, le ta pa mu nudi sprostitev in prijetno omamo. Za isti učinek postopoma potrebuje vedno večje količine alko-hola, čemur pravimo naraščanje tolerance do alkohola (Može, 2002; Hell et al., 2011). Za to fazo je značilno, da posameznik pije predvsem v družbi in ob koncu delavnika, ravno tako pa še ni večjih težav zaradi alkohola v družini in okolici (Hudolin, 1991). Predalkoholna faza lahko traja od šest mesecev do deset let.
Zgodnja ali prodromalna faza je faza, ko človek vse bolj posega po alkoholu, išče prilike za pitje in pije tudi na skrivaj. Ob tem ga mučijo občutki krivde, veliko premišlja o alkoholu, po-stane pa jezen, vzkipljiv in razdražljiv, ko mu nekdo pitje očita (Može, 2002). Zato se vedno izogiba pogovoru o alkoholu (Auer, 2002). Sčasoma se vse pogosteje pojavljajo alkoholne
amnezije, ko ne ve, kaj se je v času vinjenosti dogajalo (Može, 2002). Faza lahko traja od šest mesecev do pet let.
Kritična faza je faza, ko se duševni ali psihični odvisnosti in z njo povezani okvari kontrole nad količino popitega alkohola pridruži še telesna ali fizična odvisnost. Ob požirku alkohola se v posamezniku vzbudi sla po alkoholu in njegovih učinkih (angl. craving), čemur se ne more upreti (Može, 2002). Zaradi nastajajoče telesne odvisnosti posameznik potrebuje pijačo že zjutraj, da s tem preprečuje odtegnitveno stanje (Auer, 2002). Z različnimi opravičili se bori proti očitkom okolice in išče krivca drugje, nikoli pa pri sebi. Sledijo lahko daljša ali krajša obdobja abstinence, s katerimi želi sebi in drugim dokazovati, da ni alkoholik. Postopoma postane alkohol središče njegovega življenja, za vse ostalo pa izgublja interes in začne popu-ščati v službi in doma. Sam se pomiluje, »saj ga nihče ne razume« (Može, 2002; Hell, Endrass, Vontobel, & Schnyder, 2011).
Kronična faza je faza, ki vodi v popolni propad posameznika, ki pije. Prihaja do večdnevnih povsem nekontroliranih popivanj, ravno tako pa se močno slabša zdravstveno stanje posa-meznika, pride do čustvene otopelosti, upada intelektualnih sposobnosti (mišljenja in preso-je), skrajne sebičnosti, čut odgovornosti izgine in izgubi se tudi ljubezen do svojcev (Može, 2002). V tem času pada tudi toleranca do alkohola in posameznik pije vedno manj, opitost pa je enaka. Pravzaprav samo »doliva«, da zadosti telesni potrebi po alkoholu, in to je lahko relativno malo (Auer, 2002; Hell, Endrass, Vontobel, & Schnyder, 2011). Ravno tako popustijo obrambni mehanizmi in če v tem obdobju prizna svojo odvisnost, lahko z odločitvijo za zdra-vljenje ustavi sicer gotovi propad (Može, 2002).
Posameznik, ki je psihično odvisen od alkohola, pije zato, da z alkoholom zmanjšuje psihične in druge težave v življenju (Hudolin, 1984), kratkotrajno lažje obvladuje določene situacije, se počuti pogumnejšega, zgovornejšega, privlačnejšega, zabavnejšega itd. Ob telesni odvisno-sti od alkohola se ob odtegnitvi alkohola pojavijo odtegnitveni simptomi (abodvisno-stinenčni znaki).
Zaradi njih posameznik ne more funkcionirati.
Psihična odvisnost ima tri stopnje (Perko, 2006):
– v začetni obliki psihične odvisnosti posameznik čuti potrebo po alkoholu predvsem pri hrani in ob različnih družabnih dogodkih;
– v naslednji stopnji psihične odvisnosti posameznik čuti potrebo po alkoholu v različnih obremenilnih situacijah, kot so stresni dogodki, obremenitve, zahtevnejše naloge itd., da lahko premaguje svoje družbene aktivnosti;
– v slednji stopnji psihične odvisnosti pa je posamezniku alkohol postal poglavitni smisel življenja in pije tudi takrat, ko to ni primerno, npr. med delom, med vožnjo itd.
V fazi telesne odvisnosti (Perko, 2006) posameznik ne more živeti brez alkohola in ne zmore več abstinirati, zato prej ali slej vedno znova seže po kozarcu z alkoholom. Odvisni od alkoho-la tako v fazi psihične kot fizične odvisnosti potrebuje radikalno zdravljenje odvisnosti.
Tipi odvisnih od alkohola
Še danes se občasno uporablja poimenovanje različnih tipov odvisnih od alkohola, kot jo je zastavil Jellinek (Hudolin, 1984; Hell, Endrass, Vontobel, & Schnyder, 2011).
Tipe alkoholikov je poimenoval z grškimi črkami:
– alfa tip odvisnih od alkohola (alfa alkoholiki) – pijejo zaradi lastnosti alkohola, ki jih ima le-ta na njihovo psihično počutje, vendar pa že prestopijo dopustne meje glede tega, kdaj, kje, ob katerih prilikah, koliko in zakaj pijejo; z alkoholom pa tudi blažijo nekatere duševne in telesne težave. Vendar pa posamezniki v tej skupini še niso izgubili zmožnosti kontrole nad pitjem niti sposobnosti abstiniranja. Težave, ki se pojavljajo zaradi pitja, so največkrat na nivoju medosebnih odnosov, lahko pa se pojavijo tudi ekonomske neprilike, težave na delovnem mestu, motnje v zdravstvenem stanju, predvsem motnje metabolizma ipd. Alfa alkoholiki lahko preidejo tudi v nadaljnje skupine težjih oblik alkoholikov;
– beta tip odvisnih od alkohola (beta alkoholiki) – pijejo zaradi družbenih vplivov, prehramb-nih navad in običajev v neki sredini, vendar ni pri njih znakov ne psihične in ne fizične odvisnosti. Zaradi pitja se lahko pojavijo zdravstvene težave, kot so vnetje živcev (poli-nevritis), vnetje želodčne sluznice (gastritis) in ciroza jeter, pojavijo se lahko tudi družin-ske, ekonomske in socialne težave, lahko pride tudi do prezgodnje smrti, vendar pa se ob prenehanju pitja ne pojavijo abstinenčni znaki. Nekateri lahko vse življenje ostanejo beta alkoholiki, veliko pa jih lahko preide v druge težje skupine;
– gama tip odvisnih od alkohola (gama alkoholiki) – spadajo med težje oblike alkoholikov.
Označimo jih lahko tudi kot odvisnost zaradi psihičnih težav, saj s pitjem zmanjšujejo te-snobnost, napetost, depresivnost ipd. S pitjem začnejo zgodaj in pogosto je iz anamneze razvidna odvisnost vsaj enega od staršev in težko otroštvo. Odvisnost je zelo huda, pitje
je kompulzivno in ko začnejo piti, se ne morejo več kontrolirati. S tem so povezane hude izgube samonadzora in pogoste intoksikacije, kar vodi v številne družinske in socialne te-žave (Auer, 2002). Pri njih se razvije zvišana toleranca za alkohol in prilagoditev celotnega metabolizma nanj. Še zmeraj lahko abstinirajo brez pojava abstinenčnih znakov (Hudolin, 1984). Ker v psihično stabilnih obdobjih nimajo potrebe po alkoholu, sami močno dvomi-jo, da so odvisni (Auer, 2002);
– delta tip odvisnih od alkohola (delta alkoholiki) – pri njih se razvije zvišana toleranca za alkohol, prilagoditev metabolizma na alkohol; pojavita se tako psihična kot fizična od-visnost od alkohola. Zaradi slednjega se pojavijo abstinenčni znaki, običajno zjutraj, ko koncentracija alkohola v krvi pade. Za razliko od gama alkoholikov, pri katerih se pojavi nezmožnost kontrole pitja, se pri delta alkoholikih pojavi nezmožnost abstinence (Hudolin, 1984). Posamezniki pijejo po principu stalnega »dolivanja«, kar pomeni, da je v njihovem telesu vseskozi prisoten alkohol. Telo zaradi tega nima možnosti regeneracije in zato pride do hudih telesnih okvar: možganskih (opešanje spomina in prisotnost drugih kognitivnih motenj), motenj ostalih telesnih organov (jeter, perifernega živčevja, srca, želodca itd.) (Auer, 2002). Opisana skupina odvisnih od alkohola je največkrat prisotna v vinorodnih okoljih in deželah z močno proizvodnjo alkohola. Ta trditev pa ni v skladu z Jellinekovo predpostavko, da so v vinorodnih okoljih bolj pogosti alfa alkoholiki, medtem ko so gama- in delta alkoholiki pogostejši na področjih, kjer se pijejo predvsem žgane pijače (Hudolin, 1984). Auer (2002) predpostavlja, da je ta tip bolj pogost v določenih slojih prebivalstva, v določenih poklicih in vinorodnih okoljih, kjer je pitje splošno razširjeno in prebivalstvo pride zgodaj v stik z alkoholom;
– epsilon tip odvisnih od alkohola (epsilon alkoholiki) – t. i. periodični alkoholizem ali dipso-manija je pravzaprav škodljiva raba alkohola. Posameznik pije po posebnem vzorcu: po alkoholu posega nekaj dni ali celo tednov, potem pa krajši ali daljši čas (tudi več mesecev) popolnoma abstinira (Kaličanin, 2002);
– zeta tip odvisnih od alkohola (zeta alkoholiki) – so odvisni od alkohola, pri katerih se že po manjši količini popitega alkohola pojavljajo težje spremembe v obnašanju z agresivnim vedenjem, ob tem pa lahko izvedejo tudi težje poškodbe in krvne delikte (Hudolin, 1984).
Tabela 9: Tipi odvisnih od alkohola po Jellineku
Tip Značilnosti odvisnost Znaki odvisnosti
Alfa Problematično pitje (za
zmanjše-vanje nezadovoljstva, stresa) Ni Prisotna sposobnost samokontrole, zmožnost abstiniranja, ni abstinenčne krize
Beta Družbeno pitje (v skladu z
druž-benimi normami, za družabnost) Ni Telesne težave, sposobnost samokontrole, ni abstinenčne krize
Gama Kronična odvisnost s pogostimi stanji opitosti
Psihična in fizična
Izguba kontrole nad pitjem, vedno večje količine alkohola (kljub občasnim poskusom abstinence), pogoste spremembe osebnosti delta Stalno dolivanje Fizična Nesposobnost abstinence zaradi pojava ab-stinenčne krize, stalno pitje, telesne posledice Epsilon Periodično pitje Fizična Periodično večdnevno ekscesivno pitje z
izgubo kontrole, med njimi pa obdobja absti-nence
Vir: Hell, Endrass, Vontobel, & Schnyder (2011)
Različni avtorji predvidevajo, da obstajajo še drugi tipi odvisnih od alkohola, ki pa jih Jellinek ni posebej izpostavil. Tako obstajajo taki, ki pijejo le zvečer, taki, ki pijejo le med vikendi, po končani službi; med tednom kontrolirano, za vikende pa kontrola izgine itd. Dipsomani so posamezniki, pri katerih se kaže škodljiva raba pitja z neustreznim vzorcem pitja: posameznik lahko več me-secev uspešno abstinira in živi urejeno, potem pa zaradi napetosti in tesnobe začne nenadzoro-vano piti, kar lahko traja nekaj dni ali tudi do dva tedna. Po tem pitje ustavi, se nekako »ujame«, začne ponovno abstinirati, kar lahko traja zopet več mesecev (Auer, 2002).
Številni strokovnjaki naš odnos do alkohola razvrščajo v pet skupin (Razboršek, & Krištof, 1988; Prijatelj, 1992; Auer, 2002):
– abstinenti – le teh je v naši družbi zelo malo, saj je le nekaj odstotkov odraslega prebival-stva v Sloveniji, ki popolnoma abstinira. Abstinirajo zaradi bolezni, zaradi alkoholizma enega od staršev, kar je vplivalo na težko otroštvo, zaradi vere ipd.;
– zmerni pivci – teh je pri nas največ. Zmeren pivec je posameznik, ki ne pije oziroma se ne opijanja pogosto. Pije v okviru družbenih norm, ki pa so lahko zelo različne. Po nekaterih definicijah bo zmeren moški pivec spil tri- do štirikrat na teden 2 do 3 dcl vina ali 4 do 6 dcl piva, zmerna ženska pivka pa bo v teh okvirih spila 1 do 2 dcl vina ali 2 do 3 dcl piva;
– alkoholiki – obstajajo številne definicije, kdo je odvisen od alkohola; nekatere izmed njih smo predstavili že v predhodnjih poglavjih. Povzamemo pa lahko, da je odvisen od alko-hola tisti, pri katerem se je zaradi dolgotrajnega uživanja alkoalko-hola razvila psihična in/ali fizična odvisnost, pri njem pa so se pojavile telesne, duševne in/ali družbene težave;
– alkoholiki z nepopravljivimi posledicami – so odvisni od alkohola, ki ne prenehajo piti,
kljub temu, da so se pri njih že pojavile nepopravljive zdravstvene (telesne in duševne) ter socialne težave. Prizadet je posameznik sam, njegovi svojci, delovna organizacija itd. Tako postane odvisni breme za okolico. Pri tej skupini je obolevnost in smrtnost največja; velika večina jih umre zgodaj, vsaj deset let prej kot neodvisni;
– zdravljeni alkoholiki – teh je danes pri nas že nekaj tisoč. Zdravljeni alkoholiki imajo na začetku življenja v abstinenci običajno nekaj težav s prilagajanjem na spremenjen način življenja, kasneje pa lahko zaživijo urejeno življenje v družinah in dobro opravljajo delovne obveznosti. Nekateri se žal rehabilitirajo le na delovnem mestu, na družino pa pozabijo, ali pa so bile posledice tam tako hude, da jih ni bilo več možno popraviti. Nekateri pa žal ponovno zapadejo želji po alkoholu, ki v odvisnem od alkohola ostane za zmeraj.
Odvisnost od alkohola se razvija dlje časa, govorimo v letih. Nekateri so prepričani, da
Odvisnost od alkohola se razvija dlje časa, govorimo v letih. Nekateri so prepričani, da