Delovanje prostovoljk in prostovoljcev

»Na cesti sem videl majhno deklico, ki jo je zeblo v pretanki obleki, da je trepetala od mraza;

vedel sem, da nedvomno tudi jesti nima dovolj. Ujezilo me je in očital sem Bogu: »Zakaj to dopuščaš? Zakaj ničesar ne ukreneš?«.

Nekaj časa je Bog molčal. Ponoči pa mi je nenadoma odgovoril: »Saj sem vendar že nekaj ukrenil. Ustvaril sem tebe.«

(de Mello, 1982, str. 61)

Ob omembi besede prostovoljec oziroma prostovoljka pomislimo največkrat na osebo, ki ima veliko srce, je opremljena z veliko količino energije in elana, ima nove ideje ter posledično za svoje delo ne pričakuje nikakršnega plačila in deluje na socialnem, zdravstvenem, kulturnem ali kakem drugem družbenem področju. Ob tem nemalokrat krivično pomislimo, da gre za osebe s preveč prostega časa, ki so iskreno rečeno »malo čez les«, saj konec koncev, kdo pa si v današnjem potrošniškem sistemu v resnici želi delati zastonj, ko pa način življenja spodbuja materializem in potrošnjo ter s tem sebičnost. Kaj torej pomeni prostovoljstvo in prostovoljsko delo? Zakon o prostovoljstvu (2011) v prvem odstavku drugega člena pravi, da je prostovoljstvo družbeno koristna brezplačna aktivnost posameznikov, ki s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe; prostovoljsko delo pa definira v prvem odstavku petega člena in pravi, da gre za delo, ki ga posameznik po svoji svobodni volji in brez pričakovanja plačila ali neposrednih ali posrednih materialnih koristi

54

zase opravlja v dobro drugih ali v splošno korist. Zadnja definicija je zapisana širše, saj želi poudariti razliko med prostovoljskim delom in prostovoljnimi prispevki, pri katerih sicer gre za pomoč drugim, vendar pa ne gre za delo.

Prostovoljci zaradi želje po pomoči drugim, čeravno obstaja še vrsto motivov, zakaj se ljudje odločamo za prostovoljstvo pomoči potrebnim, darujejo svoj čas, svoje znanje, veščine, izkušnje in podobno. Kakšne pa so značilnosti dobrega prostovoljca? O tem razmišljata Ochmanova in Jordan (1997), ki pravita, da se od prostovoljcev navadno pričakuje ogromno.

Šlo naj bi za neke vrste idealno osebo, ki v svoji duševnosti premore odprtost duha, občutljivost, sposobnost sodelovanja, profesionalen odnos, strpnost do drugačnih, motivacijo in nesebičnost. Mikuš Kosova (1996) poudarja, da prostovoljci v današnjem času opravljajo pomembno vlogo na področju varovanja in promocije duševnega zdravja mladih in otrok in pomembno prispevajo k prevenciji psihosocialnih motenj. Sodelovanje prostovoljcev znotraj šol dokazuje, da so socialne in mentalnohigienske službe prepoznale potencialen prispevek prostovoljcev pri zmanjševanju odklonskih vedenj (katerih razlog je tudi slab šolski uspeh, ki je posledica nerazumevanja jezika), ki so v družbi nezaželena. V vlogi prijatelja, animatorja, podpornika, zgleda, pomočnika, svetovalca pri obvladovanju stisk se vgrajujejo kot varovalni dejavnik v življenjski prostor mladih, ki so izpostavljeni številnim dejavnikom tveganja glede psihosocialnih motenj.

Ravno v zvezi z odklonskimi vedenji je v tesni povezavi negativna samopodoba, ki jo navadno imajo ti otroci in mladostniki. Za razvoj pozitivne samopodobe mladih, ki prihajajo iz neugodnih sredin, je zlasti potrebno izobraževanje, da se prepreči šolski neuspeh, ki je zgolj začetek poti, ki lahko vodi v prepad na družbeni lestvici. Prostovoljci in prostovoljke so pri tem pomemben dejavnik, ki s svojim pristopom pripomorejo, da izboljšajo šolski uspeh otrok, katerim starši iz takšnih in drugačnih razlogov ne morejo pomagati in jih na ta način lahko zagotovijo vstopnico za vstop v družbo (Mikuš Kos, 2001b).

Sedaj že vemo, da uspeh posameznika ni odvisen le od njega, ampak je v veliki meri zanj odgovoren celoten sistem, ki je do določenih oseb bolj prizanesljiv in podporen, do drugih pa manj. Prav tako sem v prejšnjih poglavjih omenila, da pri tem največjo vlogo igra ravno učitelj oziroma njegov odnos, ki ga ima do svojega učenca. In prav ta odnos je pri otrocih z učnimi težavami – med katere uvrščam tudi otroke migrante – še posebej pomemben. Otroci z učnimi težavami si tako od učitelja po mnenju Kavklerjeve (2001) želijo predvsem osebo, ki

55

zna zagotoviti mirno vzdušje, je potrpežljiva, jim dovoli narediti napako, jih posluša, se pogosto nasmehne, jih spodbuja, je razumevajoča, spoštljiva ... Želijo si osebe, ki jih sprejme kot celoto, z vsemi prednostmi in pomankljivosti, kajti nihče ni popoln, vzame pa si čas tudi za osebne težave. Takšna oseba je navadno prostovoljec oziroma prostovoljka.

In prav zato je treba prostovoljce podpirati – kajti kot navaja Oblakova (2007), si ljudje pri prostovoljskem delu želijo pridobiti tudi nekaj zase. Pri tem ima pomembno vlogo mentor. Z vidika prostovoljca je mentor oseba, ki ga vpelje v delo, mu predstavi potrebno za uspešno opravljanje prostovoljskega dela, ga spremlja, se z njim pogovarja, mu pomaga vrednotiti izkušnje. Mentor je prav tako oseba, ki je soodgovorna za motivacijo prostovoljcev.

Motivacija je za prostovoljce ključnega pomena tudi za razvoj odnosa z uporabnikom, ugotavlja Videmškova (2001). Poleg izobraževanj, ki prostovoljce opremi z novimi specifičnimi znanji, veščinami in idejami, je za vzdrževanje motivacije potrebna tudi supervizija, na kateri ima prostovoljec priložnost razbremenitve, saj se pri svojem delu srečuje s težavami ljudi z obrobja, ki so omejene na preživetvene potrebe, kar povzroča stisko vseh vpletenih. Pomembno je, da se mentor oziroma organizacija zaveda, kako pomembno vlogo opravlja prostovoljec, prostovoljka v njihovi organizaciji, saj so prostovoljci dodana vrednost in bodo kot taki delovali tako dolgo, dokler bodo čutili, da je njihov trud prepoznaven, oni pa spoštovani in v svojih idejah, mnenjih upoštevani!

56