Ames idr. (2001) navajajo, da ima lahko fiskalna politika neposreden učinek na revne z vidika javnofinančne naravnanosti države, z vplivom preko davčne politike in javne porabe. Revnim lahko koristijo dobro pripravljene strukturne davčne reforme na področju upravljanja proračuna in zakladnice, javna administracija, boljša preglednost in odgovornost v smislu učinkovitejše in bolje usmerjene uporabe javnih sredstev. V zvezi s sestavo javnih izdatkov je pomembno, da oblikovalci politik ocenjujejo ne le primernost predlaganega programa porabe za zmanjšanje revščine, temveč tudi načrtovane nediskrecijske in diskrecijske nepravilnosti.
Ames idr. (2001) še navajajo, da je ustrezno pozornost treba nameniti programom porabe in učinkovitemu izvajanju bistvenih javnih storitev (npr. javno zdravje, javno izobraževanje, socialno varstvo itd.). Pri proučevanju teh izdatkov bi morali oblikovalci politik oceniti, v kolikšni meri je vladno posredovanje in zlasti javna poraba utemeljena, da ne prihaja do tržnih nepopolnosti. Eno pomembnih področij predstavlja tudi vprašanje, ali sredstva namenjena ciljnim skupinam resnično pridejo v njihove roke in v primeru, da temu ni tako, ali se lahko zagotovijo ustrezni mehanizmi ali spodbude za zagotovitev tega. Pomembno je, dobro upravljanje s svojimi sredstvi tako na nacionalni kot na podnacionalni ravni, predvsem v primerih, ki zadevajo najbolj ranljive skupine prebivalstva. Koristno pa je tudi proučiti, v
kolikšni meri lahko tehnična pomoč in zasebni sektor prispevata k izboljšanju izvajanja teh storitev.
Denarna pomoč je v Sloveniji namenjena predvsem najbolj ranljivim skupinam in hkrati tudi tistim, ki so najbolj podvrženi tveganju revščine. Med prejemke socialne zaščite tako uvrščamo (SURS 2013b, 9–10):
Bolezen in zdravstveno varstvo – sem uvrščamo prejemke, povezane s telesno ali duševno obolelostjo, in zdravstveno varstvo, ki pomeni ohranjanje zdravja, ozdravljenje ali izboljšanje zdravja varovanih oseb, ne glede na izvor zdravstvenih težav (predvsem nadomestila za primer zadržanosti z dela zaradi bolezni, zdravstveno varstvo in zdravila).
Invalidnost – kamor spadajo prejemki, povezani z nezmožnostjo sodelovanja v ekonomskih in socialnih aktivnostih telesno ali duševno prizadetih oseb (predvsem invalidske pokojnine osebam pod določeno starostjo in blago ter storitve invalidnim osebam).
Starost – prejemki, povezani s starostjo (predvsem starostne pokojnine in invalidske pokojnine osebam nad določeno starostjo ter blago in storitve, povezane s starostjo).
Smrt hranitelja družine – to so prejemki, povezani s smrtjo družinskega člana (predvsem družinske pokojnine osebam pod in nad določeno starostjo).
Družina in otroci – sem uvrščamo prejemke, povezane z nosečnostjo, rojstvom otroka, s posvojitvijo, z vzgojo otrok in vzdrževanjem drugih družinskih članov (predvsem nadomestila plač med porodniškim dopustom in otroški dodatki).
Brezposelnost – sem spadajo prejemki, povezani z brezposelnostjo (predvsem nadomestila za primer brezposelnosti in poklicno izobraževanje).
Nastanitev – to so prejemki, povezani s stroški nastanitve.
Druge oblike socialne izključenosti, kamor uvrščamo prejemke, namenjene revnim in drugim skupinam socialno izključenih oseb, če jih ne moremo uvrstiti v nobeno drugo področje.
Med pomembnejše, ko proučujemo tveganje revščine, spadajo socialna pomoč, minimalna plača ter nadomestilo v primeru brezposelnosti. Posameznik je upravičen do nadomestila za brezposelnost v primeru, da mu preneha delovno razmerje, in sicer ne po lastni krivdi ali volji, ter izpolnjuje druge z zakonom določene pogoje. Najdaljše obdobje, ko lahko prejema nadomestilo, je 25 mesecev (v primeru, da je delavec starejši od 55 let in je zavarovan za primer brezposelnosti nad 25 let). Višina v letu 2016 pri nas znaša med 350 in 892,50 EUR bruto. Vendar pa se v zadnjih letih pokritost brezposelnih z nadomestili za brezposelnost zmanjšuje, to lahko pripišemo naraščanju dolgotrajne brezposelnosti (slika 14), ponavljanju brezposelnosti pri posamezni osebi med krizo, razmeroma strogim pogojem za pridobitev nadomestila, tudi okrepljenemu programu aktivne politike zaposlovanja, hitrejši in učinkovitejši aktivaciji prejemnikov denarnega nadomestila na zavodu za zaposlovanju ter okrevanju gospodarstva. Med najbolj problematične za primer brezposelnosti spadajo dolgotrajno brezposelni in mladi brezposelni. V Sloveniji je ob nastopu brezposelnosti tako
zagotovljena majhna dohodkovna varnost, kar posledično vpliva na povečevanje stopnje tveganja revščine med brezposelnimi (UMAR 2015).
Slika 14: Delež dolgotrajno brezposelnih v celotni brezposelnosti, povprečje leta (v %), Slovenija za obdobje 1991–2015 I.–III.
Vir: ZRSZ 2015
Če brezposelna oseba ni upravičena do denarnega nadomestila oziroma ji je pravica potekla, ostane pa brez drugih dohodkov za preživljanje, lahko na centru za socialno delo zaprosi za denarno socialno pomoč. Denarna socialna pomoč je določena z Zakonom o socialnovarstvenih prejemkih in je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Posameznik jo lahko uveljavlja v primeru, da njegov dohodek ne dosega meje dohodkov, ki je zakonsko predpisana, ter hkrati izpolnjuje še vse ostale zakonsko določene pogoje. Njena višina je odvisna od višine dohodkov prosilca za pomoč, števila družinskih članov, premoženja, prihrankov ter zagotovljene oskrbe in morebitnega obstoja krivdnega razloga. Od 1. januarja 2016 je bil osnovni znesek minimalnega dohodka postavljen na 288,81 EUR (MDDSZ 2016). Delež prejemnikov denarne socialne pomoči v Sloveniji je med registrirano brezposelnimi višji od deleža prejemnikov denarnega nadomestila za brezposelnost. Do januarja 2012, ko je začela veljati nova socialna zakonodaja, je bil ta delež med 30 in 36 %, po tem je padel pod 30 %.
V Sloveniji imamo zagotovljeno minimalno plačo, ki je instrument za zaščito delavcev.
Podlaga za določitev minimalnega dohodka posameznih kategorij prebivalcev oziroma gospodinjstev pa so ocena minimalnih življenjskih stroškov, ki so v Sloveniji visoki v primerjavi z večino novih držav članic EU, ter različne oblike socialnih transferjev, ki blažijo revščino. Država naj bi z zakonsko določeno višino minimalne plače, kot instrumentom socialne kategorije, zagotavljala spodnji prag, ki naj bi človeku omogočal dostojno življenje.
Pri postavljanju njene višine pa je potrebna previdnost, saj lahko previsoko določena minimalna plača privede do poslabšanja stroškovne konkurenčnosti gospodarstva in izgube delovnih mest (Brezigar Masten idr. 2010). V Sloveniji je delavec upravičen do plačila za opravljeno delo v višini najmanj minimalne plače, ki od 1. januarja 2016 znaša 790,63 EUR bruto, in sicer če je pri delodajalcu v RS zaposlen za polni delovni čas. V letu 2018, se je le-ta nekoliko povišala in je znašala 842,79 EUR bruto, napoveduje pa se še njeno povišanje v letu 2019. Dvigu minimalne plače se pridružujejo tudi druga zvišanja življenjskih stroškov, ki ogrožajo najbolj ranljive skupine, kot so na primer oskrbnine v domovih za ostarele.
Kazalniki, s katerimi se določi višina minimalne plače, so: rast cen življenjskih potrebščin, gibanje plač, gospodarske razmere/gospodarska rast in gibanje zaposlenosti. Minimalna plača se najmanj enkrat letno uskladi z rastjo cen življenjskih potrebščin in velja za plačilo dela, opravljenega od 1. januarja tekočega leta dalje. Minimalna plača mora biti določena na takšni ravni, da je njena višina nad pragom revščine. Vendar pa so mnogi mnenja, da je minimalna plača prenizka, saj številnim gospodinjstvom ne omogoča osnovnega preživetja, še posebej v primeru, če so v gospodinjstvu vzdrževani člani. Na drugi strani pa mnogi menijo, da zaradi minimalno določene plače, ki je v Sloveniji relativno visoka in zato za delodajalce predstavlja velik strošek, mnogi ostajajo brezposelni, tako da minimalna plača ne pripomore k zmanjševanju revščine, ampak jo celo povzroča.
Zagovorniki minimalne plače pa poudarjajo njen izjemen pomen, saj predstavlja socialno varstvo, ki zagotavlja dostojno življenje, preprečuje revščino in zmanjšuje plačno neenakost (Cunningham 2007).
Menimo, da minimalna plača kot eden izmed instrumentov, ki pripomorejo k zmanjševanju tveganja revščine, ni učinkovit predvsem v primerih, ko je samo en član delovno aktiven in so v gospodinjstvu tudi vzdrževani člani, oziroma v primerih, ko dva družinska člana delata za minimalno plačo in je v gospodinjstvu več vzdrževanih članov. Višina minimalne plače namreč ne zadostuje za vsakodnevne potrebe tovrstnih gospodinjstev. Večji problem kot samo višino postavljene minimalne plače, ki jo nekateri ocenjujejo za previsoko, vidimo predvsem v previsoki obremenitvi plač z davki in prispevki v Sloveniji. Poleg tega na vse oblike denarne pomoči in posledično konkurenčnost samega gospodarstva negativno vplivajo še rigidnost naše delovne zakonodaje, neustrezen pokojninski sistem, destimulativen sistem za zavarovanja za brezposelnost (Laporšek 2014).