Porazdelitev glasov med vse dejavnosti kaže na to, da sem z vsako dejavnostjo izpolnila željo ali zamisel enega ali več otrok in da so se v vsakem kotičku ali ob vsaki dejavnosti otroci imeli resnično dobro. Kot sem opazila že med izvedbo posameznih dejavnosti, so otroke najbolj navdušili kotička frizer in trgovina (kjer so se najbolj prodajale čokoladice), vrtčev
»kino« in izdelava mize.
5 ANALIZA INTERVJUJA Z VZGOJITELJICAMI
Projekt Moj novi vrtec – participacija otrok v vrtcu je potekal sedem mesecev in eden od pogojev je bil, da je tudi vzgojiteljica v oddelku podpirala mojo idejo, se z njo strinjala in mi pomagala pri sami izvedbi. Na koncu projekta sem naredila polstrukturiran intervju s tremi vzgojiteljicami, ki so izvedbo spremljale.
Vzgojiteljice težijo k izpolnjevanju v Kurikulumu zapisanega cilja po večjem omogočanju individualnosti, drugačnosti in več izbire v nasprotju s skupinsko rutino. Tako pri dejavnostih, ki jih ponujajo, omogočajo možnost nesodelovanja, izbire druge dejavnosti, individualno obravnavo otroka, ki npr. ne more spati, in upoštevajo otrokove posebne prehranske navade, npr. iz verskih razlogov. Ideje izražene individualnosti pri izbiri imena ali ustvarjanja svojih simbolov ni doslej uresničila še nobena vzgojiteljica, vsem pa se zdi zelo zanimiva. Najbolj zanimivo se jim je zdelo to, da so se otroci odločili, da v skupini ne bo božičnega drevesca, ker smo imeli božično žito. Potem ko so spremljale označitev z znaki, ki so si jih naredili otroci sami, pa sta dve od njih rekli, da bodo tudi same poskusile s to idejo. Ena vzgojiteljica je izrazila dvom o dopuščanju prevelike svobode otrokom in razvila se je zanimiva debata o tem, kje je meja, kaj prepustiti otrokom v odločanje in kaj ne. Prišle smo do pomembnega zaključka, da mora biti vzgojiteljica v primeru izvajanja prepuščanja svobode otrokom še aktivnejša, saj mora biti opremljena z znanjem, kdaj posredovati, kako upoštevati vse
44
posameznike v skupini, in biti glavni mediator med otroki, ko imajo različne ideje, ki jih je treba nekako izpeljati, kot je bila npr. izbira imena skupine. Obenem pa ne sme izpeljati dejavnosti na način, da bi se otroci na koncu počutili izigrani in dobili občutek, da njihovo razmišljanje ne šteje.
V pogovoru sem ugotovila, da si vzgojiteljice participacijo napačno razlagajo, saj so še vedno one tiste, ki že na papirju določijo predvidene dejavnosti in cilje, za katere želijo, da jih otroci dosežejo, in v tem okviru potem otrokom omogočajo sodelovanje in soodločanje.
Vzgojiteljice imajo rutino vzpostavljanja standardnih kotičkov, kot so kotiček knjiga, čopič in kocka. Izbira ni prepuščena otrokom, so pa vzgojiteljice povedale o vzpostavitvi novih kotičkov, ki so jih naredile iz potrebe po projektih, ki so jih izvajale v skupini. Tako so že imele posebne kotičke, kot so kotiček z ribami, kotiček z želvo in polži, pa kotiček zgodnjega opismenjevanja in kotiček z oblačili za pust. Ideja o kotičkih po željah otrok jim je bila zelo blizu, a se je spet postavil dvom o številu kotičkov, ki jih moraš potem postaviti, da uresničiš vse želje. Tudi tu sem jim lahko posredovala dobro izkušnjo projekta, obenem pa je ena od vzgojiteljic poudarila, kako pomembna je vloga vzgojitelja pri postavljanju vprašanj otrokom in sledenju otrok, saj lahko že ob tem ugotovi, kakšen kotiček si otrok želi. Ena od vzgojiteljic je izpostavila težavo, kako uresničevati vse tekoče projekte v skupini in obenem otrokom ponuditi prostor, kjer bodo lahko participirali in bili demokratični. Menim, da je to eno od napačnih prepričanj, saj bo vzgojitelj, ki teži k vključevanju otrok, tako načrtoval kot izvajal dejavnosti, da bodo sledile iz otrok, ne pa da bodo otroci sledili projektom in dejavnostim.
O samem projektu imajo pozitivno mnenje, še posebej pomembno se jim zdi, da sem jim o izvedbi poročala in podala nekatere ideje ter znanja, saj sem jim dala na razpolago tudi literaturo o participaciji otrok in jih napotila na zanimive zapise o projektih, ki so prav tako vsebovali participacijo otrok. Ker so za novo znanje in ideje resnično odprte, sem prepričana, da bo posredovana izkušnja spodbuda za vsaj kakšno podobno dejavnost. Vzgojiteljica v mojem oddelku je bila projektu ob izvajanju vse bolj naklonjena, saj sprejema drugačne načine dela, kar kaže tudi njen odnos do dela in spoštovanje do otrok. Tudi sama namreč teži k upoštevanju otrok v čim večji meri in si zelo prizadeva za dobro počutje otrok v skupini.
45
6 ZAKLJUČEK
Diplomska naloga vsebuje šest ciljev in štiri raziskovalna vprašanja, na katera sem skušala odgovoriti tako v teoretičnem delu kot v empiričnem. V teoretičnem delu sem podrobneje opredelila participacijo otrok in predstavila pedagoški koncept Reggio Emilia, ki vpleta soudeleženost otrok v učnem procesu. Proces reševanja odprtega tipa sem najprej predstavila v teoriji, v praksi pa sem ga uporabila pri reševanju različnih težav otrok, ki so se pojavile, ko so npr. ugotavljali, kako bomo postavili igralnico, razporedili kotičke, kako posejali semena ali iz česa izdelali ogrlice. Izkazal se je kot pomemben pristop pri prizadevanju, da so otroci čim bolj vključeni v proces odločanja in sodelovanja. Prizadevala sem si, da so bili otroci aktivni udeleženci projektu Moj novi vrtec – participacija otrok v vrtcu, saj sem želela, da vrtec postane učno okolje, v katerem otroci ne samo živijo, pač pa ga sooblikujejo neposredno s svojimi idejami. To smo uresničili s postavitvijo pohištva in kotičkov po željah otrok, z udejanjanjem aktivnosti, ki so si jih zaželeli ob prvem ogledu novega vrtca, z dodatnim urejanjem igralnice s sliko, mizo, posaditvijo rastlin in vsakomesečnim risanjem na šipo. Ker je projekt potekal daljše časovno obdobje, sem opazovala tudi, kako so otroci sprejemali svojo novo vlogo, ki so jo imeli v skupini. Opazila sem, kako so na začetku zadržano podajali ideje in zamisli, ki so bile proti koncu vse izvirnejše, ko so videli, da se dejansko uresničujejo.
Uporaba znakov, ki so si jih otroci narisali sami, se je izkazala za enkratno idejo, in četudi so si otroci narisali tri različne znake, so vse prepoznali. Kar nekaj otrok pa se je začelo še podpisovati, ko sva z vzgojiteljico zraven napisali še njihovo ime, da bi midve prepoznali njihove znake. Vsekakor je participativni pristop pripomogel, da so otroci aktivneje sodelovali, redno so npr. prinašali stvari v vrtec, nove ideje so podajali tudi, ko smo uresničevali prvotne (npr. ideja risanja na šipo in odtiskovanja rok v mavčno zmes je prišla ob ustvarjanju skupne slike), večkrat sva dobili tudi povratno informacijo od staršev, da se doma pogovarjajo o tem, kaj delajo v vrtcu.
Ob sami izvedbi sem se počutila kot koordinator in ne vodja procesa, saj sem otroke večkrat spomnila, česa še nismo naredili, z glasovanjem ali žrebom razporejala otroke, obenem pa jih spodbujala k skupnem dogovarjanju in sodelovanju, ki se je izboljševalo. Z vzgojiteljico sva tudi sodelovali pri igri otrok v kotičkih, kar je bilo otrokom še posebej všeč.
46
Dejavnosti smo sproti ocenjevali, tako da sem otroke večkrat vprašala, kako so zadovoljni, ali se želijo še igrati, in seveda z opazovanjem ter beleženjem njihovih odzivov. Ob analizi različnih dejavnostih sem ugotovila, da smo izpolnjevali cilje na vseh kurikularnih področjih, ne da bi jih vnaprej načrtovala (npr. spoznavanje denarja v kotičku trgovina, spoznavanje različnih poklicev, likovno izražanje, razporejanje in urejanje, igra vlog in komunikacija, zgodnje opismenjevanje …). To sem povedala tudi vzgojiteljicam, ko so izrazile dvom, kako z dejavnostmi, ki si jih zamislijo otroci, izpolniš cilje, ki jih želiš doseči. Mislim, da se je prav tu pokazala ena od mojih vlog v tem procesu, saj sem v njihove dejavnosti in igro vpletla tudi kurikularne cilje, ki so otroke spontano nekaj naučili. Obenem pa se moramo zavedati, da v vrtcu ne moremo biti storilnostno naravnani na izpolnjevanje ciljev, ki jim otroci ne morejo slediti.
O projektu so bili obveščeni tudi starši, ki so se strinjali s snemanjem in fotografiranjem (na oglasni deski so si lahko ogledali objavljane fotografije dejavnosti in kotičkov). Posredno so sodelovali pri izvedbi s prinašanjem potrebnega materiala, na zadnjem roditeljskem sestanku, kjer smo se o projektu tudi pogovarjali, pa so poročali o spremembah, ki so jih opazili pri otrocih: ti so veselo poročali o kotičkih, staršem so navdušeno pripovedovali, kako so ustvarili mizo in sliko, starši so bili obveščeni tudi o sodelovanju naju dveh z vzgojiteljico pri dejavnostih (kar kaže na otrokovo navdušenje in tudi na to, kako je pomembno, da sodelujemo pri igri otrok). Tudi novo ime se je zelo prijelo, otroci so starše namreč opozorili, vsakič ko so namesto imena Ogrlice uporabili Želvice.
Z izvedbo projekta sem dosegla želene cilje in potrdila raziskovalna vprašanja.
Demokratičnost in participacijo smo dosegli z namernimi tehnikami in metodami dela, ki so se pokazale za zelo uporabne. Ob sami izvedbi sem našla tudi svoj način dela z otroki, saj sem spontano tudi ob drugih dejavnostih, ki smo jih izvajali v vrtcu, težila k temu, da je otrokovo mnenje štelo in so se otroci čutili kot aktivni oblikovalci procesa. Nazadnje si upam trditi, da sem tudi nekaterim vzgojiteljicam predstavila zanimiv način dela kljub njihovi začetni zadržanosti in dokazala, da je dejavnosti tako lažje izvajati in da otroke bolje opremimo z znanjem in spretnostmi, če delajo nekaj, kar izhaja iz njih samih.
Ob tem pa se ne morem izogniti prijetnim občutkom, ko sem otroke videla otroško nasmejane in navihane, ko so počeli nekaj, ob čemer so dejansko uživali. Prebuditi pristen otroški
47
nasmeh in igrivost, ustvarjalnost in spontanost, je nekaj, k čemur si moramo kot pomembni sooblikovalci njihovega otroštva, kar vzgojitelji v vrtcu tudi smo, prizadevati prav vsak dan.
48
7 VIRI IN LITERATURA
Bahovec, D. E. (et al.) (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Bahovec, D. E. in Golobič Bregar, K. (2004). Šola in vrtec skozi ogledalo. Priročnik za vrtce, šole in starše. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Batistič Zorec, M. (2009). Otroci so različni. V: Devjak, Tatjana (ur.), Skubic, Darija (ur.).
Izzivi pedagoškega pristopa Reggio Emilia. (str. 37−45). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Batistič Zorec, M. (2010). Participacija otrok v slovenskih vrtcih z vidika stališč in izkušenj vzgojiteljev. V: Devjak, T., Batistič Zorec, M., Vogrinc, J., Skubic, D. in Berčnik, S. (ur.).
Pedagoški pristop Reggio Emilia in Kurikulum za vrtce: podobnosti v različnosti. (str.
67−85). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Batistič Zorec, M. in Krnel, D. (2009). Prednost učenja pred poučevanjem. V: Devjak, Tatjana (ur.), Skubic, Darija (ur.). Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. (str.
47−76). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Čačinovič Vogrinčič, G. (2004). Soustvarjanje življenja v vrtcu in šoli. V: Dolar Bahovec, E., in Golobič Bregar, K., Šola in vrtec skozi ogledalo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Devjak, T., Batistič Zorec, M., Turnšek, N., Krnel, D., Hodnik Čadež, T., Skubic, D. in Hočevar, A. (2009). Posebna pedagoška načela koncepta Reggio Emilia na področju predšolske vzgoje. V: Devjak, Tatjana (ur.), Skubic, Darija (ur.). Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. (str. 7−15). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Hočevar, A., Kovač Šebart, M. in Štefanc, D. (2009). Sodelovanje z okoljem in problematika participacije v pedagoškem konceptu Reggio Emilia. V: Devjak, Tatjana (ur.), Skubic, Darija (ur.). Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. (str. 17−36). Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Kroflič, R. (2010). Etična in politična dimenzija projekta Reggio Emilia. V: Devjak, T., Batistič Zorec, M., Vogrinc, J., Skubic, D. in Berčnik, S. (ur.). Pedagoški koncept Reggio Emilia in Kurikulum za vrtce: podobnosti v različnosti. (str. 11−66). Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Kroflič, R. (2008). Novi pristopi k spodbujanju otrokovega prosocialnega in moralnega razvoja v predšolskem obdobju. V: Čas, M. (ur.), Socialne interakcije v vrtcu. (str.
12−21). Ljubljana: Supra.
Plestenjak, M. (1995). Alternativni vzgojni koncepti. Študijsko gradivo.
49
Praper, P. (1990). Ali je vzgojni proces lahko demokratičen. V: Zbornik referatov in prispevkov o predšolski vzgoji. Maribor: Pedagoška fakulteta, Univerza v Mariboru.
Rinaldi, C. (2006). In Dialogue With Reggio Emilia. Listening, researching and learning.
London; New York: Routledge.
Skubic, D. (2009). Razvoj in uporaba vseh čutil, spodbujanje in omogočanje vseh oblik izražanja: jezikovno izražanje v pedagoškem pristopu Reggio Emilia. V: Devjak, Tatjana (ur.), Skubic, Darija (ur.). Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. (str. 161−174).
Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Polak, A. (2009). Timsko delo z vidika pedagoškega pristopa Reggio Emilia. V: Devjak, Tatjana (ur.), Skubic, Darija (ur.). Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. (str.
77−92). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Rožič, A., Turnšek, N. (2010). Moč in omejitve ideje kompetentnega otroka. V: Devjak, T., Batistič Zorec, M., Vogrinc, J., Skubic, D. in Berčnik, S. (ur.). Pedagoški koncept Reggio Emilia in Kurikulum za vrtce: podobnosti v različnosti. (str. 339‒357). Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Turnšek, N. (2004). Problemsko in raziskovalno naravnano učenje v vrtcu. Gradivo za interno uporabo.
Turnšek, N. (2006). Deset let korakov h kakovostni vzgoji in izobraževanju za vse. V:
Elementi demokratičnosti v pojmovanju kakovostne predšolske vzgoje. Ljubljana:
Pedagoški inštitut, Razvojno-raziskovalni center pedagoških iniciativ Korak za korakom.
Turnšek, N., Hodnik Čadež, T., in Krnel, D. (2009). Projektni pristop kot strategija spodbujanja participacije otrok v učenju in soustvarjanju življenja v vrtcu. V: Devjak, Tatjana (ur.), Skubic, Darija (ur.). Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. (str.
209−233). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Turnšek, N. (2009). Vrtec – prostor aktivnega demokratičnega državljanstva. V: Fras Bero, F., Senica, M., Sivec, M., Stritar, U., Turk, M., Zore, N. in Margan, U. (ur.), Spodbujanje otrokovih kompetenc v vrtcu, posvet vrtcev Slovenije: zbornik prispevkov. (str. 29−39).
Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Turnšek, N., Pekkainen, A. (2009). Democratisation of early childhood education in the attitudes of Slovene and Finnish teachers. V: Europian early childhood eduacation research journal. (str. 23‒42).
Turnšek, Nada (2011). "Vztrajnost" tradicionalne konstrukcije otroštva v implicitnih in znanstvenih teorijah. V: Devjak, Tatjana (ur.), Batistič-Zorec, Marcela (ur.). Pristop Reggio
50
Emilia - izziv za slovenske vrtce : zbornik zaključne konference - priročnik za dobro prakso.
(str. 89‒102). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
51
8 PRILOGE
Priloga 1: Intervju z vzgojiteljicami
1. Kako dosegate v Kurikulumu zapisan cilj po večjem omogočanju individualnosti, drugačnosti in izbire v nasprotju s skupinsko rutino?
2. Ali poznajo pristop participacije? Kaj vam pomeni ta pojem?
3. Ali so si otroci že izbrali kakšen kotiček, ga naredili po svojih željah?
4. Kako otroci sodelujejo pri odločanju o dejavnostih?
5. Kaj je bilo pri projektu Moj novi vrtec – participacija otrok v vrtcu še posebej zanimivo?
6. Ali ste na podlagi projekta dobile kakšno idejo, boste poskušale uresničiti kakšno podobno dejavnost?
52 Priloga 2: Soglasje staršev oz. skrbnikov
Monika Marjanovič, pomočnica vzgojiteljice v Vrtcu Ribnica in študentka 3. letnika Predšolske vzgoje Pedagoške fakultete v Ljubljani, vas prosim za dovoljenje uporabe AV-gradiva, ki je nastal pri projektu Moj novi vrtec – participacija otrok v vrtcu, izključno za uporabo pri pisanju diplomske naloge in objavo zgolj v diplomski nalogi.
Za sodelovanje se Vam vnaprej zahvaljujem.
S spoštovanjem, Monika Marjanovič
SOGLASJE
S podpisom dovoljujem fotografiranje in snemanje za potrebe izdelave diplomske naloge.
Podpis staršev oz. skrbnikov __________________________
Ribnica, 3. 10. 2013