Dodatna strokovna pomoč kot oblika pomoči otrokom s posebnimi potrebami

Otroci s posebnimi potrebami so v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo usmerjeni na osnovi odločbe o usmeritvi, ki jo izda Zavod Republike Slovenije za šolstvo ter na podlagi strokovnega mnenja, ki ga pripravi komisija za usmerjanje prve stopnje.

Po 30. členu ZUOPP-1 (2011) se z odločbo o usmeritvi odloči o:

 vzgojno-izobraževalnih potrebah otroka;

 programu vzgoje in izobraževanja, v katerega se otroka usmerja;

 vzgojno-izobraževalnem zavodu, v katerega se bo otrok vključil;

 datumu vključitve v program ali vzgojno-izobraževalni zavod;

 obsegu, obliki ter izvajalcu posamezne oblike dodatne strokovne pomoči;

 pripomočkih, prostoru in opremi ter drugih pogojih, ki morajo biti zagotovljeni za vzgojo in izobraževanje;

 začasnem ali stalnem spremljevalcu;

 zmanjšanju števila otrok v oddelku glede na predpisane normative;

 roku preverjanja ustreznosti usmeritve;

 pravicah, za katere tako določa poseben zakon.

V skladu s 36. in 37. členom ZUOPP-1 (2011) mora šola oziroma zavod najkasneje v roku 30 dni po vključitvi otroka s posebnimi potrebami, izdelati individualizirani program vzgoje in izobraževanja.

Z individualiziranim programom se določijo:

 organizacija in izvedba dodatne strokovne pomoči;

 cilji in oblike dela na posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih;

 strategije vključevanja otroka s posebnimi potrebami v skupino;

 potrebne prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja, doseganju standardov in napredovanju;

 uporaba prilagojene in pomožne izobraževalne tehnologije;

 izvajanje fizične pomoči;

 izvajanje tolmačenja v slovenskem znakovnem jeziku;

 prehajanje med programi ter potrebne prilagoditve pri organizaciji;

 časovna razporeditev pouka;

 veščine za čim večjo samostojnost v življenju (prilagoditvene spretnosti) in načrt vključitve v zaposlitev.

Za pripravo in spremljanje izvajanja individualiziranega programa imenuje ravnatelj šole oziroma zavoda strokovno skupino, ki jo sestavljajo strokovni delavci šole ali zavoda ter drugi strokovni delavci, ki bodo sodelovali pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega programa.

Pri delu strokovne skupine sodelujejo tudi starši otroka in otrok s posebnimi potrebami, pri čemer je seveda potrebno upoštevati njegovo starost in zrelost.

Strokovna skupina mora med šolskim letom prilagajati individualizirani program glede na napredek in razvoj otroka s posebnimi potrebami, ob koncu šolskega leta pa preveriti ustreznost tega programa in izdelati individualizirani program za naslednje šolsko leto.

Z odločbo o usmeritvi se določi tudi obseg in oblika dela ter strokovnega delavca, ki bo dodatno strokovno pomoč izvajal, način izvajanja dodatne strokovne pomoči pa se podrobneje opredeli z individualiziranim programom.

Dodatna strokovna pomoč se lahko izvaja kot:

Dodatna strokovna pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj:

Ta oblika pomoči ima po Opari (2005) rehabilitacijsko funkcijo. Nanaša se na razvojni načrt in zajema reedukacijo, kompenzacijo in rehabilitacijo.

Reedukacija pomeni spodbujanje in razvijanje procesov in funkcij. Otroka s posebnimi potrebami je potrebno usposobiti za uporabo specifičnih pripomočkov ter sredstev in prilagojenih metod in tehnik učenja ter funkcioniranja v socialnem okolju (Opara, 2005).

Kompenzacija pomeni, da otroka naučimo določene funkcije, procese in naloge, ki jih zaradi ovir, primanjkljajev ali motenj ne more opravljati ali jih ne more opravljati v celoti. Le-te je potrebno nadomeščati z delovanjem drugih organov ali z rabo specializiranih pripomočkov, metod in tehnik ki bi mu nalogo olajšali (prav tam).

Rehabilitacija pa pomeni pripraviti otroka s posebnimi potrebami do tega, da sprejme samega sebe takšnega, kakršen je ter da se nauči živeti s svojimi primanjkljaji, ovirami in omejitvami (prav tam).

Dodatna strokovna pomoč kot svetovalna storitev

S svetovalno storitvijo se zagotavlja podporno okolje za uspešnejše vključevanje otroka s posebnimi potrebami, zato je namenjena družinam otroka s posebnimi potrebami, strokovnim delavcem, ki vzgajajo in poučujejo otroka s posebnimi potrebami ter drugim otrokom, učencem oziroma dijakom iz skupine oziroma oddelka, v katerega je otrok s posebnimi potrebami vključen (6. člen, Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami, 2013). Svetovalna storitev ima torej predvsem funkcijo ozaveščanja, svetovanja in izobraževanja vseh, ki so na kakršenkoli način povezani z učencem s posebnimi potrebami. To delo ni sistemizirano, temveč sodi med drugo delo, izven učne obveznosti.

Dodatna strokovna pomoč kot učna pomoč

Ta oblika pomoči ima po Opari (2005) didaktično funkcijo, navezuje se na učni načrt in pomeni zagotavljanje pomoči pri učenju. Gre predvsem za odkrivanje načinov ter prilagoditev in pripomočkov, s katerimi se posameznik najbolje uči. Učencu se prilagodijo oblike in metode dela ter s tem dopolni tisto, česar v rednem procesu učenja ni zmogel. Učna pomoč se nanaša predvsem na tekočo učno snov, ki zajema dodatno razlago in dodatne vaje za

utrjevanje in razumevanje učne snovi.

Učna pomoč in pomoč za premagovanje primanjkljajev se izvajata neposredno z otrokom, s svetovalno storitvijo pa se zagotavlja inkluzivno, podporno okolje, ki vključuje delo tudi z drugimi deležniki, ki delajo ali živijo z njim (Svetovalna storitev v okviru DSP, 2013).

Po ZOUPP-1 ter Pravilniku o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami skupno število ur dodatne strokovne pomoči ne sme presegati pet ur tedensko, od tega mora biti vsaj ena ura svetovalnih storitev. Slepim in slabovidnim otrokom ali otrokom z več motnjami pa se praviloma v prvem izobraževalnem obdobju lahko določi večje število ur za premagovanje primanjkljajev, ovir ali motenj, vendar za največ tri ure tedensko. Dodatna strokovna pomoč se glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev, ovir oziroma motenj lahko izvaja v posebni skupini ali individualno, v oddelku ali izven oddelka.

Dodatno strokovno pomoč izvajajo strokovni delavci vrtca, šole ali zavoda, lahko pa tudi zunanji strokovni delavci, ki izpolnjujejo s predpisi določene pogoje (19. člen, ZUOPP-1, 2011).

Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole (2011) določa, da je učitelj za dodatno strokovno pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir ali motenj lahko tisti, ki je končal:

 univerzitetni študijski program specialne in rehabilitacijske pedagogike;

 univerzitetni študijski program defektologije;

 univerzitetni študijski program socialne pedagogike;

 univerzitetni študijski program psihologije;

 univerzitetni študijski program pedagogike (smer pedagogika);

 magistrski študijski program druge stopnje socialna pedagogika, specialna in rehabilitacijska pedagogika, psihologija, pedagogika ali inkluzivna pedagogika.

Učitelj za dodatno strokovno pomoč kot učno pomoč pa je lahko tisti, ki je končal:

 magistrski študijski program druge stopnje inkluzivne pedagogike;

 izpolnjuje pogoje za učitelja v devetletni osnovni šoli in je opravil študijski program izpopolnjevanja za učitelje za dodatno strokovno pomoč.

Z odločbo o usmeritvi se glede na vrsto pomoči, ki jo učenec potrebuje, določi, katero od navedenih smeri izobrazbe morajo za izvajanje dodatne strokovne pomoči, imeti strokovni delavci.