Dostal« (f. 170) Zamik je Dostalu še enkrat vrnil izjavo z

zahtevo, naj pove, odkod je izrezal »prid e j ano sličico.« Sliko podobnega vodnjaka je Dostal izrezal iz časopisa »Die Plastik.«

Kljub Dostalovemu negativnemu stahšču do Dolinar j evega vodnjaka je Zamik napisal

17. junija poročilo, ki mu je preraslo v 6 stra­

ni dolg estetski esej. Olepševalnemu odseku občinskega sveta, načelniku Ivanu Petriču.

Med dmgim piše:

» . . . Gospod župan mi je zadevo izročil z na­

ročilom, naj občinska umetniška komisija, katere član sem tudi jaz, odda svoje mnenje.

Ta umetniška komisija pa ne obstoja več.

Njen bivši član Etbin Kristan je v Ameriki, Kamilo Pammer se je že zdavnaj odpovedal občinskemu mandatu in sodelovanju, ravna­

telj Ivan Šubic mi je pa izjavil, da tudi ne bo več sodelovalf ker je drugače preobložen in naj vzamem na znanje, da s tem odlaga svoje članstvo. Preostala dva le g. knezoškofijski tajnik Josip Dostal in jaz. G. Dostal je oddal pismeno nmenje, ki je priloženo in katere­

mu je dodal malo podobico, ki nam kaže

Dolinarjev načrt vodnjalca v Tivoliju, Mestni arhiv

drug vodnjak (tucat — robo neke betonske firme) skoro enake ideje, kakor je Dolinar-jeva. Pokazal sem to podobico g. Dolinarju,

ki je izjavil, da za podobnost pač nič ne more.

To mu tudi rad verjamem; Dolinar nikakor ni plagijator, ali ideja leži takorekoč na dlani.

Po umetnostnih časopisih se večkrat vidi re-produciran kak vodnjak s podobno razpored-bo figur, ki je prav hvaležna za oko, in to gledalcu nevede ostane v spominu.

Dolinarjev vodnjak bi torej, če umetniško dobro izdelan, zlasti če bi bile figure dobre, napravil prav ličen, dasi ne bogvekako izvr­

sten vtis. Bil bi čisto čeden okras za Ljub­

ljano.

Je pa še neko vprašanje. Majčkene figu-*

rice, kjer se manjših detajlov sploh ne vpošte-va, napraviti tako, da jim ni ničesar opore­

kati, je mnogo lažje, nego velike; tudi majhno podobo je lažje narisati, kakor pa isto s figu­

rami v naravni ali nadnaravni velikosti.

Kolikor poznam Dolinar j a, je pač sposoben pravilno modelirati v vsaki izmeri; sploh se pa povečanje vrši s takozvanim punktira-njem, t. j . proporci j e se od točke do točke po modelu merijo in prenašajo v veliko mero.

Spomnil sem se le cesarjevega spomenika

»mojstra« Peruzzija, ki je od vseh tedanjih konkurentov skoraj najmanj znal, a vsled reklame svojega bivšega učitelja, ki je bil zaljubljen v Peruzzijev precejšni, toda neiz-glajeni in neizučeni talent, odnesel prvenstvo v konkurenci. Seveda je tista jury obstojala iz samih umetnikov, ki so izvajanja o umet­

nosti poslušali z velikim brezkritičnim res-pektom. In Peruzzi je predložil tedaj majhen model, ki je bil sicer strašno šablonast, a vsaj v proporcijah ni imel vidnih napak. Ko je pa spomenik po majhnem modelu in z največ­

jim bojem zoper lastno lenobo naposled izde­

lal, je imela mramomata devica zaraščen hr­

bet in ena roka od rame do komolca in od komolca do zapestja je imela napačno razmer­

je, o čemer se lahko vsakdo še danes prepriča na Slovenskem trgu.

Ta spomenik je nekak spomenik umetni­

ške brezkulturnosti.

To sem le tako postrani omenil v splošen povdarek, kako previdno in točno se morajo vprašanja vobče obravnavati. Moje poročilo je postalo nekak članek o estetiki in drugem.

A temu se pri danem slučaju nisem mogel izlepa izogniti.

Vem, da je Dolinarju že iz denarnih ozirov suno na tem, da bi bila njegova ponudba sprejeta in večkrat je rešitev že urgiral.

Radi izjemnosti slučaja moram pač prepu­

stiti popolnoma občinskemu svetu, da zavza­

me svoje stališče in o predmetu sklepa.

Zupanov namestnik Dr. Zamik.« (f. 176' 177, 177') Olepševalni odsek je 24. junija Dolinarjev vodnjak odklonil, (f. 178'). Zarnikovo poročilo so 1. julija poslali še stavbnemu uradu, me­

stnemu vodovodu in vrtnarskemu nadzomiku, da še oni izrazijo svoje mnenje.

stavbni urad je bil za to, da se z zadevo počaka, ker bi stroški znesli gotovo čez 30.000 K. Sicer pa naj bi se za tak vodnjak razpi­

sala konkurenca, (f 178').

Mestni vodovod je odgovoril, da bi vodnjak porabil 15—20 hI vode na uro, ki pa je takrat niso imeli na razpolago, (f 178').

Vrtnarski nadzornik je . . . »Vzel na znanje in pristavljam le, da mojem Vkusu ne spada ta projektovani vodomet v tivolski park k tej enostavni fagadi tivolske graščine.

Zdelo bi se mi to, kot dotičnik, kateri si natakne cilindr in ima slabih čevljev.

Tudi ako bi se ta vodnjak postavU, bi se mogla cela okolica temu na novo prilagoditi, kaj bi povzročilo precejšnjih stroškov.

V Ljb., 20. 7. 1919.

V. Hejnic« (f. 178') Dolinar j evo vlogo so še predlagali v obrav­

navo Olepševalnemu odseku občinskega sveta, ki pa je rešitev zavlačeval. Na zadnjem aktu 16. X I I . je notirano, da se je kipar Dolinar za stalno preselil v Ameriko in so zato dali

vlogo in celoten spis a/a. (f. 180) J

IZ DELA N A Š I H Z A V O D O V IN DRUŠTEV i

O razstavi »Zlatarstvo na slovenskem Štajerskem«.

Pokrajinski muzej v Mariboru je v prete­

klem letu, v mesecu oktobru, postavil v svojih razstavnih prostorih občasno razstavo »Zla­

tarstvo na Slovenskem Štajerskem«. Razstavo je spremljal ilustriran katalog in si jo je v me­

secu dni ogledalo 6229 ljudi. 167 predmetov, zbranih iz vse Štajerske, je ilustriralo čas od srede 15. do srede 20. stol. Gradivo za razsta­

vo so prispevali župnijski uradi, štajerski muzeji in nekaj privatnih lastnikov. Na raz­

stavi so prevladovali zlatarski izdelki za sa­

kralno rabo, kar je marsikaterega obiskovalca presenetilo in je ostalo zabeleženo tudi v knjigi vtisov. Vendar je ta »očitek« kaj lahko pojasniti. Do danes se je v muzejih in v dru­

gih, javnosti dostopnih institucijah ohranilo izredno malo zlatarskih izdelkov, ki so služili kot nakit ali namizno posod j e v meščanskih in plemiških hišah. Pot do podobnih predme­

tov v privatni posesti, kolikor jih seveda še je, je kljub vabilom v dnevnem časopisju ostala takorekoč zaprta in brez odziva. Za takšno stanje je odločilnega pomena, da je bilo plemstvo, kjer so izdelki iz žlahtnih ko­

vin sodili k reprezentančnemu videzu stanu, tujerodno in je dragocenosti odnašalo s seboj v tujino. Prav tako je danes težko ugotavljati, koliko je bilo nakita in dragocenega posod j a v meščanskih hišah, saj se je struktura pre­

bivalstva v štajerskih mestih in trgih v zad­