DRUŽINA KOT SISTEM

Družina je prvi socialni sistem vsakega posameznika, v katerega se rodi, v njem odrašča in se razvija. Otrok v družinskem sistemu pridobiva prve socialne izkušnje, zadovolji potrebe in razvija lastno identiteto, starši pa so odgovorni, da skrbijo za njegovo blaginjo. »Družino tvorijo dva ali več posameznikov, ki so v interakciji, imajo skupne motive in cilje; povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote; odnose v njej odraža in določa relativno trajna struktura statusov in vlog; v družini se oblikujeta zanjo značilna struktura moči in način vodenja; izoblikuje se relativno trajna mreža komunikacij ter statusov in vlog posameznih družinskih članov v njej; diferencirajo se vloge glede na delitev dela; razločijo se čustveni odnosi med člani« (Čačinovič Vogrinčič, 1992, str. 105).

Družina je torej neka celota, v kateri vsi člani med seboj vplivajo en na drugega.

Vsaka družina ima svoje značilnosti, a kot sistem so vse družine osnovane na določenih konceptih (Čačinovič Vogrinčič, 1992). Prvi izmed teh je oblikovanje meja med družino in okoljem, ki se razprostirajo na kontinuumu od fleksibilnejših do bolj togih. Sistemi so tudi različno dinamični, tako znotraj družine kot v odnosu z okoljem.

Procesi med posameznimi deli potekajo krožno ali spiralno, kar pomeni, da gre vedno za preplet medsebojnih vplivov. Vsaka družina je kot sistem naravnana k doseganju skupnih ciljev, kar jim daje namen.

14

Za razumevanje vpliva enega člana na druge in na splošno na celoten sistem so pomembni predvsem koncepti homeostaze, entropije in povratnih informacij.

Homeostaza pomeni stanje ravnovesja, h kateremu sistem teži. Posledično sistem vedno deluje tako, da to stanje ohranja, za kar potrebuje povratne informacije. Te se delijo na pozitivne in negativne. Pozitivne informacije pripomorejo k razvoju in spreminjanju sistema, negativne pa delujejo varovalno, da obdržijo stabilnost.

Koncept entropije pomeni organizacijo in energijo sistema, ki sta potrebni za razvoj ter vzdrževanje strukture in fleksibilnosti (prav tam).

Fleksibilnost je ključnega pomena za prilagajanje na spremembe. Vsaka sprememba prinese stres, zato je pomembno, da se je družinski sistem sposoben spoprijeti z izzivi in prilagoditi novim situacijam.

2.1. VLOGE

V družinah posamezniki prevzamejo določene vloge, ki se oblikujejo v odnosu z drugimi vlogami. Kakor intenzivno se posameznik poveže z določeno vlogo, tako močna bo tudi njegova identiteta v tej vlogi (Ule, 2000). Če se posameznikv svoji vlogi ne znajde dobro oziroma ne more izpolniti svojih ali tujih pričakovanj o vlogi, pride do nesoglasja med vlogami. To se lahko navezuje na posamezno vlogo ter izhaja iz nesoglasja med družbenimi pričakovanji vloge in posameznikovim razumevanjem le-te, lahko pa se navezuje na nesoglasja med več vlogami, kjer so si različne vloge posameznika v nasprotju oziroma jih ne zmore usklajevati. Posledice nezadovoljstva z opravljanjem vloge lahko privedejo do občutkov krivde, tesnobe in sramu (prav tam).

Starši otrok z učnimi težavami imajo pogosto občutek, da svoje vloge starša ne opravljajo dobro (Baker in McCal, 1995; Brock in Shute, 2001; Graves in Graves, 2007; Hoang, 2015; Kašnik, 2006; Munih, 2006; Shechtman in Gilat, 2005). To je bodisi povezano z nemočjo pri šolskem delu, frustracijo in jezo nad otrokovim obnašanjem ali nezmožnostjo usklajevanja različnih vlog. Slednja se navezuje na vse vloge, ki jih družina od posameznika potrebuje oziroma pričakuje. Tako mora biti mati hkrati dobra mati in dobra partnerka, dodatne učne težave pa k temu prinesejo še novo vlogo: vlogo učiteljice na domu. Mozetič (2015) poudarja, da starši poleg vloge učitelja dodatno prevzamejo še vlogo terapevta in svetovalca. V takšnih okoliščinah ni redkost, da določene vloge ostanejo v ozadju.

2.2. POTREBE

Družina kot posameznikov prvi socialni sistem prinese tudi prepoznavanje in zadovoljevanje potreb. Vsak član družine mora zadovoljevati dve temeljni potrebi – potrebo po avtonomiji in potrebo po povezanosti (Bouwkamp, 1995). Prva zajema

15

zadovoljitev lastnih potreb, zagovarjanje lastnih interesov, osebnostni razvoj, težnjo po neodvisnosti, svobodo v odgovornosti zase ter zadovoljstvo s sabo in svojo dejavnostjo. Druga zajema željo sodelovati z drugimi, jim biti v pomoč, izpolnjevati njihove potrebe, jim biti vreden, biti ljubljen in cenjen.

V družinskem sistemu je nujno usklajevanje obeh vrst potreb. V določenih trenutkih je to težje, saj se zadani cilji lahko razlikujejo od pričakovanj do drugih in sebe. Staršem otroka z učnimi težavami tako lahko dodaten izziv predstavlja usklajevanje omenjenih potreb. Z osredotočanjem na potrebe avtonomije otroka s težavami lahko zanemarjajo potrebe po avtonomiji drugih članov družine ali pa celo potrebe po povezanosti. Velikokrat namreč starši manj pozornosti (in posledično povezovanja) namenjajo drugim otrokom, kar lahko privede do nezadovoljenih potreb in splošnega nezadovoljstva, posledice pa so vidne v celotnem družinskem sistemu.

2.3. DRUŽINSKA ODPORNOST

Premagovanje izzivov in kriznih obdobij v družini je v veliki meri odvisno od značilnosti družine. Pod te spada tudi družinska odpornost. Ta je definirana kot sposobnost, da družina kot funkcionalen sistem zdrži resne življenjske izzive in se po njih vrne nazaj v prvotno stanje (Walsh, 2016). Tako je ne definirajo le sposobnosti, da družina pride skozi težke trenutke, da preživi ali pa pobegne pred težkimi preizkušnjami, ampak tudi sposobnosti, da si po tem opomore in raste. Na kakšen način se družina spopada z motečimi življenjskimi izzivi, blaži stres, reorganizira in se premika naprej z življenjem, vpliva na kratkoročno in dolgoročno prilagajanje vsakega člana posebej in družine kot celote.

Avtorica (prav tam) razpozna devet ključnih procesov družinske odpornosti in jih oblikuje v tri krovna področja delovanja družine:

1. sisteme prepričanj, ki vključujejo pripisovanje pomena različnim situacijam, pozitivno naravnanost in ohranjanje upanja ter transcendentno in spiritualno naravnanost družine;

2. procese organizacije, ki vključujejo fleksibilnost prilagajanja situacijam, povezanost in medsebojno podporo ter družinske, socialne in ekonomske vire podpore;

3. procese komunikacije, ki vključujejo jasno posredovanje informacij, deljenje čustev ter sodelovanje pri reševanju težav in proaktivnost.

V nekaterih primerih posamezniki fizično preživijo, a psihično in v medsebojnih odnosih trpijo za posttravmatičnimi simptomi stresa, depresije, anksioznosti ali nesposobnostjo ljubiti in uspeti. V takšnih primerih lahko procesi odpornosti omogočajo, da si posamezniki opomorejo od bolečih izkušenj in prevzamejo nadzor nad svojimi življenji, polnimi ljubezni. Družine z močno odpornostjo poročajo, da so

16

imele med krizami pozitivne trenutke in da je na koncu nastalo tudi nekaj dobrega, poleg tega so njihovi odnosi postali bolj obogateni in ljubeči (prav tam).