8.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Namen raziskave je ugotoviti, ali tudi v resničnem življenju matere, katerim se rodi otrok s posebnimi potrebami, reagirajo tako kot mati raca v pravljici Grdi raček oziroma kot mati Puhanka v pravljici Veveriček posebne sorte.
V središču mojega raziskovanja bo raziskovanje zgodbe matere otroka s posebnimi potrebami s pomočjo intervjuja.
8.2. RAZISKOVALNI CILJI IN HIPOTEZE
Glavni namen 2. dela empiričnega dela je spodbuditi matere, ki se jim rodijo otroci s posebnimi potrebami, k sprejemanju svojega otroka takšnega, kakršen je.
Zastavila sem si naslednje cilje:
Ugotoviti, kakšno vrsto motnje ima otrok intervjuvane matere in kako je le-ta vplivala na njihovo življenje.
Ugotoviti, kdaj so jo soočili s »posebno lastnostjo« njenega otroka?
Kako se je odzivala in se soočila z otrokovo diagnozo?
8.3 METODOLOGIJA
8.3.1. OPIS VZORCA
V vzorec sem zajela eno osebo, ki je mati otroka s posebnimi potrebami.
8.3.2. POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV
Z materjo otroka s posebnimi potrebami sem opravila intervju, ki sva si ga izmenjali v tiskani verziji preko elektronske pošte. Tiskana verzija le-tega je priložena kot priloga k diplomskemu delu.
8.3.3. OPIS INŠTRUMENTOV
Za pridobitev rezultatov sem uporabila neposredni, individualni, strukturirani intervju.
8.3.4. POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV Podatki so obdelani s kvalitativno analizo.
Iz vsakega od odgovorov intervjuvane matere sem izluščila najpomembnejši del.
49
8.4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA REZULTATOV
Rezultati oziroma odgovori Damjane Šmid so napisani v dobesednem navedku.
1. Kdaj ste izvedeli, da je Vaš otrok ˝drugačen˝?
Za diagnozo sem izvedela, ko je bila hčerka stara približno pol leta; po cepljenju je začela dobivati visoko vročino, krče ter izgubljati ravnotežje. Pri enem letu so ji operirali možgansko cisto, vstavili drenažo. Dobila je več diagnoz, glavni sta bili: hemipareza ter epilepsija.
2. Kako ste se počutili ob zavedanju, da ste rodili otroka s posebnimi potrebami?
Takrat se nisem počutila, kot da je nekaj narobe, hčerka je imela ob rojstvu oceno 10, kar je najvišja ocena. Ob prvem soočenju z diagnozo sem se počutila, kot da so se zmotili in bo potrebno preveriti napako. Nekje v sebi pa sem vedela, da je to prava informacija in da nimam pojma, kaj bo sledilo. Ker so zdravniki sumili tumor, sem si želela samo to, da bi hčerka ostala živa. Vse ostalo je bilo takrat še v ozadju.
3. Kakšno diagnozo so postavili Vašemu otroku?
Možganska cista, hemipareza leve strani, epilepsija.
4. Kdo Vam je stal ob strani ob soočanju z diagnozo?
Ob soočanju z diagnozo so mi stali ob strani mož, domači in prijatelji.
5. Kako so potekali Vaši prvi meseci, morda leta z otrokom s posebnimi potrebami?
Ker sem bila še študentka sem si lahko privoščila več časa, da sem se navadila na vse spremembe. Najbolj težki so bili odhodi v bolnišnico, to je bila naša stalna pot. Odhajanje od otroka, ki te potrebuje, je bilo zame najbolj težko, vsakič sem jokala, ko sem odhajala iz bolnišnice. Potem sem zdravnika prosila, če sem lahko pri njej več kot dve uri na dan in tako sem lahko ostajala pri njej do večera, ko sem odšla domov. In naslednje jutro spet v bolnišnico.
Prisotnost v bolnišnici mi je veliko pomenila. Vse mogoče sva počeli skupaj. Prva leta so bila namenjena rehabilitaciji, veliko časa smo preživeli v Soči, fizioterapija, delovna terapija, logopedija, eeg, CT glave in pregledi so bili res številni. Če tega ni bilo, smo bili dokaj normalna družina. Zato smo zelo cenili, ko smo bili lahko čim bolj »navadni«. Vse je bilo malce težje in vsaka stvar je potrebovala nekaj improvizacije. Hčerka je vadila navadne stvari – od hoje, oblačenja, nege ipd.
6. V pravljici Grdi raček je mama raca svojega račka najprej ščitila in zagovarjala pred drugimi, kasneje pa si je le želela, da bi odšel, da bi bila rešena vseh težav in
50
bi bila sprejeta v okolju. Kaj menite o tem? Ste že slišali za kakšen primer, ko mati svojega otroka zapusti zaradi prehudih pritiskov okolja?
Pritiski okolja niso toliko poglavitni kot to, kaj z njimi lahko storiš. Bolj gre za neka pričakovanja kot za pritiske. Ljudem je nelagodno, strah jih je. Kot mama sem se počutila večkrat napadeno, čeprav me ni nihče napadel. Šele z leti sem se otresla, da mi ni treba biti ves čas na preži, da bom skočila za svojega otroka. Spoznala sem, da te ljudje gledajo in da govorijo o tebi, ne glede na to, kakšen si. Lahko samo malo izstopaš iz povprečja, pa si že drugačen. Ne poznam primera, da bi mama zapustila otroka zaradi pritiska okolja. Večji razlogi so bili šok, strah, neznanje ali enostavno odpovedo v teh situacijah. Vse to je človeško.
7. Tudi mama Puhanka v pravljici Veveriček posebne sorte je doživela krizo in odšla po spodbudo k modri Replji. Ste se kdaj počutili tako nemočno, da bi najraje odnehali? Kdo Vam je v kriznih trenutkih najbolj stal ob strani?
Nemoč je res najhujši občutek, vsaj zame. Takrat sem počela vse mogoče stvari, da bi lahko kaj spremenila, nekaj te energije je bilo dosti uničevalne (konflikti v odnosih, želja po spremembi sistema, vse je narobe …), k sreči pa precej več koristno uporabljene. Mislim, da sem bila dokaj sama v teh situacijah. Oziroma niti nisem iskala neke pomoči, podpore. To nemoč sem poskušala čim bolj uporabiti v smislu sprememb. Kaj lahko sploh naredim? Če sem lahko, sem.
Najtežje je bilo ostati pozitivna. Najrajši sem imela dve fizioterapevtki in dve delovni terapevtki. Z njimi sem se lahko veliko pogovarjala. Bile so optimistične in življenjske.
8. Če se morda vrneva nazaj, kako ste prebrodili vse faze od zanikanja, žalovanja do končne sprijaznitve z diagnozo in sprejetjem otroka takšnega, kakršen pač je?
Mislim, da sem se največ časa zatikala v fazi jeze, ki je seveda nisem priznala, ker se mi je zdelo, da je ne smem. V to fazo sem se potem vsakič vračala prav zaradi tega, ker je nikoli nisem zares priznala. Ko sem enkrat opravila s tem, ko je bila hčerka stara že več kot dvajset let je bilo vse lažje. Žalost mi nekako ni tako blizu, jeza je bolj na moj karakter. Najtežji so mi bili vedno občutki nemoči. To je vsakič sprožilo veliko jeze, na ves svet. Ko sem se naučila, kako nemoč spremenim v moč, je bilo boljše.
9. Kako bi se lažje opisali – kot mama raca v Grdem račku ali kot mama Puhanka v Veveričku posebne sorte?
Bližje mi je Puhanka.
51
10. Katera izmed pravljic najbolje ponazori Vaše sprejemanje Vašega otroka na začetku njegovega življenja?
Mogoče Rdeča kapica, vendar me volk ni požrl … »Nabirala sem rožice«, se veselila otroka, stopala v samostojno življenje, potem pa kar naenkrat strašni volk … Sprejemanje je bilo bolj kot pot v neznano, v temen gozd, s strahovi je bilo treba opraviti, da je bilo sprejetje sploh možno.
11. S katerimi besedami bi nagovorili starše, ki se znajdejo v podobni situaciji, ko se jim rodi otrok s posebnimi potrebami? S katerimi besedami bi jih opogumili?
Rekla bi jim, naj vsak dan sproti rešujejo težave. Naj ne razmišljajo toliko vnaprej, naj ne rešujejo problemov na zalogo … Nikoli ne veš, koliko dni nam je dano, nam ali našim bližnjim, zato je boljše, da vzamemo to, kar imamo. Svetovala bi jim, naj živijo čim bolj normalno življenje, kot vsi ljudje, naj ne postane njihov otrok pacient, ki je deležen stalnih terapij. Rekla bi jim, naj ostanejo navadne mame in očetje. Da je tako in tako vsak malo poseben in zato naši otroci in mi ne izstopamo prav posebno …