negi ključna pri celostnem uresničevanju zdravstvenih potreb ljudi in univerzalnega zdravstvenega zavarovanja.
Indija ima 3 milijone medicinskih sester, 30 % teh je practical nurse/health care assistant (tehnic zdravstvene nege). Polo-žaj v strukturi kadra je torej bolj ugoden kot v Sloveniji. Njihov cilj je vse visokostrokovne programe do leta 2020 spraviti na univerzitetno raven in vzpostaviti skupni register, ki je zdaj razpršen po številnih deželah Indije. Uspešno vzpostavljajo Advance Nurse Practitioner (Napredna praksa v zdravstveni negi, NPZN), pri nas žal še nimamo ustreznega prevoda, s katerim bi bili vsi zadovoljni, prav tako nimamo delovnega mesta v sistematizaciji zdravstvenih zavodov.
Konference sem se udeležila kot članica odbora direktorjev ICN. Na konferenci so bili ključni ljudje iz šolstva in zdra-vstvenega managementa, ministrstev, ki pokrivajo izobra-ževanje in zdravje. Veliko je bilo magistrskih in doktorskih študentov. Kot vabljena panelistka sem se pod naslovom
»Expanding the scope of professional practice for nurses«
osredotočila na tri področja za vzpostavitev NPZN v Sloveniji in v državah srednje in vhodne Evrope, pri katerih imam v mislih predvsem postsocialistične države Balkana:
• Razumevanje in udejanjanje temeljnih elementov za vzpo-stavitev poklica je še vedno velika težava;
• Samo izobražen management zdravstvene nege lahko prevzame odgovornost za profesionalizacijo, razvoj delov-nih mest za NPZN, storitve, ki so usklajene s potrebami in razvojem in temeljijo na dokazih;
• Pričakujeta se odgovornost in partnerstvo med nacio-nalnimi organizacijami, ki povezujejo medicinske sestre, managementom zdravstvene nege in fakultetami, da vzpostavijo nacionalno platformo za raziskave v zdra-vstveni negi in zdrazdra-vstveni obravnavi, ki ne bodo medicin-sko orientirane, temveč bodo pokrivale celostne potrebe pacienta, zdravstva kot sistema in poklicev, ki delujejo pri celostni obravnavi zdravstvenih potreb ljudi. Volontersko delovanje na področju raziskav in razvoja in slaba poveza-nost med fakultetami in kliničnimi okolji ne bosta prinesli razvoja in delovnih mest za NPZN.
23
N O V I C E I Z I C N
Udeležbe na mednarodnih prireditvah me vedno spodbudijo k razmišljanju o razvoju zdravstvene nege pri nas. Nekaj tega delim z vami v tem prispevku.
Slovenski zdravstveni sistem je v številnih kazalniki primer-ljiv z državami EU in OECD. So pa nekatere podrobnosti, ki nam niso v čast, to sta predvsem izobrazbena struktura zaposlenih v zdravstveni negi in odsotnost NPZN, z izjemo referenčnih ambulant. Za zadnje ne smemo biti zadovoljni z doseženim. Pacienti potrebujejo celosten pristop strokovnja-ka oz. strokovnjakinje s prepričljivim strokovnim znanjem, s sposobnostmi vodenja pogovora za spremembe v življenj-skem slogu in svetovanjem na področju preprečevanja in obvladovanja bolezni. Zato je treba vzpostaviti izobraževanje na ravni strokovnega magisterija ali vsaj specializacije. Tako se tega lotevajo razvite države, v katerih družbi smo v EU in OECD. O tem je na konferenci govoril
tudi predstavnik SZO za to regijo, da se pričakuje velika aktivacija ustrezno izobraženih medicinskih sester za ob-vladovanje kroničnih bolezni in vseh razvad oziroma tveganih dejavnikov, ki so povezani z njihovim nastankom, kot so kajenje, alkohol, nezdrava hrana idr.
Poudari tudi pomen dolgotrajne oskr-be, ki jo je treba dati v roke diplomi-ranih medicinskih sester na primarni ravni in jih podiplomsko izobraziti za to vlogo. SZO smatra medicinske sestre kot globalno delovno silo za obvlado-vanje kroničnih obolenj, kdaj jim bo ta kompetenca dejansko dana kot kom-petenca pri njihovem delovanju v po-samezni državi? Človek ima občutek, da ko predstavniki SZO govorijo o vlogi
zdravstvene nege v zdravstvenih potrebah sodobne družbe, da si zdravstveni politiki zamašijo ušesa in tega ne želijo sli-šati, še naprej dražijo zdravstvene storitve z vključevanjem zdravnikov tam, kjer to ni potrebo in s tem zmanjšujejo do-stopnost do storitev in obravnave, ki bi jo lahko samostojno delale podiplomsko izobražene dipl. m. s. Še več, dovoliti je treba samostojno delo vseh zdravstvenih poklicev, zahtevati za to samostojno delovanje na napredni ravni kompetenc iz-obrazbo druge bolonjske stopnje, saj bo le to prineslo poleg izvajanja storitev tudi sistematično spremljanje, izboljševanje in razvijanje le teh. Saj to so temeljna znanja, ki jih dobi
ma-gister zdravstvene nege, fi zioterapije, promocije zdravja idr.
Usposobljen je za izvajanje na dokazih podprte prakse, kar je ključni element delovanja vsake stroke.
Razmisliti je treba, kje lahko zdravstveno obravnavo racio-naliziramo, da bomo imeli vire za zdravstvene potrebe ljudi.
Dan je bil primer, da v ZDA in Kanadi 70 % vseh anestezij izvajajo NPZN, ki so izobražene na tem področju (strokovni magisterij ali strokovni doktorat). Na ta način so storitve bolj dostopne ljudem in sistem ekonomsko vzdržen. Naziv dok-tor v zdravstvu ni namenjen samo zdravnikom, razviti svet zdravstva razume naziv doktor kot enega od zdravstvenih strokovnjakov, ki je lahko zdravnik, medicinska sestra, babi-ca, farmacevt, fi zioterapevt idr. Pri nas je ta naziv rezerviran izključno za zdravnike, tudi tiste, ki nimajo doktorata znano-sti. To moramo spremeniti.
Pri razvoju zdravstvene nege in babištva v Sloveniji se moramo zavedati dediščine postsocialističnih držav, to je močno sre-dnješolsko izobraževanje v zdravstveni negi, ki ga v balkanski regiji nismo zmanjšali, tudi ko smo postali samostojne drža-ve. Tudi ko smo se pogajali za vstop v EU, nismo jasno pri-kazali, kakšno strukturo kadra imamo v zdravstveni negi in si nismo priznali, da mnogo tehnikov zdravstvene nege dnevno vstopa v kompetence dipl. m. s. Popravili smo študijske pro-grame, jih natrpali z urami po EU Direktivi in razvili študij, ki glede na obremenitve študentov ni primerljiv z drugimi VS programi v državi in že samo število ur obveznosti študenta zahteva 4-letni program. K temu je pristopila že večina držav EU, smo ena izmed redkih držav, ki ima še triletne VS pro-Utrinek s študenti magistrskega študija
(Fotografi ja: osebni arhiv)
grame. Še vedno živimo v veri, da je dobro, da ima študent zdravstvene nege predhodno srednjo zdravstveno šolo, kar sploh ni zahteva EU Direktive, saj je za samostojno delo v poklicu potrebna visokošolska izobrazba, ki je tudi eden od temeljev razvoja poklica. Ne samo zdravstvene nege, tem-več vseh poklicev in EU Direktiva opredeljuje izobraževanje za poklice v zdravstvu, ki so na visokošolski ravni (zdravnik, zobozdravnik, medicinska sestra, babica, farmacevt) in težko je razumeti, da se znotraj vrst zdravstvene nege pojavljajo vprašanja, zakaj se srednješolski programi ne priznajo kot izobraževanje po EU Direktivi. Direktiva govori o poklicih na ravni visokošolskega izobraževanja in samo za medicinske sestre si nekateri dovoljujejo za državo sredi EU, da je sre-dnješolska izobrazba dovolj za zdravstveno nego. Trenutno imamo ministra za zdravje, ki mu zapisano ni tuje. V EU in tudi Indiji so vsa izobraževanja za Practical Nurse (Assistan Nurse, Health Care Assistant) na ravni dveletnega strokov-nega izobraževanja na ravni kompetenc 4. ali 5. ravni Evrop-skega kvalifi kacijskega okvira. Naši srednješolski programi imajo za dve šolski leti strokovnih izobraževalnih vsebin, vse drugo je splošno izobraževanje na ravni srednjih šol. To je pokazala tudi presečna raziskava med evropskimi državami in jasno je, da v tem izobraževanju ne gre za doseganje kom-petenc, ki so v EU Direktivi (Braeseke, et al., 2013; Schäfer, et al., 2016). Zato je zelo težko razumeti, da aktualni minister ne loči med kompetencami srednješolskega in visokošolskega izobraževanja in se boji, da bi v sistemu bilo preveč dipl. m. s.
Da zaključim z napovedjo Svetovne banke do 2030, da zdra-vstvo je in postaja največja svetovna industrija in da poganja
gospodarstvo 21. stoletja. Obsega 8 trilijonov ameriških do-larjev, enak obseg ima le prehranska industrija, ostale indu-strije obsegajo mnogo manj (informacijska tehnologija 3,4 trilijona, nafta in plin 2, avtomobili 2, mediji 1,7, energija 1,4, obleka in oprema 1,4). Zato mora biti zdravstvenim delavcem zelo jasno, da gre za moč odločevalcev in da, čeprav medi-cinske sestre izvedejo 80 % storitev v zdravstveni obravnavi, še vedno nimajo moči odločanja o zdravstvenem sistemu in politiki, ne glede na to, kako so izobražene, usposobljene in koliko raziskav naredijo za koristi izboljšav celostne obravna-ve zdraobravna-ve in bolne populacije. Do kdaj še?
Literatura:
Braeseke, G., et al., 2013. Final report on the Project:
Development and Coordination of a Network of Nurse Educators and Regulators (SANCO/1/2009) to the European Commission, DG SANCO. Contec GmbH, Bochum.
Schäfer, W., Kroezen, M., Hansen, J., Sermeus W., Aszalos Z., Batenburg R., 2016. Core Competences of healthcare Assistants in Europe (CC4HCA). An exploratory study into the desirability and feasibility of a common training framework under the Professional Qualifi cations Directive. European Commission, Brussels.
N O V I C E I Z I C N
Člani ICN odbora z gostiteljico, Indian Nursing Council (Fotografi ja: osebni arhiv)
25
3. februarja 1919 je kot skrbstvena sestra nastopila službo na Jesenicah Angela Boškin, prva šolana medicinska sestra na Slovenskem, zato bo leto 2019
potekalo v znamenju 100-letnice našega humanega poklica.
Želimo ohraniti dragocene zgodbe ljudi,
ki so verjeli v svoje poslanstvo in svoje delo posvetili skrbi za sočloveka.
Vabimo vas k sodelovanju.
Zapišite spomine na svoja poklicna leta, zapišite zgodbe, ki ste jih slišali od starejših sodelavk
in povabite k sodelovanju svoje upokojene kolegice.
Vsaka zgodba šteje,
vsak zapis, ki ga bomo rešili pred pozabo, je dragocen.
Monika Ažman,
predsednica Zbornica – Zveze in uredniški odbor
Ponosni smo na jubilej,
zato bomo rubriko Iz zgodovine namenili
27 2 2 277