Enteralna prehrana, ki zajema (per)oralna prehranska dopolnila (vnos skozi usta) in sondno hranjenje, zagotavlja ustrezen vnos hranil za starejše, pri katerih vnos skozi usta ni zadosten. Način hranjenja in poti vnosa hrane so odvisni od njegovega zdravstvenega stanja in pričakovanega trajanja enteralnega hranjenja.
Enteralno hranjenje preko sonde uvedemo starejšim, ki z normalno prehrano skozi usta ne morejo pokriti svojih dnevnih energijskih potreb, kadar obstaja visoko tveganje za aspiracijo oziroma kadar obstaja nezmožnost hranjenja skozi usta zaradi kliničnega stanja, diagnoze ali prognoze. Uporabljamo ga, dokler se požiranje ne izboljša in postane vnos energije in hranil zadosten, velikokrat pa je ta oblika hranjenja dokončna.
Pri starejših z motnjami požiranja zaradi nevroloških vzrokov je priporočljivo uvesti zgodnje enteralno hranjenje. Najprej poskušamo z dopolnilno prehrano, ki jo dajemo oralno v obliki posebnih napitkov. S tem tudi preizkušamo pacientovo požiranje. Če tak način prehranjevanja ne stabilizira ali izboljša njegove prehranjenosti, lahko začnemo že zgodaj razmišljati o prehrani preko hranilne cevke, da še pravočasno ustavimo poslabšanje stanja.
Pri starejših z nevrološko disfagijo uporabimo za dolgotrajno prehransko podporo raje perkutano endoskopsko gastrostomo (PEG), ker jo spremlja manj zapletov in se z njo dosega boljše prehransko stanje.
Uporabimo jo, kadar predvidevamo enteralno hranjenje, daljše od štirih tednov.
Namen enteralnega načina prehranjevanja je:
- zagotavljanje potrebne energije in hranil in preprečevanje podhranjenosti, - ponovna hidracija starejšega,
- ustaviti poslabšanje kakovosti življenja, ki se pojavi zaradi nezadostnega vnosa hrane in njegovih posledic.
Enteralno hranjenje se lahko izvaja kot:
- aktivna oblika prehranske podpore, ko starejšega preko hranilne cevke dohranjujemo oziroma zagotavljamo zadosten energijski in hranilni vnos,
- aktivna oblika hranjenja, ko postane uživanje hrane zaradi določenega razloga nemogoče,
- za enteralno prehranjevanje se uporabljajo medicinsko definirani pripravki ali doma pripravljena tekoča hrana.
Doma pripravljena tekoča hrana:
- pripravljamo jo tako, da živila skuhamo in v mešalniku, ob dodajanju tekočine, dobro zmešamo v mešalniku (včasih tudi pasiramo). Primerna je za hranjenje po sondi in tudi skozi usta.
Pomanjkljivosti:
- veliko nihanje hranil, energijske vrednosti kljub predhodno dobro načrtovani in izračunani vrednosti (beljakovinsko-energijska podhranjenost),
- pestrost živil je omejena,
- večje tveganje za mikrobiološko kontaminacijo,
- priprava je zamudna, zahteva dobro opremljenost kuhinje,
- zaradi termičnih in tehnoloških postopkov (mletje, precejanje) se uniči veliko mikrohranil, - višja viskoznost in osmolarnost hrane, kar zahteva počasno aplikacijo.
Tovarniško pripravljena enteralna mešanica:
- je napolnjena, zaprta in sterilizirana v tovarni,
- originalno zaprt pripravek hranimo pri sobni temperaturi,
- standardne enteralne formule imajo hranilno sestavo, ki ustreza idealnim vrednostim za makro- in mikrohranila za zdravo populacijo,
- enteralne formule, ki so specifične za posamezne bolezni, ustrezajo specifičnim bolezenskim presnovnim potrebam.
Kadar imajo bolniki vstavljeno sondo, preko katere se vnašata hrana in tekočina, se priporoča uporaba medicinsko definiranih pripravkov.
Priprava tekoče hrane je zelo težka in zahtevna naloga, za doseganje energijske in hranilne vrednosti ter mikrobiološke ustreznosti je potrebno natančno preračunavanje receptur, skrbno izbiranje živil in izvajanje ukrepov za zmanjševanje mikrobiološkega tveganja. Ob hranjenju izključno z doma pripravljeno tekočo hrano je nujno skrbno spremljati stanje prehranjenosti in ob poslabšanju ustrezno ukrepati.
Izjeme za uporabo doma pripravljene tekoče hrane so lahko slabša dostopnost izdelkov npr. v kriznih situacijah, paliativno hranjenje.
Kombinacija medicinsko definiranih pripravkov in doma pripravljene tekoče hrane preko hranilne cevke pod posebnimi pogoji prav tako zahteva natančno načrtovanje in spremljanje vnosa ter stanja prehranjenosti.
11.1 Praktična navodila za izvajanje enteralnega hranjenja
Načini sondnega hranjenja:- BOLUSNO hranjenje – bolnik prejema sondno prehrano s pomočjo brizgalke v večkratnih obrokih čez dan;
- KONTINUIRANO hranjenje – bolnik prejema sondno prehrano s kontinuiranim kapljanjem preko gravitacijskega seta ali črpalke preko celotnega dneva (uporaba črpalke v primerih, ko je potrebno počasno dovajanje hrane čez dan).
Postopek sondnega hranjenja:
- po vstavitvi sonde (PEG) bolniku v prvih 12–24 urah dovajamo samo vodo;
- v prvih 5 dneh postopoma povečujemo volumen sondne prehrane do željenega volumna;
- ob slabosti, bruhanju in napenjanju se vedno vrnemo korak nazaj ali po potrebi na prvotni korak;
- preidemo iz bolusnega hranjenja na sete za hranjenje;
- sondo pred hranjenjem in po njem spremo z vodo, da se ne bi zamašila.
Energijske in beljakovinske potrebe:
- dnevne energijske potrebe – starejši od 65 let 30 kcal/kg TT/dan, odvisno od zdravstenega stanja, aktivnosti;
- dnevne beljakovinske potrebe 1,0–1,5 g/ kg TT/dan;
- tekočinske potrebe 30 ml/kg TT/dan.
Potrebe po vodi so odvisne tudi od starosti, bolezenskega stanja in zdravljenja. Potrebe se povečajo, kadar je zvišana telesna temperatura, ob driski, bruhanju, čezmernem potenju, drenaži, fistulah, kroničnih ranah ipd.
11.2 Povzetek
Huda in napredujoča akutna in kronična bolezenska stanja so pogosto povezana s tveganjem za podhranjenost. Pravočasna prehranska podpora v obliki peroralnih prehranskih dodatkov, hranjenja preko hranilne cevke in drugih prehranskih ukrepov močno vplivajo na prehranski status starejše osebe. Poleg tega je pomembno pravočasno prepoznati in odpravljati tudi težave, povezane z okvarjeno sposobnostjo hranjenja, žvečenja in požiranja. Pri načrtovanju prehranske podpore prehransko ogroženih starejših mora sodelovati multidisciplinarni tim, v katerega so vključeni strokovnjaki z različnih strokovnih področij. Kadar starejši kljub vsem ukrepom hujšajo in je prehranjevanje skozi usta še komaj mogoče, se priporoča hranjenje preko sonde, predvsem preko perkutane endoskopske gastrostome (PEG). Še vedno pa je mogoča kombinacija hranjenja preko sonde in ust.
PRIMER: Izračun potreb po vodi
70 let stara in 60 kg težka gospa dnevno prejme 1.000 ml industrijsko pripravljene enteralne mešanice (vsebnost vode npr. = 850 ml)
STAREJŠI (>55 let) potrebujejo 30 ml/kg TT 30 ml × 60 kg = 1.800 ml tekočine/dan 1.800 ml – 850 ml = 950 ml/dan treba dodati
Odšteti je treba vodo, s katero spiramo sondo vsake 4 ure.