Fleksibilna diferenciacija

»S pojmom fleksibilna diferenciacija označujemo vse diferenciacijske modele, ki združujejo notranjo diferenciacijo in individualizacijo z nekaterimi blažjimi sestavinami zunanje diferenciacije. Zato je zanjo značilno: večja fleksibilnost učnih ciljev in vsebin, prepletanje heterogenih in homogenih, večjih in manjših učnih skupin, temeljnega in nivojskega pouka ter delno organizacijsko, prostorsko in časovno ločevanje učencev nekega razreda ali oddelka.«

(Strmčnik, 1993, str. 75)

Fleksibilna diferenciacija je nekako kombinacija zunanje in notranje diferenciacije. Tudi ta vrsta diferenciacije zajema vse temeljne učne dejavnike: učno vsebino, metodične postopke, učne oblike, organizacijo pouka.

Ta oblika diferenciacije je za učence nekako najbolj ugodna. Večji del pouka poteka v heterogenih skupinah, kjer se učenci določenega razreda učijo skupaj, manjši del pouka pa poteka v homogenih skupinah. Učenci so razdeljeni v homogene skupine glede na svoje zmožnosti in interese. Vsako skupino vodi drug učitelj.

Tudi v okviru fleksibilne diferenciacije poznamo več modelov. Strmčnik (1987) navaja:

Sukcesivno kombiniranje temeljnega in nivojskega učnega dela Diferenciacija ANKER

Individualno načrtovani pouk Projektno učno delo

Programirani in računalniški pouk Teamski pouk

Šole brez razredov

Izbirna učna diferenciacija in individualizacija Interesne vzgojno-izobraževalne dejavnosti

13 Dopolnilni pouk

Dodatni pouk

Šolska akceleracija (Strmčnik, 1987, str.235 – 262)

Podrobneje bom opisala sukcesivno kombiniranje temeljnega in nivojskega pouka, saj je ta model v našem šolskem prostoru najbolj znan in zanj uporabljamo kar izraz fleksibilna diferenciacija.

Sukcesivno kombiniranje temeljnega in nivojskega pouka

Model uporabljamo po navadi pri temeljnih predmetih (matematika, slovenščina, angleščina).

Pouk je razdeljen na dva dela – temeljni pouk in nivojski pouk. Temeljni pouk poteka znotraj razreda v heterogenih skupinah, nivojski pouk pa poteka v homogenih skupinah. Pri temeljnem pouku, ki obsega približno tri četrtine učnega časa, učitelj z vsemi učenci obravnava snov na isti ravni zahtevnosti. Nato učitelj razdeli učence v dve ali več homogenih skupin na podlagi rezultatov preizkusov. Pomembno je, da upošteva tudi individualne želje in interese učencev. Tako so znotraj skupin učenci s podobnimi sposobnostmi in tempom napredovanja. Nivojskemu pouku je namenjena največ ena četrtina časa. Nivojske skupine so po navadi glede na zahtevnost oblikovane na treh ravneh. Na najzahtevnejši ravni učenci skupaj z učiteljem, poglabljajo učno snov, na srednje zahtevni ravni utrjujejo in na najnižji ravni utrjujejo in dopolnjujejo učno snov, ki so jo obravnavali pri temeljnem pouku. Nivojski pouk lahko izvedemo na dva načina. Prvi način je oddelčno (intraoddelčno) kombiniranje, drugi pa medoddelčno (interoddelčno) kombiniranje. (Strmčnik, 1993; Pravilnik o izvajanju diferenciacije pri pouku v osnovni šoli, 2006)

Znotrajoddelčna (intra)nivojska diferenciacija in individualizacija

Pri znotrajoddelčni diferenciaciji vpeljemo nivoje le znotraj nekega oddelka. Ta oblika je primerna predvsem za manjše šole, kjer so skromnejši kadrovski in prostorski učni pogoji in seveda na tistih šolah, kjer je le en oddelek vsakega razreda. Razlika je tudi v tem, da tu vse poučuje le en učitelj, pri medoddelčni diferenciaciji pa je toliko učiteljev, kot je nivojskih

14

skupin. Čeprav pri tej obliki diferenciacije vse učence poučuje le en učitelj, je ne moremo enačiti z notranjo diferenciacijo. Razlika med njima je v časovnem obsegu nivojskega pouka in v stopnji diferenciranosti učnih ciljev in učnih vsebin. Pri znotrajoddelčni diferenciaciji je več časa namenjenega nivojskemu pouku in stopnja diferenciranosti učnih ciljev in vsebin je višja. (Strmčnik, 1993)

Medoddelčna (inter)nivojska diferenciacija in individualizacija

Kot je bilo že omenjeno, se pri tej obliki diferenciacije združujejo učenci iz več oddelkov.

Temeljni pouk poteka v matičnih oddelkih, pri nivojskem pouku pa se učenci združijo v več različno zahtevnih homogenih skupin. Tako šole učence iz dveh ali več oddelkov združujejo pri določenih predmetih glede na njihove sposobnosti. Po navadi se določi tri nivojske skupine. Tretji nivo je najbolj zahteven: namenjen je zmožnejšim učencem. Drugi nivo je namenjen povprečnim učencem, v prvi nivo pa so vključeni šibkejši in najšibkejši učenci. Na tak način vsem učencem vsaj približno zagotovimo tisto, kar potrebujejo. Učenci iz tretjega nivoja poglobijo učno snov, ki so jo obravnavali pri pouku, saj bi se morda pri splošnem utrjevanju že dolgočasili, učenci iz drugega nivoja že osvojeno znanje dopolnjujejo, utrjujejo, učenci iz prvega nivoja pa snov utrjujejo, obenem pa jim učitelj še dodatno pojasni snov, ki je morda pri temeljnem pouku niso razumeli. Izvedba medoddelčne nivojske diferenciacije je kadrovsko in organizacijsko precej zahtevna, zato jo na šolah izvajajo na različne načine.

Eden od načinov je ta, da poteka pouk v nivojskih skupinah za vse učence hkrati. Lahko pa je prilagojen glede na zmožnosti šole tudi na kakšen drug način npr. da določijo termine, kdaj bo imela pouk katera skupina, združujejo dva sorodna predmeta… (Strmčnik, 1993)

Pri organizaciji sukcesivnega kombiniranja temeljnega in nivojskega pouka moramo nujno upoštevati načelo postopnosti. Glede na pogoje, ki jih imamo, moramo predvideti, s katero organizacijsko obliko bomo začeli. Načelo postopnosti moramo upoštevati, ko se odločamo, ali bomo uporabili znotrajoddelčno ali medoddelčno kombiniranje in tudi pri številu predmetov. Najprej uvedemo kombiniranje le pri enem predmetu, nato pa postopoma nadaljujejmo še pri nadaljnjih predmetih. Drugo načelo, ki ga moramo upoštevati je naraven potek. Učitelj, ki razred najbolj pozna, naj predvidi, koliko nivojskega pouka je smiselno imeti, koliko diferencirati učne cilje… Da bomo upoštevali omenjeni načeli, moramo vedno

15

začeti z znotrajoddelčno (intra)nivojsko diferenciacijo in individualizacijo in šele kasneje preiti na medoddelčno (inter)nivojsko diferenciacijo in individualizacijo. (Strmčnik, 1993)

2.5 MODELI DIFERENCIACIJE V RAZLIČNIH