FOTOMONTAŽA

STANE JAGODIČ

Poleg vseh tujih in predvsem mlajših umetnikov bom izpostavila še Slovenca Staneta Jagodiča, ki že dobrih petdeset let ustvarja izredno močna umetniška dela. Njegov spekter

Slika 43: Črno bela verzija originala Slika 42: Melinda Gibson, Photomontage

XXII, str. 17, 182, 195, 2009-10, fotomontaža

Slika 45: Melinda Gibson, Photomontage XXX, str. 37, 42, 46, 2009-10, fotomontaža Slika 44: Melinda Gibson,

Photomontage XVI, str. 133, 169, 196, 2009-10, fotomontaža

24

zajema klasične tehnike, risbe, grafike, slike, avantgardne fotomontaže in asemblaže (Gorupič, 2009).

Stane Jagodič se je rodil v Celju leta 1943 kot nezakonit otrok povojnega časa, zaznamovan z revščino in lakoto. Z mamo, očimom, polsestrami in polbrati je živel v majhni hiši brez vode in elektrike. Svojega pravega očeta ni nikoli poznal, ta je bil fotograf, po njem naj bi podedoval čut za likovno izražanje. Nadarjenost in interes za likovno umetnost je kazal že kot otrok, ko je izrezoval iz časopisov razne sličice in reprodukcije umetniških del. Te je lepil v beležko, zraven pa risal, pripisoval, označeval in dodajal lastne intervencije. Zanimali so ga tako stari kot modernejši umetniki, med njimi Mihelič, Černigoj, Spacal in tuji, Dürer, Picasso ter Dalí. Fascinirali so ga nadrealisti, še bolj pa dadaisti s svojimi drznimi idejami. Leta 1965 se je vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost, kjer je spoznal nove tehnike likovnega izražanja. Našel se je predvsem v ekspresionizmu, ki ga je prenesel v svoje začetne krajine. Zanimala ga je psihologija posameznika, zato se je preizkusil tudi kot karikaturist, kjer je prvič združil risbo s fotografijo. Ukvarjal se je s transformacijo oblik, ki je najprepričljivejša takrat, ko je začetni motiv prikazan kar se da realistično, zato ni čudno, da je umetnik kmalu posegel po najstvarnejše prikazani podobi, fotografiji. Sprva jo je le kombiniral s svojimi risbami, vendar z rezultatom ni bil zadovoljen, saj končni izdelek ni bil dovolj prepričljiv, gledalec ga je zlahka prepoznal kot umetniško delo. Za tem je fotografija popolnoma prevzela mesto v njegovi umetnosti, s fotomontažami pa je dokončno odkril svoj edinstven način izražanja. Tisti čas so slovenski umetniki značilnosti fotomontaže uporabljali predvsem v reklamne namene, Jagodič pa je prvi raziskoval njeno izrazno razsežnost. Po letu 1975 je dokončno opustil klasične tehnike in eksperimentiral zgolj s fotografskimi tehnikami, se posvetil karikaturam, fotomontažam, kolažem ter raznim intervencijam v risbe. Izdeloval je tudi tridimenzionalne kolaže, v katerih je iluzijo resničnosti še potenciral (Jagodič, 1989).

Jagodičeva dela so prevzeta s satiričnim humorjem, duhovitostjo in ironijo. So predvsem družbeno kritična, naslanjajo se na ranljivost posameznika in absurdnost človeštva. Jagodič izpostavlja motiv vojn, lakote, človeške neumnosti, vere, poigrava se tudi s podobami

Slika 47: Stane Jagodič, Well oiled little wheels, 1992, fotomontaža Slika 46: Stane Jagodič,

Businessman, 1972, fotomontaža

25

najznamenitejših umetniških del. Na fotomontaži Businessman (slika 46) Michelangelovega Davida obleče v srajco in suknjič, v roke mu potisne kovček, in tako tudi klasičen primer renesančne lepote postane prezaposleni podjetnik, človek kapitalizma in potrošniške družbe.

Na sliki 47 je umetnik fotografijo jajca simbolno spremenil v drug predmet. Jajce ni več jajce, temveč klobuk gospoda, ki ga nekako smeši. Obliki sta si po formi podobni, zato ju zlahka zamenjamo. Fotografija gospoda v proizvodnji ob prisotnosti druge fotografije na nek ironičen način postane duhovita.

Njegova močno sporočilna dela provocirajo gledalca in ga izzovejo h kritičnemu razmišljanju.

Fotomontaže ne zajemajo preveč informacij, intervencije so majhne, a bistvene za dobro izpoved. Francoski umetniški kritik, Alain Jouffroy, je izpostavil tri glavne značilnosti dobre fotomontaže, ki jih uspešno uporablja tudi Jagodič. Ta načela so moč, zgovornost in preprostost (Jagodič, 1989).

Na nekaterih fotomontažah intervencije niso tako izrazite in na prvi pogled delujejo precej resnično.

Na sliki 48 je Jagodič uporabil fotografijo porušenega mesta, posledice nesmiselnih terorističnih spopadov, nanjo pa je prilepil podobo kipa neandertalskega človeka. V teh delih je pomemben naslov avtorja, Quo vadis homo? (Kam greš, človek?), saj gledalca še dodatno usmeri, ga sprašuje o razvoju človeške rase, ki se kljub razviti inteligenci obnaša vse bolj nesmiselno.

Kruta fotomontaža Unlucky number (slika 49) je zelo čustvena, saj gledalca pretrese in mu hkrati prebudi tesnobne občutke nemoči. Pretresljive asociacije ustvarita dve fotografiji, postavljeni ena zraven druge. Zgornja fotografija sama po sebi ni nič posebnega, v izoliranem okvirju bi jo gledalec dojemal na popolnoma drugačen način. V odnosu s spodnjo, na kateri v krogu sedijo lačni afriški otroci, pa dobi krut priokus. Shirani pari rok in nog gledalca nehote spomnijo na zgornje piščančje noge na krožniku. Na obeh fotografijah se pojavi magično število sedem, ki v tem primeru ni nič kaj pravljično. Surovo poigravanje s števili in

Slika 49: Stane Jagodič, Unlucky number, 1972, fotomontaža Slika 48: Stane Jagodič, Quo vadis homo?,2014,

fotomontaža

26

podobnimi oblikami nas sprašuje o krutosti sveta, o žalostnih usodah otrok, o revščini, lakoti, o nas in naši otopelosti in nezainteresiranosti do stvari, ki se dogajajo v državah tretjega sveta.

JOE WEBB

Joe Webb je angleški umetnik, rojen leta 1976. Najdene fotografije iz različnih revij in časopisov združuje v sporočilno močne kolaže. Več let je delal kot grafični oblikovalec, oddih od dolgih ur za računalnikom pa je našel v sestavljanju, rezanju, kombiniranju najdenih fotografij iz revij. Pri ustvarjanju ni možnosti računalniških orodji, tipke prekliči in klika za menjavo barv, v čemer vidi poseben čar. Drži se pravila manj je več in uporabi dve, največ tri fotografije hkrati (Joe Webb, b. d.). Njegovo delo bi razdelila na dva dela, pri prvem se sprašuje predvsem o političnih temah, klimatskih spremembah, vojnah, neenakosti, o izzivih življenja sodobnega sveta. Ti kolaži so resni, spodbudijo nas k razmišljanju o določenih problemih, vzbudijo nam tudi občutek empatije.

Fascinantno je, kako z eno samo potezo ustvari tako sporočilno močno fotomontažo (slika 50). Dobra izbira fotografij in združitev le teh odpre marsikatero vprašanje. Za osnovo je uporabil fotografijo vojnih območij muslimanskih držav, revščino in bedo pa še poudari tipičen motiv gospodinje v petdesetih, ki pretirano srečno okrašuje svoj dom tako, da po steni lepi rožaste tapete. Ta fotografija je verjetno iz kakšnega oglasa in promovira produkt, ki zagotavlja zadovoljstvo in srečo. Ironično sestavljena fotomontaža nakazuje, da bo gospodinja kmalu v celoti prekrila realnost, od katere se zahodni svet obrača. Drugi kolaž se nanaša na problem onesnaževanja, fotografija prikazuje kupe odpadkov na smetišču, nad katerim visi napis modne znamke Gucci (slika 51). Celotni sistem potrošništva nam vzbuja željo po kupovanju dragih stvari, ki jih že naslednje leto odvržemo, saj niso več v modi, kupi smeti pa se kopičijo in kopičijo, vendar daleč stran od naših oči. Joe Webb se tukaj dotika ekoloških vprašanj in kritizira modno industrijo.

Slika 51: Joe Webb, Gucci, 2015, kolaž

Slika 50: Joe Webb, Paper over the crarcks, 2014, kolaž