Glasoslovje mariborskega pogovornega jezika

Koletnik (2001) navaja, da govor ne ločuje tonemskih nasprotij, naglas pa ni vezan na določeno mesto v besedi. Zorko (1995) izpostavi, da v pregibanju prevladuje nepremični naglasni tip, mešani je še znan v primeru kos'ti → 'ko:sti in mɛ'so: → 'mɛ:so, končniški je odpravljen, možno pa je premikanje naglasa po osnovi. Posebnost mariborskega govora, kot navajata Zorko (1995) in Koletnik (2001), sta dve naglasni mesti v daljših tvorjenkah:

v zloženkah ('vi:no,gra:t, 'Ma:ri,bo:r), v sestavljenkah (,brɛ:s'po:sɛln, ,o:tsɛ'li:t) in v izpeljankah ('o:pɛra'tɛ:r, ,ču:do'vi:t). V govoru se kaže težnja po posplošitvi naglasa na vse ali na večino oblik iste besede: 'pro:so, 'pro:sla; 'pɛ:s, 'pɛ:sa; 'so:sɛt, 'so:sɛda; 'lu:č,

33

'lu:či (Koletnik, 2001). Koletnik (2001) dodaja, da je v posameznih besedah, zaradi umika naglasa v zadnje cirkumflektirane dolžine ali kračine (zaradi predloga ali predpone), naglašen prvi zlog v besedi: 'prɛ:vɛč, 'u:xa, 'za:čnɛ. Zorko (2002, v Valh Lopert, 2005) ugotavlja, da so v mariborskem pogovornem jeziku znani vsi naglasni premiki kot v obdajajočih se narečjih: 'zve:zda, 'žɛna, 'ta:k, 'lé:po, 'su:xo. Posebnost je pri naglasu ženske oblike deležnika na –il: 'xo:dla, 'no:sla, 'do:bla ter pri deležniku ne –en: 'tɛ:pɛn, 'pɛ:čɛn in deležniku na –l: 'zi:dala, 'plu:vala (prav tam). Pri določenih glagolih, ki imajo v knjižnem jeziku dve naglasni možnosti, kot npr. písala in pisála, se v mariborščini vedno realizira prvi naglasni tip: 'pi:sala, 'plu:vat, 've:zat (prav tam). Zorko (2002, v Valh Lopert, 2005) še dodaja, da je kratki nedoločnik realizirat tako: 'pɛ:lat, 'kri:čat.

Samoglasniški sistem vsebuje dolge naglašene in kratke nenaglašene samoglasnike ter zlogovnike /m/, /n/, /l/ (Zorko, 2002, v Valh Lopert, 2005). Zorko (1995) pravi, da dolgi samoglasniki zastopajo izhodiščne dolge in kratke samoglasnike v zadnjem ali edinem zlogu. Avtorice Zorko (1995 in 2002, v Valh Lopert, 2005) in Koletnik (2001) navajajo dolge naglašene in kratke nenaglašene samoglasnike glede na izvor. Spodnja tabela povzema značilnosti in specifike dolgih samoglasnikov.

Tabela 1 (naslednja stran): Značilnosti in specifike dolgih samoglasnikov v mariborskem pogovornem jeziku (Koletnik, 2001).

34

 izhaja iz stalno dolgega in staroartikuliranega nosnega o: go'lo:p, 'kro:k, 'mo:š, 'zo:p;

 izhaja iz stalno dolgega in staroartikuliranega

14 +ər – samoglasniški r se izgovarja skupaj s polglasnikom: 'bərf, 'xərbet

15 Jat je dolgi naglašeni glas e, ki izhaja iz praslovanščine.

Kratki nenaglašeni samoglasniki so /i/, /u/, /e/, /o/, /a/ in polglasnik in se bistveno ne razlikujejo od knjižnega jezika (Koletnik, 2001). Zorko (2002, v Valh Lopert, 2005) opozori na to, da jih v mestni govorici na levem bregu Drave ni več slišati, medtem ko so še vedno možni v studenškem predmestju na desnem bregu Drave. Tukaj sta ohranjena tudi diftonga e:i za jat in etimološki e, o:ṷ za etimološki o in kjer je slišati ee: za staroakutirani jaz, za sekundarno naglašeni e in polglasnik (prav tam). Koletnik (2001) navaja, da se v vzglasju besede, u- pred nezvenečim nezvočnikom izgovarjajo kot [f]: 'fkra:dla, 'fse:dla, 'fča:sih ter dodaja, da je nenaglašeni e širok, o pa ozek. Prednaglasni (v vzglasju, kot navaja Zorko, 2002, v Valh Lopert, 2005) o je nastal tudi iz u: o'bo:gala, o'kva:rjam, opo'ra:bljam, ponaglasni (v izglasju) (Zorko, 2002, v Valh Lopert, 2005), pa tudi iz –il, -el, -al in polglasnika z l: 'ku:ro, 'mo:lo, 'vi:do, 'de:lo, 'nɛ:so, 'rɛ:ko (prav tam). Zorko (2002, v Valh Lopert, 2005) dodaja, da v deležniku na –l nastopa več oblik (kar je predstavljeno v spodnji tabeli):

-əl > -o: 'nɛ:so

-ėl > -oṷ 'šo:ṷ

-al > -aṷ/-o 'pi:saṷ/'pi:so

-ál > -a:ṷ 'da:ṷ

-ĕl > o: 'vi:do

-ĕ'l > -e:ṷ sɛ'dɛ:ṷ

-il > -o 'mi:slo

-íl > -i:ṷ ka'di:ṷ

-ṷl > u: 'ču:

Samoglasniški l nastane zaradi izgube samoglasnika ob glasu l: 'ka:šl, 'ko:tl, samoglasniška n/m pa nastaneta zaradi izgube samoglasnika ob n ali m:sn/sm, ko'pa:lnca, 'pri:dn (prav tam).

Koletnik (2001) nadaljuje z razmišljanjem, da se glasovi i, e in polglasnik izgubljajo v povezavi z zvočniki: 'bli:, 'xo:dla, 'ku:hna, 'vi:dli. Velikokrat se izgublja končni i v glagolskem nedoločniku: 'de:lat, 'ku:pit, do izgube i, e, o pa prihaja še v redkih posameznih primerih: 'do:st, dru'ga:č, 'ka:k, 'ta:k (prav tam).

Soglasniški sistem mariborskega pogovornega jezika se od knjižnega pogovornega jezika razlikuje le v posameznih premenah in ga sestavljajo /l/, /r/, /m/, /n/, /j/, /nj/, /v/ (z različicama /f/ in /u/), /p/, /t/, /k/, /s/, /š/, /b/, /d/, /g/, /z/, /ž/, /č/, /f/, /c/, /h/ (Koletnik, 2001). Te značilnosti najdemo pri Zorko (1995) in Koletnik (2001) in so naslednje:

 palatalni /l'/ se je razvil v srednji /l/: 'čɛ:uli, 'lu:di, Šɛn'ti:lska;'plu:čni;

 končni /–l/ se v naglašenem zlogu izgovarja kot /–u/: 'da:u, 'mɛ:u, 'pi:u, sicer se izgovarja kot –o: 've:do, po'ti:sno, pi:so, nɛ:so;

36

 /r/ je tako kot v knjižnem jeziku, le na koncu besede pri pregibanju pa izgublja palatalni element: xɛk'ta:ra, mɛ'xu:ra, 'fe:bruara, 'ca:ra;

 skupini /–čre/ in /–žre/ sta ohranjeni: 'čre:šna, 'žrɛ:bl;

 palatalni /n'/ za soglasnikom in na koncu besede izgublja palatalni element: 'zma:ntrana, med samoglasniki in na začetku besede se ohranja: 'ko:nji, 'ku:xanjɛ, ži'vlɛ:njɛ, redkeje izgublja nazalni element: 'kni:ga, 'lu:kna, lahko pa se pojavi zamenjava sestavin nj:'ko:jnski, 'ma:jnši, 'zma:jnkalo;

 /v/ je zobnoustnični soglasnik pred samoglasniki in zvočniki: 'vla:k, 'vra:t, 'va:ga, 'vne:tje, redkeje je ustnoustnični: 'ra:uno, 'a:uto, 'zdra:ula, pred nezvenečimi soglasniki, v sklopu –rv in na koncu besede je [f]: 'fča:six, 'fsa:ki, f 'kle:t, v vzglasju pa lahko onemi: 'ča:six, 'zdi:gnli;

 /j/ se pojavlja kot novonastali prehodni glas: 'bɛ:jži, 'po:jsla;

 dobro so ohranjeni glasovi /p/, /t/, /k/, /b/, /d/, /g/ in /h/; nezvočniki imajo razvrstitev kot v knjižnem jeziku;

 primarna glasovna skupina /dl/ ter sekundarna glasovna skupina /tl/, /dl/ se lahko v glagolskem deležniku olajšata v l: 'vi:lcɛ, 'pa:dla/'pa:la, je'dla/'je:la;

 v soglasniškem sklopu lahko /t/ onemi (zaradi lažjega izgovora): 'krsni, 'lu:šna;

 primarno se glasovna skupina /dn/ preoblikuje v /gn/: 'gna:ra in /xč/ v /š/ ali /šč/: 'ščɛ:rka, 'ščɛ:ra, dvo'ri:ščɛ, 'plošča;

 glasova /z/ in /ž/ pred nezvenečimi nezvočniki in na koncu besede pred premorov preideta v /s/, /š/;

 /f/ se premenuje z /v/, v starejših in mlajših prevzetih besedah: 'fa:ra, 'štu:nfɛ.