Govor in komunikacija

Govor je področje, kjer starši in strokovnjaki navadno najprej opazijo drugačnost otroka z avtizmom. (Siegel, 1996).

Govor se pri otrocih z avtizmom razvije kasneje kot pri otrocih brez težav, ali pa se sploh ne razvije. Pri otrocih z avtizmom, ki govorijo, je uporaba jezika neobičajna in opozarja na to, da nekaj ni v redu.

10

Siegel (1996) pravi, da glede na rezultate raziskav petindvajset do štirideset odstotkov otrok z avtizmom ne govori. Nekateri uporabljajo le nekaj besed ali zvokov, ki jih večinoma razumejo le najbližji. To so navadno otroci, ki imajo poleg avtizma tudi zmerno do težjo motnjo v duševnem razvoju. Večinoma pa otroci z avtizmom, ki ne spregovorijo do šestega leta, tudi kasneje ne govorijo. Aarons in Gittens (1992) kot kritično mejo za pričetek govora navajata starost pet let.

Pri nekaterih otrocih se začne govor normalno razvijati, nekaj mesecev kasneje pa bodisi popolnoma izgubijo usvojene besede in fraze ali pa ostanejo na govornem nivoju, ki so ga dosegli in ne napredujejo ter ob učenju novih besed izgubljajo stare.

Ob izgubljanju govora se pogosto pojavlja tudi upadanje očesnega kontakta, interesa za igrače in socialnega vedenja (naenkrat se želi igrati sam).(Siegel, 1996).

Za govor otrok z avtizmom, ko se le-ta razvije, je najbolj značilno sledeče (Aarons in Gittens, 1992):

- Kljub temu, da se otrok zaveda glasov okoli sebe in nima težav s sluhom, se ne odziva na človeški glas.

Nikolić (2000) pravi, da je to posledica težav v dojemanju in razumevanju zvokov, kar se da pojasniti z motnjo v centralni organizaciji slušnih dražljajev oz. z nerazumevanjem tujega govora na nivoju osrednjega živčnega sistema. Podoben proces poteka, ko slišimo tuj jezik, ki ga ne razumemo. Otrok sprejme dražljaj, vendar ne zna razvozlati smisla v tem, kar je slišal.

- Otroci nimajo interesa za komuniciranje in imajo težave z razumevanjem govora. Otrok z avtizmom, ki govori, je pogosto sposoben povedati mnogo več, kot lahko razume.

- Zelo malo ali pa sploh ne kažejo interesa za nebesedno komunikacijo, kot so mimika, očesni kontakt, kazanje želenih objektov. Prav tako ne poskušajo pritegniti pozornosti odraslih, da bi z njimi delili svoje interese.

Podobno navaja tudi Siegel (1996), ki pravi, da otroci z avtizmom, namesto da bi pokazali stvar, ki jo želijo, vodijo roko drugega k stvari, ki jo želijo. Ta lastnost ni tipična za druge otroke in naj bi temeljila na pomanjkanju v teoriji uma⁶

6Teorija uma: Je zavedanje, da imajo tudi drugi čustva in mišljenja, ter da razmišljajo na enak način kot mi.

Tako jim lahko marsikaj sporočamo tudi z gestami, mimiko. Osebe z avtizmom imajo zaradi pomanjkljivega

. Takšno vedenje se pojavi potem, ko

11

otrok shodi, medtem ko se pri zdravih otrocih kazanje želenih predmetov pojavi, še preden shodijo. Prav tako ni prisotno vedenje značilno za majhne otroke, ko dvignejo roke proti osebi v pričakovanju, da jih dvigne. To naredijo le izjemoma, z namenom, da bi prišli do želenega objekta, npr. igrače.

- Lahko imajo obsežen besedni zaklad za poimenovanje vsakdanjih predmetov.

- Pogosta je eholalija.

Siegel (1996) navaja tri vrste eholalije.

o Prva je takojšnja eholalija, pri kateri otrok ponovi pravkar slišano.

o Druga je odložena eholalija. Pri tej obliki otrok ponovi nekaj, kar je slišal v preteklosti, ne neposredno pred ponovitvijo. Odloženo eholalijo delimo na funkcionalno odloženo eholalijo ter nefunkcionalno odloženo eholalijo.

Pri funkcionalni odloženi eholaliji otrok poveže določeno besedo ali stavek s pomenom v situaciji ter jo nato uporablja v enaki situaciji.

Pri nefunkcionalni odloženi eholaliji pa otrok ponavlja najljubše stavke, fraze ali besede, ki zanj nimajo pomena, ni nujno, da jih sploh razume. Pogosto so to stavki iz najljubših risank, zgodbic, pesmic.

o Včasih otrok slišan stavek ali besedo ponovi ali ponavlja le zaradi tega, ker mu je všeč zven besede oziroma stavka.

Eholalija se pojavlja, ker otrok s pomočjo slušnega spomina uporabi besede drugih in prikrije nerazumevanje slišanega⁷

- Posebno področje predstavljajo vprašanja. Otrok z avtizmom se nanje morda ne bo odzval v pogovoru, bo pa nanje reagiral v določenih pripravljenih situacijah, kjer jih pričakuje.

.

- Težave pri uporabi besed, ki spreminjajo pomen. To so na primer: jaz, ti, pod, na, v, zraven … Lahko, da jih razumejo v kontrolirani situaciji, ne pa v širšem kontekstu.

razumevanja teorije uma težave z neverbalno komunikacijo, posledično tudi s kazanjem želenih predmetov.

Vodenje roke drugega uporabljajo kot instrument, ki jim bo dal želeno, oz. storil, kar želijo. (Siegel, 1996)

7 Siegel (1996) za to navaja dober primer, ko opisuje situacijo, v kateri smo postavljeni v tujejezično okolje in skušamo razumeti navodila za pot. Takrat se pogosto lahko ulovimo, kako ponavljamo slišano, da bi si bolje zapomnili besede, dali vtis, da smo prejeli sporočilo in ga skušamo razumeti. Eholalija v tem primeru poslušalcu pomaga predelati slišano sporočilo.

12

Tudi drugi avtorji opisujejo, da otrok o sebi govori v tretji osebi. Siegel (1996) in Nikolić (2000) pravita, da se to pojavlja podobno kot eholalija, zaradi nerazumevanja jezika. Beseda ima zanj pomen, ne zna pa gramatično obrniti stavka ali besede, ki nima stalnega pomena in tako ponovi slišano. Primer: Mama vpraša: »Mitja, želiš bombon?« Mitja: »Mitja želi (ali želiš) bombon.«

- So zelo šibki v medosebni komunikaciji in ne morejo normalno sodelovati v pogovoru.

Imajo težave z vedenjem, kdaj je kdo na vrsti za govor ter s spremljajočimi gestami, ki so oslabljene ali popolnoma odsotne (kimanje, govorica telesa).

To vključuje sposobnost, da vemo, kdaj sogovorec posluša in kaže interes, vemo, koliko časa počakati, potem ko je sogovornik zaključil z govorom ter kdaj in kako pogledati sogovornika, da mu damo vedeti, da smo pozorni na pogovor. (Siegel,1996).

Ne govorijo »z« ljudmi, temveč »k« ljudem o temah, ki so jim zanimive. Pri tem poslušalca ne upoštevajo.

- Imajo težave pri vzdrževanju teme. Osebe z avtizmom ne vedo, kdaj so povedali premalo ali dovolj oz. kdaj je za poslušalca povedanega že dovolj na določeno temo.

- Njihov jezik je konkreten, zelo malo fleksibilen, povedano razumejo dobesedno.

- Nimajo težav z jasnostjo govora, imajo nenavaden ton govora (prozodija govora).

Siegel (1996) pravi, da večina otrok z avtizmom govori zmeraj z istim, ne spreminjajočim se tonom, podobnim tonu gluhih otrok. Nekateri otroci z avtizmom govorijo z zelo visokim nenadzorovanim tonom. Spet drugi lahko govorijo kot bi peli, z ritmičnim dvigovanjem in spuščanjem glasu, ne ozirajoč se na besede in pomen.