4.4 PREVERJANJE HIPOTEZ
4.4.5 Hipoteza 5
H4: Otrok bo po zaključenem programu uporabljal večje število različnih besed kot pred začetkom izvajanja programa.
Tabela 15: Wilcoxon test za nabor besed
Rangi
Št. enot Povprečni rang Vsota rangov
Nabor besed (finalno opazovanje) - Nabor besed (inicialno opazovanje)
Negativni rangi 0a 0,00 0,00
Pozitivni rangi 4b 2,50 10,00
Vezi 1c
Skupaj 5
a. Nabor besed (finalno opazovanje) < Nabor besed (inicialno opazovanje) b. Nabor besed (finalno opazovanje) > Nabor besed (inicialno opazovanje) c. Nabor besed (finalno opazovanje) = Nabor besed (inicialno opazovanje)
Testiranje statistične pomembnostia
Nabor besed (finalno opazovanje) – Nabor besed (inicialno opazovanje)
Z –1,890b
p (enostranska) ,029
a. Wilcoxon Signed Ranks Test b. Based on negative ranks
Hipotezo 4 potrdimo, saj pri otrokovem naboru besed obstajajo statistično značilne razlike (p
= 0,029 < 0,05) med inicialnim in finalnim opazovanjem. Otrok je pokazal statistično pomemben napredek – na zadnjem opazovanju je imel večji nabor besed kot na prvem. Pri tem se za zadnje opazovanje šteje 7. opazovanje, saj je mama otroka takrat izpolnila Listo razvoja sporazumevalnih zmožnosti: Besede in povedi. Poleg izvedbe programa, skozi katerega je povečeval verbalno aktivnost in s tem širil svoje besedišče, lahko napredek pripišemo tudi njegovemu zorenju. Ker otrok govori več, ima s tem več priložnosti, ko lahko preizkuša, vadi uporabo različnih besed in jih dodaja v svoje aktivno besedišče. Nekatere od teh besed so morda razumljive le njegovim bližnjim. Kljub napredku otrok še vedno pomembno odstopa pri uporabi besed glede na normativni razvoj, pri uporabi stavkov pa se kaže rahlo odstopanje od normativnega razvoja.
54
5 SKLEP
Cilj raziskave je bila analiza komunikacijskih sprememb pri 25-mesečnem otroku z zakasnelim govorno-jezikovnim razvojem in njegovi materi, ki sta bila vključena v program It Takes Two to Talk. Zanimalo nas je, kako bo program vplival na spremembo komunikacije pri materi, na uporabo otrokove besedne in nebesedne izjave ter na otrokov nabor različnih glasov in besed. Rezultati so bili pridobljeni z obdelavo podatkov v programu IBM SPSS Statistics 22.0 in programom Microsoft Office Excel ter predstavljeni opisno in s tabelami.
Otrok in njegova mati sta bila obravnavana s strani logopedinje, ki ima certifikat za izvajanje programa It Takes Two to Talk. Izvedeno je bilo deset srečanj, na katerih je logopedinja predstavila različne komunikacijske strategije, ki jih je nato mati ob usmerjanju logopedinje tudi preizkusila.
Podatki so bili zbrani preko desetih opazovanj komunikacije med otrokom in materjo. Prvo in sedmo opazovanje je bilo izvedeno na samem srečanju, ostala opazovanja so bila opravljena na podlagi posnetkov komunikacije matere in otroka. Pri tem smo uporabo materinih komunikacijskih strategij merili z Listo za opazovanje otroka in starša za program It Takes Two to Talk (It Takes Two to Talk Child and Parent Observation Form), ki so ga razvili na Hanen centru leta 2013. Listo sestavljata dva dela, uporabili smo le drugega, ki ugotavlja uporabo strategij za spodbujanje interakcije in uporabo jezikovnih strategij. Otrokova komunikacijska aktivnost je bila merjena s štetjem njegovih izjav. Nabor otrokovih glasov in besed je bilo ocenjeno z MacArthur-Batesova evidenco komunikacijskega razvoja: Besede in povedi (MacArthur-Bates Communicative Development Inventories (CDI): Words and Sentences). Evidenco besed in povedi je na prvem in sedmem opazovanju izpolnila mati otroka.
Rezultati kažejo, da je imel izveden program It Takes Two to Talk statistično pomemben vpliv na materino zavedanje lastne komunikacije in njenega vpliva na govorno-jezikovni razvoj otroka. Začela je uporabljati več strategij za spodbujanje interakcije in jezikovnih strategij v komunikaciji z otrokom. Otrok je postal aktivnejši v komunikaciji z njo, na materine pobude se je vedno odzival, tudi sam je začel dajati več pobud za komunikacijo.
Program ima prav tako statistično pomemben vpliv na otrokovo uporabo besedne komunikacije. Otrok je bil zelo nebesedno aktiven, besednega govora je bilo malo. Ostal je nebesedno izrazen, povečal pa je svojo besedno aktivnost. Na razvoj različnih glasov program ni statistično pomembno vplival, čeprav je bila vrednost mejna. Na razvoj različnih besed je program statistično pomembno vplival, saj otrok uporablja več besed kot na začetku programa, tvori tudi enostavne dvobesedne stavke. Kljub otrokovemu napredku se še vedno kaže zaostajanje v govorno-jezikovnem razvoju, saj glede na vrstnike pomembno odstopa pri naboru različnih glasov in besed.
Program je otroku in materi nudil osnovo za nadaljevanje s klasično logopedsko terapijo, ki bo usmerjena k pridobivanju različnih glasov. Mati in otrok sta se namreč v komunikaciji razbremenila, se sprostila. Otrok se nič več ne umika iz govornih situacij, začel je spontano ponavljati besede za odraslimi, kar mu omogoča nadaljnje učenje brez dodatnega zunanjega pritiska. Tekom izvajanja programa je logopedinja spoznavala mater in otroka ter njuno funkcioniranje, kar ji je omogočilo natančnejšo diagnostiko. Opazila je, da otrok spontano uporablja predvsem zapornika, tvorjena v zadnjem delu ustne votline (k, g) in slabo diferencirane vokale. Besede nenatančno artikulira, tudi pri reprodukciji. Otrokova motorika govoril ni šibka, uspe imitirati neglasovne govorne gibe. Bistveno manj uspešen je pri
55
imitiranju gibov z dodanim glasom. Logopedinja ugotavlja težave z usvajanjem artikulacije in povezovanjem glasov v različne kombinacije, zato sumi na otroško govorno apraksijo. Ker je bil pri otroku govorno-jezikovni zaostanek zgodaj prepoznan in je bil takoj tudi vključen v obravnavo, ima optimalne pogoje za napredovanje.
Glavni pomanjkljivosti magistrskega dela sta majhen vzorec in velika mera subjektivnosti.
Ocenjevalna lista uporabe strategij ne zajema natančnih ocen, le okvirne (ali se vedenje pojavlja pogosto, včasih, redko ali nikoli), zato lahko različni ocenjevalci pogostost vedenja različno ocenijo. Prav tako je ocenjevanje odvisno od samega ocenjevalca (osebna vpletenost, trenutno razpoloženje …). Subjektivno je tudi štetje besednih in nebesednih izjav, saj lahko otrokovo izjavo nekdo interpretira kot besedo s pomenom, drug pa izjave ne zazna kot besedne (npr. otrok uporabi besedo »aj« namesto »čaj« – ocenjevalec lahko otrokov namen prepozna ali pa ne).
Glavna prednost je poglobljena obravnava enega primera, ki nudi konkretno osnovo za nadaljnje delo in raziskovanje. V Sloveniji je to prva predstavitev programa It Takes Two to talk z opravljeno študijo primera. Želimo si, da bi delo spodbudilo poznavanje programa, njegove učinkovitosti med slovenskimi logopedi ter kakovostnejše ocenjevanje in obravnavo malčkov z zakasnelim govorno-jezikovnim razvojem.
56
6 LITERATURA
About Hanen. (2013). Pridobljeno s http://www.hanen.org/About-Us.aspx.
Bavin, E. L. in Bretherton, L. (2013). The Early Language in Victoria Study: Late Talkers, Predictors, and Outcomes. V L. A. Rescorla in P. S. Dale (ur.), Late Talkers: Language Development, Interventions, and Outcomes (str. 3–21). Baltimore, Maryland: Paul H. Brookes Publishing Co.
Baxendale, J. in Hesketh, A. (2003). Comparison of the effectiveness of the Hanen Parent Programme and traditional clinic therapy. International Journal of Language and
Communication Disorders, 38(4), 397–415.
Bonifacio, S., Girolametto, L., Bulligan, M., Callegari, M., Vignola, S., Zocconi, E., Garofolo, B. (2007). Assertive and responsive conversational skills of Italian-speaking late talkers. International Journal of Language and Communication Disorders, 42(5), 607–623.
Bonifacio, S., Hvastja Stefani, L. in Montico, M. (2009). Outcomes of INTERACT Intervention in Late Talkers. Pridobljeno s
http://www.cplol.eu/congress2009_proceed/proceed/Poster%20028_Bonifacio_et_al..pdf.
Capone Singleton, N. (2017). Late Talkers: Why the Wait-and-See Approach Is Outdated.
Pediatric Clinics of North America, 65(1), 13–29.
Doman, G. in Doman, J. (2006). How Smart is Your Baby: Develop and Nurture Your Newborns Full Potential. Garden City Park, NY, United States: Square One Publishers Earle, C. in Lowry, L. (2016). Target Word – The Hanen Program for Parents of Children Who Are Late Talkers. Pridobljeno s http://www.hanen.org/SiteAssets/Helpful-Info/Research-Summary/TW-research-summary-pages-1-0-0.aspx.
Girolametto, L. in Weitzman, E. (2006). It Takes Two to Talk — The Hanen Program for Parents: Early Language Intervention through Caregiver Training. Treatment of language disorders in children, (str. 77–103). New York: Brookes Publishing.
Girolametto, L., Weitzman, E. in Earle, C. (2013). From Words to Early Sentences: Parent-Implemented Intervention for Late-Talking Toddlers. V L. A. Rescorla in P. S. Dale (ur.), Late Talkers: Language Development, Interventions, and Outcomes (str. 261–282).
Baltimore, Maryland: Paul H. Brookes Publishing Co.
Grilc, N. (2014). Govorno-jezikovne motnje: priročnik z vajami. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
Hanen's Four Stages of Early Communication: A Short Guide for Parents. (2017).
Pridobljeno s http://www.hanen.org/SiteAssets/Helpful-Info/Articles/Hanen-s-Four-Stages-of-Early-Com-Printer-Friendly.aspx.
Hulit, L. M., Howard, M. R. in Fahey, K. R. (2011). Born to Talk: An Introduction to Speech and Language Development. Upper Saddle River, N.J.: Pearson.
Kranjc, S. (1999). Razvoj govora predšolskih otrok. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Lathey, N. in Blake, T. (2014). Small Talk: How to Develop your Child's Language Skills from Birth to Age Four. New York: The Experiment.
57
Lowry, L. (2012). How to Tell if Your Child is a Late Talker – And What to Do about It.
Pridobljeno s http://www.hanen.org/SiteAssets/Helpful-Info/Articles/How-to-Tell-if-Your-Child-is-a-Late-Talker.aspx.
MacRoy-Higgins, M. in Schwartz R. G. (2013). Phonology and the Lexicon in Late Talkers.
V L. A. Rescorla in P. S. Dale (ur.), Late Talkers: Language Development, Interventions, and Outcomes (str. 3–21). Baltimore, Maryland: Paul H. Brookes Publishing Co.
Marjanovič Umek, L. (1990). Mišljenje in govor predšolskega otroka. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Marjanovič Umek, L., Kranjc, S. in Fekonja, U. (2006). Otroški govor: Razvoj in učenje.
Domžale: Izolit.
McArthur Bates CDI (2015). Adaptations. Pridobljeno s https://mb-cdi.stanford.edu/adaptations.html.
McLean, J. (1999). The Role of Parents and Other Adults in the Early Socialization and Cognitive Development of Very Young Children. V McLean, J. in Snyder-McLean, L., How Children Learn Language (str. 25–53). San Diego, London: Singular Publishing Group Inc.
Penko, B. (2013). Sociopragmatične spretnosti otrok, starih od 12 do 36 mesecev. Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Pennington, L., Thomson, K., James, P., Martin, L. in McNally, R. (2009). Effects of It Takes Two to Talk – The Hanen Program for Parents of Preschool Children With Cerebral Palsy:
Findings From an Exploratory Study. Journal of Speech, Language and Hearing Research, 52, 1121–1138.
Pepper, J. in Weitzman, E. (2004). It Takes Two to Talk: A practical guide for parents of children with language delays. Toronto: The Hanen Centre.
Rescorla, L. (2011). Late Talkers: Do Good Predictors of Outcome Exist? V Developmental Disabilities Research Reviews, 17, 141–150. Pridobljeno s
http://blogs.shu.edu/dlcl/files/2015/02/Late-Talkers-Predictors-of-Outcomes.pdf.
Sander, E. K. (1972). When are speech sounds learned? Journal of Speech and Hearing Disorders, 37(1), 55–63.
Scanlon, K. (2012). My Toddler Talks: Strategies and Activities to Promote Your Child's Language Development. North Charleston: CreateSpace Independent Publishing Platform.
Schober-Peterson, D. in Cohen, M. (1999). Toddler Talk: A Family-Centered Pogram for Young Children. California: Academic Communication Associates, Inc.
Target Word – The Hanen Program for Parents of Children who are Late Talkers. (2013).
Pridobljeno s http://www.hanen.org/Programs/For-Parents/Target-Word.aspx.
Weitzman E. in Pepper, J. (2016). It Takes Two to Talk – The Hanen Program for Parents:
Research Summary. Pridobljeno s http://www.hanen.org/SiteAssets/Helpful-Info/Research-Summary/It-Takes-Two-To-Talk-Research-Summary.aspx.
Žnidarič, D. (1993). Otrokov govor. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport.