Homofobija je izraz, sestavljen iz dveh besed: homo in fobija. Homo pomeni nanašajoč se na enako in podoben, fobija pa pomeni bolezenski strah pred določenimi bitji, predmeti ali položaji. »Termin dobesedno pomeni ˝strah pred istostjo˝« (Kuhar 2011, 22). Gre za
»nelagodje, strah, nasilno vedenje do istospolnih ali domnevno istospolnih, besedno napadanje, zmerjanje, ustrahovanje, brutalne metode ˝zdravljenja˝« (Pan 2007, 11).
Homofobija odraža strah in nestrinjanje s homoseksualnostjo in je lahko povod za diskriminacijo proti homoseksualcem. Predsodki in stereotipi, ki jih ima naša družba do homoseksualcev, so vir homofobije (Švab in Urek v Rener 2006, 128). Posamezniki svoj strah izražajo z nasilnim vedenjem do homoseksualcev in jih imajo za nenormalne ter škodljive za našo družbo.
Kaj je pravzaprav normalno in kaj pomeni nenormalno? Besedi vsebujeta besedo »norma«.
Norma je »kar določa, kakšno sme, mora biti kakšno ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis« (Bajec 2000). Norma nas nekako postavlja v podrejenost, omejuje našo svobodno izbiro. Norma ne meri na naravnost. Je nekaj izmišljenega. Normalen je tisti, »ki je v skladu z določenimi danimi, splošno danimi zakonitostmi; naraven, pravilen« (Bajec 2000).
Nenormalen pa tisti, »ki ni normalen« (prav tam). Homoseksualce večina obravnava kot ljudi, ki so nenaravni, nepravilni. Nekateri pa se obnašajo, kot da je heteroseksualnost v naši družbi pravilo in nek standard.
Homofobija je za Trappolin L. značilnost družbe, ki homoseksualnost obravnavajo kot
»škodljivo identiteto« (Trappolin, v Kuhar 2011, 11). Kuhar R. je homofobijo opredelil »kot predsodek, samo-sovraštvo in kot strah biti blizu homoseksualcev« (Kuhar 2011, 23).
Navežem lahko na to, da se homofobija opredeljuje kot samo-sovraštvo v tem smislu, da najprej sprejmimo sebe, nato lahko sprejmemo ostale. Ravno tako je, če pomislimo, da ko sovražimo sebe, lahko sovražimo tudi ostale. Pri homofobiji gre za strah »pred tem, da bi bil kot ˝ne dovolj moški˝ označen za homoseksualca« (prav tam). Homoseksualce so sprva imeli za bolnike, a izkazalo se je, da problem tiči v heteroseksualizirani in homofobični družbi.
Tisti, ki je homoseksualce označeval za bolnika, je v resnici sam bil bolnik, in sicer je bolehal za homofobijo (Wickberg 2000, 47; v Kuhar 2011, 23-24).
Kuhar R. (2011) v poglavju »Pojasnitve in funkcije homofobije« povzema po Gronebergu (2011) tri tipe pojasnitev (v smislu vzrokov) homofobije. Prva pojasnitev se nanaša na vzroke v pravnem, verskem in moralnem preganjanju homoseksualcev. Osredotoča se tudi na grajenje strpnosti do drugačnih. Gre za oddaljevanje od homofobije v smislu predvidevanja, da se bodo stvari same uredile. Druga išče vzroke v sedanjosti, v moderniziranem svetu.
Avtor meni, da je homofobija prisotna zaradi neenakosti med spoloma, spolnih vlog in da k temu pripomore tudi preteklo razumevanje homoseksualnosti. Tudi tretja pojasnitev se osredotoča na preteklost, in sicer, kako smo postali to, kar smo, in kako so se oblikovale predstave o moškem in o ženski. Gre za iskanje vzrokov v preteklosti za nastanek subjektivitete, kakršno poznamo danes, ki vpliva na nastanek novih oblik homofobij.
Herek (1991) v Kuhar (2011, 27-31) opisuje tri osnovne funkcije, »ki jih opravljajo homofobična občutja, reakcije in vedenje.
1. Izkustvena funkcija se nanaša na izkušnje posameznika s homoseksualci. Ob pozitivni izkušnji je posameznikovo stališče glede homoseksualnosti pozitivno, ob negativni izkušnji pa se prične utrjevanje družbenega stereotipa o homoseksualcih.
2. Simbolna funkcija je najpogostejša. Izraža se prek osebnih stališč glede na kulturna, verska prepričanja, glede na podporo v družini, med prijatelji, glede na vrednote.
Izraža pa se tudi prek družbe, s skupinami, ki diskriminirajo homoseksualce. Poudarek je na vzgoji in pridobivanju informacij o homoseksualnosti. Npr. posameznik že v družini pridobi vrednostno sodbo in negativne informacije o homoseksualcih ali pa
3. Defenzivna funkcija pa se tiče anksioznosti in nelagodnosti, ki jo homoseksualnost lahko sproži. Izvira iz posameznikovega lastnega nezadovoljstva glede spolnosti ali seksualnosti, kar projicira na skupino homoseksualcev. Npr. posameznik je nezadovoljen s svojo spolnostjo, počuti se negotovega. Namesto, da se posameznik osredotoči in vidi svoj problem, se preusmeri na nekaj zunanjega.
Ob razpravah v medijih, raziskavah in literaturi o homoseksualnosti in homofobiji se zdi, da je večina ljudi nehomofobičnih, da podpira homoseksualce in jih želi zaščititi pred diskriminacijo. Pa vendar se poudarja, da je homofobija zelo prisotna ter da je družbeni problem. Kuhar R. celo pravi, da je »kultura homofobije kakopak globoko vsajena tudi v samih homoseksualcih…« (Kuhar 2011, 40). Že od samega začetka (v otroštvu) nas okolje, kultura, družba, ljudje s katerimi imamo stik, navajajo k temu, da je homoseksualnost nekaj, o čemer se ne govori. Pri tem dobimo občutek, da je homoseksualnost nekaj, kar ni dobro in pozitivno. Takega mnenja naše kulture so bili deležni tudi tisti otroci, ki so danes homoseksualci in biseksualci. Homofobija se je torej zakoreninila ne samo pri heteroseksualiziranih posameznikih, ampak na splošno v ljudeh. V preteklosti je homoseksualnost veljala za tabu temo. Trudili so se, da se o tem čim manj govori in razpravlja oz. raje nič. Ponekod pri nas je še vedno tako. V urbanih območjih, v večjih mestih pa opažam, da smo prišli do neke meje, točke, ko se tema homoseksualnost pričenja razvijati, odpirati. Pri tem naletimo na pozitivne in negativne reakcije posameznikov in skupin ljudi.
Nekateri ostajajo homofobični, drugi svoja stališča spremenijo, tretji pa homoseksualcem namenijo svojo podporo. Še vedno pa ostaja nek kaos glede stališč o homoseksualnosti. Cilj tistih, ki homoseksualce želijo zaščititi pred diskriminacijo, je enakopravnost za vse. Tudi tisti, ki homoseksualce ne podpirajo, se po večini strinjajo z uvedbo enakopravnosti za vse. Že z množičnimi razpravami pokažemo v bistvu sami sebi, da homoseksualnost ne sprejemamo tako ravnodušno, samoumevno kot heteroseksualnost. S tem dajemo homoseksualnosti nek poseben status. Tako postane homoseksualnost drugačna. Od drugačnosti do diskriminacije pa je le majhen korak. Začarani krog je sklenjen. Če bi ga želeli odpraviti, bi na neki točki morali nekaj spremeniti. Verjetno bi bilo najlažje začeti pri otrocih. S poudarki na drugačnosti, enakopravnosti in sprejemanju vsakega ter z nehomofobičnim obnašanjem bi tudi otroci homoseksualnost sprejeli kot nekaj samoumevnega.