približno 6 km zračne linije od drugih dveh opazovanj.
V spletni bazi NOAGS (Atlas ptic 2015) je poleg naših podatkov zabeleženo še eno opazovanje skalnega plezalčka na območju Snežnika. Zanimivo je, da je bil ta podatek zabeležen 7. 10. 2014, torej le nekaj dni po prvem opazovanju iz te beležke.
Skalni plezalček je v Sloveniji redka gnezdilka v alpskem svetu, predvsem visokogorju. V jesenskem in zimskem času opravlja višinsko selitev, med katero se premakne v nižje ležeče kraje.
Prezimuje predvsem na skalnih stenah Kraškega roba in Krasa nasploh, redkeje tudi drugod po Sloveniji (Atlas ptic 2015d).
Glede na zbrana opazovanja te vrste sklepamo, da je skalni plezalček na območju Snežnika reden jesenski preletnik. Poleg večjih pečin, na katerih prezimuje, mu na selitvi očitno ustrezajo tudi manjše skalne stene, kot so tiste ob robu gozdnih cest.
Zanimivo je tudi, da taka mesta najde tudi v strnjenem gozdu.
Znano je, da izven gnezdišč vrsta izbira tudi nenavadne kraje za prehranjevanje, kot so zidovi stavb, gradovi, kamnolomi idr.
(Glutz von Blotzheim & Bauer 1993). S. Polak (ustno) je poročal o opazovanju skalnega plezalčka celo na kupu skalovja v vasi Koritnice.
Martin Senič, Šmartno pri Slovenj Gradcu 74.a, SI–2383 Šmartno pri Slovenj Gradcu, Slovenija, e–mail: senic.martin@gmail.com Domen Stanič, Via della Mandria 30, IT–34136 Trieste / Trst, Italija, e–mail: domenstanic@hotmail.com
Sara Cernich, Pod Sedovnikom 3, SI–6210 Sežana, Slovenija, e–mail: saracernich@hotmail.it
Hrvaška / Croatia
padli iz gnezda in bi jih kanja lahko ujela tudi na tleh. Ker sem imel namen obe mladi kanji označiti z obročki, sem se na to mesto odpravil 4. 5. 2013. Povzpel sem se do gnezda in na svoje veliko presenečenje opazil zraven obeh mladičev, ki sta v tem času kar precej zrasla, spet dva mrtva mlada kosa, enako kot pred tednom dni, nepopolno operjena, vendar z nekaj več perja po trebuhu (slika 14). Ni mi znano, da bi kanja prinašala svojim mladičem že tako mlade kose, saj iz tega sledi, da jih upleni še skoraj neoperjene v gnezdu.
V svoji dolgoletni ornitološki praksi sem v gnezdu kanje navadno našel male sesalce. Iz ornitološke literature sem razbral, da kanja lovi tudi mlade ptiče različnih vrst, ki še ne letijo (Gensbøl 1984), lahko tudi iz gnezda (Glutz von Blotzheim et al. 1989). V raziskavi na Češkem so ugotovili, da se kanje pri plenjenju gnezd več dni zapored vračajo k istemu, mladiče pa pojejo bodisi pri gnezdu bodisi jih odnesejo v svoje gnezdo (Weidinger 2010).
Dare Šere, Langusova 10, SI–1000 Ljubljana, Slovenija, e–mail: dsere@pms-lj.si
Školjkarica Haematopus ostralegus
Oystercatcher – one individual observed on 29 May 2015 at Malo blato, Pag Island (UTM WK01, N Dalmatia). Another three records for the island are presented; the species is regular in the Neretva delta and scarcer elsewhere along the coast.
Dne 29. 5. 2015 sem se v zgodnjih jutranjih urah odpeljal na Malo blato pri Povljani na otoku Pagu. Ob morski obali sem iz avtomobila na štrleči skali, ki je gledala iz morja, opazil črno ptico pribine velikosti. Bila je školjkarica (slika 15), ki je dotlej na Pagu še nisem opazoval. Že pred leti mi je Barbara Kaiser sporočila, da je opazovala dve školjkarici dne 16. 4. 2006 pred otočkom Mišnjak in obalo med Girenico in Mandrami na otoku Pagu. Dne 28. 4. 2012 so bile pri Malem blatu opazovane štiri školjkarice, 30. 8. 2013 v Dinjiških solinah pa en osebek (A. Ploj pisno). Školjkarica se na Hrvaškem redno pojavlja v času spomladanske selitve na ustju Neretve, in to od sredine marca do začetka junija. Neredno pa se pojavlja tudi v priobalnem pasu od otoka Raba do Dubrovnika (Radović et. al. 2003). Rucner (1998) navaja le dva podatka zunaj delte Neretve, nobeden od njiju ni s Paga.
Dare Šere, Langusova 10, SI–1000 Ljubljana, Slovenija, e–mail: dsere@pms-lj.si
Slika 15 / Figure 15: Školjkarica / Oystercatcher
Haematopus ostralegus, Malo blato, otok Pag, 29. 5. 2015 (foto: D. Šere)
Slika 14 / Figure 14: Kanja / Buzzard Buteo buteo, 2 pull., kos / Blackbird Turdus merula, 2 pull., Malo blato, otok Pag, 4. 5. 2013 (foto: D. Šere)
Slika 13 / Figure 13: Kanja / Buzzard Buteo buteo, 2 pull., kos / Blackbird Turdus merula, 3 pull., Malo blato, otok Pag, 29. 4. 2013 (foto: D. Šere)
Plevelna trstnica Acrocephalus agricola
Paddyfield Warbler – one individual ringed on 3 Oct 2012 at Velo blato, Pag Island (UTM WK01, N Dalmatia); first record for the island, 11th for Croatia.
The record was confirmed by the Croatian Rarities Committee.
Dne 3. 10. 2012 sem obročkal ptice na Velem blatu na otoku Pagu. Zjutraj je vremenska napoved obetala sončen dan s temperaturo do 26 °C. Že pri prvem pobiranju
iz zadnje mreže, postavljene sem imel štiri, sem opazil majhno sivorjavo trstnico z značilno dolgo svetlo in temno progo nad in za očmi (slika 16). Za določitev plevelne trstnice je temna črta, ki je nad svetlo, še posebno pomembna (Svensson 1993). Da je plevelna trstnica res majhna v primerjavi z drugimi trstnicami, govori podatek, da je bila dolžina njene peruti 56 mm, masa pa 8,7 g. Zaradi dveh vidnih pikic na korenu jezika in svežega perja sem lahko naredil sklep, da gre za prvoletni osebek (Svensson 1993). Dolžina zajede na drugem primarnem letalnem peresu je bila 10,5 mm. Po fotografiranju v roki sem jo z obročkom ZAGREB CROATIA BH 91450 tudi izpustil. V tem dopoldnevu sem obročkal še naslednje zanimive vrste: bičjo trstnico Acrocephalus schoenobaenus (39), srpično trstnico A. scirpaceus (18), modro taščico Luscinia svecica (3), taščico Erithacus rubecula (16), tamariskovko A. melanopogon (3), rakarja A. arundinaceus (3), kobiličarja Locustella naevia (1) in repaljščico Saxicola rubetra (1). Plevelna trstnica gnezdi ob zahodnem delu Črnega morja (Bolgarija in Romunija) od južne Ukrajine in Rusije do Kazahstana, severnega Afganistana, tja do Kitajske in Mongolije (Glutz von Blotzheim & Bauer
1991). Predvsem v poletno-jesenskem času se pojavlja po vsej Evropi (Lewington et al. 1991). V Sloveniji je bilo do konca leta 2014 znanih sedem podatkov o tej vrsti (Hanžel
& Šere 2011, Hanžel 2013, 2014, 2015), in to od sredine avgusta pa tja do začetka oktobra. Na Hrvaškem je bila vrsta do konca leta 2011 opazovana desetkrat, največ jih je bilo obročkanih na Vranskem jezeru (Kralj & Barišić 2013). Omenjena plevelna trstnica je tudi prvi podatek za otok Pag. Ta podatek je kot 11. za državo potrdila tudi Hrvaška komisija za redkosti.
Dare Šere, Langusova 10, SI–1000 Ljubljana, Slovenija, e–mail: dsere@pms-lj.si
Sraka Pica pica
Magpie – one individual observed in Dec 1999 at Novalja, Pag Island (UTM VK93, N Dalmatia) and three on two occasions in Aug 2014 near Kolansko blato, Pag Island (UTM VK92, N Dalmatia); the species is at best extremely rare on the Croatian Adriatic islands.
Slika 17 / Figure 17: Sraka / Magpie Pica pica, Kolansko blato, otok Pag, 14. 8. 2014 (foto: D. Šere)
Acrocephalus 36 (166/167): 185–198, 2015
S srako sem se na otoku Pagu srečal prvič sredi decembra 1999. Sedela je na slemenu bližnje hiše ob kampu Straško v Novalji. Srako sem isti dan iskal na bližnjem pokopališču, ker mi je domačin iz Novalje povedal, da jo občasno videva na tem pokopališču, vendar je jaz tam nisem opazil. V tem primeru je šlo za zimski podatek in pomislil sem, da lahko posamezni osebki tam občasno tudi prezimujejo. Kasneje nisem več obiskal kampa ali pokopališča z namenom, da bi preveril, ali je možno, da bi sraka tu tudi gnezdila. Dne 14. 8. 2014 sem se vračal z obročkanja ptičev in na drevesu blizu Kolanskega blata opazil tri srake, ki so nato odletele prek travnika proti Gajcu. Na hitro mi je uspelo iz avtomobila narediti nekaj dokumentarnih posnetkov (slika 17). Dne 19. 8. 2014 sem na istem mestu imel spet priložnost opazovati tri osebke (verjetno prav tiste izpred petih dni), ki so po travniku iskale hrano (slika 18). Rucner (1998) srake na jadranskih otokih ni našel.
Nadaljnja raziskovanja ptičev na otoku Pagu bodo pokazala, ali gre za naključno opazovanje ali pa bo sraka uvrščena med redne gnezdilke otoka.
Dare Šere, Langusova 10, SI–1000 Ljubljana, Slovenija, e–mail: dsere@pms–lj.si