Igra vlog (krave) - PLESNA DRAMATIZACIJA ZGODBE O PETELINČKU, KI SE JE UČIL

42 Slika 6: Igra vlog (lastovke)

Slika 7: igra vlog (muce)

Slika 8: Igra Petelinji boj

Slika 9: Igra vlog (žival med gibanjem)

Slika 10: Dejavnost za umiritev (speča kača)

 Zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju.

Cilji (gibanje):

 Usvajanje osnovnih gibalnih konceptov: zavedanje prostora (kje se telo giblje), načina (kako se telo giblje), spoznavanje različnih položajev in odnosov med deli lastnega telesa, med predmeti in ljudmi, med ljudmi.

Globalni cilji (umetnost):

 Razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti.

Cilji (umetnost):

 Uporaba in razvijanje spretnosti; spoznavanje, raziskovanje, eksperimentiranje z umetniškimi sredstvi (telesom, glasom, materiali, predmeti, instrumenti, tehnikami in tehnologijami) in njihovimi izraznimi lastnostmi.

Oblike dela: skupna, skupinska

Metode dela: razgovora, igre, opazovanja

Materiali in pripomočki: slikanica; natisnjene ilustracije iz slikanice Viri in literatura:

 Kraljič, H. (2012). O petelinčku, ki se je učil kikirikati. Morfem, Jezero.

 Kurikulum za vrtce (2008). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.

Potek dela:

Vzgojiteljica Otroci

Z otroki vodim razgovor o dogodkih ob slikanici O petelinčku, ki se je učil kikirikati.

Razdelim otroke v dve skupini. Prvi skupini dam prvo polovico ilustracij in drugi skupini drugo polovico ilustracij. Vsaka skupina bo

Navajajo dogodke v pravilnem vrstnem redu.

Pogovorijo se o dogodkih, ki so se zgodili v njihovem delu. Dogovorijo se in si razdelijo vloge.

44 prikazala polovico zgodbe.

Otrokom ponudim kartončke z glavnimi vlogami, za ostale se dogovorimo. dogovorili za vloge? Ste bili vsi zadovoljni s svojo vlogo?)

Otroci preizkusijo vloge v gibanju v povezavi z zgodbo.

Otroci izvedejo plesno dramatizacijo in gledajo nastop.

Sodelujejo v evalvaciji.

Evalvacija:

Ko sem otrokom pokazala knjigo, je bil njihov prvi odziv precej negativen. Rekli so da smo to knjigo že brali in da jo poznajo. Ko sem jim povedala, da je tokrat ne bomo brali ampak jo bodo oni pripovedovali so pričeli sodelovati. Otroci so bili v krogu pozorni in so sledili pripovedovanju drugih otrok. Nekateri so se želeli vmešavati v odgovore drugih, vendar tega nismo podpirali.

V skupinah so otroci hitro obnovili dogodke, ki so jih zajemale njihove slikanice. Tudi pri delitvi vlog nismo imeli težav. Če se je za isto vlogo javilo več otrok smo se hitro dogovorili.

Vsak otrok je bil zadovoljen s svojo vlogo. Gibalna izvedba je bila precej pusta. Otroci so se v glavnem sprehajali po prostoru. Še to večinoma v smeri k cilju. Izjema je bila le prva skupina pri kateri sta oče petelin in mali petelinček vsakič šla okrog omar do naslednje živeli.

Nekaj je bilo tudi govorjenega besedila. Predvsem s strani starejših otrok. Ko smo si predstavili smo si še zaploskali in priklonili. Otroci so bili videti zadovoljni s svojimi nastopi.

Tudi v končni evalvaciji so potrdili, da jim je bila igra všeč.

Opazila sem, da otroci vsakič pričakujejo še neko igro. Zato bi bilo dobro v vsak nastop vključiti kakšno zanimivo, socialno, gibalno igro, ki bi otroke spodbudila k sledečemu delu.

Uporabno se mi je zdelo, da je vsaka skupina izdelala polovico zgodbe. Tako se zgodba ni ponavljala. Čeprav bi bilo mogoče zanimivo, da bi obe skupini izdelali tudi isti prizor. Sicer bi s tem ustvarila tekmovalno okolje in primerjanje. Iz tega bi se otroci naučili in opazili kaj novega. Po drugi strani pa se bojim, da bi nato druga skupina enostavno oponašala prvo. Kar v bistvu tudi ni zelo slabo.

Slika 11: Plesna dramatizacija zgodbe

Slika 12: Plesna dramatizacija zgodbe

 Zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju.

Cilji (gibanje):

Oblike dela: skupna, skupinska

Metode dela: razgovora, igre, opazovanja

Materiali in pripomočki: slikanica; natisnjene ilustracije iz slikanice Viri in literatura:

 Kraljič, H. (2012). O petelinčku, ki se je učil kikirikati. Morfem, Jezero.

 Kurikulum za vrtce (2008). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod Republike pravila igre in jo sprva vodim (sadna solata).

Sadna solata:

Stole postavimo v krog. Izberemo igralca, ki bo brez stola. Ta stoji v sredini kroga in je vodja igre. Ostali otroci se posedejo po stolih. Vodja pove, kaj ponazarja vsak otrok.

Na primer: jabolko, hruška,… Vsako sadje mora biti vsaj dvakrat prisotno. Vodja igre imenuje enega izmed sedežev in otroci, ki

Se igrajo igro in upoštevajo pravila.

47 polovici dam polovico ilustracij iz knjige.

Prvi skupini dam prvo polovico in drugi drugo.

Skupino usmerjam, spodbujam ipd.

Vodim evalvacijo po igri. Otroke spodbujam, da najdejo še besede, ki vsebujejo glas r.

V skupini izdelajo plesno dramatizacijo.

Uporabljajo »sceno« in rekvizite (slamice, žoge ipd.).

Izdelano dramatizacijo predstavijo drugi skupini otrok.

Povedo svoje mnenje in iščejo besede, ki vsebujejo glas r. preverjajo tudi, če so rešitve ostalih otrok pravilne.

Evalvacija:

Otroci so si hitro našli stole in sedli na svoje sličice. Ko sem jim povedala, da sem zanje pripravila zanimivo igro (sadna solata), mi je eden od otrok rekel hvala. Otroci so hitro razumeli pravila igre. Ker igre niso poznali sem uporabila le dve vrsti sadja: hruške in jabolka. Med igro je bilo opaziti, da nekateri otroci niso dobro prenesli »poraza«. Če so ostali brez stola so bili užaljeni. Med igro sem opazila tudi, da je imel določen deček težave, ko je bili na mestu vodje. Ker so imeli prej dodeljeno vlogo hruške in so sedaj dejali da se zamenjajo jabolka so obstali na sredini in se niti niso »borili« za prazen stol. Zato je bilo potrebnih še nekaj sprotnih navodil in spodbud. Na splošno so bili otroci na koncu zadovoljni. Tisti, ki niso bili nikoli na mestu vodje pa so bili še posebej ponosni.

V drugem delu smo se razdelili v skupine in znotraj njih izdelali plesno dramatizacijo. V prvi skupini je vse potekalo zelo spontano. Takoj smo se dogovorili za vloge in kaj bo kdo počel.

Vloga račke in žabice se je podvojila. V skupini je bila tudi deklica, ki je imela zelo veliko željo po vlogi kokoške. Dobila jo je. Je pa v trenutku, ko naj bi se izpostavila in svojo vlogo predstavila z gibanjem in glasom povsem otrpnila. Ni zmogla.

V drugi skupini se je na začetku pojavil problem, ker nikakor niso mogli razdeliti vlog. Vsak otrok je vztrajal pri svojem. Zato smo vloge na koncu kar določili.

Dramatizacija zgodbe je bila s strani določenih otrok zelo izvirna. Medtem ko so drugi otroci naredili le tisto, kar je bilo v zgodbi nujno zapisano. Opazila sem tudi, da otroci, ko so bili v vlogi gledalcev niso bili tako pozorni.

Je pa ena od deklic bila na koncu razočarana, ker si je želela dramatizacijo uprizoriti še enkrat. Pomirili sem jo s tem, ko sem povedala, da se v sredo ponovno vrnem in se bomo igrali naprej.

Na koncu smo v krogu še našteli besede, ki vsebujejo glas r. Večina otrok s tem ni imela težav. Težko je bilo po tem, ko so bili povedane že vse znane besede. Takrat se je s strani nekaterih otrok pokazalo ugibanje in poizkušanje. Dosegla sem, da je vsak otrok našel eno besedo. Bili so ponosni in zelo radi pokažejo, da oni to vedo. Tudi če njihova beseda nima glasu r jim to povedi drugi otroci in ti to sprejmejo. Sta pa v skupini tudi deklica in deček, ki vsakič najdeta katero novo besedo z glasom r in to res razumeta in slišita. Tudi njun govor je čist in razločen, kar še dodatno pripomore k temu. V skupini je namreč deček navedel besedo telefon, vendar jo je izgovoril z glasom r: »terefon«, zato je mislil, da ima beseda glas r.

Opazila sem, da otroci niso zelo pozorni, ko so v vlogi gledalcev, zato bi bilo dobro, da to vlogo gledalca še bolj nadgradim. Gledalci bi si lahko postavili prostor. Imeli bi sedeže, vstopnice ipd. s tem bi njihovo vlogo naredila bolj pomembno. Zdi se mi pa zelo pomembno, da se otroci med seboj tudi opazujejo.

Slika 13: Mali petelinček piha mehurčke v ribniku

 Zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju.

Cilji (gibanje):

 Uvajanje otrok v igre, kjer je treba upoštevati pravila.

Oblike dela: skupna, skupinska

Metode dela: razgovora, igre, opazovanja

Materiali in pripomočki: slikanica; natisnjene ilustracije iz slikanice, odeje, žogice, slamica, skodelica

Viri in literatura:

 Kraljič, H. (2012). O petelinčku, ki se je učil kikirikati. Morfem, Jezero.

 Kurikulum za vrtce (2008). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod Republike

Razložim pravila igre Iščemo rokavičko in jo vodim (namesto rokavice uporabim žogico).

Izvedba: Medtem, ko si otroci zatisnejo oči, vzgojiteljica skrije v igralnici rokavičko, vendar tako, da jo je moč videti. Nato gredo otroci iskat rokavičko. Kdor jo prvi zagleda se tiho usede na stol. Tako se zvrste vsi otroci. Ko vsi otroci sedijo, prvi na glas

Upoštevajo pravila in se igrajo igro.

50 pove, kje je skrita rokavička. Če pove pravilno, lahko v naslednji igri on skrije predmet.

Razdelim otroke v 2 skupini. Prva skupina so igralci, ki pripravijo plesno dramatizacijo celotne zgodbe. Druga skupina pa so gledalci, ki pripravijo stole, karte ipd.

Vloge še zamenjamo.

Igralci si razdelijo vloge, si pripravijo in najdejo pripomočke ter odigrajo plesno dramatizacijo cele zgodbe. Gledalci si pripravijo sedeže.

Novi igralci si razdelijo vloge in odigrajo plesno predstavo. Gledalci gledajo in poslušajo.

Evalvacija:

Pri igri Iščemo rokavičko (žogico) je bilo najtežje upoštevanje pravil. Igra zahteva, da najdenega predmeta ne vzamemo, niti ne opozarjamo nanj. To je bilo nekaterim otrokom zelo težko in sprva niso zmogli. Igro smo ponovili petkrat. Z vsako igro so otroci bolj upoštevali pravila. Nekateri so želeli goljufati pri mižanju, vendar tega nismo podpirali.

Pri plesni dramatizaciji so imeli igralci bolj malo časa za pripravo. Njihova igra in gibanje je bilo improvizirano. Nekateri otroci so zelo izstopali, ker so se v vlogo čisto vživeli in imeli zelo inovativne rešitve gibanja, neverbalnega in verbalnega komuniciranja. Tudi ko smo se zamenjali so vsi otroci to sprejeli. Otroci so bili na koncu vidno zadovoljni. Vsak od njih je imel eno vlogo in prispeval nekaj k celotni plesni dramatizaciji. Ne glede na to, da imajo nekateri težave pri verbalni komunikaciji so to ostali otroci sprejeli. Tudi od gledalcev se ni nihče zgražal nad tem. Na drugi strani pa imamo otroke, katerih verbalno komuniciranje je izredno razvito in so zato prispevali več govora sami predstavi.

Opazila sem, da je ta oblika dela bila do sedaj najbolj uspešna. Igralci so bili vedno motivirani. Tokrat pa smo bolj motivirali še gledalce. Imeli so svoj sedež. Počutili so se bolj v vlogi, kot prejšnjič, ko so sedeli na tleh. Pa tudi deležni so bili celotne predstave.

Samo plesno dramatizacijo bom skušala še poglobiti. Sedaj gre bolj za navajanje dogodkov, ki jih otroci prikazujejo. Sicer pot od dogodka do dogodka ni povsem ravna vendar bi tukaj lahko otroci še veliko napredovali.

Slika 14: Oče petelin ob sončnem vzhodu, s kikirikanjem, prebuja živali na kmetiji

Slika 15: Mali petelinček in mama kokoš na obisku pri logopedinji

7.6 ŠESTO SREČANJE

Datum: 14. 6. 2013 Čas: 9:00 – 10:00

Področja: gibanje, umetnost

Tema: plesna dramatizacija prizorov zgodbe Globalni cilji (gibanje):

 Zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju.

Cilji (gibanje):

Globalni cilji (umetnost):

 Razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti.

Cilji (umetnost):

Oblike dela: skupna, skupinska

Metode dela: razgovora, igre, opazovanja

Materiali in pripomočki: slikanica; natisnjene ilustracije iz slikanice, kartončki z določenimi prizori in vprašanji za vodjo skupino

Viri in literatura:

 Kraljič, H. (2012). O petelinčku, ki se je učil kikirikati. Morfem, Jezero.

 Kurikulum za vrtce (2008). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.

 Schmidt, G. (2002). Gibalne in rajalne igre. Ustanova »Poti kulturne dediščine«

Slovenija, Radovljica.

 Sklopi socialnih iger v izobraževanju za kulturo miru in človekove pravice.

Interno gradivo.

53 Potek dela:

Vzgojiteljica Otroci

Z otroki v krogu, na stolih, vodim igro peščeni vihar. Najprej razjasnim pojme (leva, levi sosed).

Razložim pravila igre peščeni vihar in se jo igram z otroki.

Razdelim otroke v 3 skupine. Vsaka skupina dobi en kartonček s prizorom. V skupini ga izdelajo in v pravilnem vrstnem redu pokažejo drugim otrokom.

V nadaljevanju ponovno dobijo nov prizor, ki ga v skupini izdelajo in uprizorijo.

Prizori so:

Otroci z neverbalno (s kazanjem) in verbalno komunikacijo kažejo svoje razumevanje pojmov.

Otroci se igrajo igro in sledijo pravilom.

Rešujejo težavo s svojimi izvirnimi pristopi.

Otroci v skupinah delajo plesno dramatizacijo prizorov. Prispevajo svoje ideje, svoje gibanje ipd. prizore tudi predstavijo ostalim otrokom.

54 Evalvacija:

Uvodna igra je bila hitro zaključena. potrebnega je bilo veliko opozarjanja in ponavljanja pravil. Otroci so uspešno opravili nalogo.

V drugem delu je bila odrasla oseba v skupini ključna, saj so otroci potrebovali ogromno spodbud. Večina se je izražala verbalno pozabljen pa je bil gib. Iz majhnega koščka pravljice smo dobili zgodbo. Prizori so si sledili zaporedno in se dopolnjevali. Vsaka skupina je izdelala samo en prizor, ker več preprosto niso zmogli. Ni bilo koncentracije za delo. Večina je želela vse skupaj narediti le nekaj na hitro. Zato pri drugem prizoru nisem vztrajala, ker bi najbrž naredila več škode kot koristi.

Iz takšnih situacij, kot je bila tokratna lahko vidimo, kako se moremo prilagajati otroku.

Ničesar ne dosežemo, če jim nekaj vsiljujemo. Kot sem že omenila, je bila večina otrok površnih pri delanju prizorov. Večina ni imela idej za razširitev zgodbe. Vsekakor skupina potrebuje še eno dodatno spodbudo in to bodo po mojem mnenju kostumi. Zato je skrajni čas, da jih vpeljem v skupino.

Slika 16: Mali petelinček pade v mlako Slika 17: Oče petelin kikirika in zjutraj prebuja živali na kmetiji

 Zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju.

Cilji (gibanje):

Globalni cilji (umetnost):

 Razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti.

Cilji (umetnost):

Globalni cilji (družba):

 Spoznavanje samega sebe in drugih ljudi.

Cilji (družba):

 Otrok spoznava, da morajo vsi ljudje v določeni družbi pomagati in sodelovati, da bi lahko ta delovala ter omogočala preživetje, dobro počutje in ugodje.

Oblike dela: skupna, skupinska, v parih

Metode dela: razgovora, igre, opazovanja, ustvarjanja

Materiali in pripomočki: slikanica; scenski rekviziti (stoli, pregrinjala, kozarček, slamica, sadje na krožniku, knjiga, pisalo, papir, ipd.), bele bombažne majice, flomastri za tekstil Viri in literatura:

 Kraljič, H. (2012). O petelinčku, ki se je učil kikirikati. Morfem, Jezero.

 Kurikulum za vrtce (2008). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.

56 Potek dela:

Vzgojiteljica Otroci

Otrokom naročim, da se razporedijo v pare.

Pravilo je, da morajo biti pari sestavljeni, tako, da je v vsakem en mlajši in en starejši otrok.

Povem pravila igre Ogledala. Kasneje se individualno vključujem pri vsakem paru posebej in ga še dodatno motiviram in spodbujam.

Otroke pustim v istih parih in jih razporedim po prostoru. Pokažem jim majice. Na vsaki je narisan delen obris živali. Otroci ugibajo, katera žival bi to lahko bila.

Razdelim majice. Vsak par dobi eno in flomaster.

Vodim proces v katerem eden od para prevzame vlogo (tisto, ki jo imata na majici), drugi pa si pripravi sedež med gledalci.

Pomagam igralcem s spremnim tekstom (v čim manjši meri).

Imajo določeno omejitvijo, koga si lahko izberejo za svoj par, se poiščejo.

Določijo ogledalo in tistega, ki se vanj gleda in se igrajo igro. Nato se vlogi zamenjata.

Otroci sedijo na tleh in ugibajo, kateri delen obris pripada kateri živali.

Otroka se v skupini dogovarjata, kaj in kje bosta narisala ter kdo bo kdaj risal. Narišeta in dorišeta vse kar se jima zdi pomembno in potrebno.

57 Evalvacija:

Otroci so bili pri igri ogledala veliko bolj ustvarjalni, kot kasneje v plesni dramatizaciji. Pri ogledalih so preizkušali najrazličnejša gibanja, mimiko obraza, celo gibanje. Nekatera ogledala so se želela premikati po prostoru. Otroci so imeli pri tej igri ogromno idej, ki so jih preizkušali. Najbolj zanimivo pa jim je bilo, da jih je ogledalo posnemalo. Pri sami plesni dramatizaciji pa so se nekako držali tistega kar so do sedaj spoznali. Le določeni posamezniki izstopajo pri plesu in pokažejo nekaj več, medtem ko ostali le sledijo njihovim idejam.

Ta igra ogledala je izredno uporabna in otroke zelo zabava. Otroci se med njo skoraj ne zavedajo, kaj vse naredijo, zato jim je to težko uporabiti v plesni dramatizaciji.

Slika 18: Kostum gos Slika 19: Kostum kokoš (otroka sta narisala še jajca, ki jih kokoš vali)

 Zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju.

Cilji (gibanje):

Globalni cilji (umetnost):

 Razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti.

Cilji (umetnost):

Oblike dela: skupna, skupinska

Metode dela: razgovora, igre, opazovanja

Materiali in pripomočki: slikanica; kostumi, scenski pripomočki iz igralnice Viri in literatura:

 Kraljič, H. (2012). O petelinčku, ki se je učil kikirikati. Morfem, Jezero.

 Kurikulum za vrtce (2008). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.

Potek dela:

Vzgojiteljica Otroci

Vodim ugibanje. Vsak kostum posebej pokažem.

Kostume razdelim med otroke, ki nazadnje niso igrali. Ostalim dodelim vlogo gledalcev.

Ugibajo kateremu liku pripada kateri kostum.

Vsak otrok ve v kateri vlogi je in se samostojno pripravi. Pripravi si vse rekvizite,

ki jih potrebuje. Igralci se pripravijo in odigrajo plesno predstavo. Gledalci jih gledajo in poslušajo. Na koncu jih nagradijo z aplavzom.

Evalvacija:

Otroci so za nekatere kostume točno vedeli katero žival predstavljajo. Malce težje je bilo ugotoviti katera majica predstavlja očeta petelina in katera malega petelinčka. Tukaj so bili bolj izpostavljeni otroci, ki so ta kostum izdelovali. Tako smo za vse kostume ugotovili katero žival predstavljajo. Pri deljenju vlog so otroci izražali svoje želje, kaj želijo biti.

Upoštevani so bili toliko kolikor je šlo. Igralci so izredno napredovali v svoji igri. Otroci vključujejo v svojo vlogo vse več improvizacij, več si upajo in se radi pokažejo pred svojimi vrstniki.

Zelo uporabna se mi zdi organizacija igre v kateri je polovica otrok igralcev in druga polovica gledalcev. Tako se igralci počutijo bolj pomembne in se ponosno pokažejo pred svojimi sovrstniki.

7.9 DEVETO SREČANJE

Datum: 21. 6. 2013 Čas: 8:00 – 9:00 Področja: jezik

Tema: evalvacija plesne dramatizacije Globalni cilji (jezik):

 Poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika.

In document PLESNA DRAMATIZACIJA ZGODBE O PETELINČKU, KI SE JE UČIL (Strani 50-0)